delegacija pristojnosti - tehten razlog - poslovni odnos med sodiščem in stranko
Pogodbeno razmerje med sodiščem in prvo toženo stranko predstavlja tehten razlog, da o tožbenem zahtevku zoper to stranko ne odloča to sodišče. Zato je Vrhovno sodišče za odločanje v tej zadevi določilo kot drugo pristojno sodišče Delovno sodišče v Mariboru.
dovoljena revizija - nedovoljene tožbene novote - odločanje na seji - glavna obravnava
Revident z zatrjevanjem groženj, ki so se začele po prejemu prvostopenjske davčne odločbe, ne navaja opravičljivega razloga, zakaj je v postopku pred izdajo odločbe zatrjeval drugače kot v tožbi. Sodišče prve stopnje teh navedb zato utemeljeno ni upoštevalo in mu zaradi njihovega preverjanja ni bilo treba razpisati glavne obravnave.
ZMZ člen 2, 2/2, 2/3, 7, 7/1, 26, 27, 28, 34. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in S veta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 23. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/2.
mednarodna zaščita - status begunca - priznan status subsidiarne oblike zaščite - strah pred preganjanjem - izrek odločbe o priznanju statusa
Pritožnica utemeljenega strahu pred preganjanem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Tako ni navedla nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki bi jih dejansko sama imela zaradi svoje vere ali narodnosti, navajala je splošna dejstva, tudi ni navedla nobenih osebnih okoliščin, s katerimi bi prošnjo individualno utemeljila (s svojimi konkretnimi težavami), ampak je navajala na splošno težave, ki jih imajo pripadniki njene narodnosti oziroma vere, ki so posledica vojnih razmer.
V zvezi z okoliščinami, ki jih pritožnica zatrjuje in so posledica vojne v izvorni državi, pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da so zadostna podlaga za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ta je bil pritožnici tudi priznan.
V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite.
ZDDPO-2 člen 11, 11/1-1, 11/1-2, 12, 12/3, 12/5, 70, 70/1-5. Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ruske federacije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja člen 17, 17/1, 17/2, 17/3.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb - obdavčitev umetnikov in športnikov nerezidentov - dohodek z virom v Sloveniji - obdavčitev z davčnim odtegljajem - konvencija o izogibanju dvojnemu obdavčevanju - davčna osnova - bruto dohodek - odbijanje stroškov poslovanja prejemnika dohodka - pomembno pravno vprašanje - omejenost revizijskega preizkusa
V primerih dohodkov, navedenih v prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, od katerih se plačuje davčni odtegljaj, obdavčitev ni neposredno odvisna od ugotovljenega dobička davčnega zavezanca in povezana z njim, ampak je vezana na posamezna plačila in temelji na načelu denarnega toka.
Osnova za obdavčitev je tako celotni doseženi dohodek (bruto osnova), ki ga rezident oziroma nerezident doseže v Sloveniji in za katerega je določena obveznost davčnega odtegljaja. Navedeno pomeni, da ZDDPO-2 pri izračunu davčne osnove ne omogoča, da bi plačnik davka (izplačevalec dohodka), ki je zavezan izračunati, odtegniti in plačati davčni odtegljaj, upošteval davčno priznane odhodke, ki so prejemniku dohodka nastali v zvezi s pridobivanjem prihodkov, in tako zniževal davčno osnovo za obračun davčnega odtegljaja.
Pritožnik ni izkazal razlogov, ki bi utemeljevali, da bi s plačilom 40 % sodne takse v znesku 118,40 EUR prišlo do občutnega zmanjšanja njegovih sredstev za preživljanje.
ZJU člen 5, 16, 73, 73/1, 147, 151, 152a. ZDR-1 člen 17.
imenovanje v naziv - javni uslužbenec - pogodba o zaposlitvi za določen čas - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - plačilo po dejanskem delu
Ob ugotovitvi nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas pride do transformacije te pogodbe, in sicer tako, da sodišče prizna obstoj tiste pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je imel delavec (nazadnje) sklenjeno.
Delavec ima pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno.
Če je kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožnica dejansko opravljala drugo, zahtevnejše delo, ji pravic, ki izhajajo iz tega delovnega mesta samo zato, ker ni bila imenovana v naziv, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, ni mogoče odreči.
ZPP člen 213, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zavrnitev dokaznega predloga - dopolnjevanje obrazložitve v drugostopenjski sodbi - pravno pomembna sporna dejstva
Sodišče druge stopnje odsotnosti razlogov za zavrnitev ni videlo kot kršitve procesnih določb, ampak je prvo vsebinsko obrazložilo, zakaj naj bi bili dokazni predlogi revidenta zakonito zavrnjeni, vendar je pri tem v svoji obrazložitvi sledilo nekaterim bistvenim protislovjem, ki izhajajo iz prvostopenjske sodbe. Ta protislovja onemogočajo sklepanje na siceršnjo „nepotrebnost“ predlaganih dokazov iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki bi za tako sklepanje morala biti notranje konsistentna.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/2, 102. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. KPND člen 31.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog - prenehanje potreb po delu - obrazložitev odpovedi - dejanski razlog odpovedi - odpoved večjemu številu delavcev - uporaba kriterijev za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev
Tožena stranka je v odpovedi navajala ekonomske okoliščine (dejstva) v utemeljitev ekonomskega razloga. S tem je utemeljila tudi organizacijski razlog. Zato sta sodišči druge in prve stopnje s tem, ko sta presojali oba razloga (ekonomskega in organizacijskega), ostali v okviru dejanskih razlogov iz odpovedi.
