določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - nezadovoljstvo z delom sodnika - sojenje v razumnem roku - kadrovske težave sodišča
Organizacijske in kadrovske težave pri reševanju zadev niso razlog za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP. Sprejem ustreznih ukrepov za zagotovitev pogojev za pravočasno reševanje zadev je v pristojnosti predsednika sodišča.
Medtem ko je določba 15. člena OZ splošna in zadeva katero koli sestavino pogodbe, da je le bistvena, pa ima 16. člen OZ ožje področje urejanja. To ugotovimo z razčlenitvijo zakonskega besedila, ki nam pove, da ta določba ureja naslednje dejansko stanje: 1.) med strankama obstaja nesporazum; 2.) nesporazum zadeva (a) naravo pogodbe ali (b) podlago ali (c) predmet obveznosti; 3.) stranki sta kljub temu prepričani, da se strinjata. Če gre za tako dejansko stanje, je v 16. členu OZ določena tudi pravna posledica - pogodba ne nastane. To pomeni, da institut "nesporazuma", kot je urejen v 16. členu OZ, ne pokriva vseh nesoglasij. Ne ureja namreč primerov nesoglasij o lastnostih predmeta pogodbe (in tudi ne nesoglasij o osebi, s katero se sklepa pogodba) - zato pa te napake pokriva 46. člen OZ, ki ureja zmoto.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZOR člen 358, 358/2, 372, 372/1. OZ člen 333, 333/1.
dopuščena revizija - odpoved trajnega dolžniškega razmerja - oblika odpovedi - vročitev izjave o odstopu - učinkovanje odstopne izjave - prejemna teorija - zastaranje terjatve
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo po drugem odstavku 358. člena ZOR, ko je štelo, da je odpoved trajnega dolžniškega razmerja drugi stranki možna le v pisni obliki.
- ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatev po prvem odstavku 372. člena ZOR za terjatev, ki je zapadla 16. 3. 2013.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 367b/5, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog ni popoln, ker ne vsebuje nobenega konkretnega pravnega vprašanja, o katerem naj odloči Vrhovno sodišče. Prav konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je bistveni element predloga za dopustitev revizije, zato predlagatelji te naloge ne morejo prepustiti Vrhovnemu sodišču.
URS člen 22, 27.. ZKP člen 1, 1/1, 3, 3/1, 17, 17/1, 17/2, 18, 18/1, 329, 329/1, 364, 364/7, 371, 371/1-11, 371/2.. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 48, 48/1.. Splošna deklaracija ZN o človekovih pravicah člen 11, 11/1.. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah člen 14, 14/2.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazno breme - načelo in dubio pro reo - ustavno načelo domneve nedolžnosti - domneva krivde - dokazni standard gotovosti - indična sodba - dokazovanje z indici - materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev in dokazov - substanciranje dokaznega predloga - dokazni predlog obrambe - zavrnitev dokaznega pradloga obrambe - izvedenstvo - postavitev drugega izvedenca - vnaprejšnja dokazna ocena - pošteno sojenje - kršitev pravice do obrambe - nelogična dokazna ocena
Domneva nedolžnosti za sam kazenski postopek pomeni, da nosi dokazno breme tožilec, da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma), ter da mora sodišče, kadar tožilec tistega (tako težkega) dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti. Obdolženec bo torej oproščen ne samo v primeru dvoma (in dubio pro reo), temveč tudi v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Utemeljen sum, ki mora biti podan, da kazenski postopek sploh steče, že po logiki stvari ne more biti podlaga za obsodbo. V nasprotnem namreč kazenski postopek sploh ne bi bil potreben, saj bi že razlog za njegovo uvedbo (utemeljen sum) hkrati pomenil podlago za njegov zaključek.
