OZ člen 50. ZZZDR člen 60. ZPP člen 44, 44/3, 128, 128/5, 166, 166/1, 377, 370, 384, 384/1.
skupno premoženje - obseg skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - višina dohodkov enega od zakoncev - poslovni delež - nakup poslovnega deleža - posebno premoženje zakonca - nasprotna tožba - določitev vrednosti spornega predmeta v nasprotni tožbi - korekturna dolžnost sodišča - dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije
Čeprav sodišči prve in druge stopnje o zahtevi za določitev vrednosti predmeta iz nasprotne tožbe nista odločili, tožencu niso bile kršene ne ustavne ne procesne pravice. Glede na opredeljeno vrednost predmeta mu je bila namreč pravica do revizije zagotovljena, kakšnih drugih pravic pa mu sama določitev (višje) vrednosti ne bi dala.
Velikost deležev na skupnem premoženju ni odvisna izključno od razmerja sredstev, ki sta jih vanj prispevali ena in druga stranka. Upoštevati je treba tudi druge okoliščine primera.
Dejstvo, da je imela tožeča stranka le en transakcijski račun, na katerega je prejela tako sredstva od prodaje poslovnega deleža družbe B. d. o. o. kot mesečno izplačane plače, za odločitev o tem, ali so bili poslovni deleži plačani iz tožnikovega posebnega ali iz skupnega premoženja, ne more biti ključnega pomena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00016611
SZ člen 118. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2-14.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju - privatizacija stanovanj po SZ - sklenitev prodajne pogodbe - priposestvovanje - zavrnitev dokaznega predloga
Za odločitev je bistvena dejanska ugotovitev, da je tožnica s kupoprodajno pogodbo z dne 5. 2. 1993, sklenjeno na podlagi Stanovanjskega zakona, prodala B. B. stanovanje. To pomeni, da je že 5. 2. 1993 B. B. prevzel vse pravice in obveznosti na kupljenem stanovanju, ki jih imajo lastniki stanovanj (primerjaj 118. člen SZ). Ob tem velja še dodati, da se je za te nakupe v sodni praksi uveljavilo stališče, da gre za originarno pridobitev lastninske pravice, zato vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave, saj je bilo tedaj zemljiškoknjižno stanje zaradi prehoda iz družbene v zasebno lastnino z lastninjenjem in privatizacijo stanovanj neurejeno in mnogokrat ni odražalo pravega dejanskega stanja. Tako se izkaže, da je tožnica (občina) že 5. 2. 1993 izgubila lastninsko pravico in posest na spornem stanovanju, s tem pa je odpadla tudi kakršnakoli možnost obstoja njene dobroverne lastniške posesti.
Zgolj preštevilčenje parcele (ki je bila poočitena tudi v zemljiški knjigi) oziroma zapis v pogodbi parcelne številke pred preštevilčenjem po presoji Vrhovnega sodišča ni razlog za ničnost realizirane kupoprodajne pogodbe.
nepopoln predlog za dopustitev revizije - ločevanje pogojev za dovoljenost revizije od revizijskih razlogov - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker uveljavljanje revizijskih razlogov samo po sebi ni razlog za dopustitev revizije, je predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja, o katerem se pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, niti takšnega (smiselnega in za sodno prakso pomembnega) vprašanja ni mogoče hitro in nedvoumno izluščiti iz besedila predloga, nepopoln.
Za primer takšnega, nepopolnega predloga gre tudi v obravnavani zadevi. Pravni problemi, glede katerih bi Vrhovno sodišče lahko dopustilo revizijo, v njem niso ponujeni. Ker niso, je logično, da niso navedene niti okoliščine, ki bi kazale na pomembnost spornega pravnega vprašanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VS00017801
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c. OZ člen 179.
predlog za dopustitev revizije - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - svoboda izražanja - objektivna žaljivost - povrnitev nepremoženjske škode - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00016612
ZPP člen 2, 180, 339, 339/2-8, 371, 371/2. OZ člen 73, 73/1, 73/2, 73/3, 73/4, 103, 104, 104/1, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 111, 111/5, 382, 382/2. ZD člen 145, 145/1.
predpogodba - prenehanje veljavnosti predpogodbe - odstop od predpogodbe - odstop zaradi neizpolnitve obveznosti - dodatni rok za izpolnitev - nezapadla obveznost - zamuda z izpolnitvijo obveznosti - sporazumna razveza - konkludentna sklenitev sporazuma - skrbnik za poseben primer - neupravičena oseba - tožeča stranka - razrešitev skrbnika za poseben primer - izjava volje - obresti - dopuščena revizija
Nižji sodišči sta zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nepravilno presodili, da je bila Predpogodba razvezana oziroma da je tožnica od Predpogodbe enostransko odstopila. Ker Predpogodba še vedno velja, tudi ni pravilna odločitev nižjih sodišč o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti po petem odstavku 111. člena OZ in drugem odstavku 382. člena OZ.
