Tudi iz njenih navedb, da je toženca seznanila s povečano potrebo po distribuciji izdelkov iz drugih DE izhaja zaključek, da je od njega zahtevala izpolnjevanje pogodbe v spremenjenih pogojih, ne pa njeno razvezo. Zato posledice, ki izhajajo iz določbe 5. odstavka 112. člena OZ za stranko, ki zahteva razvezo pogodbe (da drugi stranki, ki zahteva odškodnino, povrne škodo), sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo. S tem pa se tudi ni pravilno oprlo na stališče, da ima zaradi utemeljene razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin tožena stranka le pravico do povračila navadne škode.
Ker tožena stranka ni pojasnila, zakaj naj ne bi bil prevzem po predstavniku investitorja tudi pravilno (vsebinsko) opravljen, ni uspela izpodbiti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi tožena stranka opravila veljaven prevzem s predstavnikom investitorja. Brez trditev o tem, da naj bi imel investitor kakšne pripombe nasproti toženi stranki, ki bi se nanašale na delo tožeče stranke, se izkaže vprašanje, ki ga tožena stranka ponavlja v pritožbi, kot nepomembno.
Glede na to, da je tožnica tožbo umaknila, takoj ko je bila obveščena, da so bile njene terjatve priznane v stečajnem postopku, je upravičena do povračila stroškov postopka pred sodiščem (enako, ko če bi tožbo umaknila, takoj ko bi tožena stranka vtoževano terjatev poravnala).