Vprašanje ali je podan zadosten dokazni standard za obsodbo pomeni pravno vprašanje. Podobno kot to velja za presojo utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev pripora. Res je sicer, da sodišča pri presoji ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne, ne zavezujejo nobena posebna formalna pravila, je pa omejeno z domnevo nedolžnosti. Prosta dokazna ocena nastopi šele tedaj, ko je sodnik spoštoval načelo domneve nedolžnosti, ko je izhodišče za presojo onkraj zapovedanega dokaznega standarda. Prosta dokazna presoja namreč ne pomeni pooblastila za sprejemanje arbitrarnih odločitev, odločitev, ki niso sprejeta z razumnimi razlogi. In če sodišče pri vseh indicih, vsakega od njih razlaga v škodo, je potem jasno, da ne izhaja iz domneve nedolžnosti, temveč iz domneve krivde. Skupek nezanesljivih indicev lahko rezultira samo v nezanesljivi ugotovitvi o krivdi, kar v primeru obsodbe pomeni kršitev načela in dubio pro reo.
Drugačna je situacija, če sodišče vrednoti indice, ki vsak zase neposredno ne kažejo na odločilna dejstva, temveč so ti indici vezani en na drugega (indic temelji na drugem indicu), ko gre torej za verigo indicev. V tem primeru obdolžencu krivda ne bo dokazana, če ga ne bremeni zaključen krog indicev, ali če indici niso trdni, oziroma ko gre za tako imenovane slabe indice. Negotovost posameznih indicev se multiplicira, saj se skupna dokazna moč zmanjšuje. Če je prvi indic 50 % verjeten, drugi indic pa 80 % verjeten, je sklep obeh indicev skupaj 40 % verjetnost. Navedeno pomeni, da skupek nezanesljivih indicev ne more biti podlaga za izrek obsodilne sodbe. V tem primeru je treba obdolženca po načelu in dubio pro reo oprostiti obtožbe. Povedano drugače: dokazna moč indica je izračunana kot „razmerje verjeti“ (likelihood quotient) in je abstraktna. Začnemo vedno pri tako imenovani začetni verjetnosti. Brez upoštevanja tega podatka zagrešimo zmoto osnovnega deleža (base rate fallacy). Bistveno je, da morajo indici na koncu delovati kot en sam indic, s skupno dokazno močjo vseh indicev. Če indici ne kažejo vsak zase neposredno na odločilno dejstvo, pač pa so vezani en na drugega (indic, temelji na drugem indicu), gre za verigo indicev. V tem primeru se negotovost multiplicira, oziroma se njihova skupna dokazna moč zmanjšuje, pri čemer moramo biti pozorni na pravilo v dvomu v korist. Torej, tudi če na njihovi podlagi ni mogoč le enoznačen sklep, ker jih je, obravnavane izolirno, možno razlagati tudi drugače, jih moramo na koncu ovrednotiti skupaj. Šele razumen dvom, ki temelji na dejanskih naveznih točkah, je upravičena podlaga za odločitev v korist obdolženca.
Če se sodišče tudi z mnenjem tretjega, novega izvedenca ne strinja, to pomeni perpetuacijo spoznavne krize. Spoznavna kriza pomeni spoznavni pat položaj, ko se ne ve ali drži teza A, ali teza B, med seboj pa se ti tezi izključujeta. V takem položaju se aktivira ustavna garancija-domneva nedolžnosti, ki sodniku nalaga, da odloči na podlagi mnenja, ki je za obsojenca najugodnejše ob upoštevanju vseh ostalih ugotovljenih dejstev.
Sodišče lahko izreče obsodilno sodbo tudi na podlagi strnjenega kroga zanesljivih indicev. En sam indic, pa naj bo še tako zanesljiv, ne zadošča za obsodbo. Pri indični sodbi, oziroma sodbi na podlagi posrednih dokazov je presoja sodišča odvisna od relacije med hipotetičnimi možnostmi primera in njegovimi dejanskimi pojavnostmi. Zato so napake v verigi logičnega sklepanja bistveno večje, kar posledično zahteva, da je zanesljivost oziroma dokazanost indicev, še posebej tistih, na podlagi katerih sodišče sklepa o obstoju odločilnih dejstev, še toliko večja.
