Druga toženka je z Aneksom z dne 12. 8. 1996 prevzela dolg prve toženke, v kar je tožnica privolila (446. člen ZOR). S tem pa je druga toženka skupaj z obveznostjo prevzela tudi vse tiste ugovore, ki po sami naravi instituta prevzema dolga izvirajo iz osnovne, to je podjemne pogodbe, iz katere izvira prevzeti dolg (450. člen ZOR). To velja tudi za ugovor zastaranja, ki se kot eden od najpomembnejših ugovorov prenaša skupaj s temeljno obveznostjo. To pa v okoliščinah konkretne zadeve pomeni, da glede na pravno naravo osnovne podjemne pogodbe kot gospodarske pogodbe tudi v razmerju med tožnico in drugo toženko (prevzemnico dolga) velja krajši zastaralni rok iz 374. člena ZOR.

Dogovarjanje občin o razpolaganju s sredstvi, zbranimi iz naslova takse, ni bilo v nasprotju s kogentno ureditvijo v Uredbi. Slednja takšnega dogovarjanja ni urejala, niti ga ni prepovedovala.

Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka prejeta sredstva vrnila tožnici. Tega dogovora ni mogoče razumeti izolirano od ostalih pogodbenih določb. Nakazilo sredstev toženki je bilo posledica odstopa takse, zato mora enako veljati tudi za vračilo teh sredstev. Slednja je mogoče vrniti le tako, da toženka odstopi tožnici takso, temu odstopu pa lahko sledi nakazilo sredstev. Za neposredni denarni zahtevek tožnice ni pravne podlage. Tožnica sredstev ni posodila iz svojega premoženja, zato ne more niti od toženke zahtevati, da bi odstopljeni znesek vrnila iz svojega premoženja. Ker tožnica v tem sporu zahteva od toženke neposredno vrnitev sredstev, ne pa odstopa takse, ne more uspeti ne s svojim zahtevkom ne z revizijo.