Kdaj je ravnanje države protipravno in ne pomeni le omejitve človekovih pravic, ki je po naravi stvari lastna odvzemu svobode v kazenskih postopkih, temveč gre za poseg, ki ne dosega več minimalnih civilizacijskih standardov, je odvisno od presoje vseh okoliščin primera. Kakšni so bili pogoji med odvzemom prostosti, se namreč vrednoti celostno, ob upoštevanju skupnega učinka vseh pogojev, ki jih nudi za dostojno bivanje.
Čeprav drži, da je država tista, ki ima vpliv in dolžnost vplivati na pogoje, v katerih se prestajata pripor ali kazen, se pri oceni, ali so bili pogoji bivanja zaradi vročine nevzdržni, tehta, ali vsota vseh možnosti in priložnosti, ki jih nudi (npr. čas bivanja zunaj sobe, možnost hlajenja z vodo, možnost alternativne ventilacije, možnost premestitve v drugo sobo, možnost popravila pokvarjene tehnike itd.), zaporniku ali priporniku zagotavlja človeka vredno bivanje.
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov so namenjena redna (in kadar so izpolnjeni zakonski pogoji tudi izredna) pravna sredstva, odpravi dvoma v sposobnost nepristranskega odločanja posamičnega sodnika pa predlog za izločitev takega sodnika. Enako velja, tudi če so (vmesne ali končne) odločitve v posamičnih postopkih vezane na vprašanje strankine procesne sposobnosti.
Namen instituta postavitve odrasle osebe pod skrbništvo je varstvo njene osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih taka oseba ne more narediti sama, ter s prizadevanjem za zdravljenje in usposabljanje za samostojno življenje, namen skrbništva pa je tudi zavarovanje premoženjskih in drugih pravic ter koristi posameznika (drugi in tretji odstavek 239. člena DZ). Sodišče je torej postopalo zaradi varstva tožnice in ne v njeno škodo, pri čemer mora skladno z 80. členom ZPP ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben.