vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - uspeh v postopku - zastaranje - kondikcijski zahtevek
Terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova povrnitve izplačanega zneska prejete brezplačne pravne pomoči je po svoji naravi kondikcijski zahtevek. Glede na zakonsko določbo 48. člena ZBPP terjatev nastane s pravnomočnostjo sodne odločbe v zadevi, v kateri je bila dodeljena BPP, s tem pa tudi obveznost tožnice do povračila stroškov iz naslova izplačane BPP. Ker je od pravnomočnosti sodne odločbe v obravnavani zadevi do izdaje izpodbijanega sklepa, to je dne 6. 5. 2016, poteklo več kot pet let, sodišče ugotavlja, da je terjatev tožene stranke do tožnice že zastarala.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - s služnostjo obremenjena nepremičnina - možnost razpolaganja - prepoved odtujitve in obremenitve
Pravni standard „možnost razpolaganja“ je treba razumeti v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki imetniku premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove, kot tudi da to premoženje na drugačen pravnoposlovni način unovči in si tako zagotovi lastna sredstva. Sodišče meni, da vknjižena pravica dosmrtnega užitka v korist tožnikove mame ni ovira, da bi tožnik ne mogel razpolagati s solastnim deležem na tej nepremičnini.
Ovira za razpolaganje z nepremičnino, torej vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve, je nastala tudi po volji tožničinega moža, kar pomeni, da niso izkazani upravičeni razlogi, ki bi dopuščali sklepanje, da je do tega prišlo brez njegovega soglasja. Sodišče zato ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki bi omogočali izvzetje vrednosti solastnega deleža tožničinega moža na stanovanju pri ugotavljanju materialnega položaja tožničine družine, kar pa pomeni, da je višina vrednosti premoženja taka, da tožnica ne izpolnjuje finančno materialnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
Da se skladno z zakonsko ureditvijo o odložitvi davčne izvršbe odloča po uradni dolžnosti, ni spora. A contrario torej tudi ne more biti spora, da se o odložitvi izvršbe na predlog stranke ne odloča. Čim pa je tako, je odločitev v zadevi utemeljena v določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se vloga stranke zavrže, če jo vloži oseba, ki ne more biti stranka, torej oseba, ki za njeno vložitev ni legitimirana. Davčni organ po prejemu pritožbe zoper odmerno odločbo uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo odložiti, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo odložena, ni treba izdati.