ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 32, 32/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - nevarnost pobega - objektivni kriteriji - začasna odredba
Slovenski zakonodajalec ni izpolnil obveznosti iz določila 2(n) Dublinske uredbe, zato je možnost analogne uporabe določila 68. člena ZTuj-2 zelo šibka podlaga v smislu objektivnih kriterijev begosumnosti in je lahko v posamičnem primeru zadostna samo, če glede na konkretne okoliščine primera ni nobenega dvoma o obstoju begosumnosti.
V konkretnem primeru nesodelovanje tožnika zadeva ravno pobege ali nenadzorovane zapustitve azilnega doma v Sloveniji. Tožnik je že v prvem postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito samovoljno zapustil azilni dom, preden je dobil odločbo; tudi po vloženi drugi prošnji samovoljno zapustil azilni dom med potekom postopka, četudi dejansko ni zapustil Slovenije, kot je potrdil svoje navedbe iz tožbe na zaslišanju. Ko je bil tožnik na podlagi začasne odredbe premeščen iz pridržanja v Centru za tujce v režim pridržanja v okviru območja Azilnega doma, je zopet zapustil Slovenijo in odšel v Nemčijo. Iz Nemčije se je vrnil, tožena stranka ga je potem na podlagi Dublinske uredbe vračala v Nemčijo, pri čemer prva predaja ni bila uspešna. Tožena stranka je morala uporabiti prisilna sredstva, da je izvedla drugi poskus predaje Nemčiji. Tožnik je očitno spremenil svojo odločitev, da noče oditi v Nemčijo. Na zaslišanju je bil jasen, da če ga bo Slovenija spet izročila Nemčiji, bo prišel nazaj. Tožnik torej ni begosumen v tem smislu, da bi rad pobegnil iz Slovenije, ker noče, da bi Slovenija obravnavala njegovo prošnjo, ampak želi, da bi prav Slovenija obravnavala njegovo prošnjo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 7, 7/1, 13, 13/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja Italiji - odgovornost Republike Slovenije
Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je prosilec že živel v obdobjih najmanj petih mesecev v več državah članicah, in sicer v Italiji, Švici, verjetno tudi v Avstriji, pa tudi v Sloveniji, kjer biva nazadnje, in to od 14. 12. 2015, ko je prosilec vložil prošnjo, torej že več kot sedem mesecev. Zato je odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, na podlagi prvega odstavka 7. člena ter 13. člena Dublinske uredbe III, Slovenija.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 17.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici EU - Dublinska uredba III - predaja Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - zahteva po meritornem odločanju
Analiza opisa razmer na osebnem razgovoru in ostalih izpovedb o opisu razmer na Hrvaškem, ki so v upravnem spisu, omogoča jasen zaključek, da se opis razmer, ki bi lahko pomenile podanost sistemskih pomanjkljivosti za sprejem prosilca nanaša na opis ravnanja s tujci v Slavonskem Brodu, medtem ko za Zagreb, kjer naj bi tožnik po lastni navedbi v tožbi bival v azilnem domu, tožnik opisuje zgolj vedenje prebivalcev. Glede na dejstvo, da se opis spornih razmer nanaša na Slavonski Brod, ki kot tudi sam tožnik v tožbi priznava, ni lokacija v kateri so nastanjeni prosilci za azil, sodišče sprejema razlago toženke, da opis razmer, ki jih je doživel tožnik v Republiki Hrvaški, in ki jih je podal na osebnem razgovoru, ni zadosti relevanten, ker je objekt v Slavonskem Brodu namenjen tujcem, ki niso prosilci za mednarodno zaščito. Razmere, ki jih je konkretno doživel tožnik v Republiki Hrvaški, zato niso dokaz o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca.
Morebitna tehtna želja tožnika, da bi rad ostal v Sloveniji, ni zahteva po kateri bi bil organ dolžan ravnati, zato sodišče ne šteje tudi kot utemeljenega ugovora o bistvenih kršitvah določb postopka, ker neobravnavanje njegove prošnje ni obrazloženo.
ZMZ člen 50. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) člen 28, 28/1.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici.
Zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa bi sicer v primeru morebitne vrnitve tožnika v Slovenijo lahko pomenilo poseg v njegovo pravico do mednarodne zaščite. Vendar pa pravica do mednarodne zaščite ni absolutna pravica, ampak je v njo dopustno poseči v skladu z načelom sorazmernosti (18. člen v zvezi z 1. odstavkom 52. člena Listine o temeljnih pravicah EU), to pa pomeni, da je treba na drugi strani upoštevati pravice drugih prosilcev za azil, ki še čakajo na vsebinsko odločitev sodišča in niso samovoljno zapustili Slovenije.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - Nemčija
Noben organ EU, mednarodna organizacija ali sodišče še ni obravnaval Nemčije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako iz podatkov upravnega spisa, to je osebnega razgovora, izhaja, da konkretno tožnik v Nemčiji ni imel slabih izkušenj, da so bili „korektni in je imel po celi Evropi dobre izkušnje“.
