določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti - prenos sedeža dolžnika
Krajevna pristojnost, ki se določi glede na sedež dolžnika ob vložitvi predloga za postopek zaradi insolventnosti (52. člen ZFPPIPP), se kljub kasnejšim spremembam sedeža dolžnika praviloma ustali ravno iz razloga ekonomičnosti in pospešitve postopka.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz razlogov smotrnosti - prenos sedeža dolžnika - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov- nezadovoljstvo z delom sodišča
Napačna odločitev sodišča sama po sebi ne utemeljuje prenosa pristojnosti. Nezadovoljna stranka jo namreč lahko izpodbija v za to predvidenem postopku s pravnimi sredstvi. Na enak način lahko uveljavlja zatrjevane kršitve svojih ustavnih pravic.
Krajevna pristojnost, ki se določi glede na sedež dolžnika ob vložitvi predloga za postopek zaradi insolventnosti (52. člen ZFPPIPP), se kljub kasnejšim spremembam sedeža dolžnika praviloma ustali ravno iz razloga ekonomičnosti in pospešitve postopka.
Ker je šlo za enostavno navodilo in gre za poslovanje javnega zavoda, je prikrivanje dejstev o načinu preteklega poslovanja v izvrševanju funkcije direktorja hujša kršitev pogodbenih obveznosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - kršitev z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - interni test integritete - sorazmernost ukrepa - poseg v osebnostne pravice delavca
Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč, da je bil v obravnavanem primeru test integritete najmilejši možen ukrep, s katerim je tožena stranka lahko učinkovito preverila podane sume o nepravilnostih pri delu revidentke. Glede na konkretne okoliščine, predvsem pa nizko stopnjo intenzivnosti in invazivnosti ukrepa, je ta test predstavljal sorazmeren ukrep tožene stranke.
- kakšen je pravni pomen potrjenega IOP obrazca (izpisa odprtih postavk) za pripoznavo zastarane obveznosti oziroma ali in kdaj navedeni potrjeni obrazec predstavlja pripoznavo zastarane obveznosti;
- ali mora tožeča stranka izrecno zatrjevati, da je listino podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke kljub pomanjkanju ugovorov tožene stranke v zvezi z nepooblaščenostjo osebe, ki je listino podpisala.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 20, 20/1, 20/2.
mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - sorazmerni del starostne pokojnine - seštevanje pokojninskih dob
Tožnik upoštevaje določila 20. člena Sporazuma
,
o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi ima ta sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 in je posledično upravičen do sorazmernega dela starostne pokojnine.
Nejasnost pogodbenega določila je izkazana že s tem, da pogodba kljub sklicevanju na določbe Pravilnika o delitvi sredstev za plače tožene stranke pri določitvi višine osnovne plače močno odstopa od zneska, ki je za prodajne predstavnike za prodajo maziv v Pravilniku.
nadomestilo za invalidnost - nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - določanje pokojninske osnove - izključenost v obvezno pokojninsko zavarovanje
Pri nadomestilih se ne plačujejo prispevki za obvezno zavarovanje (207. člen ZPIZ-1), kljub temu bi bili lahko upoštevani pri izračunu pokojninske osnove (1. alineja 42. člena ZPIZ-1), vendar le ob izpolnjenem pogoju vključenosti v obvezno zavarovanje (2. alineja prvega odstavka 41. člena ZPIZ-1). Ker revident ni bil obvezno zavarovan, se tudi nadomestila ne more upoštevati pri določanju pokojninske osnove.
delegacija pristojnosti - določitev drugega stvarno pristojnega sodišča
Okoliščina, da ima Delovno sodišče v Celju s toženo stranko sklenjeno pogodbo za opravljanje nalog fizičnega in tehničnega varovanja poslovnih prostorov, je tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.
študentsko delo - elementi delovnega razmerja - ugotovitev delovnega razmerja - nepretrganost dela
Študentsko delo je pravno urejen status, ki je po svoji naravi podoben delovnemu razmerju (delo se opravlja za plačilo, po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pogosto tudi v organiziranem delovnem procesu). Zato je pri presoji o obstoju delovnega razmerja odločilnega pomena vprašanje, ali je delodajalec zlorabil institut študentskega dela. Za zlorabo gre, kadar študent ali dijak opravlja delo v organiziranem delovnem procesu daljše časovno obdobje, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo osebe, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju.
Bistven element, ki loči študentsko delo od delovnega razmerja je poleg tega, da ga lahko opravlja le oseba s statusom dijaka ali študenta, njegova občasnost oziroma začasnost. Tožničino delo niti po nepretrganosti niti po obsegu ni bilo primerljivo z delom redno zaposlenih oseb, zato je zaključek sodišča druge stopnje, da niso podani vsi elementi delovnega razmerja, pravilen.
SZ-1 člen 23, 30. ZPP člen 347, 347/2, 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - upravljanje večstanovanjske stavbe - skupna kotlovnica več objektov - stroški ogrevanja - ugotavljanje dejstev pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je smelo pritožbeno sodišče brez pritožbene obravnave drugače kot sodišče prve stopnje ugotoviti odločilno dejstvo plačila stroškov ogrevanja po dejanski porabi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev z znaki kaznivega dejanja - prisvojitev živil - kaznivo dejanje tatvine
Ob tem ko je tožnica s sodelavcem odpeljala iz kuhinje tožene stranke živila v skupni vrednosti cca 60 EUR in sta jih s sodelavcem pričela nakladati v njegov osebni avto, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je imelo njeno ravnanje vse znake kaznivega dejanja majhne tatvine iz drugega odstavka 204. člena KZ-1, tako da je bila podana kršitev delovnih obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (2011) člen 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - reorganizacija - program razreševanja presežnih delavcev
Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa reševanja presežnih delavcev in pri tem uporabiti kriterijev iz 12. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da bi bila tožena stranka dolžna te kriterije uporabiti le v primeru, če bi šlo za večje število presežnih delavcev, kar pa v konkretnem primeru ni bilo podano niti glede na določbe ZDR-1, niti glede na določbe Podjetniške kolektivne pogodbe.
Določba 12. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo ni neposredno uporabljiva in zahteva konkretizacijo bodisi v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca. Vrednotenje posameznih kriterijev sta tožena stranka in sindikat, v katerega so včlanjeni njeni delavci, konkretizirala v podjetniški kolektivni pogodbi v poglavju o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - fiktivna pogodba o zaposlitvi - sodba presenečenja
Revizija neutemeljeno uveljavlja, da naj bi izpodbijana sodba predstavljala sodbo presenečenja, ker se je sodišče postavilo na stališče, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi fiktivna, zaradi česar so nastopile pravne posledice iz 50. člena OZ, čeprav se na to ni sklicevala nobena od strank in tega ni ugotavljalo niti sodišče prve stopnje. V primeru pritožbenega odločanja gre za sodbo presenečenja, če se drugostopenjska sodba opre na pravno podlago, o kateri stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista razpravljali in se nanjo ne sklicuje niti pritožba, stranki pa niti ob ustrezni skrbnosti nanjo nista mogli računati, ter zato tudi nista mogli dopolniti svojih navedb ter navesti dejstev in predlagati dokazov, ki so lahko relevantni glede na takšno spremenjeno pravno podlago. V takšnem primeru mora pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 351. člena ZPP stranki s pisno vlogo opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočiti, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4. Kolektivna pogodba dejavnosti Trgovine Slovenije člen 16. Direktiva Sveta 91/533/EGS člen 2, 2/2, 2/2-b.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kraj opravljanja dela - spremembe kraja opravljanja dela - sprememba pogodbe o zaposlitvi
Širšo določitev kraja opravljanja dela iz 16. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije je treba razlagati v duhu Direktive Sveta 91/533/EGS. Ker je kraj opravljanja dela ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, mora biti delavcu pred vstopom v delovno razmerje jasno, kje bo delo opravljal. Ta podatek je za delavca pomemben, saj tako lahko vnaprej predvidi, koliko časa bo porabil za pot na in iz dela, si po potrebi organizira ustrezen prevoz in uskladi svoje družinske obveznosti. Kraj opravljanja dela je lahko širše določen, vendar le kadar glavnega ali stalnega kraja dela ni. Nejasna pogodbena določila v zvezi s krajem opravljanja dela, pa je treba razlagati v korist delavca (in dubio pro operario).
