Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2).
Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.
Razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja so (dopustne) posledice hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in ne pogoj zanj.
ZSS je v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.