Na tožniku je primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Zvezni republiki Nemčiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, v primeru, kadar ni splošno znanih informacij o pomanjkljivostih v azilnih postopkih določene države članice. Po presoji sodišča tožnik svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev - načelo nevračanja - Republika Hrvaška
Tožnik ni izkazal niti s stopnjo verjetnosti izpodbil domneve, da Hrvaška kot članica EU izpolnjuje svoje obveznosti glede zaščite pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Glede na izveden ugotovitveni postopek toženke s preiskovanjem poročil o stanju alavitov v BIH in na Hrvaškem na spletnih straneh, je toženka zaključila, da ni nobenih novic, ki bi kazale, da bodo tožnika kot alavita na Hrvaškem živeči bosanski suniti preganjali ali se mu maščevali. Toženka je v tej smeri v zadostni meri raziskala dejansko stanje, tožnik pa v tožbi ne navaja takšnih dejstev oz. ne predlaga dokazov, ki bi kazali na nepravilno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Njegovi ugovori so kot že v upravnem postopku prešibki in presplošni.
zavodi - imenovanje direktorja zavoda - ustanovitelj zavoda - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - začasna odredba
Ustanovitelj tožeče stranke ni ne republika ne občina ali mesto, ZVis pa v primeru kot je obravnavani, drugačnih določb ne vsebuje, zato je glede na določbo drugega odstavka 36. člena ZZ za spor o imenovanju direktorja pristojno sodišče za delovne spore. Na drugačno razlago določbe 36. člena ZZ ne more vplivati niti nesporna ugotovitev, da je ustanovitelj Visoke šole ... javni zavod, ki so ga ustanovile tudi posamezne občine.
Zgoraj navedena ugotovitev bi Upravnemu sodišču v skladu z določbo 19. člena ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu, narekovala odločitev o nepristojnosti Upravnega sodišča in odstop zadeve pristojnemu sodišču, ob predpostavki, da so za tako odločitev izpopolnjeni pogoji iz 36. člena ZZ, torej da zahtevo za sodno varstvo vloži prijavljeni in neizbrani kandidat, kar pa pri obravnavani tožbi ni primer. Ker je v obravnavanem primeru tožbo vložila Visoka šola ..., je sodišče po ugotovitvi, da izpodbijani sklep o imenovanju direktorja ni akt iz 2. člena ZUS-1, tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Za dodelitev brezplačne pravne pomoči ne zadostuje zgolj izpolnjevanje finančnega pogoja, to je, da prosilec nima dovolj sredstev za plačilo storitev odvetnika, ampak mora biti hkrati izpolnjen tudi vsebinski pogoj, to je, da ima zadeva izgled za uspeh.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - finančna preiskava - poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi - zavrženje tožbe
Tožnica ima zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI, ki že teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in je izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper sodbo v navedenem pravdnem postopku.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev - standard preganjanja ali resne škode
Razlika med obravnavanjem prošnje v pospešenem in rednem postopku je predvsem, da pristojnemu organu v okviru pospešenega postopka ni potrebno pridobiti specifičnih informacij o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane s konkretnim primerom (9. alineja 23. člena ZMZ) in jih vključiti v celovito dokazno oceno v povezavi z izjavami in predloženimi dokazi. Izvedba hitrega postopka pa pristojnega organa kljub temu ne odvezuje od načelne obveznosti oprave osebnega razgovora s prosilcem, saj mora biti ta ob upoštevanju 1. odstavka 45. člena ZMZ opravljen tako v primeru rednega kot tudi pospešenega postopka, opustiti pa ga je mogoče le v izjemnih primerih.
Stališča Ustavnega sodišča ni mogoče razumeti tako togo, da bi že najmanjša ocena stopnje intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic s strani pristojnega organa z namenom, da bi se ugotovilo, ali zatrjevana dejanja ustrezajo pogojem Ženevske konvencije oziroma ZMZ, pomenila, da prošnja tožnika ne more biti očitno neutemeljena. Pri zatrjevanih kršitvah človekovih pravic, za katere prosilec v postopku za priznanje mednarodne zaščite trdi, da predstavljajo preganjanje v smislu Ženevske konvencije oziroma ZMZ, se namreč že po naravi stvari vselej ocenjuje in presoja tudi stopnja intenzivnosti zatrjevanih kršitev, pa to še ne pomeni, da pri tem v nobenem primeru ne more biti ugotovljeno, da prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Lahko se namreč zgodi, da prosilec v postopku zatrjuje takšna dejanja, ki so očitno lažje narave in za prosilca že na prvi pogled (prima facie) ne morejo predstavljati tako hude kršitve človekovih pravic, kot jih zahteva 26. člen ZMZ, oziroma resne škode, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ, ter je zato očitno, da pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne izpolnjuje, vendar pa bo pristojni organ takšno oceno seveda lahko sprejel šele po opravljeni začetni oceni intenzivnosti zatrjevanih dejanj oziroma stopnje zatrjevanih kršitev glede na uveljavljan razlog zatrjevanega preganjanja.
tujec - omejitev gibanja - nevarnost pobega - nastanitev tujca v Centru za tujce - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe
Nevarnost pobega je tožena stranka utemeljila s tem, da je tožnik vstopil v državo kljub temu, da ni posedoval veljavne potne listine in tudi ne veljavnega vizuma oziroma dovoljenja za prebivanje. Po presoji sodišča navedene okoliščine niso okoliščine, ki bi izkazovale begosumnost. Tožena stranka ni upoštevala načela sorazmernosti in ni presojala možnosti milejšega ukrepa.
ZFPPIPP člen 442, 442/1, 442/1-1, 442/10. ZDavP-2 člen 126.
davčna izvršba - izbrisana družba - družbenik izbrisane družbe - aktivni družbenik - odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe - zastaranje
Namen zakonske ureditve iz 442. člena ZFPPIPP je v tem, da se družbenike oziroma dolžnike reši negotovosti, ali bodo upniki terjatve uveljavljali ali ne. Vsebina obvestila, ki je bilo tožnici vročeno znotraj predpisanega enoletnega roka, zato po presoji sodišča zadosti zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz desetega odstavka 422. člena ZFPPIPP, čeprav ga, kot opozarja tožeča stranka, glede na prekluzivnost predpisanega roka, ni mogoče obravnavati kot dejanja, ki povzroči pretrganje zastaranja po določbah 126. člena ZDavP-2.
Stališče, da tožnica ni imela možnosti vpliva na upravljanje in poslovanje družbe, ker ni bila družbenica izbrisane družbe v času izbrisa, je neskladno z zakonsko ureditvijo, po kateri aktivni družbenik, ki mu je položaj družbenika prenehal pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za neplačane obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju, in ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika.
brezplačna pravna pomoč - postopek odvzema poslovne sposobnosti - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka
Pri preizkusu zakonitosti izpodbijanih sklepov o prekinitvi postopka sodišče ugotavlja, da temeljijo na ugotovitvi okoliščine, da je bil uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožnika ter določbi 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP, po kateri se postopek prekine, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika. Na podlagi navedene določbe 2. točke prvega odstavka 153. člena ZUP bi bilo mogoče izdati sklep o prekinitvi postopka le, če bi bilo o odvzemu poslovne sposobnosti tožniku že odločeno z odločbo, ki bi povzročala pravne učinke, tj. s pravnomočno odločbo. Pri tem pa sodišče tožniku tudi pritrjuje, da je odločba o odvzemu poslovne sposobnosti konstitutivna odločba, ki pravno učinkuje „ex nunc“ ter ne „ex tunc“.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - poslovni delež v gospodarski družbi - zadolženost družbe
Pravica do dostopa do sodišča je sestavni del pravice do sodnega varstva, zato je potrebno zagotoviti enakopravne možnosti za učinkovito uresničitev pravice do sodnega varstva stranki, ki nima premoženja in zato ni zmožna najeti pravno kvalificiranega pooblaščenca. Poudarek je torej na dejanskem premoženju, ki ga ima prosilec, ne pa na formalni ugotovitvi, da je prosilec v sodnem registru vpisan s poslovnim deležem, ki je enak osnovnemu kapitalu družbe v višini 21.019,00 EUR.
Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
ZUS-1 člen 36. Statut Odvetniške zbornice Slovenije člen 59d.
izbris odvetnika iz imenika odvetnikov - pogoji za izbris - začasna odredba - pravni interes
Če drugačna (posebna) ureditev upravnega postopka na posameznem upravnem področju izvršljivost upravnega akta veže na njegovo pravnomočnost, pogoji za izdajo začasne odredbe niso podani, ker nastanek škodljivih posledic, ki se preprečujejo z začasno odredbo, preprečuje že specialna procesna ureditev. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj, saj je v splošnem aktu tožene stranke kot nosilke javnih pooblastil na podlagi zakonskega pooblastila določeno, da se odvetnika na podlagi odločbe o izbrisu iz imenika odvetnikov izbriše potem, ko odločba postane pravnomočna.
davčni inšpekcijski nadzor - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z premičninami - vrednostni papirji - lastništvo vrednostnih papirjev
Dolžina oziroma trajanje postopka nadzora sama po sebi na odločitev ne vpliva. Lahko pa na izpodbijano odločitev vplivajo spremenjene okoliščine oziroma ugotovitve davčnih organov v postopku nadzora, saj je ob ugotovitvi, da obveznosti ni, po določbah 122. člena ZDavP-2 možna sprostitev ali delna sprostitev zavarovanja.
