Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/2, 18/2-b. ZUS člen 42, 42/1.
Zgolj to, da sodišče ob skrbni presoji in njeni vsebinski utemeljitvi ne verjame dejstvom, ki jih je zatrjeval pritožnik, očitno ni okoliščina, ki bi kazala na pristranskost sodišča.
Republika Hrvaška je v odgovoru z dne 26. 4. 2023, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zagotovila, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v spremenjenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Še več, pristojni organi Republike Hrvaške so celo povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje temu dopisu pripisalo pomembno težo in tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da ni bojazni, da bi mu bile ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. Takšnih okoliščin ne navaja niti v pritožbi.
Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali na Hrvaškem obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi - neizvedba glavne obravnave - neizvedba dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Izvedba glavne obravnave je kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije.
Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna
Razlogi sodišča prve stopnje za opustitev izvedbe glavne obravnave so nejasni in v določeni meri kontradiktorni. Poleg tega je sodišče prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, kar je v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o pomenu ustavne pravice do glavne obravnave in njeni vsebini. Tudi razlog za zavrnitev tega dokaza je utemeljilo na ustavno nedopustnem razlogu, kot to pravilno uveljavlja pritožnik, saj je ovrednotilo (ne)uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo in s tem izhajalo iz nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 33. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - nekonkretizirane pritožbene navedbe - vsebinsko prazna pritožba
Kot oviro pri predaji prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, je treba poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki upoštevati tudi druga dejstva, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
ZDoh-2 člen 109, 119, 123, 123/3, 125. ZDavP-2 člen 65, 83, 267, 272. ZUS-1 člen 94a. ZUP člen 147.
akontacija dohodnine - pravnomočnost - ne bis in idem - materialna pravnomočnost - vezanost na pravnomočno odločbo - predhodno vprašanje - začasna odločba - dopuščena revizija - odločba o odmeri dohodnine - vrsta dohodka - vezanost na obrazložitev druge odločbe - ugoditev reviziji
Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2).
Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca - potek roka - načelo zakonitosti v upravnem pravu - zavrnitev pritožbe
V upravnem sporu sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta izhaja iz dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v trenutku njegove izdaje, glede česar tudi Uredba Dublin III ne določa izjem oziroma odstopanj.
V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tj. 9. 11. 2023, šestmesečni rok iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III še ni potekel, zaradi česar izpodbijani sklep ni nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava na takrat obstoječe dejansko stanje. Izpodbijani sklep pa, drugače kot v primerih, kakršne je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sklepu I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018, v 3. točki izreka vsebuje s prvim in drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III skladno časovno omejitev za predajo pritožnika Republiki Hrvaški. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/1, 339/1-14. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - objekt bivanja - zmanjšana kvaliteta bivanja - tuja sodna praksa - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču prve stopnje, ne izhaja drugače. Pri tem Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Zato zgolj ugotovitev, da je bil pritožnik v preteklosti (po njegovih navedbah) že izpostavljen nečloveškemu ravnanju s strani hrvaške policije, sama po sebi ne more preprečiti njegove predaje, če ni mogoče ugotoviti, da v povezavi z drugimi dejstvi in okoliščinami delovanja organov Republike Hrvaške kaže na to, da bo po vrnitvi v to državo članico na podlagi Uredbe Dublin III izpostavljen kršitvam 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine o temeljnih pravicah. Take ugotovitve pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, niti v zvezi s tem pritožnik ne podaja prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi moralo Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugoditi.
V obravnavanem primeru (ob odsotnosti drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih ali posebnih okoliščinah pritožnika) iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila dana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/2, 40, 40/2. ZMZ-1 člen 50, 50/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva in dokazi - zavrženje ponovne prošnje
Ker je pritožnik ponovno vlogo za mednarodno zaščito vložil po preteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, je bila ta na podlagi iste zakonske določbe lahko obravnavana le po postopku, določenem v ZMZ-1 za ponovno prošnjo. Iz navedene določbe 50. člena ZMZ-1 namreč izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecev od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).
(ne)plačilo takse - obročno plačilo - začetek teka roka - popravni sklep - ustavitev postopka po tožbi - zavrnitev pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je začel teči z dnem, ko je bil tožnici vročen sklep o zavrnitvi pritožbe, saj kasnejši popravni sklep ni v ničemer spremenil obveznosti pritožnice, naj plača 44,00 EUR sodne takse.
Prokurist družbe za podelitev pooblastila za zastopanje odvetniku ne potrebuje posebnega pooblastila zakonitega zastopnika
Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure, kot je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Prokura namreč upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (prvi odstavek 35. člena ZGD-1). V okvir pravne sposobnosti družbe pa sodi tudi procesna sposobnost (drugi odstavek 4. člena ZGD-1), ki določa, da družbe kot pravne osebe lahko tožijo ali so tožene. Prokuristu je torej dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organi (tretji odstavek 35. člen ZGD-1) in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila.