Ker gre v obravnavanem primeru za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1 oziroma 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji..
Tožnica zmotno izhaja iz dejstva, da naj bi jo tožena stranka izbrala izmed vseh zaposlenih brez utemeljitve objektivnih kriterijev in ji nato odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri tem spregleda, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v posledici ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedala, ker je bilo naloge tega delovnega mesta najlaže prerazporediti med preostale zaposlene.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - teža kršitev
Kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo (ali celo več opozoril) ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - soglasje za upravljanje dejavnosti s. p. - preklic soglasja
Soglasje k opravljanju popoldanske dejavnosti je enostranska izjava volje, ki bi morala biti izrecno preklicana, da bi prenehala veljati. Izjava o prenehanju premoženjskih ali nepremoženjskih zahtevkov iz prve pogodbe o zaposlitvi že gramatikalno in logično tudi ne pomeni in ne more pomeniti preklica izjave o soglasju k popoldanskemu s.p.
Revizija tožnika ni utemeljena. Tožnik se dejansko zavzema za uporabo valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2, brez preračuna s faktorjem 0,732. To bi pomenilo obid določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2. Besedilo določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 je jasno in ne omogoča razlage, za katero se smiselno zavzema tožnik in sicer, da se uporabijo valorizacijski količniki iz ZPIZ-2, ne pa tudi preračun s faktorjem 0,732. Razlaga tožnika tudi sistemsko ni sprejemljiva.
odpravnina zaradi odpoklica poslovodje - drugi ekonomsko poslovni razlogi - izguba zaupanja - razlaga pogodbe - neobrazložen sklep o odpoklicu
Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Da pa bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, bi morala najprej ustrezno izkazati „spornost“ pogodbenega določila oziroma zasejati dvom o jasnosti pogodbenih določil, nato pa ponuditi konkretno trditveno podlago in dokaze v zvezi z resničnim namenom.
Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da odpoklic iz razloga „nezaupanja“ ne pomeni odpoklica iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“ in da zato tožnik na podlagi določila 15. člena pogodbe o zaposlitvi nima pravice do odpravnine. Pri tem se drugostopenjsko sodišče ni oprlo zgolj na določbe ZGD-1, kot mu to očita revident, temveč je to navedlo kot dodatni argument ob tem, da že po naravi stvari izguba zaupanja kot subjektivno dejstvo ne more pomeniti ekonomsko poslovnega razloga, ki je objektivne narave.
Tudi če je bil sklep o odpoklicu neobrazložen ali pa če toženka dejansko ni imela utemeljenih razlogov za odpoklic, to v konkretnem sporu ne more vplivati na tožnikovo pravico do odpravnine, saj v pogodbi o zaposlitvi ni predvideno, da bi bil tožnik upravičen do odpravnine, če bi bil odpoklican iz neutemeljenih razlogov. Zaradi tega tudi ni bilo treba presojati utemeljenosti odpoklica tožnika z mesta poslovodje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - kršitev bolniškega staleža - okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka - izguba zaupanja
Sodišče je utemeljeno presodilo, da so navedbe tožene stranke, zakaj je ta štela, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, pavšalne in nezadostne. Pri tem je navedlo, da očitek tožene stranke, da je bil tožnik nekritičen do očitanih kršitev, ne drži. Upoštevaje tudi tožnikove osebne okoliščine (bivanje v samskem domu, bivanje sestrine družine v bližini, h kateri se je tožnik v spornih dneh zatekal, dejstva, da je tožnik čakal na operacijo hrbtenice), so vsekakor okoliščine, zaradi katerih ob ugotovljeni teži tožnikovih kršitev niso utemeljene ugotovitve tožene stranke, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.
OZ člen 171, 185. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - odgovornost vzdrževalca - kolesarska steza - vožnja brez kolesarske čelade - luč - deljena odgovornost - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Problematizira se stališče, ali je ustrezna presoja, da je kolesar kolesa z motorjem, ki ponoči, z nepravilno nameščeno lučjo in brez čelade vozi po kolesarski stezi in trči v oviro, ki jo je nanjo postavila tožena stranka, odgovoren za nastanek škodnega dogodka, le z 20 %.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS0018726
ZPP člen 367a, 367a/1. SPZ člen 65. OZ člen 1003.
dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - solastnina - skupnost - delitev solastnine - uporaba SPZ - uporaba OZ
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče, da se za razmerja iz premoženjske skupnosti - solastnine dveh oseb, ki sta skupaj pridobili solastnino po enakih deležih, pa njuna skupnost ne ustreza statusu izvenzakonske skupnosti, ob delitvi upošteva določba 65. člena Stvarnopravnega zakonika in solastninski delež, vpisan v zemljiški knjigi, ali pa se uporabijo pravila skupnosti iz XXVIII. poglavja Obligacijskega zakonika, ob prenehanju pa določba 1010. člena Obligacijskega zakonika.