Zaključek nižjih sodišč, da je tožnica od Predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve, je v nasprotju s 103. in 105. členom OZ. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je bil rok za sklenitev prodajne pogodbe (torej rok za izpolnitev Predpogodbe) končno določen na 60 dni po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ko bo kupec lahko sklenil prodajno pogodbo z lastniki nepremičnin (torej po zaključku zapuščinskega postopka), in ker sta ugotovili tudi, da ni šlo za fiksno pogodbo v smislu 104. člena OZ (saj izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe), je napačno stališče nižjih sodišč, ki sta za neizpolnitev pogodbe, zaradi katere je tožnica odstopila od Predpogodbe, šteli že samo dejstvo, da glavna pogodba ni bila sklenjena. Obveznost namreč glede na določila v Predpogodbi sploh še ni zapadla in toženka še ni prišla v zamudo. Zgolj dejstvo, da je toženka na pozive stečajnega upravitelja vrnila glavnico, še ne odvezuje tožnice dolžnosti upnika, da da dolžniku (toženki) dodatni rok po drugem odstavku 105. člena OZ. Poleg tega je že sama Predpogodba v 4. členu uredila posledice situacije, ko glavna pogodba ni sklenjena.
Ker je bila toženka ob vračilu denarja tožnici že razrešena s položaja skrbnice za poseben primer, zapuščinski postopek pa takrat še ni bil zaključen (torej je denar vrnila v svojem imenu zgolj kot ena izmed dedičev dediščine, ki niti še ni bila razdeljena), sta nižji sodišči tudi materialno pravno zmotno presodili, da njena konkludentno izražena izjava volje o sporazumni razvezi Predpogodbe pomeni sklenjen dogovor o sporazumni razvezi v imenu vseh dedičev in neveljavnost Predpogodbe. Takšen dogovor bi lahko sklenil samo tretji stranski intervenient (Center za socialno delo) kot skrbnik premoženja. Toženkino soglasje o sporazumni razvezi Predpogodbe nima pravnih posledic za samo veljavnost Predpogodbe, saj je toženka izjavo volje podala kot neupravičena oseba. Ni bistveno, ali je tožnica za toženkino razrešitev s položaja skrbnika za poseben primer vedela ali ne, saj glede na določbe 73. člena OZ dobra vera nasprotne stranke še ne pomeni veljavnosti pogodbe.
Ponavljanje pritožbenih navedb, na katere je stranka že dobila odgovor pritožbenega sodišča, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, predstavlja neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017317
ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1, 380, 380/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - posredni učinek direktive - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Za konkretno presojo je pomemben odgovor na vprašanje, ali je toženka tožniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju.
Vprašanje načina izračuna kreditne spodobnosti je pomembna okoliščina, ki bi lahko potrdila tožnikovo trditev, da je toženka v individualnih pogajanjih favorizirala kreditiranje v švicarskih frankih in s tem kršila svojo pojasnilno dolžnost.
Po stališču Vrhovnega sodišča ima toženkino ravnanje v podobnih primerih kreditiranja potrošnikov v valuti švicarskega franka bistveno dokazno vrednost za presojo vprašanja, ali je bila tudi v konkretnem primeru pojasnila dolžnost opravljena pravilno.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev na skupnem premoženju - delitev dela skupnega premoženja - sporazum o razdružitvi skupnega premoženja - navidezna (simulirana) pogodba
Nujen pogoj za nastanek navidezne pogodbe je, da se stranke strinjajo o njeni navideznosti. Po dokazni presoji nižjih sodišč, na katero je Vrhovno sodišče vezano, tožnica takšnega dejanskega stanu ni uspela dokazati.
Med zakonci (in zunajzakonskimi partnerji) je možna sklenitev dogovora, s katerim se skupno premoženje razdeli le delno. Kljub nasprotnim ugovorom tožeče stranke, je v obravnavani zadevi pravilno zapisalo tudi, da sporni dogovor pomeni ravno takšno (torej: delno) delitev.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - stroški pravdnega postopka - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja, v katerih revizija sicer ni mogoča.
Predlagatelj ni vzpostavil konkretne povezave med očitano procesno kršitvijo in obstojem pomembnega pravnega vprašanja iz 367.a člena ZPP. Predlagatelj ni navedel okoliščin, zakaj očitek o bistveni kršivi določb pravdnega postopka v okoliščinah konkretnega primera odpira razpravo o pomembnem pravnem vprašanju, katerega rešitev je v javnem interesu. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi neizpolnjenosti pogojev iz 367.a člena ZPP zavrglo (377. člen v povezavi s 391. členom ZPP).
