Zakon o varstvu udeležencev vojne člen 6, 6/4, 8, 8/1, 8/3.
priznavalnina - vpliv katastrskega dohodka na višino priznavalnine
Če upravičenec do priznavalnine ni oproščen plačila davka iz kmetijske dejavnosti, se mu odmerjena priznavalnina zmanjša za 20 %, tudi če je njegov katastrski dohodek iz kmetijstva minimalen.
pridobitev državljanstva z naturalizacijo - pogoji - kršitev pravil postopka
Ni mogoče zaključiti, da prosilec nima zagotovljenega stanovanja samo iz razloga, ker ni osebno sklenil najemne pogodbe, če je veljavno najemno pogodbo sklenila izvenzakonska partnerka, če ima ta zveza značaj izvenzakonske skupnosti.
ugotavljanje očetovstva - krvna preiskava sistema HLA
Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo pravil znanosti, ko je zavzelo stališče, da na podlagi krvne preiskave sistema HLA ni možna izključitev očetovstva. Izključitev očetovstva je možna tudi na podlagi take krvne preiskave, neodvisno od rezultatov preiskav eritrocitnih in serumskih skupin.
Pri odmeri odškodnine zaradi neupravičenega pripora je potrebno upoštevati okoliščino konkretnega primera. Med okoliščine obravnavanega primera, ki ob upoštevanju drugih kriterijev navedenih v 200. čl. ZOR (pomen prizadete dobrine, namen odškodnine za negmotno škodo itd.) odločilno vpliva na odmero višine denarnega zadoščenja in utemeljuje materialno pravno pravilno odmero odškodnine na 2.000,00 SIT, pa sodi tudi tožnikova depresija, ki je v vzročni zvezi z neupravičenim odvzemom prostosti in je trajne narave, pri tožniku pa povzroča vsakodnevno hudo trpljenje.
Odškodnina zaradi neupravičenega pripora je enotna. Tožnik je razčlenil zahtevek na tri ločene postavke, kljub temu je treba odškodnino obravnavati skupno, saj meje med posameznimi podlagami niso ostre in se podlage za uveljavljane zahtevke prekrivajo. Zato je pomemben skupen prisojeni znesek.
sklenitev pogodbe - ara - akcesornost pogodbe o ari
Pogodba o ari je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, akcesoren pravni posel (1. odst. 79. člena ZOR). To pomeni, da če ni veljavno sklenjena glavna pogodba, je neveljaven tudi dogovor o ari. Ta sam zase torej nima pravne veljave, temveč le v povezavi z veljavno glavno - prodajno pogodbo. Ker je toženec tožnici v spornem primeru hotel prodati stavbni zemljišči - torej nepremičnini, bi morala biti prodajna pogodba, da bi bila veljavna, sklenjena v pisni obliki (5. člen Zakona o prometu z nepremičninami - Ur. l. SRS 19/76 in 42/86) ali pa bi morala biti ustno sklenjena pogodba dejansko realizirana z izročitvijo zemljišč na eni strani in plačilom kupnine ne drugi strani (določilo 1. odst. 70. člena ZOR v zvezi s cit. določilom Zakona o prometu z nepremičninami). Pisna prodajna pogodba v spornem primeru ni bila sklenjena, saj se stranki v pogodbi o ari z dne 19.9.1990 nista dogovorili o enem bistvenih elementov prodajne pogodbe - ceni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Da bi bila med pravdnima strankama sklenjena in realizirana ustna kupna pogodba za sporni gradbeni parceli pa je tudi izključeno na podlagi dejanskih ugotovitev obeh sodišč. Ker pogodbi o ari, sklenjeni med pravdnima strankama dne 19.9.1990, ni sledila sklenitev prodajne pogodbe, je dogovor strank o ari neveljaven in mora toženec tožnici vrniti znesek prejete are (določilo 104. in 214. člena ZOR).
neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - povračilo preveč plačane kupnine
Revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišča druge stopnje, da zaradi okoliščin, da je bil avtomobil nezaščiten na dvorišču tožene stranke in da ga je tožnik potreboval za vožnjo na delo iz Mengša v Ljubljano, ni mogoče šteti, da se je tožnik s plačilom izognil sili (211.čl.ZPP). Pogoj, da si je plačnik pridržal pravico zahtevati povračilo, bi bil izpolnjen, če bi pridržanje izrazil najkasneje ob plačilu.
