upravni spor - tožba v upravnem sporu - molk organa - po vložitvi tožbe izdana odločba - umik tožbe - ustavitev postopka
Tožeča stranka je sodišču, še preden je to prejelo obvestilo tožene stranke, da je izdala upravni akt, in še preden je lahko sodišče zahtevalo od tožeče stranke, naj mu sporoči, ali vztraja pri tožbi, sporočila, da tožbo umika. Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavilo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - neobravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - Dublinska odredba III
V obravnavnem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna oblika zaščite - individualna ogroženost prosilca - prosilec iz Pakistana
Presoja, ali je določena oseba upravičena do priznanja mednarodne zaščite, mora biti individualna in opravljena za vsak konkreten primer, tako da mora za vsako posamezno osebo, ki za zaščito prosi, obstajati nevarnost, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena s preganjanjem zaradi katerega izmed zakonsko določenih razlogov oziroma z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Ta pogoj v primeru tožnice in njenih otrok ni izpolnjen, saj je tožnica izvorno državo zapustila zaradi groženj, ki jih je zaradi zemljiškega spora s sosedi prejel njen brat, pri presoji za upravičenost do subsidiarne zaščite v povezavi s 1. alinejo 28. člena ZMZ-1 pa je tožena stranka ugotovila, da tožnici osebno niso nikoli grozili, saj so ženske izvzete iz vsega tega, in da je imel težave njen brat.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 13, 13/1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - varna izvorna država - načelo nevračanja - Republika Hrvaška - začasna odredba
Tožnik je na osebnem razgovoru ob navzočnosti svoje pooblaščenke na vprašanje uradne osebe, da naj pojasni, ali so v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali in ali bi bil v tej državi ogrožen, navedel, da je bilo policijsko obnašanje nečloveško, pa tudi prebivalci naj bi se do njega grdo vedli, na kar je na dodatna vprašanja uradne osebe, zakaj tako meni, in kakšna je bila osnovna oskrba na Hrvaškem, odgovoril, da so policisti v času, ko je še bival v zaprtem kampu ob intervenciji, ko so se znesli na vseh, ki so bili navzoči v bližini mesta pretepa dveh oseb, tudi tožnika udarili s pendrekom po hrbtu ter da so ga prebivalci na ulici grdo gledali. Na dodatna vprašanja je pojasnil, da je bila varnost v odprtem kampu slaba, četudi so bili navzoči varnostniki ter da mu ni bil omogočen pregled zdravnika zaradi bolečin v hrbtenici, ampak je prejel samo tablete proti bolečinam.
Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil z navedenimi trditvami na osebnem razgovoru dne 7. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svoje pooblaščenke, ki je ustrezno kvalificirana svetovalka za begunce.
Tožnik v konkretnem primeru za izdajo začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt sodne veje oblasti - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvami in dejanji sodišča v izvršilnem postopku. Gre torej za izvršilno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Zaradi tega tožnik odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
tujec - dovolitev zadrževanja - načelo nevračanja - diskriminacija Romov na Kosovu
Sodišče se lahko pridruži ugotovitvi, da se razmere na Kosovu izboljšujejo do te mere, da ni mogoče trditi, da bi bila vrnitev tožnikov v omenjeno državo nedopustna, ker bi bili tožniki tam izpostavljeni krutemu, nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Ob tem je potrebno poudariti, da so pojmi „kruto, nečloveško ali poniževalno ravnanje“ nedoločni pravni pojmi, katerih vsebino je potrebno napolniti v vsakem konkretnem primeru posebej. Vnaprejšnja posplošena opredelitev, kaj zajemajo, ni mogoča in je odvisna od specifičnih okoliščin konkretnega primera.
brezplačna pravna pomoč - poziv k dopolnitvi vloge - dopolnitev vloge po izteku roka
Tožnik vloge ni dopolnil v postavljenem roku. Ker pa rok iz prvega in drugega odstavka 67. člena ZUP ni prekluziven iz razloga, ker ne gre za zakonski procesni rok, saj ni predpisan z zakonom, ampak ga postavi uradna oseba, sodišče meni, da je tožena stranka napačno uporabila določilo drugega odstavka 67. člena ZUP in je iz tega razloga sklep odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje toženi stranki. Glede na to, da je bil izpodbijani sklep odpravljen šele 5. 5. 2016, je bila tožena stranka očitno že pred odpravo sklepa seznanjena s tem, da je tožnik vlogo dopolnil. Iz navedenega razloga bi morala to dopolnitev vloge upoštevati.
Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 251, 251-1.
carina - carinska deklaracija - razveljavitev carinske deklaracije - pogoji za razveljavitev - sprostitev blaga v prost promet
Določbo prve točke 66. člena CZ je treba razlagati tako, da je razveljavitev carinskih deklaracij dopustna pred odobritvijo prepustitve, saj za primere, ko je do odobritve prepustitve blaga že prišlo, druga točka 66. člena CZ določa, da je razveljavitev deklaracij dopustna zgolj v primerih, določenih skladno s postopkom odbora. Ker je torej v obravnavanem primeru bila na podlagi deklaracij odobrena prepustitev blaga in je bilo to tudi izneseno iz proste cone, to pomeni, da je pri odločanju o zahtevi tožeče stranke treba izhajati iz 1. točke 251. člena UICZ.
ZDen člen 10, 10/2. Sporazum med FLR Jugoslavijo in Češkoslovaško Republiko o reševanju odprtih premoženjskih vprašanj z dne 11. 2. 1956 člen 2, 2/1, 2/1-b.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina - odškodnina tuje države
Organ nepravilno sklepa, da zaradi slovenskega in jugoslovanskega državljanstva A.A., ki je bilo ugotovljeno za obdobje od 28. 8. 1945 do smrti 23. 12. 1979, navedena ni mogla biti državljanka Češkoslovaške republike. Sodišče pritrjuje tožniku, da je bilo slovensko in jugoslovansko državljanstvo za A.A. ugotovljeno šele z odločbo z dne 29. 8. 2013 ter da navedena kot državljanka v državljansko knjigo ni bila vpisana in tako pristojnim organom Češkoslovaške republike lahko podatek o tem, da je v letu 1939 (ponovno) pridobila jugoslovansko državljanstvo in kar bi bilo ovira za to, da bi imela ali pridobila češko državljanstvo, ni bil znan (sama pa bi se opredeljevala za češko državljanko). Poleg tega so si podatki o tem, ali je bila zakonska zveza leta 1939 razvezana, nasprotujoči oziroma se A.A. označuje po statusu kot vdovo ter ne ločeno, čeprav iz poročnega lista v spisni dokumentaciji izhaja, da sta se zakonca 11. 4. 1939 ločila. Vendar je ob tem hkrati navedeno, da je bila ločitev zakonske zveze 9. 9. 1946 preklicana, na kar opozarja tudi tožba. To pomeni, da bi A.A., tudi če bi češko državljanstvo v letu 1939 izgubila, tega v letu 1946 lahko ponovno pridobila. Njen državljanski status v letu 1946 pa je z vidika možnosti pridobiti odškodnino od tuje (Češkoslovaške) države pomemben, saj je to leto podržavljenja (5. 12. 1946).
Tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni priznala stroškov, ki jih je tožnik priglasil v vlogi z dne 12. 1. 2011, torej v času trajanja postopka. S to vlogo je tožnik zahteval, da se mu povrnejo stroški sestave vloge v višini 200 točk, pisarniški stroški v višini 2 % ter DDV. Sodišče zato meni, da je v tem obsegu tožena stranka kršila določbe postopka, in sicer določbo prvega odstavka 214. člena ZUP. Obrazložitve odločitve tožene stranke glede tožnikove vloge z dne 12. 1. 2011 dejansko ni, prav tako tudi ne obrazložitve glede zahtevanih zamudnih obresti in je torej mogoče zgolj sklepati, da teh stroškov tožena stranka ni priznala.
Za izpodbijano odločitev je bistveno, da je poslovni delež in s tem predmet zavarovanja v lasti tožnika. V tem pogledu pa iz spisov sledi, da je tožnik poslovni delež (99%) družbe odsvojil s pogodbo, sklenjeno 26. 11. 2014 in torej pred uveljavitvijo spremembe ZGD-1 (8. 8. 2015), s katero je kot pogoj za odsvojitev deleža v družbi poleg notarskega zapisa sklenjene pogodbe, ki je bil v konkretnem primeru opravljen, predpisan tudi vpis spremembe lastništva poslovnega deleža v pristojni register. Enako pravno in dejansko stanje je obstajalo tudi še ob izdaji izpodbijanega sklepa (7. 4. 2015). Pritožbeni razlog, s katerim je tožnik uveljavljal, da ni več lastnik poslovnega deleža, pa ni (bil) neupošteven, saj je obstajal že v času odločanja na prvi stopnji in ga v postopku izdaje sklepa, ki je tekel uradoma in brez udeležbe tožnika, tožnik upravičeno ni mogel navesti.
