OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0015514
ZOR člen 155, 185, 185/1, 185/3, 226, 226/1, 376. ZUN člen 76b. ZVO člen 5, 5/1-8, 17/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
povrnitev premoženjske škode – odškodnina zaradi izkoriščanja mineralnih surovin – izkop gramoza - višina odškodnine – podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost izkopa gramoza - zmanjšanje premoženja zaradi protipravne odtujitve stvari tržna vrednost surovine – vštevanje stroškov – razpravno načelo – zastaranje odškodninske terjatve – začetek teka zastaralnega roka – skrbnost oškodovanca
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ker je zavrnilo očitek o kršitvi prepovedi novot s sklicevanjem na pomanjkanje pritožnikovih trditev o vplivu relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na zakonitost in pravilnost sodbe;
- ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje na očitek o ugotavljanju dejstev brez trditvene podlage odgovorilo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve izčrpno obrazložilo;
- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ugovor zastaranja v zvezi s povečanim zahtevkom ni utemeljen;
- ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da od tržne cene gramoza ni treba odšteti stroškov izkopa.
spor o pristojnosti – sporazum o krajevni pristojnosti
S sporazumom o krajevni pristojnosti stranki ne utemeljita izključne krajevne pristojnosti. Sodišče pa se lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno le, kadar je kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno (drugi odstavek 22. člena ZPP).
Možnost sporazumevanja o krajevni pristojnosti je prepuščena strankam, prav tako pa je v njihovi dispoziciji tudi procesno uveljavljanje sporazuma o pristojnosti. Če je Okrožno sodišče v Mariboru ob odločanju o ugovoru tožene stranke res spregledalo, da se je bila tožeča stranka v tožbi sklicevala na sporazum o krajevni pristojnosti, je ta mogla morebitni spregled uveljaviti s pritožbo zoper sklep o odstopu zadeve Okrožnemu sodišču v Celju.
pogodba v korist tretjega – nastanek obveznostnega razmerja
Naročilo družbe S. toženi stranki, da da sporno pošiljko kave na razpolago tožeči stranki, in sprejem tega naročila s strani tožene stranke, pomeni, da je bila med družbo S. in toženo stranko sklenjena pogodba v korist tretjega (149. člen ZOR). S to pogodbo se je tožena stranka kot promitent družbi S. kot promisarju zavezala, da bo izpolnila tožeči stranki kot beneficiarju. Zato ne drži revizijski očitek, da med pravdnima strankama ni moglo nastati nikakršno obveznostno razmerje, ker naj med njima ne bi bilo pogodbenega razmerja. S sklenitvijo pogodbe v korist tretjega se je namreč tožena stranka zavezala izpolniti tožeči stranki, slednja pa je pridobila lastno in neposredno pravico, da od tožene stranke terja izpolnitev prevzete obveznosti, to je izročitev sporne pošiljke kave.
Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 238. člena ZIZ pravilno utemeljilo, da zapis pogodb, ki je vseboval dolžnost podati zemljiškoknjižno dovolilo, v sodbi, ki je izvršilni naslov, nadomešča razpolagalni pravni posel. Določba 112. člena OZ pogodbeniku priznava izpodbojno upravičenje, to pa se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavlja z oblikovalno tožbo oziroma s konstitutivnim zahtevkom. Toženec bi moral, če bi želel, da se pogodbi razvežeta na podlagi omenjene določbe, vložiti tožbo ter z njo zahtevati, naj se pogodbi razveljavita oziroma razvežeta, saj uveljavljanje razveze pogodbe z ugovorom ne zadošča.
dovoljenost revizije – denacionalizacija – trditveno in dokazno breme – punctum – pravica do vračila premoženja v naravi ni pravica, izražena v denarni vrednosti – pomembno pravno vprašanje – odstop od sodne prakse
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost sta na revidentu.
Ker je v tej zadevi predmet spora oblika vračila podržavljenega premoženja, revident ga zahteva v naravi, višine v denarju priznane odškodnine pa ne izpodbija, to pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravica, izražena v denarni vrednosti, navedba punctuma v uvodu revizije ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Ker ni opredelil pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve, revident ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Brez opredelitve pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve pa tudi ni mogoče preizkusiti zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj tako ni mogoča presoja primerljivosti med obravnavano zadevo in sodno prakso, od katere naj bi po revidentovih trditvah izpodbijana odločitev odstopala.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS4002086
ZOR člen 176, 177, 178, 178/4, 939, 939/1. ZMZPP člen 20, 30, 30/1. ASVG paragraf 23, 23/1, 332, 332/1. EFZG paragraf 10, 10/1. KHVG paragraf 26.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - nesreča, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - regres zavarovalnice - povrnitev stroškov zdravljenja - zdravstveno zavarovanje - subrogacija - solidarna objektivna odgovornost obratovalcev - direktna tožba - spor z mednarodnim elementom - avtrijsko pravo
Pravnega položaja zavarovalnice, ki je izplačala odškodnino, do tistega, ki je za škodo odgovoren, ne urejajo določbe o nepogodbeni odškodninski odgovornosti pač pa (splošne, za posamezne vrste zavarovanja pa lahko tudi specialne) določbe o zavarovalni pogodbi, ki dajejo zavarovalnici pravico, da po izplačilu škode na podlagi premoženjskega zavarovanja vstopi v pravni položaj oškodovanca (svojega zavarovanca) na podlagi subrogacije (zakonite cesije). Subrogacijo zavarovalnice za povrnitev stroškov zdravstvenih in z njimi povezanih storitev, stroškov oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki v primeru poškodbe, pa posebej ureja ZZVZZ. Zdravstvena zavarovalnica, ki je poškodovancem krila izdatke v zvezi z zdravljenjem, lahko glede teh izdatkov proti drugi zavarovalnici uveljavlja pravice, ki bi jih proti njej oziroma njenemu zavarovancu (imetniku oziroma vozniku drugega vozila) imeli poškodovanci. Četrti odstavek 178. člena ZOR določa, da za škodo, ki jo (pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila) pretrpijo drugi, odgovarjata imetnika motornih vozil solidarno. „Drugi“ v smislu navedene zakonske določbe so vsi, razen imetnikov (upravljalcev) v nesreči udeleženih premikajočih se motornih vozil, četudi so krivi samo nekateri.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - opustitev odgovora na relevantne pritožbene navedbe – pravica do obravnavanja pred sodiščem
Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do navedb pritožnice, ki opozarjajo na vidike dejanske in pravne narave, ki bi utegnili vplivati na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe. Tako ni odgovorilo na številne relevantne pritožbene navedbe. S takšnim postopanjem pritožbenega sodišča stranki ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe pred sodiščem.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1b. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-3.
znamka – relativni razlog za zavrnitev znamke – podobnost znakov - celovita presoja podobnosti znamk – ugovor zoper zavrnitev registraciji znamke – dovoljenost revizije – obstoj zelo hudih posledic
Revizijske navedbe (izguba oziroma preprečitev povečanja ugleda, nezmožnost pridobitve novih potrošnikov in nemožnost prodaje znamke) predstavljajo zgolj abstraktno videnje revidentke, kakšne škodne posledice naj bi nastale zaradi zavrnitve registracije znaka. Le-te pa za utemeljitev zelo hudih posledic ne zadoščajo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti – sedež pooblaščenca – stroški postopka
Navedbe predlagateljice, da sta obe pravdni stranki v stečaju ter da imata njuni pooblaščenki svoj sedež v Ljubljani, držijo. Vendar pa predlagateljica spregleda, da je v postopku med listinskimi dokazi med drugim predlagan vpogled v stečajni spis tožene stranke, ki se nahaja pri Okrožnem sodišču v Mariboru in zaslišanje prič, ki jih je treba vabiti na naslov v Mariboru. Poleg tega imajo pravdne stranke možnost pooblastiti za zastopanje odvetnika, ki ima svojo pisarno v kraju, kjer je sedež pristojnega sodišča, ter tako vplivati na višino stroškov postopka.
ugovor zoper sklep o izvršbi – opozorilo o neobstoju terjatve – rubež terjatve
Dolžnikovo opozorilo, da zarubljena terjatev ne obstaja, ni ugovor v smislu ZIZ, ker ne preprečuje izvršbe: zarubiti je mogoče tudi sporno in tudi neobstoječo terjatev. Ali takšna terjatev obstaja ali ne, se bo razčistilo šele v morebitnem postopku po 111. členu ZIZ ali v poznejši pravdi, v kateri bo skušal upnik zarubljeno terjatev izterjati od (domnevnega) dolžnikovega dolžnika.
obnova postopka – gradbeno dovoljenje – dovoljenost revizije - trditveno in dokazno breme - pomembno pravno vprašanje – zelo hude posledice
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Ker revident ni opredelil pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve, ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Brez opredelitve pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve pa tudi ni mogoče preizkusiti zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje.
Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Da bi Vrhovno sodišče lahko presojalo, ali gre za zelo hude posledice, mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso navesti razloge, zaradi katerih izpodbijana odločitev zanj pomeni zelo hude posledice ter to tudi izkazati.
dovoljena revizija - registracija blagovne znamke - relativni razlogi za zavrnitev registracije znamke - podobnost znamke - celovita presoja podobnosti znamk - verjetnost zmede na trgu
Kljub določenim podobnostim obeh primerov, ki jih izpostavlja revidentka, pa revizijsko sodišče ocenjuje, da med njima obstajajo znatne razlike, ki pretehtajo v prid presoji, da v konkretnem primeru ni možna analogna uporaba pravnih argumentov iz sodbe SEU C-21/08 P z dne 26. 3. 2009 in Splošnega sodišča T-38/04 z dne 15. 11. 2007.
začetek stečajnega postopka nad revidentom – pogodbena kazen – višina pogodbene kazni – trditveno in dokazno breme – račun kot dokazna listina – račun brez specifikacije – priglasitev pravdnih stroškov po ZOdvT – prisoja stroškov po OT
Materialno pravo, v tem primeru pogodbena določba, na katero tožnik opira svoj zahtevek, jasno določa, na podlagi katerih elementov se določi višina pogodbene kazni. Na tožniku je, da te elemente navede in jih tudi dokaže. Če tega ne stori, toženec nima učinkovite možnosti ugovarjati računu oziroma lahko le pavšalno ugovarja, da zahtevek za plačilo pogodbene kazni ni jasen, kar je tožena stranka tudi storila.
Bistveno v tej zadevi je namreč, da zaradi skopih navedb tožnika, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, tožena stranka sploh ni imela učinkovite možnosti opredeliti se do dejstev, ki jih je tožnik dokazoval s spornimi računi. Z drugimi besedami: iz trditev tožnika, da vtožuje pogodbeno kazen po treh računih, ne izhaja, na kateri podlagi oziroma podlagah je zaračunal to pogodbeno kazen.
Prvi odstavek 2. člena ZM določa, da se listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed sestavin, naštetih v 1. členu, ne šteje za trasirano menico. Člen 1 ZM med obveznimi sestavinami zahteva, da menica obsega nepogojno nakazilo, naj se plača določena vsota denarja. Vsota denarja mora biti izrecno določena. Zgolj določljivost ali izračunljivost iz drugih navedb ne zadošča. Menica je zato neveljavna tudi takrat, kadar manjka navedba valute. Tudi v tem primeru menična vsota zaradi večpomenskosti ni jasno/nedvoumno določena.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za sodno varstvo – umik zahteve – odločanje prekrškovnega organa – preizkus dovoljenosti zahteve pri sodišču
S tem, ko prekrškovni organ več kot eno leto sodišču ni posredoval umika zahteve za sodno varstvo, je storilcu onemogočil razpolaganje s tem pravnim sredstvom.
ZPP člen 44, 44/2, 108, 154, 154/1, 165, 165/1, 180, 180/2, 367, 367/2, 370, 370/3, 377, 378. ZOR člen 122, 124. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72, 72/2. SPZ člen 269.
