Ker gre za več različnih zahtevkov, ki se uveljavljajo zoper več tožencev in imajo različno dejansko podlago, se dopustnost revizije presoja glede vsakega zahtevka posebej. Vrednost nobenega od njih ne presega mejne vrednosti za dovoljenost revizije v gospodarskih sporih.
dopuščena revizija - povrnitev škode - nesreča pri delu - nespoštovanje ukrepov varstva pri delu - odgovornost delodajalca - Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) - regresni zahtevek zavoda za zdravstveno zavarovanje - samozaposlena oseba - samostojni podjetnik
Za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno to, ali je mogoče, upoštevaje predpise, ki ji nalagajo dolžnosti v zvezi z varstvom pri delu, samozaposleno osebo šteti za „delodajalca“. Ker gre pri razlagi 87. člena ZZVZZ za položaj samozaposlene osebe v razmerju do Zavoda, je bistveno to, da je bil tretji toženec kot samozaposlena oseba hkrati tudi zavarovanec in oškodovanec. Namen predpisov o zdravstvenem varstvu in zavarovanju je v varstvu položaja oškodovanca (zavarovanca). V nasprotju s tem namenom bi bila ureditev, po kateri bi mu Zavod najprej zagotovil sredstva za njegovo zdravstveno oskrbo (stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje Zavod - 91. člen ZZVZZ), nato pa od njega terjal njihovo povračilo. Taka interpretacija 87. člena ZZVZZ, ki bi Zavodu omogočala povrnitev škode od oškodovanca, bi imela za oškodovanca kaznovalni učinek. Zato ZZVZZ Zavodu v razmerju do oškodovanca (zavarovanca) načeloma ne daje regresnega zahtevka, četudi je odgovoren za nastalo škodo. Regresni zahtevek mu daje le v razmerju do delodajalca (ki v klasičnem delovnem razmerju - za razliko od samozaposlene osebe - ne bo mogel nastopati v vlogi oškodovanca), pa še to le v delu, v katerem je kot organizator delovnega procesa za škodo tudi dejansko odgovoren. Vrhovno sodišče je namreč že zavzelo stališče, da je v primeru soodgovornosti oškodovanca (njegovega delavca) za nastanek škode regresni zahtevek Zavoda omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec
priznanje izobrazbe za namen zaposlovanja - odločitev sodišče prve stopnje o stvari sami – spor polne jurisdikcije - revizija tožene stranke – pomembno pravno vprašanje ni postavljeno
Revident s svojimi vprašanji in navedbami v reviziji ni zadostil v upravnosodni praksi uveljavljenim zahtevam, da se določeno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje.
dovoljenost revizije – kmetijstvo – javni razpis – razvoj podeželja – vrednostni kriterij – pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje - vprašanje, ki se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka odločanja upravnega organa - jasne določbe - zelo hude posledice niso izkazane
Prvo postavljeno vprašanje nanaša na pravilnost in zakonitost postopka odločanja upravnega organa, kar ni predmet revizijske presoje (85. člen ZUS-1), razen če je sodišču prve stopnje v zvezi s tem mogoče očitati kršitev določb ZUS-1. Drugo pravno vprašanje pa ni pomembno, ker je nanj mogoče odgovoriti že z branjem jasnih določb javnega razpisa, ki jim revident ne ugovarja, in jasnih določb zakona.
Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident pa s svojimi splošnimi navedbami izpolnjevanja tega pogoja v obravnavani zadevi ni izkazal.
dopuščena revizija - zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - leasing - pogodba v korist tretjega - plačilo premije - obvestilo o zapadlosti premije - odstop od pogodbe - opozorilo pred odstopom od pogodbe - obvestilo leasingojemalcu o neplačilu premije - prenehanje zavarovalnega kritja - povrnitev škode - odgovornost zavarovalnice
Valutno razmerje po pogodbi o zavarovanju na tuj račun, ki ima značilnosti pogodbe v korist tretjega, določa tudi takšno delitev rizika med zavarovancem in zavarovalcem, po kateri premoženjske posledice nastalega zavarovalnega primera ne bremenijo zavarovanca, pač pa zavarovalca. V takšnem primeru obveznosti zavarovalnice, da zavarovanca obvešča o neplačilu zavarovalne premije, ni mogoče utemeljevati s tem, da bi zavarovalnica morala upoštevati tudi njegove (očitne) interese.