Nesprejemljivo je, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se zasežejo in vpogledajo posnetki kamere št. 2 z dne 16. 12. 2015, s katerim je ta želela dokazati še nekaj več, kot le, da v kritičnem času na posnetku (kolesar brez luči) ni bil obsojenec, želela je dokazati popoln alibi. Dokazni predlog je bil utemeljen. Okoliščina, ali so na posnetku kamere št. 2 posnete osebe, ki so opravljale rekonstrukcijo, medtem, ko na nobeni kameri od obsojenčevega doma pa do lokala VB, kolesarjenje in prihod obsojenca na kraj dejanja (oziroma kolesarja brez luči, za katerega je sodišče presodilo, da je storil kaznivo dejanje umora) naj ne bi bil zabeležen, je namreč zelo pomembna. Če bi dokaz obrambe uspel, bi omajal zaključke sodišča o tem, kako je obsojenec do kraja kaznivega dejanja sploh prišel in koliko časa je za to pot porabil. Presoja sodišča, da po enem letu podatki niso relevantni, pa je popolnoma prazna. Tako razmišljanje bi bilo utemeljeno le, če bi bile kasneje zgrajene na primer nove ceste ali na teh, že obstoječih dovoznih poteh, postavljene druge kamere. Če pa so ostale prometne razmere v tem času nespremenjene, je izvedba dokaza tako pomembna, kot če bi se ogled in rekonstrukcija opravljala neposredno po dejanju. Če so na kamerah vidni tisti, ki so opravljali rekonstrukcijo, bi moral biti viden tudi obsojenec, ki naj bi se po ugotovitvah sodišča na kraj dejanja pripeljal po eni od teh poti.
Sodišče je, po tem, ko je prebralo zapisnik o zaslišanju A. J., dokazni predlog strank zavrnilo z nejasno obrazložitvijo. Najprej je navedlo, da je dokazni predlog nesubstanciran, čeprav iz konteksta navedb obrambe jasno izhaja, o čem naj bi priča pričala. Pritožbeno sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo še z obrazložitvijo, da je izvedba tega dokaza nepotrebna, ker ve priča isto kot njen mož, njegova izpovedba pa je bila na obravnavi prebrana. Ker pa gre tak zaključek sodišča mimo dokaznega predloga, ki se je nanašal predvsem na razmerje dr. S. in njegove prijateljice do dr. J., je sodišče zatem dokaz še vnaprej ocenilo oziroma, celo več, prejudiciralo je, kaj bo priča izpovedala, oziroma, „da več in drugega kot je že povedala o zadevi ne ve“. Gre za oceno, ki ni v skladu z načelom poštenega postopka, saj je priča želela pričati v korist obsojencu. S takšnim ravnanjem je po presoji Vrhovnega sodišča višje sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe (kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, oziroma kršitev ustavne pravice, ki mu jo zagotavlja 22. člen Ustave). Sodišče obsojenca spoznalo za krivega na podlagi indicev, pri čemer je bil en od pomembnih indicev ravno motiv za storitev kaznivega dejanja, ki ga sodišče najde le pri njem in morda J., medtem ko je želela obramba dokazati, da so imeli motiv za dejanje drugi, ki so pokojniku grozili, tudi v fizičnem smislu, zaradi česar naj bi bil prestrašen do te mere, da se je bal za svoje življenje. Če bi obrambi dokaz uspel, obsojenec ne bi bil več tisti, ki bi bil edini oziroma usodno motiviran za storitev kaznivega dejanja, temveč bi se utegnilo izkazati (tudi z zaslišanjem matere oz. očeta pokojnika), da je bil kdo drug pokojniku neprimerljivo bolj nevaren. S tem pa bi odpadel pomemben indic, ki ga je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - komisijska prodaja avtomobila - neizpolnitev pogodbene obveznosti
Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja in sklepanje o obstoju ali o neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa mora tudi omogočiti, da obdolženec lahko uspešno uresničuje svojo obrambo. Opis dejanja, v katerem je točno in določno navedeno, za kateri predmet (avto) je šlo, z navedbo znamke, številke šasije in cene, priprava pogodbe in zaveza o izročitvi navedenega vozila konkretizira preslepitev oškodovanca s prikazovanjem da bodo obveznosti izpolnjene.
predlog za dopustitev revizije - vrednost spornega predmeta - direktna revizija - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Upoštevaje določbo drugega odstavka 367. člena ZPP je v obravnavani zadevi revizija dovoljena že glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe in je Vrhovno sodišče ne more dopustiti.