ZUP člen 7, 9, 159, 209, 209/2.ZDRS člen 40, 40/1, 40/3.
kršitev pravil postopka - prosti preudarek - zavrnitev državljanstva - pripadnik varnostne službe JA
Tožbi je bilo ugodeno, ker tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni presodila dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, s čemer je bistveno kršila pravila postopka (7., 9., 159. in 209/2 člen ZUP).
pogodba o delu - obveznost izvršiti delo - neizpolnitev pogodbe - poravnava
Sodišči sta pravilno naložili tožencu plačilo tolarske protivrednosti 5.000 DEM z ustreznimi zamudnimi obrestmi, saj se je toženec k temu plačilu zavezal s pismeno izjavo potem, ko ni izpolnil dogovorjenih obveznosti na podlagi pogodbe o delu.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pogodba sklenjena namesto razlastitve
V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo, ker naj bi samo ugotavljalo dejstva (370. člen v zvezi s 1. odst. 354. člena ZPP) sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili. Odločilne dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje so - da sta pravna prednika tožnika na podlagi prodajne pogodbe sklenjene namesto razlastitve, pravnemu predniku tožene stranke prodala kmetijski zemljišči za ceno 15,12 din/m2, kot del te kupnine za del odprodanih zemljišč v izmeri 700 m2 pa se je tožena stranka zavezala izročiti gradbeno parcelo v enaki izmeri; ker izročitev v pogodbi določene gradbene parcele potem ni bila mogoča, je sodišče prve stopnje ugodilo denarnemu tožbenemu zahtevku, pri čemer se je glede vprašanja utemeljenosti višine zahtevka oprlo na cenitev izvedenca gradbene stroke, ki je izračunal vrednost gradbenih zemljišč v navedeni izmeri. Zgolj te dejanske ugotovitve pa je pri odločanju o pritožbi tožene stranke upoštevalo drugostopno sodišče, ko je celo ugotovilo, da bi izvedenec kot merilo za določitev odškodnine moral upoštevati celo višjo - tržno vrednost gradbenega zemljišča in ne meril iz določila 40. člena Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur.l. SRS št. 5/80 - 20/89), ki je bilo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS U I 45/89 z dne 29.3.1990 ugotovljeno za protiustavno in je bilo z odločbo istega sodišča U I 45/89 z dne 8. 11. 1990 nato ugotovljeno, da je to določilo z dnem 6.10.1990 prenehalo veljati. Z izpodbijano sodbo je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. S cit. pogodbo, sklenjeno namesto razlastitve, je bila kot kupnina za 700 m2 prodanega (razlaščenega zemljišča) določena izročitev gradbenega zemljišča v enaki izmeri (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Ker tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti z izročitvijo tega zemljišča (ugotovljene dejanske okoliščine, da je tožena stranka zemljišče že oddala drugi osebi in na njem zato nima več razpolagalne pravice), je dolžna plačati denarni znesek v višini vrednosti takšnega zemljišča (torej gradbenega in ne kmetijskega zemljišča), da bi tožnik kot pravni naslednik prodajalcev prejel ekvivalent kupnine dogovorjene za prodani kmetijski zemljišči v navedeni izmeri. Prvostopno sodišče je torej pravilno upoštevalo izvedenčevo ocenitev po merilih, ki veljajo za gradbena zemljišča; sodišče druge stopnje pa je takšnemu izhodišču prvostopnega sodišča pravilno pritrdilo, pri čemer je še utemeljeno opozorilo, da bi glede na cit. odločbi Ustavnega sodišča RS moralo celo uporabiti za tožnika še ugodnejše merilo - tržno ceno takšnega zemljišča.
določitev imetnika stanovanjske pravice - preureditev ali nadzidava skupnih prostorov - pasivna legitimacija
Predlagatelj ne more zahtevati določitve imetnika stanovanjske pravice le napram občini, če gre za podstrešno stanovanje, ki ga je z lokacijskim in gradbenim dovoljenjem zgradila druge oseba.
Podlaga za prisojo odškodnine je v spornem primeru lahko le neutemeljeno odvzeta prostost, ki jo je tožnik utrpel v času bivanja v priporu. Določilo 1. odst. 541. ZKP namreč kot podlago za odškodnino določa neupravičeno obsodbo, pri čemer pa mora oškodovancu izrečena kazenska sankcija postati pravnomočna, da ta pridobi pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe. Tožniku izrečena kazenska sodba pa v spornem primeru ni postala pravnomočna, saj je bila na podlagi njegove pritožbe razveljavljena in je bil v ponovljenem sojenju kazenski postopek pravnomočno ustavljen (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Pravilno je zato sodišče druge stopnje prisodilo zahtevano odškodnino le zaradi neupravičenega odvzema prostosti, ki ga je tožnik utrpel zaradi odrejenega mu pripora (1. točka 1. odst. 545. člena ZKP).
