Sodišče prve stopnje je sicer oceno o vrednosti posameznih dokazov vključilo v oceno vseh dokazov skupaj in v celovito oceno uspeha dokaznega postopka. Ne glede na to se zaradi navedbe kriterijev prepričljivosti, ki jih je sodišče uporabilo pri oceni vrednosti posameznih izvedenih dokazov, postavlja dvom v pravilnost rezultata. Ker še ni podana predpostavka formalne pravilnosti dokazne ocene, se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do njenega vsebinskega vidika (tj. do njene racionalnosti in splošnosti). V odsotnosti načela materialne resnice v pravdnem postopku je namreč ravno metoda vestne, skrbne in argumentirane dokazne ocene edina podlaga, ki omogoča preverljivost njenih rezultatov.
Uporabo kasatoričnega pooblastila narekuje načelo ekonomičnosti. Sodišče prve stopnje se je že neposredno seznanilo z ustno izvedenimi dokazi in bo lahko nov postopek izvedlo z manjšimi stroški in hitreje, kot bi to lahko storilo sodišče druge stopnje, ki bi moralo v skladu z načelom neposrednosti tako stranke kot priče ponovno zaslišati.
procesna predpostavka – pravica do sodnega varstva – izpodbijanje odločitev organov društva – izpodbijanje odločitve zbora društva
Določbo petega odstavka 13. člena ZDru-1 je treba razlagati na način, da je vsako odločitev organa oziroma zastopnika društva, ne pa tudi odločitve zbora članov kot najvišjega organa društva, možno izpodbijati s pritožbo, o kateri, če temeljni akt društva ne določa drugače, odloča zbor članov.
Zapuščinskega postopka, ki je končan s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ni mogoče obnoviti, pač pa lahko stranke, če so dani pogoji za obnovo postopka po določbah ZPP, uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Prizadeta stranka, kateri z morebitnim nezakonitim zastopanjem ni bila dana možnost obravnavanja v zapuščinskem postopku (ali če so podani drugi obnovitveni predlogi), lahko torej s tožbo v pravdi uveljavlja svoje pravice oziroma doseže korekcijo odločitve zapuščinskega sodišča.
gospodarski spor - stvarna pristojnost v gospodarskem sporu – samostojni podjetnik posameznik
Ker je vtoževana terjatev oz. toženčeva obveznost nastala v sferi delovanja toženca kot gospodarskega subjekta oz. izvira iz toženčevega opravljanja gospodarske dejavnosti, je treba spor med tožečo stranko (pravno osebo) in tožencem (fizično osebo) obravnavati kot gospodarski spor. Dejstvo, da toženec v teku postopka ni več samostojni podjetnik, narave spora ne spreminja.