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki - odločba o kazenski sankciji - odločba o premoženjskopravnem zahtevku - bruto ali neto znesek
V takšnem opisu kaznivega dejanja so v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Kp 30816/2012 z dne 14. 3. 2014 presodilo, da s tem, ko v izreku sodbe ni navedenih zneskov neplačanih prispevkov, ni podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niti kršitev materialnega zakona. Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 namreč ni kaznivo dejanje zoper premoženje, temveč so z njim varovane temeljne pravice delavcev, med katere spada tudi plačilo z zakonom predpisanih prispevkov za socialno varnost. V sodbah I Kp 61453/2011 z dne 11. 12. 2015 in I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016 je Vrhovno sodišče presodilo, da ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni, do vsega, kar mu po zakonu pripada, torej plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in pravico do regresa. Pravica delavca je torej pravica do bruto plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja.
Iz delovnega razmerja, kot že rečeno, izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Vendar plača delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah presodilo, da je socialna varnost dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec v njen poseg ne more privoliti. To pomeni, da tudi eventualni pristanek na tako imenovano neto plačo, odpoved regresa, ali celo odpoved plači, ne more razbremeniti delodajalca plačila obveznosti, ki jih ima po zakonu.
V konkretnem primeru je sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, oziroma določitvi posebnega pogoja, upoštevalo vsoto vseh neplačanih obveznosti delodajalca, ki so v krivdoreku (ustrezno) navedene v bruto zneskih. Povedano drugače: sodišče je seštelo posamezne bruto zneske, ki izvirajo iz delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in jih delodajalec ni izplačal, pri tem pa ni ločilo med neto zneski, ki bi morali biti izplačani na račun delavca in zneski, ki gredo državi na račun plačila davkov in prispevkov iz delovnega razmerja. Slednji ne pripadajo delavcu, temveč državnemu proračunu oziroma državnim blagajnam. Zaradi navedenega je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je delavec obogaten za tisti del neizplačanih plač, oziroma drugih plačil iz delovnega razmerja, ki pripadajo državi oziroma pokojninski in invalidski ter zdravstveni blagajni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00016530
ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 364, 364/7, 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 54, 54/1, 251, 251/1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - izvedenstvo - celovita in prosta presoja dokazov - non liquet - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje ponarejanja listin - realni stek - nadaljevano kaznivo dejanje - premoženjsko kaznivo dejanje
Izvedenstvo se v postopku odredi takrat, ko je potrebno pridobiti izvid in mnenje nekoga z znanjem, ki presega strokovno znanje, s katerim razpolaga sodišče. Navedba prvostopenjskega sodišča, da samo z neposredno zaznavo ugotavlja, da so nesporni podpisi različni od spornih podpisov na obravnavanih listinah, vsaj na prvi pogled poraja vprašanje, zakaj je izvedenstvo sploh odredilo. Vendar pa je potrebno omenjeno stališče brati v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijane sodbe.
Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato storitev več tovrstnih kaznivih dejanj, tudi kadar glede na kraj, način ali druge enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, ni storitev nadaljevanega kaznivega dejanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00016613
OZ člen 58. ZPP člen 8, 339, 367, 370, 370/3. URS člen 127.
prodajna pogodba - neupravičena pridobitev - dokazovanje - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - prosta presoja dokazov - izpodbijanje dejanskega stanja - revizija - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - razlogi za revizijo - ustavna vloga Vrhovnega sodišča
Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP; ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora revident, ki se sklicuje na kršitev 8. člena ZPP, revizijsko sodišče prepričati, da dokazna ocena nižjih sodišč ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V revizijskem postopku zato ni bistveno, ali je bila resnica pravilno ugotovljena, ampak, kako je bila ugotovljena. Pomembno je torej spoštovanje metode, ki jo 8. člena ZPP začrtuje le formalno, medtem ko vsebinski vidik dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno.