Vsebino obvestila po četrtem odstavku 937. člena OZ je treba razumeti za primer, ko želi zavarovalnica po izteku roka iz tretjega odstavka 937. člena OZ razdreti pogodbo. V tem primeru mora zavarovalca opozoriti na razdrtje pogodbe in ga hkrati seznaniti z zapadlostjo premije in s (predhodnim) prenehanjem zavarovalnega kritja.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1015882
ZMZ člen 2, 2/2, 27, 27/1,27/5, 27/6, 28. ZUS-1 člen 22, 22/1, 73, 73/3. ZPP člen 333, 333/1, 344/ 344/1.
mednarodna zaščita – utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti družbeni skupini - zemljiški spor zaradi etnične pripadnosti – pripadnost plemenu – preganjanje s strani drugega plemena – neupoštevanje navedb o etničnem ozadju spora – odprava odločbe o zavrnitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite – rok za odgovor na pritožbo
Vrhovno sodišče se glede na določbe petega in šestega odstavka 27. člena ZMZ strinja s toženo stranko, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kdaj je treba družinske udeležence v sporu za zemljo obravnavati kot pripadnike posebne družbene skupine, saj takšno stališče sodišča prve stopnje po presoji Vrhovnega sodišča lahko praktično pomeni, da je skoraj vsak spor med dvema ali več družinami mogoče opredeliti kot spor med različnimi družbenimi skupinami.
začasna odredba - odložitev izvršitve inšpekcijskega ukrepa - težko popravljiva škoda - pritožba zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe - dopolnjevanje predloga z novimi navedbami o težko popravljivi škodi - pritožbene novote
Za odločitev o začasni odredbi, da se odloži izvršitev inšpekcijskega ukrepa, niso pomembne trditve tožnice, da ni inšpekcijska zavezanka.
V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in predlagati dokaze. Omenjeni ugovor bo namreč predmet odločanja o glavni stvari, medtem ko je pri odločanju o začasni odredbi treba izhajati iz predpostavke, da mora naložene obveznost izvršiti (v skladu z izpodbijano dokončno odločbo).
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - sklep o preiskavi - pravica do sodnega varstva - izločitev uradne osebe - odklonitveni razlogi - videz nepristranskosti - dvojna vloga odločevalca
Namen instituta izločitve predstojnika oziroma pooblaščene uradne osebe je zagotovitev (subjektivno in objektivno) nepristranskega odločanja in opravljanja posameznih dejanj v postopku. Pri ugotavljanju obstoja nepristranskosti sta odločilna tako subjektivni kriterij (osebno prepričanje uradne osebe, ki odloča v konkretnem primeru), kot tudi objektivni kriterij (izključenost vsakega upravičenega dvoma v nepristranskost odločevalca v smislu zagotavljanja t. i. videza nepristranskosti odločanja).
V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice t. i. „dvojna vloga“ odločevalca (ki v postopku, upoštevaje časovni in vsebinski vidik zadeve, nastopa tako v vlogi odločevalca kot tudi pooblaščenca stranke) lahko vpliva na nepristranskost odločanja oziroma lahko prizadane videz nepristranskosti odločanja.
Tudi pri odločanju o predlogu za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje.
Pravna teorija zastopa stališče, da ni utemeljenega razloga za prepoved dogovora o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti oziroma za takšno razlago tretjega odstavka 247. člena OZ, ki bi navedeni dogovor o pogodbeni kazni prepovedovala. Vendar pa argument, da ni mogoče na ta način razlagati povsem jasne zakonske določbe, ne drži. Navedena določba v tretjem odstavku ne ločuje pogodbene kazni za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti ter pogodbene kazni za neizpolnitev nedenarne obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni prepoveduje na splošno za vse denarne obveznosti. Z argumentom, da v primeru neizpolnitve denarne obveznosti upnik nima pravice do zamudnih obresti, zaradi česar naj bi bil dogovor o pogodbeni kazni v takšnem primeru dopusten, tožeča stranka ne more uspeti. Sporna določba je jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi: dogovor o pogodbeni kazni je prepovedan za vse vrste denarnih obveznosti. Namenska razlaga zakona, za katero se zavzema tožeča stranka, pa ne mora biti takšna, da bi iz zakona izhajala drugačna posledica, kot izhaja neposredno iz njegovega besedila.
dovoljenost revizije - denacionalizacija – vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno
Pogoji za dovoljenost revizije po določbah drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.
varstvo blagovne znamke - cigarete - relativni razlog za zavrnitev registracije znamke - podobnost s prej zavarovanim znakom - verjetnost zmede v javnosti
Kljub upoštevani nadpovprečni pozornosti potrošnika, ob ugotovljeni podobnosti primerjanih znakov (upoštevaje njun celotni vtis) obstaja verjetnost zmede. Pritrditi gre namreč stališču Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino in sodišča prve stopnje, da bi bil tudi nadpovprečno pozoren potrošnik ob pojavu novih cigaret s prevladujočim besednim elementom „PRESTIGE“ lahko zaveden in bi zmotno menil, da gre za nov izdelek ali novo izdajo izdelka podjetja, ki daje na trg izdelke pod že obstoječo znamko „PRESTIGE“.
Iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje ni jasno razvidno, o čem je razsodilo sodišče prve stopnje: ali je ugotovilo zgolj delen neobstoj ločitvene pravice, kot jo je tožena stranka uveljavljala s prijavo v stečajnem postopku nad tožečo stranko, ali pa je nasprotno ugotovilo, da v celoti ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke.
