S tem ko je sodišče druge stopnje postavljena zahtevka obravnavalo kot alternativna (drugače kot sodišče prve stopnje, ki ju je štelo za primarnega in podrednega) in oba zavrnilo, je odločilo o zahtevku, na katerega se sodba sodišča prve stopnje sploh ne nanaša. S tem je tožniku vzelo pravico do pritožbe.
stvarna služnost - neprava stvarna služnost - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - prodaja služeče nepremičnine pred vknjižbo služnosti v zemljiško knjigo
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1.
povrnitev škode - poškodba pri športu - poškodba pri golfu - vzrok zdrsa - postavitev ograje - neposlovna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - opustitev dolžnega ravnanja - profesionalna skrbnost - postopek s pritožbo - pravica do izjave v postopku - istočasna vročitev odločbe sodišča druge stopnje in Vrhovnega sodišča - sodba presenečenja
Toženka zmotno meni, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker sta ji bila hkrati vročena tako sklep Vrhovnega sodišča II Ips 46/2016 kot sodba višjega sodišča v ponovljenem postopku, kar je pomenilo, da se do presoje Vrhovnega sodišča ni mogla opredeliti in izpostaviti svojih ugovorov. Vrhovno sodišče se v navedenem sklepu ni oprlo na kakšno novo pravno podlago (primerjaj drugi odstavek 351. člena ZPP), na katero se nobena izmed strank v postopku ne bi sklicevala, temveč je sodbo višjega sodišča razveljavilo zaradi kršitve pravice do izjave, ker se višje sodišče ni opredelilo do vseh očitkov o kršitvi dolžne skrbnosti. Ne gre torej za odločitev presenečenja in tako višje sodišče pred sprejemom nove odločitve strankam ni bilo dolžno dati možnosti, da se glede razveljavitvenega sklepa izjavita. V takšnem primeru namreč izjavljanje strank ni predvideno niti potrebno, ker je pravica do izjavljanja v pritožbenem postopku izčrpana z vložitvijo pritožbe in odgovorov na pritožbo.
Vrhovno sodišče je pri presoji navedb zahteve glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti vezano na pravnomočno ugotovljeno stanje v času odreditve pripora, kar pomeni, da pri presoji zakonitosti (odreditve) pripora ne more upoštevati okoliščin, ki v času odreditve ukrepa še niso obstajale oziroma sodišču, ki je odredilo pripor, niso bile znane.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - pristranskost sodnika - razveljavitev prve odločitve - izločitev sodnika - zavrnitev predloga
Vir nezadovoljstva z delom sodišča je očitno v prepričanju nasprotnega udeleženca o pristranskosti zakonite sodnice, ki je hkrati tudi predsednica odločujočega sodišča. Tak dvom ne more biti razlog za delegacijo pristojnosti: če je utemeljen, je to razlog za izločitev sodnice (72. in 73. člen ZPP), presoja utemeljenosti takega predloga pa ni v pristojnosti Vrhovnega sodišča.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2. OZ člen 131, 179.
poslovna odškodninska odgovornost - pogodba o izvajanju zdravstvenih storitev - pravna narava pogodbe - pogodba o naročilu - podjemna pogodba - pogodba sui generis - pojasnilna dolžnost zdravnika - kršitev pojasnilne dolžnosti - informiranost pacienta - pravica do informiranosti - privolitev bolnika v zdravljenje - pravica do samoodločbe - pravica do osebnega dostojanstva - vzročna zveza - višina zavarovalne vsote - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - obseg zavarovalnega kritja - sklepčnost tožbe - trditveno in dokazno breme - pravica stranke do izjave v postopku - pritožbene navedbe - meje pritožbenega preizkusa - prekoračitev trditvene podlage - vštevanje stroškov sodnega postopka v zavarovalno vsoto
Pri uveljavljanju zdravniške odgovornosti zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti mora tožnik zatrjevati, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena oziroma ni bila pravilno izpolnjena, da mu je zato nastala škoda, ki se kaže kot uresničenje tveganja, na katero ni pristal, ter da je med kršitvijo pogodbe in nastalo škodo podana vzročna zveza. Ob takšni trditveni podlagi je tožba sklepčna. Ker je predmet varstva pravica do samoodločbe, trditev, da se ob pravilno izvedeni pojasnilni dolžnosti pacient ne bi odločil za poseg, ni predpostavka odškodninske odgovornosti. Odgovornost namreč temelji na spoznanju, da so bili posegi kot tudi iz njega nastale posledice zaradi odsotnosti pravno učinkovite privolitve nedopustni.
