Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera vstop policije v stanovanjsko hišo tožnika in ob tem izvedeni ukrepi ne predstavljajo protipravnega ravnanja v smislu 26. člena Ustave RS.

Drug tehten razlog iz 67. člena ZPP je sicer lahko tudi okoliščina oz. so lahko tudi okoliščine, ki zunanjemu opazovalcu lahko vzbudijo dvom glede nepristranskosti sodišča. Vendar morajo imeti te okoliščine nek stvarno utemeljen razlog, podlago (npr. personalno povezanost vseh sodnikov sodišča z eno izmed strank ali kaj podobnega). Golo nezadovoljstvo stranke z odločitvami, načinom odločanja in časom (hitrostjo) odločanja ni tak razlog. Zato je Vrhovno sodišče predlog za prenos pristojnosti zavrnilo.

Tožnika sta se kot najbogatejša Slovenca do te mere izpostavila javnosti, da ne moreta več zahtevati priznanja statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti. Javnost ima tako upravičen interes vedeti, kakšna je bila njuna izobraževalna in poklicna pot, ali sta imela v družini koga, ki ju je posebej usmerjal, ali jima je bil za zgled, ali sta morda podjetnost in inovativnost podedovala. Vendar je pri tem pomembno stališče ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer AG proti Nemčiji, da je pri presoji, ali je s prepovedjo objave prekomerno poseženo v svobodo izražanja, treba upoštevati, kakšna je informativna vrednost sporne objave za javnost: torej ali sporni članek in fotografije s svojo vsebino prispevajo k javni razpravi.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da sporna načrtovana objava vsebuje nepovezano navajanje podatkov o sorodnikih tožnikov, njihovih znancev, njihovih fotografij, fotografij njihovih hiš in pokopališč, kjer se nahajajo njihovi družinski grobovi. Tak način nizanja vsebinsko nepovezanih podatkov je značilen za družabne kronike, katerih edini namen je zabava in tešitev radovednosti. Ob ugotovitvi, da tožnika sama s predhodnim ravnanjem nista nikoli vzpodbujala takšnega načina posredovanja podatkov in fotografij iz zasebnega življenja javnosti, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča druge stopnje, da z izrečeno prepovedjo, ki je omejena ne le na naštete vrste podatkov in fotografij, ampak tudi le na objave zabavljaške narave, ni prišlo do onemogočanja tehtne javne razprave v splošnem interesu.

Po ustaljeni sodni praksi je videz nepristranskosti sojenja lahko okrnjen, če je stranka, sodnik ali bližnji svojec sodnika, ki sodniško službo opravlja na stvarno in krajevno pristojnem sodišču, če je to manjše sodišče, na katerem se vsi sodniki poznajo med seboj in videza nepristranskosti ne bi bilo mogoče zagotoviti niti z izločitvijo posameznih sodnikov (70. in 75. člen ZPP).

V obravnavanem primeru ne velja nič od navedenega: pristojno sodišče je največje okrožno sodišče v državi, druga toženka pa je sodnica največjega okrajnega sodišča v državi, pri čemer obe sodišči ne poslujeta v isti stavbi; da bi bile okoliščine, ki jih kot razloge za dvom v nepristranskost sojenja zatrjuje tožnik (kolegialni respekt, nenaklonjenost sojenja sodniškim kolegom in podobno) na pristojnem sodišču intenzivnejše kot na katerem drugem stvarno pristojnem sodišču, pa se ne trdi.