Zahtevanim formalnim pogojem iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP predlagateljica ni zadostila. Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki upravičuje odločanje Vrhovnega sodišča tega, je nepopoln.
pravica do pravnega sredstva - pravica do pritožbe - vročitev sodbe - vročanje s pritrditvijo na sodno desko - rok za pritožbo
Pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS) je temeljna pravica posameznika, ki izhajajoč iz načela zakonitosti (2. člen Ustave RS) in načela enakega varstva pravic (22. člen Ustave) karakterizira pravno državo. S to ustavno določbo je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V zvezi s pravico do pravnega sredstva je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 obrazložilo, da ta ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela inštančnosti pri odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela inštančnosti pa je prav v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. Smisel pravice do pritožbe je v tem, da se pritožniku zagotovi, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb (odločba Ustavnega sodišča RS Up-258/03, Up-I-74/05 z dne 22. 9. 2005). Prav tako je smisel 25. člena Ustave, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti (odločba Ustavnega sodišča RS Up-353/02 z dne 20. 5. 2004). Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 170/2001 in v sodbi I Ips 222/2001 obrazložilo, da je pritožba redno pravno sredstvo, vložitev tega sredstva pa procesno dejanje, s katerim upravičenci izpodbijajo praviloma prvostopenjsko odločbo, sprejeto v kazenskem postopku, in s katerim zahtevajo, da se ta razveljavi ali spremeni. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje (iudex ad quem) preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča (iudex a quo) ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi. Namen in upravičenost pravnih sredstev je v odpravljanju napačnih odločitev. Ta bi bil popolnoma izničen, če obdolžencu pravice do pritožbe ne bi omogočili. Da pa se obdolžencu pravica do pravnega sredstva omogoči, mu je seveda treba sodbo sodišča prve stopnje vročiti.
Po četrtem odstavku 120. člena ZKP mora sodišča obdolžencu, ki ima zagovornika, njemu in njegovemu zagovorniku pisanja iz drugega odstavka tega člena vročiti po določbah 119. člena tega zakona. V takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve. Če obdolžencu ni mogoče vročiti odločbe oziroma pritožbe, ker ni sporočil spremembe naslova ali prebivališča, se odločba oziroma pritožba pritrdi na sodno desko in se po preteku osmih dni šteje, da je bila opravljena veljavna vročitev.
V konkretni kazenski zadevi je sodišče vročilo sodbo zagovorniku, obdolžencu pa je sodbo pošiljalo na naslov prejšnjega bivališča in sicer na XY naslov, od koder so se pisanja vračala nevročena, čeprav je zagovornik v pritožbi, ki jo je sodišče prejelo dne 19. 5. 2015, sodišču že sporočil spremembo naslova obsojenca in sicer AB naslov, Belgija. Ne glede na navedeno je sodnica izdala dne 23. 7. 2015 odredbo, da naj se na podlagi četrtega odstavka 120. člena ZKP sodba za obdolženca nabije na oglasno desko. Sodba je bila nabita dne 23. 7. 2015 in sneta 31. 8. 2015. Pritožbeno sodišče, kateremu je bila zadeva predložena, je štelo, da je bila sodba pravilno vročena obema, zagovorniku in obsojencu ter zagovornikovo pritožbo obravnavalo ter jo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper takšen postopek, ki je tekel pred pravnomočnostjo odločbe pa je vložil zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti kjer uveljavlja kršitev temeljne ustavne pravice do pravnega sredstva. Navaja, da je bilo sodišče o spremembi obsojenčevega naslova oziroma prebivališča pravočasno obveščeno in je na navedeni naslov kasneje tudi vročilo sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar zakonskih pogojev za vročitev z nabitjem na sodno desko ni bilo.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga za dopustitev revizije - nepravdni postopek - postopek zaradi odvzema roditeljske pravice
V nepravdnem postopku revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače (34. člen Zakona o nepravdnem postopku). Ker zakon v petem poglavju, v katerem ureja postopek za odvzem in vrnitev roditeljske pravice, ne določa drugače, revizija ni dovoljena in je zato tudi ni mogoče dopustiti.
Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev višjega sodnika je torej tožnikovo nezadovoljstvo z njegovim postopanjem v tisti zadevi in rezultatom tistega postopka ter z njegovimi pravnimi stališči, izraženimi v odločbi. To ne pomeni izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP; stranka ima namreč za odpravo domnevnih napak in nezakonitosti v dosedanjem postopku ali drugih postopkih, v katerih je bila udeležena, na voljo prav v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva oziroma druge procesne institute v okviru tistega postopka.