Če bi se stroški uveljavljanja odškodninskega zahtevka vštevali v zavarovalno vsoto, bi to pomenilo, da oškodovanec nikoli ne bi prišel do poplačila dogovorjene zavarovalne vsote, saj bi bila ta zmanjšana za stroške nujno potrebnega procesnega zastopanja. To pa bi pomenilo, da zavarovalnica svoje pogodbene obveznosti (izplačila zavarovalne vsote) nikoli ne bi v celoti izpolnila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODZ - STVARNO PRAVO
VS00017010
ZPP člen 8, 370, 370/3. ODZ paragraf 431, 432, 1181.
gradnja na tujem - pridobitev solastninske pravice - dogovor o skupni gradnji - družbena pogodba - izpodbijanje dejanskega stanja - dokazna ocena - prosta presoja dokazov - metodološki napotek
Določba 8. člena ZPP uzakonja metodo, ki sodnika vodi pri oblikovanju dokazne ocene. Kršitev te postopkovne določbe je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je morebiti vsebinsko neprepričljiva.
Zavarovalno pravo je polno strokovnih izrazov, ki jih povprečen zavarovalec ne razume niti ne more razumeti. Pogosto so tudi splošni pogoji obsežni in zapleteni, kar povprečnemu bralcu otežuje ali celo onemogoča njihovo razumevanje. Skrbnost, ki jo zavarovalnemu zastopniku nalaga opravljanje poklicne dejavnosti, tedaj terja, da splošne pogoje zavarovalcu ne zgolj izroči, pač pa tudi, da strokovne izraze in/ali obsežne oziroma zapletene pogoje zavarovalcu razumljivo pojasni in pri tem uporablja vsakodnevne oziroma povprečnemu zavarovalcu jasne izraze.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - videz nepristranskosti
Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno in odklonitveni razlogi po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, torej če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti.
določitev krajevne pristojnosti - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - postopek izvršbe - izvršba na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe - faza postopka - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku
Kadar gre za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe, pride do vsebinskega odločanja šele v primeru, če zoper izdani sklep o izvršbi dolžnik vloži ugovor. Zato v tej fazi postopka niso izpolnjeni pogoji za delegacijo pristojnosti.
dovoljenost pritožbe - začetek teka roka za pritožbo - prepozna pritožba - vročitev sodnega pisanja pooblaščencu - zastopanje po več odvetnikih - zavrženje pritožbe - zavrnitev revizije
Kadar ima stranka več pooblaščencev, začne teči rok za vložitev pravnega sredstva od dneva, ko je bila odločba vročena prvemu pooblaščencu.
lastninska pravica na nepremičnini - solastnina - skupnost - delitev solastnine - uporaba OZ - uporaba SPZ - dopuščena revizija
Kadar se solastnika sporazumeta za civilno delitev stvari, kot sta to storila v spornem razmerju, z odsvojitvijo ne preneha le njuna (so)lastninska pravica, ampak razpade tudi njuno skupnostno razmerje. Ker SPZ ne govori o razdružitvi njune skupnosti in ne določa, kakšne so posledice njenega prenehanja, je treba v tem delu vendarle uporabiti ustrezne določbe OZ. Subsidiarnost določb o skupnosti se namreč kaže med drugim v tem, da je treba v primerih, ki niso urejeni s posebnim predpisom, uporabiti določbe XXVIII. poglavja OZ, v skladu s pravili pravnega področja, ki je za določeno pravico matično.