V spornem primeru škodne posledice oziroma konkretizacije njenega rizika ni mogoče pripisati tožencu predvsem iz naslednjih razlogov: trhlo drevesno deblo, ki je padlo na cesto, je na njegovem zemljišču ostalo po poseku, izvedenem s strani javnega podjetja pri izvedbi začasne prestavitve električnega daljnovoda; izvajalec poseka med drugimi tudi tega debla ni odpeljal iz gozda, temveč ga je zasul z zemljo; deblo sploh ni bilo vidno, saj je bilo zakrito; od poseka in zasutja debel z zemljo je minilo že 9 let. Upoštevaje navedeno tožencu ni mogoče očitati nobene opustitve dolžne skrbnosti. Od povprečno skrbnega lastnika gozda ni mogoče pričakovati, da bi predvidel zdrs 9 let v zemljo zakopanega trhlega debla, ki ga sam sploh ni videl, na cesto.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazno breme - procesno trditveno in dokazno breme - materialno trditveno in dokazno breme - skupno premoženje zakoncev - odgovornost za obveznosti, ki obremenjujejo skupno premoženje
Materialnopravno trditveno in dokazno breme je treba ločiti od procesnega. Prvo je statično in utemeljeno na materialnem pravu, drugo pa je dinamično in temelji na procesnih zahtevah iz 8. in 212. člena ZPP. Materialnopravno breme, da naj bi bilo za plačilo vtoževane obveznosti zavezana tudi toženka, ker naj bi bilo posojilo dano oziroma porabljeno za potrebe zakoncev oziroma njune družine ter/ali skupnega premoženja, je bilo kot aktivno legitimirani pravdni stranki - na tožniku. Na njem je bilo tudi procesno na podlagi obeh navedenih določb ZPP. S tožbenimi trditvami je sicer preložil nasprotno – procesno trditveno in dokazno breme tudi na toženko. Ta pa je navedla pravno pomembne trditve.
Po določbi drugega odstavka 56. člena ZZZDR odgovarjata zakonca s skupnim in posebnim premoženjem nerazdelno za tiste obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. Iz pravno odločilnih dejanskih okoliščin izhaja, da je bila ovržena osnovna tožbena teza, da sta zakonca vzela posojilo za potrebe njune kmetijske ali kakšne druge skupne dejavnosti in nadalje, da je toženkin mož opisano dejavnost izposojanja in posojanja denarja, v okviru katere je bilo pridobljeno tudi sporno posojilo, ta denar pa posojen naprej tretjim osebam, opravljal samostojno ter avtonomno. Ugotovljeno toženkino sodelovanje pri tem je bilo obrobnega pomena. Ugotovitve, da sporno posojilo ni bilo namenjeno oz. porabljeno za tekoče družinske potrebe niti v zvezi z ohranjanjem ali povečevanjem skupnega premoženja, temveč je šlo za ločena denarna sredstva, tako zahtevajo pravni zaključek, da toženka za možev dolg na uveljavljani pravni podlagi ne odgovarja.
ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00016542
ZPP člen 339, 339/2-14, 370, 370/3, 371, 371/2. ZZK-1 člen 5, 10, 10/2, 10/3, 141,189, 190. ZIZ člen 254, 254/3. ZIZ-A člen 120. SPZ člen 274, 274/3. URS člen 22, 155. OZ člen 6, 131.
povrnitev nepremoženjske škode - odškodninska odgovornost notarke - vpis zastavne pravice na nepremičnini - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vrstni red hipotek - nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - sestava zemljiškoknjižnega predloga - vknjižba notarske hipoteke - vknjižba zastavne pravice - sklenitev notarskega zapisa - deklaratornost vknjižbe hipoteke - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča o malomarnosti ravnanja tožene notarke. Notarka je zemljiškoknjižni predlog namreč pravilno vložila, saj je hipoteki navedla v ustreznem vrstnem redu in za hipoteki tudi pravilno vložila en zemljiškoknjižni predlog, ker sta bili obe vezani na eno listino. V obravnavani zadevi sta hipoteki veljavno nastali na nepremičnini, ki ob njunem nastanku še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato je imela sklenitev notarskega zapisa, s katerim je bila ustanovljena tožničina hipoteka, še v času vložitve spornega zemljiškoknjižnega predloga pomen vknjižbe zastavne pravice (notarske hipoteke) v skladu s tretjim odstavkom 274. člena SPZ. Določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in 190. člen ZZK-1 se v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ne uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic.
