Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali morata biti skladno z 214. členom ZUP utemeljitev uporabe skrajšanega ugotovitvenega postopka in zakaj zaslišanje stranke ni potrebno, del obrazložitve izpodbijanega (prvostopnega) sklepa o izvršbi oziroma del obrazložitve odločbe organa druge stopnje, ne glede na to ali tožeča stranka to v pritožbi (pred upravnim organom) izpostavlja?
Pravica do družinskih prejemkov, med katerimi je otroški dodatek, se po 87. členu ZSDP-1 uveljavlja v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače. ZSDP-1 ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP. Glede vprašanj postopka uveljavljanja otroškega dodatka ZSDP-1 v 71. členu napotuje na uporabo določb ZUPJS. ZUPJS v prvem odstavku 34. člena določa, da center za socialno delo odloča o pravicah iz javnih sredstev po splošnem zakonu o upravnem postopku, če posamezna vprašanja v tem zakonu niso urejena drugače. Tudi ZUPJS ne vsebuje določbe, ki bi določala drugače kot prvi odstavek 207. člena ZUP.
V predsodnem postopku uveljavljanja otroškega dodatka torej ni pravila, ki bi dopuščalo upoštevanje dejstev, nastalih po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tudi iz ZDSS-1 ne izhaja, da bi se lahko v socialnem sporu upoštevala dejstva, ki so nastala po izdaji prvostopenjskega upravnega akta.
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
Tretji odstavek 8. člena ZIKS-1, ki kot lex specialis določa, da Komisija za pogojni odpust o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost Komisije, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar ji ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora Komisija pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave.
Upravni organ je vezaa na pravno presojo Upravnega sodišča, ki izhaja iz pravnomočne sodbe, s katero je bil njegov akt odpravljen in vrnjen v ponovno odločanje, kar vključuje tudi obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča kot enega od temeljev take sodbe. Vezanost na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, velja tudi za Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov upravni akt. V navedeno lahko poseže le Vrhovno sodišče z odločitvijo o izrednem pravnem sredstvu zoper pravnomočno sodbo. To velja tudi v primeru, ko splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil ali drug predpis vsebuje pravne norme, ki po vsebini izhajajo iz pravil določene stroke. Morebitna zadržanost sodne presoje, ki ne sme pomeniti nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva in poštenega sodnega postopka, pa mora izhajati iz zakonske ureditve.
Če iz pravnomočne sodbe, s katero je bil prvotni upravni akt odpravljen, izhaja razlaga materialnega prava, ki narekuje drugačno ugotovitev dejanskega stanja in temu prilagojene zahtevke strank, je organ dolžan stranki omogočiti, da se na tako spremenjeno pravno situacijo odzove.To pa vključuje tudi spremembo zahtevka stranke, če taka sprememba temelji na navedeni sodbi, in je ta torej dopustna, čeprav bi bila morebiti prepozna glede na materialni predpis, ki ureja pravočasnost oddaje vloge. Namen take sodbe v upravnem sporu je namreč praviloma v tem, da se zagotovi tožeči stranki nadaljevanje in dokončanje postopka z zakonito in pravilno odločitvijo, ki temelji na njeni vsebini in ki bi bila izdana, če do prvotno nezakonite odločitve ne bi prišlo.
Iz obrazložitve sodbe mora biti razvidno, da je sodišče o določenem vprašanju odločalo kot o predhodnem vprašanju, saj predhodno vprašanje tvori spodnjo premiso sodniškega silogizma in je kot tako del dejanske podlage sodbe. Upravno sodišče pravilnosti predhodnih odločitev Odbora in Banke Slovenije (odločba o prodaji poslovanja) v postopku reševanja Banke ni obravnavalo kot predhodno vprašanje, saj od tega ni odvisna odločitev o tožbi.
Upravno sodišče ima v enotnem postopku reševanja banke jurisdikcijo omejene presoje, saj lahko preizkusi le pravilnost izvršitve odločbe Odbora z odločbo nacionalnega organa za reševanje (Banka Slovenije) - kar vsebuje tudi kontrolo golega dejstva obstoja odločbe Odbora, izdane v postopku reševanja banke.