Tudi iz njenih navedb, da je toženca seznanila s povečano potrebo po distribuciji izdelkov iz drugih DE izhaja zaključek, da je od njega zahtevala izpolnjevanje pogodbe v spremenjenih pogojih, ne pa njeno razvezo. Zato posledice, ki izhajajo iz določbe 5. odstavka 112. člena OZ za stranko, ki zahteva razvezo pogodbe (da drugi stranki, ki zahteva odškodnino, povrne škodo), sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo. S tem pa se tudi ni pravilno oprlo na stališče, da ima zaradi utemeljene razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tožena stranka le pravico do povračila navadne škode.
Ker tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj ne bi bil prevzem po predstavniku investitorja tudi pravilno (vsebinsko) opravljen, ni uspela izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi tožena stranka opravila veljaven prevzem s predstavnikom investitorja. Brez trditev o tem, da naj bi imel investitor kakšne pripombe nasproti toženi stranki, ki bi se nanašale na delo tožeče stranke, se izkaže vprašanje, ki ga tožena stranka ponavlja v pritožbi, kot nepomembno.
Sodišče prve stopnje je sicer oceno o vrednosti posameznih dokazov vključilo v oceno vseh dokazov skupaj in v celovito oceno uspeha dokaznega postopka. Ne glede na to se zaradi navedbe kriterijev prepričljivosti, ki jih je sodišče uporabilo pri oceni vrednosti posameznih izvedenih dokazov, postavlja dvom v pravilnost rezultata. Ker še ni podana predpostavka formalne pravilnosti dokazne ocene, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do njenega vsebinskega vidika (tj. do njene racionalnosti in splošnosti). V odsotnosti načela materialne resnice v pravdnem postopku je namreč ravno metoda vestne, skrbne in argumentirane dokazne ocene edina podlaga, ki omogoča preverljivost njenih rezultatov.
Uporabo kasatoričnega pooblastila narekuje načelo ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo v skladu z načelom neposrednosti tako stranke kot priče ponovno zaslišati.
Na podlagi 32. člena SPZ je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati le v tridesetih dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca. Gre za materialni prekluziven rok, ki ni podaljšljiv, sankcija za njegovo zamudo pa je zavrženje tožbe.