zahteva za varstvo zakonitosti - rok za vložitev - procesni rok - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujne zadeve
Procesni roki v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost (tj. v nujnih zadevah), tečejo tudi v času poletnega poslovanja sodišč.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pornografija - zakonski znak kaznivega dejanja
Pojem pornografija je tudi v pravni dogmatiki opredeljen širše od prikazovanja golih ženskih oziroma moških teles. Pravna teorija in praktično vsi sodobni sistemi spolnega kazenskega prava sprejemajo, da pornografija temelji na prikazovanju spolnega dogajanja na pretiran, drastičen način, brez smiselne povezave z drugim življenjskih izražanjem, še posebej, če človeka degradira na "reaktivno bitje fizioloških dražljajev" in s tem zgolj na objekt spolne sle.
Sodobno pojmovanje pornografije v dogmatiki kazenskega prava in sodni praksi tujih sodišč je omejeno na gradivo (pisanja, fotografije, filme), ki opisujejo seksualno aktivnost oziroma vedenje, katerega namen je zbujanje spolnega vzburjenja pri gledalcih oziroma poslušalcih. Pornografija mora biti takšne intenzitete, da lahko pri otroku ugotovimo negativne posledice za njegov razvoj. Glede na navedeno, fotografiji golega moškega spodnjega dela telesa in fotografija golega celotnega moškega telesa, iz opisa dejanja v tožilkinem predlogu namreč ni razvidno, da gre za fotografijo odraslega moškega, ki se dotika svojega spolnega organa, katere je mladoletnik, upoštevaje opis konkretnega kaznivega dejanja, poslal oškodovanki, ne dosegajo standarda pornografije, ki je zakonski znak po prvem odstavku 176. člena KZ-1.
Če bi bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, bi bila izključena protipravnost mladoletnikovega ravnanja, ker ni podano nesorazmerje med starostjo in zrelostjo storilca kaznivega dejanja in starostjo in zrelostjo oškodovanke.
Za kazensko pravo nasploh velja, da je skrajno sredstvo družbe, tako imenovana ultima ratio societatis. Navedeno še toliko bolj (a fortiori) velja za mladoletniško kazensko pravo, katerega temeljni namen je mladoletniku zagotoviti vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, da se bo lahko v nadaljevanju svojega življenja vključil v družbo. To se nenazadnje odraža tudi v procesni določbi drugega odstavka 483. člena ZKP, po kateri senat med drugim ustavi postopek, kadar spozna, da mladoletniku ne bi bilo smotrno izreči niti kazni niti vzgojnega ukrepa.
Sodišči nižje stopnje sta bili soočeni s situacijo, ko je mladoletni, komaj 14 let star storilec, mladoletni, 11 let stari oškodovanki preko elektronske komunikacije posredoval tri fotografije golega moškega telesa. Gre za situacijo, ki jo kot problematično obravnava že teorija kazenskega prava ter izrazito nekoherentnost znotraj zakona: 14-letnik ali 14-letnica štejeta za dovolj duševno in moralno zrela za pripis odgovornosti za izvršitev kaznivega dejanja, hkrati pa nista dovolj duševno in moralno zrela za stik s pornografskimi vsebinami.
zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti - kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast
Določbo 559. člena ZKP, ki je v konceptualnem pogledu v okviru zahteve za varstvo zakonitosti izjema, je zato treba razlagati tako, da je bilo to izredno pravno uvedeno z namenom za odpravo posledic (krivic) v pravnomočnih sodbah, sprejetih na podlagi medvojnih in povojnih predpisov, tako da je bilo kazensko pravo zlorabljeno v politične namene. Vrhovno sodišče v svoji praksi doslej še ni obravnavalo „arhivskih“ zadev, kjer bi vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijali samo kazniva dejanja, storjena pred drugo svetovno vojno.
Kazniva dejanja, ki so jih po ugotovitvah pravnomočne sodbe izvršili obsojenci, v korist katerih generalni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, so bila storjena v času od leta 1931 do leta 1941, torej še pred drugo svetovno vojno. Glede na opis kaznivih dejanj, ki so bila povezana s poslovanjem Hranilnice in posojilnice na Jesenicah, registrirani zadrugi z neomejeno odgovornostjo, bi glede na sistematiko v Kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije in njihovo umestitev v aktualnem pravu, ta sodila med kazniva dejanja zoper gospodarstvo in premoženje. Vložnik sicer v predlogu navaja, naj Vrhovno sodišče obsojence oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast, vendar pa je iz izpodbijane pravnomočne sodbe, kolikor se nanaša na obsojence, v korist katerih je bila vložena zahteva, razvidno, da so bili obsojeni za kazniva dejanja napravljanja lažnih listin, utaje in poskusa prevare, ki jih nikakor ni mogoče uvrstiti med kazniva dejanja, kot jih sicer samo v predlogu opredeljuje generalni državni tožilec. Vložnik glede na navedeno ni izkazal pravovarstvene potrebe za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti, kar je temeljna procesna predpostavka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.