ZKP-UPB16 člen 371/1-5. KZ-1 člen 15a, 135/1, 135/2, 135/3, 43, 57.
predlog za pregon - pogojna obsodba - denarna kazen
V skladu z določbo 15.a člena KZ-1 se v primeru, ko je med drugim kaznivo dejanje zoper človekove pravice in svoboščine izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe tega zakona o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Novela KZ-1C je tako leta 2015 na novo uredila način pregona kataloško določenih kaznivih dejanj iz poglavij zoper življenje in telo, človekove pravice in svoboščine ter spolno nedotakljivost pa tudi drugih kaznivih dejanj z znaki nasilja, katerih oškodovanci so mladoletne osebe. Na podlagi te določbe se storilci navedenih kaznivih dejanj na škodo mladoletnih oseb preganjajo po uradni dolžnosti, ker je zakonodajalec štel, da gre za ranljivo skupino oškodovancev.
V obravnavanem primeru je bilo kaznivo dejanje storjeno v času veljavnosti KZ-1E, ki je že vseboval specialno določbo o pregonu določenih kaznivih dejanj, storjenih zoper mladoletno osebo po uradni dolžnosti. To pomeni, da za pregon obsojenca glede dejanja na škodo mladoletnih F. F. in B. B. ni veljala določba tretjega odstavka 135. člena KZ-1, po kateri se pregon za kaznivo dejanje grožnje začne na predlog. Za pregon kaznivega dejanja na njuno škodo se torej v obravnavanem primeru predlog oškodovanca (kot procesna predpostavka) ne zahteva.
Zavzemanje obsojenčevih zagovornikov za izrek denarne kazni namesto pogojne obsodbe je obsojencu v škodo. Pogojna obsodba je za razliko od denarne kazni, ki je v skladu z določbo 43. člena KZ-1 opredeljena kot kazen, opozorilna sankcija oziroma sankcija opominjevalne narave. Izrečena je namesto kazni v primerih, ko zaradi narave in teže kaznivega dejanja kot tudi zaradi lastnosti storilca izrek kazni ne bi bil utemeljen. Njena vsebina se izčrpa že v opozorilu ob določeni zaporni oziroma denarni kazni, ki pa se dejansko ne izreče, ker to zaradi kazenskopravnega varstva ni nujno (tako imenovana substitucija kazni).
zavržena tožba - odpravljen akt - odpadel pravni interes - stranski udeleženec - zavrnitev zahteve za priznanje statusa stranke - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavržena pritožba
Tožbeni zahtevek, kot tudi izrek izpodbijanega sklepa toženke, sta se nanašala le na pritožničino udeležbo v postopku s pritožbo zoper odmerno odločbo. Da je bil zahtevek za priznanje statusa stranske udeleženke postavljen zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo, izrecno (in kar ni pritožbeno izpodbijano) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki hkrati pojasni, da s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožničin pravni položaj niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je bila odmerna odločba med prvostopenjskim upravnim sporom že odpravljena in zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek. Takšna obrazložitev pa je v okoliščinah konkretnega primera zadostna (zato uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podana) in tudi pravilna. Glede na to, da je bila odmerna odločba, zoper katero je tekel pritožbeni postopek, odpravljena, bi bila tudi morebitna ugoditev pritožničini tožbi brez učinka in torej ne bi v ničemer vplivala na pritožničin pravni položaj.
Zaradi učinkov odprave upravnega akta, je upravni postopek ponovno odprt in vsi subjekti lahko v tem postopku (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Pritožnica torej z izpodbijano odločitvijo ni utrpela nobene negativne posledice, saj bo lahko pred prvostopenjskim davčnim organom vložila novo zahtevo za priznanje stranske udeležbe v zadevnem davčnem postopku.
URS člen 14, 156. ZUstS člen 23. ZOPDA člen 5, 5/2.
zahteva za oceno skladnosti - prekinitev revizijskega postopka - delo z azbestom - nadaljevanje postopka po dedičih - neenakost
Določba drugega odstavka 5. člena ZOPDA je po oceni Vrhovnega sodišča v neskladju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, saj povzroči, da pride do razlikovanja med položaji dedičev glede na okoliščino trajanja samega postopka pridobitve mnenja o verifikaciji bolezni in poteka same bolezni, torej okoliščin, ki so povsem nepredvidljive in naključne, kar pa ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo upravičencev do izplačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ki jim je zakonodajalec namenil enako ureditev.