telekomunikacije - nevtralnost interneta - načelo nevtralnosti interneta - omejevanje internetnega prometa - zaščita konkurence v korist uporabnikov - regulativno načelo - ničelno tarifiranje
Toženka je določbi tretjega in petega odstavka 203. člena ZEKom-1 razlagala (in uporabila) nepravilno. Sodišče meni, da ni podlage za razlago tretjega odstavka v pomenu, da prepoveduje tudi ekonomsko omejevanje internetnega prometa, v smislu različnega obračunavanja.
Opredelitev nevtralnosti interneta v 37. točki 3. člena ZEKom-1 je lahko vodilo pri razlagi določb 203. člena ZEKom-1.
Ni zanesljive opore za razlago načela nevtralnosti interneta v pomenu, kot ga razlaga toženka, da (ob tem ko to pomeni enakovredno obravnavo internetnega prometa, to je neodvisno od vsebine, aplikacij, storitev, naprave, vira in cilja komunikacije) se nanaša na enakovredno obravnavo internetnega prometa tudi v vrednostnem smislu oziroma v smislu enakega cenovnega obračunavanja. To pomeni, da načelo nevtralnosti interneta tudi ne more v takem smislu vplivati na vsebinsko opredelitev uporabljenih določb tretjega in petega odstavka 203. člena ZEKom-1, ki obsegata prepoved kršitev načela nevtralnosti interneta.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba, s katero je bil končan upravni postopek, je bila tožnici vročena 29. 4. 2016. Tožnica sicer v tožbi navaja, da je izpodbijano odločbo prejela 3. 5. 2016. Vendar iz dokazila o vročitvi odločbe, to je poštne vročilnice, ki se nahaja v upravnih spisih, jasno izhaja, da je tožnica poštno pošiljko z odločbo prevzela 29. 4. 2016. Rok 30 dni za vložitev tožbe, na katerega je bila tožnica opozorjena v pravnem pouku izpodbijane odločbe, je začel teči 30. 4. 2016 in se je (ker je bila 29. 5. 2016 nedelja) iztekel v ponedeljek, 30. 5. 2016. To je bil torej zadnji dan, v katerem bi tožnica še lahko pravočasno vložila tožbo.
ZBPP člen 10, 13, 13/2, 14, 14/2. ZSVarPre člen 20, 20/2.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - lastni dohodek prosilca
Tožnikova žena se je zaposlila 1. 3. 2016, torej v mesecu, ko je bila vložena prošnja za BPP. To obdobje oziroma ta mesec pa ne le po tožbenih, temveč tudi po navedbah v izpodbijani odločbi, ne sodi v relevantno obdobje za izračun povprečnih dohodkov, ki je po določbah 20. člena ZSVarPre izrecno omejeno na tri koledarske mesece pred mesecem vložitve vloge, in torej na mesece pred mesecem marcem, v katerem se je tožnikova žena sicer zaposlila in za katerega je kasneje (v mesecu aprilu) tudi prejela dohodek.
ZDavP-2 člen 15, 19. ZIZ člen 4. ZFU člen 48, 48/3, 49, 49/2, 49/2-17.
zahteva za posredovanje podatkov - osebni podatki - podatki o izvajalcih plačilnega prometa v tujini - davčna tajnost
Iz določb petega poglavja ZDavP-2, ki se nanaša na varovanje podatkov, izhaja, da gre pri podatkih, ki se zberejo v davčnem postopku od zavezancev za davek in pri drugih podatkih, ki se zberejo v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek, za podatke, ki se varujejo kot zaupni s tem, da je posebej določeno komu je mogoče te podatke razkriti, pod katerimi pogoji in tudi v katerem obsegu. Takšni so tudi podatki o številkah plačilnih računov v Sloveniji in zunaj nje, ki jih na podlagi 17. točke drugega odstavka 49. člena ZFU vsebuje davčni register in ki se pridobivajo v zvezi z davčno obveznostjo oziroma za namene pobiranja davkov, kar določa tretji odstavek 48. člena ZFU. Gre torej za podatke, ki se varujejo kot osebni in obenem kot davčna tajnost in ki se zbirajo s točno določenim namenom.