V postopku z revizijo ali predlogom za dopustitev revizije veljajo smiselno določbe ZPP o pritožbi zoper sodbo, med drugim tudi določba drugega odstavka 334. člena ZPP (primerjaj 383. člen ZPP), v skladu s katero lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi do umika predloga za dopustitev revizije o njem še ni odločilo, zato je takšno razpolaganje dopustno. Vrhovno sodišče je zato na podlagi navedenih zakonskih določil ugotovilo umik predloga za dopustitev revizije.
Poleg navedenega predlagatelj sodne takse v petnajstdnevnem roku ni plačal, niti ni vložil ugovora zoper plačilni nalog. Vrhovno sodišče je tudi zato moralo šteti, da je predlog za dopustitev revizije umaknjen (tretji odstavek v zvezi s prvim in drugim odstavkom 105.a člena ZPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00018536
ZKP člen 68, 68/1, 372, 372-1, 420, 420/5.. KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3.. ZOdv člen 5.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - kaznivo dejanje, storjeno v hudodelski družbi - hudodelska združba - pravica do zagovornika - izčrpanje pravnih sredstev
Glede na to, da bi dosledno upoštevanje določila prvega odstavka 68. člena ZKP v obravnavani zadevi pripeljalo do situacije, v kateri bi obsojenec zaradi zagovornikovega neupoštevanja omenjenega določila, ostal brez možnosti vložitve izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče sprejelo v obravnavo predmetno zahtevo.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje posebej presojalo obstoj hudodelske združbe v delu, ki se je nanašal na ravnanja, očitana obsojencu. Hkrati je presojalo tudi njegovo zavedanje sodelovanja v hudodelski združbi, zato zgolj razveljavitev sodbe za enega izmed članov hudodelske združbe ne more imeti vpliva na obstoj hudodelske združbe in obsojenčevo sodelovanje v njej ter na pravno kvalifikacijo dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.
kaznovanje stranke postopka - žalitev v vlogi - žalitev sodišča - žalitev sodnika - denarna kazen - pravica do izjave v postopku
Pravica do izjavljanja v postopku je priznana v povezavi s pravico do učinkovitega sodnega varstva in se po naravi stvari nanaša na izjave, ki so za odločitev sodišča v konkretni zadevi pomembne. Stranka lahko tudi ostro, odprto in kritično uveljavlja razloge, ki po njenem mnenju kažejo na nezakonitost sodne odločbe. Kolikor pa gre zgolj za splošno in pavšalno izražanje prezira do sodstva ali za osebne napade na sodnika, ki niso povezani z odločitvijo v konkretni zadevi, je očitno, da tovrstne izjave niso namenjene obrambi strankinih pravic oziroma, da k obrambi ne morejo v ničemer doprinesti.
ZPP člen 358, 358-1, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. OZ člen 131.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev škode - odškodninska odgovornost - padec na mokrih tleh - profesionalna skrbnost - pritožbena obravnava - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožničin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - izvršilni postopek - stalno prebivališče dolžnika - ustalitev pristojnosti
Krajevna pristojnost izvršilnega sodišča se presodi na podlagi navedb v izvršilnem predlogu in dejstev, znanih sodišču, ne pa na podlagi poizvedb v Centralnem registru prebivalstva.