- preizkusa materialnopravne pravilnosti odločitve o kraju vračila stvari po razdrti prodajni pogodbi,
- ali sprememba kraja vrnitve plovila iz tožbenega zahtevka v "kraj, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku" pomeni sojenje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP in ali tak izrek sodbe še zadošča standardu preciziranosti, določnosti in izvršljivosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00018098
OZ člen 18, 190, 190/1, 190/3, 198. SPZ člen 37, 37/1, 38, 38/1, 95, 95/2. ZPP člen 254, 254/2, 254/3, 286, 286/1, 286/4, 378. URS člen 2, 14, 22, 33.
uporaba tuje stvari v svojo korist - stanovanje - neupravičena pridobitev - dobroverni lastniški posestnik - uporabnina - višina uporabnine - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - dokazovanje z izvedencem - postavitev novega izvedenca - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prekluzija glede navajanja dejstev
V razmerju lastnik - nelastnik zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ) ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z bivanjem tretjih v njegovi nepremičnini. Pravno poslovna volja se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (18. člen OZ). Drugačno stališče bi pomenilo pretiran poseg v ustavno varovano lastninsko pravico (33. člen Ustave RS).
povrnitev premoženjske škode - renta za tujo nego in pomoč - občasna pomoč - popolna odškodnina - dopuščena revizija
Oškodovanec je upravičen do povrnitve vse premoženjske škode, tudi tiste, ki je nastala zaradi nezmožnosti za aktivnosti, ki niso potrebne za »osnovno eksistenco« in jih je opravljal le občasno. Bistveno je, da oškodovanec zaradi zaradi njihove opustitve, ki je posledica zmanjšanih ali uničenih sposobnosti, trpi premoženjsko prikrajšanje - ne le kot izgubo zaslužka, pač pa tudi kot na novo nastal objektivno potreben strošek, ki ga sam z razumnimi ukrepi ne more odpraviti ali zmanjšati in ki je potreben za ohranitev prejšnjega (premoženjskega) stanja.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v konkretnem primeru glede okrnitve razgleda materialnopravno pravilno zapolnjen pravni standard preseganja običajne meje.
ZUS-1 člen 85, 85/1. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 (2008) člen 83, 83/1-4. Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 23, 24, 25, 26, 27.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - javni razpisi - ukrep programa razvoja podeželja - zahtevek za izplačilo odobrenih sredstev - dvofazni postopek - vezanost revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno
Ustaljena je sodna praksa Vrhovnega sodišča, da se o pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa odloča v dvofaznem postopku. Sredstva se upravičencem odobrijo z odločbo o pravici do sredstev, ki pa ne pomeni tudi pravice do njihovega izplačila.
Pri odločanju upravnih organov o plačilu (povrnitvi) investicijskih stroškov ne gre za ponovno odločanje o materialnopravnem zahtevku tožnika (to je o pravici do pridobitve sredstev), temveč za odločanje o drugi fazi zahtevka, katere podlago predstavlja (ugodilna) odločba o pravici do pridobitve sredstev.
ZUS-1 člen 25, 25/4, 28, 28/2, 28/3. ZBPP člen 34, 34/4.
tožba zaradi molka organa - pravni interes
Ker je bilo že pred začetkom upravnega spora odločeno o zahtevi pritožnika, da se o njegovi prošnji za brezplačno pravno pomoč odloči, in ker je pritožnik odločitev prvostopenjskega organa v zavrnilnem delu že izpodbijal v drugem upravnem postopku, pritožnik nima (več) pravnega interesa za odločitev sodišča o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku.
V predlogu za dopustitev revizije tožnica razlogov sodbe in s tem argumentov sodišča prve stopnje ne prereka. Opisuje le nepravilnosti, ki naj bi bile storjene v postopku izdaje druge odločbe. Tožnica tudi ni pojasnila, zakaj naj bi takojšnja izvršljivost inšpekcijske odločbe predstavljala ureditev, ki ni skladna z Ustavo RS. Zato tudi, če bi Vrhovno sodišče v tem delu predloga štelo, da je sklicevanje tožnice na Zakon o inšpekciji dela (ZID-1), ki v tej zadevi sploh ni bil in ni mogel biti uporabljen, le očitna pisna napaka, tožnica s predlogom ne more uspeti, saj predloga za dopustitev revizije ni ustrezno utemeljila.
dovoljenost revizije - razveljavljeno gradbeno dovoljenje - pomembno pravno vprašanje - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta - nedovoljen revizijski razlog - odstop do sodne prakse Vrhovnega sodišča ni izkazan
Če iz vsebine vprašanja (in njegove utemeljitve) ni razvidno, da bi vprašanje presegalo pomen konkretne zadeve, ga Vrhovno sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso ne more šteti za pomembno pravno vprašanje, ki utemeljuje potrebo po revizijski presoji in je usmerjeno v razvoj prava in sodne prakse.
Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora revident, če uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop in nato opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbami, s katerimi utemeljuje odstop, ter zatrjevani odstop konkretno utemeljiti.