dovoljenost revizije – opredelitev vrednosti spornega predmeta - podredni tožbeni zahtevki – pridobitev lastninske pravice - prenehanje pravice uporabe za gradnjo na podlagi predpisa – priposestvovanje – dobra vera
Celo če bi v primeru konkuriranja pogodbenega in zakonskega načina pridobitve lastninske pravice načelno dopustili možnost njenega priposestvovanja, bi bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna že zaradi zaključka o nedobrovernosti tožnikove posesti. Upoštevaje, da je bilo v splošnem in javno objavljenem predpisu določeno, da pravica uporabe preneha po preteku treh let od sklenitve pogodbe, če uporabnik v tem času ne zgradi objekta do tretje gradbene faze, enako pa je bilo zapisano tudi v pogojih javnega razpisa, na podlagi katerega je bila sklenjena pogodba s tožnikom, ni mogoče zaključiti, da tožnik ni vedel, ne mogel vedeti, da je njegova pravica uporabe za gradnjo z iztekom treh let od sklenitve pogodbe prenehala in da posledično z uveljavitvijo ZLNDL na sporni nepremičnini ni pridobil lastninske pravice.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - nepravdni postopek – ordinacija pristojnosti
Glavni navezni okoliščini za določitev krajevne pristojnosti po ZNP predstavljata bodisi stalno bodisi začasno prebivališče udeleženca v času vložitve predloga oz. v času pričetka postopka. Vendar udeleženec nima registriranega ne stalnega ne začasnega prebivališča v RS. Tako je nastopila situacija iz petega odstavka 12. člena ZNP, ki določa, da če so za odločanje v nepravdnem postopku pristojna sodišča RS, pa ni mogoče ugotoviti, katero sodišče je krajevno pristojno, določi krajevno pristojnost sodišča Vrhovno sodišče RS (ordinacija pristojnosti).
STVARNO PRAVO - LASTNINJENJE - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA
VS0015570
ZLNDL člen 3. ZZad člen 74, 74/2. SPZ člen 43. ZTLR člen 29. ZSKZ člen 14.
lastninjenje - družbena lastnina - pravica uporabe - kmetijska zemljišča - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - priposestvovanje - priposestvovanje nepremičnin, na katerih se lastninska pravica pridobi na podlagi zakona - priposestvovanje nepremičnin, ki so bile predmet lastninjenja - dobra vera - pravna zmota
V primerih, ko lahko po določbah enega od zakonov o lastninjenju lastninsko pravico na nepremičnini pridobijo različni subjekti, je potrebno ugotoviti le, kateri od teh subjektov je dejansko izpolnjeval zakonsko določene pogoje za pridobitev lastninske pravice na tej nepremičnini. Možnost pridobitve kmetijskih zemljišč, ki so bila predmet lastninjenja, tudi s priposestvovanjem, pa bi posamezniku omogočila, da pridobi lastninsko pravico na teh zemljiščih tudi v primeru, če bi bil v dobri veri, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi enega od zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. To bi dejansko pomenilo zaobid zakonsko določenih pogojev za pridobitev lastninske pravice na teh zemljiščih oziroma „legalizacijo“ nezakonitih vpisov lastninske pravice, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.
SPZ člen 9, 11, 11/1. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 72/2, 72/3. ZZad člen 74, 74/2.
lastninjenje - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – konkurenca pridobitnih naslovov - priposestvovanje - dobrovernost – zadruge - nepremičnina zadruge
Po drugem odstavku 74. člena ZZad so z uveljavitvijo navedenega zakona postali tožničina last tisti gozdovi, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način. Ostali gozdovi zadrug so po prvem odstavku 74. člena ZZad ostali zadružni. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah torej predstavljata dve določbi lastninskega zakona. V primerih, ko gre za konkurenco dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju, po stališču revizijskega sodišča priposestvovanje ni mogoče. V teh primerih je vprašanje dobre vere v resnici vprašanje pravne zmote. S sklicevanjem na pravno zmoto pa ni mogoče utemeljiti dobre vere. V primerih, kot je obravnavani, bi s priposestvovanjem omogočili zaobid določb lastninske zakonodaje ter odpravo nezakonitosti zemljiškoknjižnih vpisov, do katerih je prišlo v procesu lastninjenja nepremičnin. Dopustitev priposestvovanja v primerih konkurence dveh pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona o lastninjenju bi bila tudi v nasprotju z namenom instituta priposestvovanja na nepremičninskem področju. Ta je predvsem v odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah. Glede na navedeno toženka lastninske pravice na spornih nepremičninah ne more utemeljiti z njihovim priposestovanjem.