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDDPO-2 člen 12, 23, 29. ZDDPO-1 člen 44, 47. Slovenski računovodski standardi (SRS) standard 2, 2-2, 2-36, 2-6, 17, 17-5, 17-24. ZDavP-2 člen 363.
dovoljena revizija - revizija dovoljena v celoti zaradi varstva upravičenih pravnih pričakovanj, utemeljenih na sodni praksi iz časa vložitve revizije - davek od dohodkov pravnih oseb - slabitev dobrega imena - davčno priznanje odhodkov iz naslova slabitve - 23. člen ZDDPO-2 - 29. člen ZDDPO-2 - računovodski standardi - stroški svetovalnih storitev - zaslišanje prič v davčnem postopku - nekonkretiziran ugovor o kršitvi pravice do izjave
Odhodki iz naslova slabitve dobrega imena se za potrebe obdavčitve presojajo zgolj po 23. členu ZDDPO-2.
Glede na jasne določbe ZPP in dejstvo, da je vloga izrecno naslovljena na Vrhovno sodišče (v uvodu) in tudi vložena pri Vrhovnem sodišču, kar po ustaljeni sodni praksi ni mogoče šteti za očitno pomoto, revizije tožeče stranke ni mogoče šteti za pravočasno.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina - zavarovalna doba v Sloveniji in na Hrvaškem - Bilateralni sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško retroaktivnost - poseg v pridobljene pravice
Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku pravico do starostne pokojnine priznalo le na podlagi zavarovalne dobe, dosežene v Sloveniji. Četrti odstavek 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško določa, da kadar obstaja po pravnih predpisih ene države pogodbenice pravica do dajatve brez seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države pogodbenice prizna ustrezno dajatev le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih pravnih predpisih. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to. Tožnik je na dan 30. 12. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPIZ-1.
Kolektivna pogodba dejavnosti kovinskih materialov in livarn Slovenije iz leta 2014, člen 29, 29/2.
kolektivni spor - kršitev kolektivne pogodbe - dodatni letni dopust
Točka A drugega odstavka 39. člena Podjetniške kolektivne pogodbe določa, da delavcu po kriteriju delovne dobe pripada dodatni letni dopust skladno s kolektivno pogodbo dejavnosti. To določbo je potrebno obravnavati v povezavi z določbo drugega odstavka 4. člena Podjetniške kolektivne pogodbe o tem, da izraz kolektivna pogodba dejavnosti pomeni vsakokratno kolektivno pogodbo za dejavnost kovinskih materialov in livarn. Obeh določb skupaj ni mogoče razumeti drugače kot tako, da je število dni letnega dopusta po kriteriju delovne dobe takšno, kot ga določa vsakokratna veljavna kolektivna pogodba dejavnosti. V času podpisa Podjetniške kolektivne pogodbe je to bila Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije iz leta 2006, v času nastanka tega kolektivnega spora pa Kolektivna pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije iz leta 2014. Nasprotni udeleženec je zato ravnal pravilno, ko je delavcem tožene stranke število dni letnega dopusta za leto 2015 po kriteriju delovne dobe določil ob upoštevanju meril kolektivne pogodbe iz leta 2014 in s takšnim ravnanjem ni kršil obveznosti iz Podjetniške kolektivne pogodbe.