Upnik lahko dokazuje neobstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti ne samo z dokazovanjem, da ni vedel ali da ni bil dolžan vedeti, da je dolžnik insolventen, temveč tudi z dokazovanjem, da dolžnik ni bil insolventen.
Plačilo opravljenih del tožeči stranki po sklenjeni gradbeni pogodbi „primarno“ dolguje naročnik teh del, zato je treba morebitne spremembe na dolžniški strani obligacijskega razmerja presojati z uporabo določb o pristopu k dolgu po 432. členu OZ. Pristop k dolgu mora zato vsebovati izrecno, jasno in nedvoumno izjavo pristopnika, da se pogodbeno zavezuje. Tega pogoja izjava z dne 21. 1. 2009 ne izpolnjuje.
ZDavP-2 člen 131. ZVOP-1 člen 30, 34. ZUP člen 2, 82.
vpogled v spis - varstvo osebnih podatkov - davčna preiskava – predpostopkovna faza – ni upravna zadeva - dokumenti upravne zadeve – tožbeni zahtevek za varstvo osebnih podatkov
Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.
V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.
Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).
Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1. Iz tožbenega predloga in utemeljitve tožbe izhaja, da je postavil tudi temu skladen tožbeni zahtevek.
kreditna pogodba - pogodba o kratkoročnem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - lombardni kredit - napake volje - bistvena zmota - prevara - obličnost - obličnost aneksa k pogodbi - ničnost - zastava vrednostnih papirjev
Iz pogodbenih določil kljub uporabi izraza „kratkoročni lombardni kredit“ v 1. členu Pogodbe (pri čemer pa se je naslov same pogodbe glasil „Pogodba o kratkoročnem kreditu“) jasno izhaja, da sta bili kot zavarovanji dogovorjeni tudi poroštvo in hipoteka. Že s povprečno skrbnostjo bi tožniki lahko na podlagi takih določil ob podpisu Pogodbe (najkasneje pa ob podpisu notarskega Sporazuma) ugotovili, da ne gre za kreditno pogodbo izključno na podlagi zastave vrednostnih papirjev.
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je obličnost predpisana zaradi varstva kreditojemalca in ne zaradi varstva javnega interesa, zato ima kršitev pravila o obličnosti lahko milejše posledice in ne povzroči nujno ničnosti pravnega posla. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da so se z aneksi olajševale obveznosti kreditojemalca (odlagalo vračilo kredita), zato vodi do pravilnega zaključka, da aneksi zaradi pomanjkljive obličnosti niso nični.
postopek pred Uradom za varstvo konkurence - preiskava pri tretji osebi - dokaz - nezakonito pridobljen dokaz - elektronsko sporočilo - postopke sodnega varstva - izvedba glavne obravnave - izvedba dokazov
Če se računalnik nahaja v prostorih preiskovane osebe, je dokumentacija, shranjena na njem, predmet preiskave v skladu s sklepom, ki ga je izdal Urad, in za njen pregled ni potrebna sodna odredba. Ne gre namreč za preiskavo pri tretji osebi zgolj zato, ker je določeno elektronsko sporočilo, preden je bilo fizično shranjeno na lokalni računalnik, izviralo iz strežnika v lasti ali najemu tretje osebe. Niti ni pomembno, ali se tako sporočilo (poleg tega, da je fizično shranjeno na določenem računalniku) še vedno nahaja tudi na strežniku (od koder se lahko, na primer, prenese tudi na druge elektronske naprave). Vsa sporočila, shranjena na lokalnem računalniku, so zaobsežena s sklepom Urada o preiskavi, če iz njihove vsebine izhaja, da gre za poslovno komunikacijo, ne glede na to, na kateri elektronski naslov so bila prejeta.
Tožnica je že v postopku pred Uradom predlagala zaslišanje več prič (pri čemer Urad zaslišanja ni opravil), zato njeni dokazni predlogi niso prepozni. Vendar pa to še ne pomeni, da mora sodišče predlagane dokaze v vsakem primeru tudi izvesti. To ni potrebno v primeru, kadar gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev, kot tudi v primeru, ko gre za nesubstancirane, neprimerne ali nepotrebne dokazne predloge (to je, kadar je določeno dejstvo po presoji, ki izključuje razumen dvom, dokazano že na podlagi drugih dokazov). Kadar sodišče ne izvaja dokazov, mu tudi ni treba izvesti glavne obravnave.
mednarodna zaščita - subsidiarna zaščita - pritožba v upravnem sporu - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka zakonito zavrnila pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot neutemeljeno.
V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
Posledično to pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
dovoljenost revizije - zavrnitev vloge na javni razpis zaradi neizpolnjevanja razpisnih pogojev - ni vrednostni spor
Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnjena revidentkina vloga za odobritev sredstev. V fazi, na katero se nanaša sporna odločba, je šlo torej za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega poziva in za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na javni poziv, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja. Odločanje se je torej nanašalo na pravico do pridobitve sredstev oziroma sofinanciranja, kar pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti.