Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.
Po ugotovitvi, da oseba, ki jo je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zahtevi navedel kot upravičenko, ni upravičena do denacionalizacije (ker je umrla pred 28. 8. 1945, ali pa ker se ni štela za jugoslovansko državljanko iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 9. člena ZDen), torej ni ovire, da se denacionalizacijski postopek na podlagi iste zahteve ne bi nadaljeval in pri tem kot upravičenca do denacionalizacije upošteval pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za tak status. To seveda ne pomeni, da lahko vsak pravni naslednik kot upravičenec uveljavlja denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Obseg teh pravic je namreč določen z njegovim pravnim položajem upravičenca kot pravnega naslednika podržavljenega premoženja.
Zato je zakonodajalec z drugim odstavkom 64. člena ZDen določil, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, konsistentno s tem pravilom pa je s prvim odstavkom 66. člena določil, da se po končanem ugotovitvenem postopku odloči tudi o upravičencih, ki se jim premoženje vrača in o obsegu tega premoženja.
Zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je veljal v času sprejetja ponudbe v obravnavani zadevi (1. 4. 2014), je omogočal sklenitev pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije tudi po izteku roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, če je bil sprejem ponudbe v tem roku posredovan upravni enoti, čeprav ni bil ob tem posredovan tudi prodajalcu. V takem primeru je bil pravni posel sklenjen, ko je informacijo o sprejemu ponudbe prejel prodajalec od upravne enote skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih.
Ker je torej delovne izkušnje iz prvega odstavka 53. člena ZOFVI možno pridobiti tudi v organizacijah, ki niso vpisane v razvid izvajalcev javno veljavnih programov vzgoje in izobraževanja, pa vzgojo in izobraževanje vseeno izvajajo, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno presodili, da je tožnica izpolnjevala pogoj zahtevanih delovnih izkušenj v vzgoji in izobraževanju.
Tožničinemu možu je bila starostna pokojnina ponovno odmerjena na podlagi prvega odstavka 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Ker je bila ta nižja od pokojnine, ki jo je prejemal po prejšnji odločbi, mu je bila na podlagi tretjega odstavka 37. člena Sporazuma še naprej izplačevana starostna pokojnina po tej odločbi. S tretjim odstavkom 37. člena Sporazuma je bila varovana pravica le upravičenca, zato je bila kot osnova za odmero tožničine vdovske pokojnine pravilno upoštevana pokojnina njenega moža, odmerjena glede na prvi odstavek 37. člena Sporazuma.