Vrhovno sodišče je zato na podlagi 156. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 5. člena ZOPDA,
zavržena tožba - zahteva za priznanje lastnosti stranke - stranski udeleženec - odpravljen akt - odpadel pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe
Glede na to, da je bil zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca postavljen samo v zvezi s pritožbenim upravnim postopkom zoper odmerno odločbo, je utemeljeno stališče v izpodbijanem sklepu, da zaradi odprave odmerne odločbe s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožnikov pravni položaj. Jasno namreč je, da je z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve FURS v ponovni postopek bilo doseženo to, za kar si je pritožnik prizadeval s pritožbo v upravnem postopku in s tem v zvezi zatrjeval procesno upravičenje po udeležbi v postopku. To pa tudi pomeni, da si pritožnik s tožbo ne more več izboljšati pravnega položaja in zato zanjo ne izkazuje več pravnega interesa.
predlog za dopustitev revizije - dostop do informacij javnega značaja - sklep o zavrženju kazenske ovadbe - pravni interes - novinarsko poročanje - škodovanje izvedbi sodnega postopka - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali mora novinar, ko zahteva dostop do podatkov iz tožilskega spisa, dodatno obrazložiti svoj pravni interes, ali pa njegov pravni interes izhaja že iz določb Zakona o medijih in iz pomena novinarske funkcije, kot je opredeljena v ustavnosodni praksi?
2. Ali je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 181. člena Zakona o državnem tožilstvu, ko je zavzelo stališče, da za zavrnitev zahteve za dostop do sklepa o zavrženju kazenske ovadbe iz razloga škodovanja interesom postopka, zadostuje že okoliščina, da kazenski pregon zoper osumljenca še ni zastaral?
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZPP člen 343, 343/1, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilca za azil - odredba sodišča - prenehanje ukrepa - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi ni razvidno, da bi imel pritožnik pravni interes za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje (več). Glede na to, da je bilo toženi stranki z odredbo Upravnega sodišča naloženo, da mora nemudoma po prejemu odredbe prenehati izvajati ukrep pridržanja za pritožnika, morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe namreč ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede posega v svobodo gibanja. Iz enakih razlogov pa se pritožnikov pravni položaj ne bi izboljšal tudi v primeru morebitne spremembe odločitve o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - nastanitev v azilnem domu - slabe življenjske razmere - zavrnitev pritožbe
Prosilec, ki želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, mora predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici.
Za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, so pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanje hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti.
ZSS člen 34a, 34a/4, 34a/5. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 31, 31/1. ZUP člen 6, 6/2.
hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - sojenje v pomembnejših zadevah - mentorstvo - pogoji za hitrejše napredovanje - ocena izpolnjevanja pogojev za napredovanje - prosta presoja Sodnega sveta - prosti preudarek - ugoditev tožbi
Razporejanje sodnikov za sojenje v pomembnejših zadevah, mentorstvo ali dodelitev na sodišče višjega položaja so (dopustne) posledice hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu in ne pogoj zanj.
ZSS je v petem odstavku 34.a člena zamejil prostor presoje Sodnega sveta in iz prostora proste presoje izključil oceno Sodnega sveta, ki posledice tovrstnega napredovanja šteje kot zakonski pogoj za predlagano napredovanje oziroma kot pogoj, ki bi, če bi bil izpolnjen, prosti preudarek nagnil v prid predlaganemu napredovanju. Sodnik, ki napreduje po četrtem odstavku 34. a člena ZSS, se namreč tem »posledicam« (sojenju v pomembnejših zadevah, mentorstvu...) ne more upreti. Tehtanje navedenih (v času odločanja Sodnega sveta še vedno le potencialnih, bodočih) »posledic« z vidika njihovega vpliva na odločitev o predlaganem napredovanju, ki se, kot je bilo že poudarjeno, sprejme po prostem preudarku, je v nasprotju z zakonom. S tako razlago navedene zakonske določbe je Sodni svet prekoračil meje prostega preudarka, saj je pri oceni izpolnjenosti kriterijev za tovrstno napredovanje upošteval kriterije, ki iz zakona ne izhajajo.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nedovoljeni pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje je dovoljena posebna pritožba po 357.a členu ZPP. Vendar je to pravno sredstvo zamejeno izključno na presojo pritožbenega sodišča, da zadevo razveljavi, namesto da bi o njej samo dokončno odločilo (drugi odstavek 357.a člena ZPP).
Tudi sama pritožnica izrecno pove, da je presoja po 357.a členu ZPP omejena na prej opisan način. Kljub temu pa uporabe kasatoričnega pooblastila vsebinsko ne napada, marveč se vsebinsko spušča v presojo ter se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa in sicer na ta način, da bi bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena. Očitno je, da gre zgolj navidezno za uveljavljanje pritožbenih razlogov po 357.a členu ZPP.