Stališča, po katerih morajo imeti opustitve pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu, so preozka in tudi sodna praksa jih je presegla. Poslovni običaji, uzance in prakse so lahko pomembni tudi v obligacijskih razmerjih, ko je samo ena stranka gospodarski subjekt, in sicer tedaj, če kateri od omenjenih standardov določa ravnanje, ki pomeni obveznost za tisto stranko obligacijskega razmerja, ki je gospodarski subjekt. Takšno razlago utemeljuje drugi odstavek 6. člena OZ, uzance pa tedaj opravljajo ti. razlagalno funkcijo, saj služijo razlagi določb OZ in konkretizirajo pojem skrbnosti dobrega strokovnjaka določenega ožjega poklicnega področja.
Tožnik je bil seznanjen z manjšim tveganjem, pa se je zavestno odločil za večjega, zato je mogoče takšno njegovo ravnanje označiti kot ne dovolj vestno in zato izključujoče v razmerju do (tudi v smislu Posebnih uzanc v gostinstvu opredeljene) strožje profesionalne odgovornosti tožene stranke.