OZ člen 179, 179/1, 179/2, 180, 180/2, 182. URS člen 14, 22.
povrnitev nepremoženjske škode - posredni oškodovanci - duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega (otroka) - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - višina odškodnine - katastrofalna škoda ponesrečenca - tetraplegija - duševna zaostalost - odstop od sodne prakse - dopuščena revizija
Vez med starši in (zlasti majhnimi) otroki je biološko gledano drugačna, kar je pri presoji duševnih bolečin staršev in odškodnine treba upoštevati. Razumsko in življenjsko gledano je vez med starši in otrokom edinstvena in močna, vkoreninjena v globlje strukture človekove osebnosti, in s tem drugačna od drugih vezi, ki jih ljudje oblikujemo v času nadaljnje socializacije. Duševne bolečine staršev otrok, ki utrpijo tako katastrofalno škodo, so vsekakor intenzivnejše.
Tožnica je zaradi sinove izjemno težke invalidnosti upravičena do višje odškodnine, ker se je v celoti odpovedala uresničevanju pravic iz svoje osebnosti - pustila je študij in delo ter svoje življenje v celoti posvetila skrbi za hudo poškodovanega sina.
Primer se razlikuje od drugih po tem, da je ob tetraplegiji, ki je že sama po sebi primer izjemno hude invalidnosti, pri neposrednem oškodovancu podana še kronična dihalna odpoved, zaradi katere je njegovo življenje vsak trenutek odvisno aparata, katerega pravilnost delovanja je skrb in odgovornosti v večjem delu tožnice, pa tudi tožnika. Zaradi te okoliščine je življenje tožnikov močno spremenjeno in praktično v celoti podrejeno skrbi in negi hudo poškodovanega otroka. Prav zato škodnega primera ni mogoče v celoti primerjati z nobenim od primerov v dosedanji slovenski sodni praksi.
relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi za vložitev zahteve za sodno varstvo - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - možnost izjave o prekršku - nova dejstva in novi dokazi - načelo materialne resnice - prekluzija
Prekluzijo iz 3. alineje 62. člena ZP-1 je potrebno razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice. Takšna razlaga pa dopušča poznejše navajanje podrobnejših okoliščin oziroma ravnanj, ki so bila že dovolj določno nakazana v izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška. Glede na to, da tovrstna razlaga prekluzije dopušča konkretizacijo splošnih dejstev iz izjave o dejstvih in okoliščinah, pa je v podkrepitev podrobnejših navedb dopustno predlagati tudi določene dokaze, kot je bilo to v obravnavani zadevi.
Revizija se dopusti glede vprašanja, kdaj je kupec upravičen, da ne plača nobenega obroka, če niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 12. člena ZVKSES, in kdaj ima le pravico zadržati 10 % kupnine na podlagi prvega odstavka 15. člena ZVKSES.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZZZDR člen 51, 59, 59/1, 59/2.
dopuščena revizija - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem - posebno premoženje zakoncev - večji prispevek enega zakonca - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku - zaslišanje priče - zavrnitev dokaznih predlogov
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- Ali sta sodišči druge in prve stopnje z opustitvijo zaslišanja strank in prič kršili pravico tožene stranke do (izvedbe) dokaza kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP),
- Ali je toženec s predlogom, da se zaslišita pravdni stranki in priče (otroci, D., K., B.), zadostil dokaznemu bremenu za svoje trditve, da je s prodajo lesa iz gozdov v Bosni in Hercegovini in pridobitvijo odškodnine ustvaril posebno premoženje, ki ga je porabil za potrebe družine, obnovo stanovanja, izgradnjo garaže in drvarnice, ter da je tako kot tožnica skrbel za otroke in opravljal gospodinjska dela, zaradi česar je njegov prispevek k skupnemu premoženju večji.
Le običajno oziroma nepohodno streho je apriori mogoče umestiti v pravni standard skupnih delov, medtem ko je pri lastniških terasah treba izhajati iz vsebine in namena določb tretjega odstavka 105. člena SPZ ter drugega in četrtega odstavka 5. člena SZ-1.
Vzdrževanje pohodne terase, ki istočasno služi kot streha objekta, samo po sebi in neodvisno od okoliščin primera ni vselej dolžnost lastnice posameznega dela (terase). Gradbeni element, ki hkrati pomeni streho objekta in pohodno teraso, namreč sestavljajo tudi skupni deli, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov (hidro in toplotna izolacija).