Po 3. točki prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah, ter s premičninami, kar pomeni in kar je tudi logično, da je mogoče poseči le na premičnine in s tem tudi na obveznice, ki so v lasti tožnika. Zato po presoji sodišča za zakonito izdani sklep, pa čeprav začasni in čeprav gre samo za zavarovanje, ni dovolj, da drugostopni organ vzame tožnikov ugovor, da ni lastnik pretežnega dela obveznic, na znanje, kot je to storil v konkretnem primeru, temveč mora navedbe preveriti ter ob smiselni uporabi določb, ki se nanašajo na rubež premičnin tožnika pozvati, da svojo trditev dokaže in šele nato odločiti v zadevi.
mednarodna zaščita - status begunca - prisilna mobilizacija - subsidiarna oblika zaščite - ocena verodostojnosti - dokazni standard - prosilec iz Nigerije
Ob analizi vseh tožnikovih izjav, ki jih je podal tekom postopka, je mogoče ugotoviti, da je tožnikova izpovedba dokaj nenatančna in posplošena ter ne vsebuje nobenih takšnih podrobnosti, ki bi sodišče odvrnila od dvoma, da so se dogodki v izvorni državi tožnika zgodili na način, kot jih je predstavil tožnik.
Glede dokaznega standarda o tem, kdaj pri prosilcu za mednarodno zaščito obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ali tveganje, da utrpi resno škodo, je sodišče že večkrat, navedlo, da je dokazni standard v azilnih zadevah standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo (ang.: reasonable likelihood). V elementu preteklega preganjanja pa po mnenju upravnega sodišča velja višji dokazni standard, in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.
Tožnik v konkretnem primeru ni zadostil potrebnemu dokaznemu standardu in s svojimi neprepričljivimi trditvami ni uspel izkazati, da pri njem obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), tožena stranka pa je zato pravilno ugotovila, da tožnikov opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi obstajal dvom, ali je (oziroma bi bil) tožnik preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini zaradi prisilne mobilizacije.
Upoštevaje določb ZZ in ZUJIK je sodna praksa oblikovala stališče, da se akt o neizbiri (obvestilo) in akt o izbiri štejeta za celoto.
V postopkih izbire in imenovanja direktorja javnega zavoda se smiselno uporablja ZUP, kar pomeni, da morata oba akta skupaj vsebovati obrazložitev, ki omogoča presojo, kot jo določa prvi odstavek 36. člena ZZ. Toženka bi morala torej ob obveznosti smiselne uporabe določbe 214. člena ZUP v izpodbijanih aktih svojo odločitev obrazložiti v obsegu, da bi vsebovala ugotovljeno dejansko stanje z navedbo dokazov, razloge za odločitev in navedbo predpisov, vse v povezavi z določbo petega odstavka 214. člena ZUP, tako da bi sodišče lahko presodilo zakonitost akta o izbiri z vidika razpisnih pogojev, kot jih določata ZZ in ZUJIK oz. so podrobneje določeni v aktu o ustanovitvi javnega zavoda (39. člen ZUJIK). Le tako obrazložen akt lahko sodišče presoja glede na v prvem odstavku 36. člena ZZ dopustne razloge za uveljavljanje sodnega varstva.
ZDDPO-1 člen 11. ZDDPO-2 člen 12. ZDavP-2 člen 68.
dohodnina - dohodek iz dejavnosti - računi - neverodostojna knjigovodska listina - davčno nepriznani odhodki - ponovljeni postopek
Razlogi za odpravo odločbe v I. točki izreka po nadzorstveni pravici so drugačni kot so stališča, ki jih je zavzelo sodišče v sodbi, s katero je odpravilo prvo prvostopno odločbo z dne 12. 11. 2008 v zvezi z odločbo druge stopnje in ki jim je sicer pravilno in v skladu z določbami 64. člena ZUS-1, po katerih je v primeru ugoditve tožbi in odprave izpodbijanega upravnega akta pri izdaji novega upravnega akta pristojni upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča, ki jih je v sodbi zavzelo sodišče, sledil prvostopni organ, ko je v zadevi ponovno odločil. Pri čemer je logično, da pravno mnenje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče, zavezujejo tako prvostopni organ kot tudi drugostopni organ, ko odloča o pritožbi zoper odločbo, izdano v ponovljenem postopku.