ZUS-1 člen 1, 2, 2/2. ZIntPK člen 4, 4-12, 5, 13, 13/5, 13/7, 15, 15/1, 16, 16/1, 16/7, 16/8, 16/9. URS člen 22. ZUP člen 146.
ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije v konkretnem primeru - upravni akt - nasprotje interesov - subsidiarna uporaba ZUP
Ugotovitve komisije za preprečevanje korupcije (KPK) v konkretnem primeru glede tožničinega ravnanja v okoliščinah nasprotja interesov so ugotovitveni upravni akt.
ZIntPK predvideva subsidiarno uporabo ZUP za vse vrste postopkov, ki jih vodi KPK. To pa pomeni, da morajo biti tudi v tem postopku spoštovane procesne garancije, ki jih zagotavlja ZUP, če o tem v ZIntPK ni določb, ki bi drugače urejale določeno procesno situacijo ali bi določena procesna jamstva celo izključevale.
Ker v ZIntPK o pravicah osebe, katere ravnanje je razlog za pridobivanje podatkov, posebnih določb ni, tako tudi ne o izključitvi njene navzočnosti in aktivnega sodelovanja na zaslišanju druge osebe, in sicer ne v določeni fazi postopka (npr. do izdelave osnutka) niti nasploh. Po presoji Vrhovnega sodišča zato ni podlage za razumevanje, da je z določbami ZIntPK sodelovanje osebe, zaradi ravnanja katere se vodi postopek, na zaslišanju druge osebe (torej pri izvedbi dokaza) izključena. To pa narekuje uporabo določb ZUP, ki se nanašajo na pravico stranke do sodelovanja pri izvedbi dokazov, konkretno 146. člena.
dovoljenost revizije – brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano
Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega vprašanja, saj vprašanje, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji ni izpostavljeno. Zatrjevane „različnosti“ razlage določb 11. člena ZBPP pa tudi ni konkretiziral in ne izkazal.
dovoljenost revizije - uvedba postopka razlastitve - vprašanja ni izpostavljeno - zelo hude posledice niso izkazane - niso posledica izpodbijanega akta
Revidenta pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakujeta odločitev Vrhovnega sodišča, sploh nista navedla. Samo navedba revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, pa za dovoljenost revizije ne zadošča.
Izpodbijana odločba ne povzroča posledice, ki jih revidenta navajata in s katerimi utemeljujeta dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.
dovoljenost revizije - brez navedbe razlogov za dovoljenost
Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidentov, ti pa razlogov za dovoljenost niso navedli, temveč so v reviziji uveljavljali le revizijske razloge, s katerimi je mogoče izpodbijati zakonitost pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - plačilo storitev institucionalnega varstva - vprašanje, ki ne izhaja iz dejanskega stanja zadeve - vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja - pavšalno zastavljeno vprašanje - zalo hude posledice za stranko - splošne trditve
Vprašanje, ali je bila na podlagi okoliščine, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo in ni predložila upravnega spisa, dopustna odločitev o zavrnitvi tožbe v upravnem sporu, ni pomembno pravno vprašanje za to zadevo, saj ne izhaja iz dejanskega stanja zadeve, v kateri je tožena stranka odgovorila na tožbo in predložila upravne spise, poleg tega pa iz ZUS-1 (tretji odstavek 38. člena in 58. člen) izhaja, da lahko sodišče odloči tudi brez odgovora na tožbo in predloženih upravnih spisov.
Vprašanje, ali izpodbijana sodba ustreza standardom obrazložene sodbe, je postavljeno zelo splošno, pavšalno, saj revidenta niti ne pojasnita, zakaj naj ne bi ustrezala.
Vprašanje kakšen je v tem sporu pomen okoliščin, da upravičenec ni vložil zahteve za uvedbo upravnega postopka, niti sklenil pogodbe (dogovora) o namestitvi v domu upokojencev, za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno relevantno in tudi sicer predstavlja vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni predmet presoje v revizijskem postopku.
Vprašanje kakšna pravila bi moralo sodišče upoštevati za razlago sporne preužitne pogodbe in ali je dopustna razlaga pogodbe na način, kot je to storilo prvostopno sodišče v obravnavani zadevi, predstavlja vprašanje dejanskega stanja (ugotovitev dejstva), ki bi se sicer lahko reševalo tudi kot predhodno vprašanje, vendar ga je v obravnavani zadevi reševala tožena stranka sama, kar je v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (147. člen).
S trditvami, ki ne zadoščajo za celovito presojo in so zelo splošne, po presoji Vrhovnega sodišča revidenta nista izkazala kakšne konkretne posledice ima za njuno celotno premoženjsko stanje ta finančna obremenitev. Zgolj navedba o višini pokojnine, brez izkazovanja siceršnjega premoženjskega stanja, Vrhovnemu sodišču niti ne omogoča preizkusa, ali bi to finančno breme za revidenta predstavljalo zelo hude posledice.