v predmetni zadevi, ki se nanaša na carinske in uvozne dajatve, je treba kot materialni predpis upoštevati CZS, ki v drugem odstavku 241. člena določa, da je treba znesek teh obresti izračunati tako, da ustreza znesku, ki bi se za ta namen zahteval na nacionalnem denarnem in kapitalskem trgu.
brezplačna pravna pomoč - prenehanje pravice brezplačne pravne pomoči - bistvena kršitev določb postopka - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
V konkretnem primeru je bil obseg dodeljene BPP jasno določen, prav tako tudi razlogi za dodelitev redne BPP. Odvetnik ni bil postavljen z namenom, da oceni, ali tožnik izpolnjuje vsebinski pogoj za odobritev BPP po določbi 24. člena ZBPP. Tožena stranka bi morala v konkretnem primeru obravnavati tožnikov predlog za postavitev drugega odvetnika, vložen 16. 5. 2016 ter postopati v skladu s 30. členom ZBPP. Zahtevo za razrešitev bi morala obravnavati po devetem odstavku 30. člena ZBPP in v postopku razrešitve ugotavljati, ali so podani razlogi za razrešitev postavljenega odvetnika na strani odvetnika, tako kot zatrjuje tožnik.
upravna izvršba - izvršba po drugih osebah - stroški upravne izvršbe - zavezanec za plačilo stroškov
Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložila in utemeljila z računom, zapisnikom, gradbenim dnevnikom in pogodbo, sklenjeno s pooblaščenim izvajalcem. Sodišče ugotavlja, da je organ v sklepu navedel mehanizacijo in opremo, ki je bila predvidena za nemoten potek izvršbe in število delavcev, potrebnih za opravo le-te. Za vsak stroj in opremo je navedel količino porabljenih ur in vrednost posamezne ure. Organ je stroške, tako glede samega obstoja, kot tudi glede višine posameznih stroškovnih postavk, ustrezno obrazložil, taka obrazložitev pa sodišču dopušča oceno, da je organ ustrezno ugotovil dejanske stroške izvršbe, o katerih je nato izdal izpodbijani sklep.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - očitno nerazumna zadeva - revizija
Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev izjemne BPP za vložitev revizije zoper sklep tukajšnjega sodišča, s katerim je sodišče zavrglo njegovo pritožbo zoper sklep istega sodišča, s katerim je sodišče zavrglo njegov predlog za obnovo postopka iz razloga, ker je tožnik, kljub opozorilu, da glede na četrti odstavek 86. člena ZPP sme dejanja v postopku s pritožbo opravljati stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če imata opravljen pravniški državni izpit, pritožbo vložil sam. Tožena stranka je zato pravilno zaključila, da je njegova prošnja za dodelitev BPP očitno nerazumna, kar je razlog za zavrnitev prošnje, skladno z določbo prvega odstavka 24. člena ZBPP.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - izvršilni postopek - vložitev kazenske ovadbe - čezmejni spor
Tožnik se v pripravljalni vlogi sklicuje na določbe 52. a do 52. n člena ZBPP, ki določajo upravičence do brezplačne pravne pomoči, pogoje za njeno dodelitev, obseg dodelitve ter postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči v čezmejnih sporih, vendar pa na podlagi teh odločb ni mogoče odločati o njegovi prošnji. V tožnikovi zadevi gre sicer za izvršilno zadevo, vendar pa bi, kolikor bi sprožil sodni postopek v drugi državi članici Evropske unije, lahko zaprosil le za brezplačno pravno pomoč v zvezi s pošiljanjem prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči tujemu organu in to po postopku, ki ga določajo določbe od 52. g do 52. l člena ZBPP, kar pa za tožnikovo prošnjo ne velja.
Vložitev ovadbe je predkazenski in ne sodni postopek. Ker se brezplačna pravna pomoč dodeli le za sodne postopke, to pomeni, da tožnikova prošnja v tej fazi postopka ni upravičena, lahko pa bo, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, ponovno, kot oškodovanec, zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kolikor bo do uvedbe kazenskega postopka prišlo.