Presoja višine odškodnine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti.
prenehanje stanovanjskega razmerja - izselitev imetnika - neuporaba - oddaja celotnega stanovanja v podnajem - podstanovalsko razmerje - pravica podstanovalca do nadaljnje uporabe stanovanja po SZ
Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno pravilno ugotovili, da je prvotoženki na podlagi 1. odst. 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 5/82 in 14/84) prenehala stanovanjska pravica, ker se je iz spornega stanovanja dne 26.5.1989 izselila in ga na podlagi podstanovalske pogodbe v celoti oddala drugotoženki. Sodišči pa sta nadalje ugotovili, da se je prvotoženka izselila že pred vložitvijo tožbe, pohištvo, ki je ostalo, pa je prodala drugotoženki. Zato je bil pravilno pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvotoženko.
Pravilno je bil tudi pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper drugotoženko. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prvotoženka, kot imetnica stanovanjske pravice, sporno stanovanje s pogodbo, sklenjeno med toženkama dne 26.5. 1989, v celoti oddala v podnajem drugotoženki, ki je v stanovanju potem ves čas stanovala. Ker je bila tožba vložena dne 13. 5. 1992 - torej po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91-I), ki je začel veljati dne 19.10.1990, terjajo navedene ugotovljene okoliščine presojo sporne zadeve z vidika določil novega stanovanjskega zakona (158. člen SZ). SZ pa v 149. členu določa, da se v primeru, če je stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in če ta stalno prebiva v stanovanju več kot dve leti, šteje, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, če ne bi stanovanja v celoti oddal, pri čemer pa ne smejo biti podane okoliščine iz tretjega odstavka 58. člena prej veljavnega ZSR. Bistvo takšne zakonske ureditve je torej v tem, da v primeru, ko je imetniku stanovanjske pravice prenehala stanovanjska pravica, ker je oddal drugemu stanovanje v celoti v podstanovalsko razmerje (1. odst. 58. člena ZSR), uživa pravno varstvo v smislu določil novega stanovanjskega zakona namesto prejšnjega imetnika stanovanjske pravice tako vseljena oseba. Pravno nepomembne so zato revizijske navedbe, da na drugotoženko ni mogla "preiti stanovanjska pravica", ker jo je prvotoženka izgubila že pred uveljavitvijo novega stanovanjskega zakona. Primeri, ko je uporaba tega zakonskega določila izključena (primeri odsotnosti imetnika stanovanjske pravice iz stanovanja iz 58. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih) pa v dokaznem postopku niso bili ugotovljeni.
V spornem primeru je zadoščeno tudi nadaljnjemu pogoju iz cit. zakonskega določila - drugotoženka je namreč stalno prebivala v stanovanju do uveljavitve zakona že več kot dve leti.
ZPP (1977) člen 354, 354/2-7. ZDP (1991) člen 5, 5/2.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem - valutna klavzula
Neutemeljen je revizijski očitek, da toženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je na glavno obravnavo namreč vsakokrat pravilno povabilo toženkinega pooblaščenca. S tem je bila na obravnavo vsakokrat pravilno vabljena tudi tožena stranka (1. odst.138. člena ZPP) in ji torej ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Res je na obravnavi dne 16.1.1992 prvostopno sodišče zaslišalo le tožnika (glej l. št. 16 v spisu), vendar pa na njegovo izpovedbo svoje odločitve ni oprlo. Zato v reviziji smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni mogla biti zagrešena. Ker toženka svoje pogodbene obveznosti, da dobavi avtomobil, ni izpolnila, je dolžna tožniku vrniti znesek avansa v domači valuti v višini protivrednosti navedenega deviznega zneska. Pri tem je materialnopravno pravilno tudi pojasnilo drugostopnega sodišča, da bi tožnik glede na v dogovoru določeno devizno klavzulo lahko zahteval dolgovani znesek celo po tečaju na dan plačila in ne le po tečaju na dan izdaje prvostopne sodbe (52,00 SIT za 1 DEM), kot mu je bilo v okviru njegovega tožbenega zahtevka pravnomočno prisojeno (2. odst. 5. člena Zakona o deviznem poslovanju - Ur. l. RS št. 1/91 -I).