služnostna pravica - priposestvovanje služnostne pravice - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - dobra vera pridobitelja - raziskovalna dolžnost kupca
Tožnika sta se bila ob nakupu nepremičnine dolžna pozanimati, kakšen je namen sporne asfaltirane poti, ki poteka po SV delu nepremičnine, ki sta jo nameravala kupiti in ki povezuje javno cesto in občinsko pot. Od prodajalca sta izvedela, da pot uporablja sam, uporabe tretjim osebam pa ne dovoljuje. Tožnika sta v konkretnih okoliščinah primera, v katerih sporna pot v celoti poteka po nepremičnini, ki sta jo kupila, povezuje pa dve drugi (javni) poti, upravičeno lahko sklepala, da tretje osebe nimajo pravne podlage za zporabo te poti, saj tudi iz zemljiške knjige ni bilo razvidno, da bi sporno pot smel uporabljati kdo tretji ali da bi v zvezi s tem vprašanjem tekel kakšen spor.
V pravnem prometu se od vseh udeležencev Terja, da ustrezno zavarujejo svoje pravice.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - pristojno sodišče kot stranka v postopku - odškodninski spor
Če stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi postopanja pristojnega sodišča, bi bilo lahko z odločanjem o njenem zahtevku pri tem sodišču ogroženo zaupanje strank in zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča.
DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VS00016877
SZ člen 115, 117, 117/2, 123. ZDen člen 60, 60/1, 88. OZ člen 5, 336, 336/1. URS člen 2, 23.
privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - stanovanjska pravica - dolžnost sklenitve prodajne pogodbe (kontrahirna dolžnost) - rok za sklenitev pogodbe - zapadlost terjatve - ovira za odločanje - uveljavljanje zahteve za sklenitev pogodbe s tožbo - pravnomočno končan denacionalizacijski postopek - zastaranje - splošni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - dopuščena revizija
Pravila o zastaranju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera, tako da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.
V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila stranka denacionalizacijskega postopka in z njegovim zaključkom (vse do leta 2013) ni bila seznanjena, kar pomeni da ni vedela kdaj naj bi terjatev tožeče stranke zapadla (torej kdaj se je iztekel rok, v katerem bi ta morala odločiti). Na drugi strani je pomembna tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka, po samem zakonu dolžnost (na njeno zahtevo) stanovanje prodati osebi, ki je na dan uveljavitve SZ na stanovanju imela stanovanjsko pravico. Takšna obveznost je v primeru začetka denacionalizacijskega postopka "mirovala". A je sama po sebi "oživela", če je bil denacionalizacijski postopek končan na način, da nepremičnina upravičencu ni bila vrnjena v naravi.
Tožena stranka, kot zavezanka v postopku denacionalizacije in s tem stranka tega postopka, se je dejstva, da je ta zaključen, nedvomno morala zavedati. Njeno ravnaje, ko o zahtevi tožeče stranke vseeno ni odločila, ampak je nasprotno (neupravičeno) čakala, da bo k temu pozvana (ter hkrati več let ohranjala v veljavi najemno razmerje), je tako najmanj neskrbno in neskladno z načelom vestnosti in poštenja. Tožeči stranki namreč občine k odločitvi ni bilo treba pozivati. Svoji obveznosti je zadostila že s tem, ko je leta 1993 podala zahtevo za odkup stanovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017713
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 1. URS člen 155. ZPP člen 8, 274, 274/1, 339, 339/2, 367, 367/5, 384, 384/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - načelo dispozitivnosti - tuja sodna praksa - pravni interes za dajatveno tožbo - razpolaganje s tožbenim zahtevkom - dovoljenost revizije - nova dejstva in dokazi v reviziji
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - objektivna nepristranskost sodišča - odškodninski spor - odškodninska odgovornost države za delo sodnika - sodnik kot stranka v postopku - pristojno sodišče kot stranka v postopku - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov
Ker stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi postopanja pristojnega sodišča in tudi od (nekdanjega in sedanjih) sodnikov pristojnega sodišča, bi bilo lahko z odločanjem o njenem zahtevku pri tem sodišču ogroženo zaupanje strank in zaupanje javnosti v nepristranskost sodišča.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - strah - presoja višine odškodnine
Revident zmotno ocenjuje, da priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo ni v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih. Ob tem se sklicuje na pahljačo primerov, v katerih so priznani zneski odškodnin tako višji kot nižji od odškodnine v obravnavani zadevi. S sklicevanjem nanje zato zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče utemeljiti.