ZUS-1 člen 63, 63/2-3, 83, 83/2-2, 85, 85/1. ZTuj-2 člen 73, 73/2-1.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - vprašanje, ki se nanaša na upravni postopek - jasne določbe ZUS-1
Pravilnost postopka pred izdajo upravnega akta na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 samo zase ni predmet revizijskega preizkusa.
Na postavljeno vprašanje je mogoče odgovoriti s sklicevanjem na pravila ZUS-1, ki so povsem jasna v delu, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne tudi, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu; te razloge pa navede sodišče v sodbi (3. točka drugega odstavka 63. člena ZUS-1). To pomeni, da lahko sodišče tožbo zavrne tudi, če poleg razlogov, ki jih je navedel že upravni organ, doda svoje razloge.
pripor - ponovitvena nevarnost - odločanje sodišča druge stopnje o priporu - pravnomočnost
Ker je bil izpodbijani sklep izdan neposredno po sprejemu odločitve o pritožbi zagovornice zoper sodbo sodišča prve stopnje, obsodilna sodba še ni postala pravnomočna, zaradi česar obtoženi še ni imel statusa zapornika, temveč pripornika.
OSEBNOSTNE PRAVICE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018590
URS člen 35, 39. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev v tisku - umik izjave - javno opravičilo - plačilo odškodnine - objektivno žaljiv zapis - odvetnik - relativno javna oseba
Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije zastavlja vprašanji, (1) ali gre odvetnika oziroma osebo, ki opravlja odvetniški poklic de facto šteti za t. i. relativno javno osebo in če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, (2) kje so meje dovoljenosti poseganja v osebnostne pravice (tudi) relativno javne osebe oziroma, kakšne so dolžnosti medijev, da pri uresničevanju pravice do svobodnega izražanja in tiska ne prekoračijo tistih meja, ki so določene s pravicami drugih subjektov.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - sklep o priporu - pravnomočnost - rok za pritožbo - vročitev
Ker obdolženec pravice do pritožbe zoper sklep (še) ni mogel uveljaviti, saj mu sklep še ni bil vročen, odločba v času vložitve pravnega sredstva še ni mogla postati pravnomočna. To pa pomeni, da je zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper takšen nepravnomočen sklep preuranjena.
Iz že uveljavljene sodne prakse in iz kazensko-procesne pravne teorije izhaja, da po preteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov (torej tudi ne na podlagi njihovega utemeljevanja z novimi dokaznimi predlogi), lahko se le dopolnjuje obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov.
SPZ člen 223, 223-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - stvarna služnost - pravica gradnje - meja med parcelama - zastaranje - prenehanje služnosti na podlagi zakona
Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja, ali lahko stvarna služnost, ki vsebuje upravičenje do postavitve zgradbe tik ob parcelni meji, zastara (druga alineja 223. člena SPZ).
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zahteva za varstvo zakonitosti – presoja pritožbenih navedb – vpliv kršitve na zakonitost
Da bi Vrhovno sodišče presojalo navedbe zagovornika v zahtevi, bi moral že v pritožbi konkretno navesti, kateri so tisti dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, pa jih pri presoji obsojenčeve kazenske odgovornosti ni upoštevalo, in pojasniti vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe.
Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije zastavlja vprašanje, ali je glede na odsotnost kriterijev v zavarovalnih pogojih za ugotavljanje alkoholiziranosti zavarovancev in t. i. meritvene tolerance pri odločanju o upravičenosti zavarovancev do zavarovalnine (odškodnine) dopustno neupoštevati (ignorirati) pravna pravila o t. i. meritveni toleranci, ki jih vsebuje veljaven podzakonski akt; oziroma, ali je od oškodovancev dovoljeno zahtevati več (aktivnosti), kot jim nalaga veljavna zakonodaja, da bi obranili svoje iz pogodbe izhajajoče pravice, četudi v tej isti pogodbi ni jasnih kriterijev, kdaj naj bi bili dolžni ravnati na tak način.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008122
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 372, 372/1-1, 420, 420/2.
zahteva za varstvo zakonitosti – kršitev kazenskega zakona – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti – vzročna zveza – prekinitev vzročne zveze – pripisljivost – teorija o ekvivalenčni vzročnosti – teorija o adekvatni vzročnosti
Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Tako ločimo naravno vzročnost (katere ugotavljanje spada v dejansko sfero sojenja) in pravno vzročnost, ki je vrednostna oziroma akseološka kategorija, od katere je odvisen obstoj kaznivega dejanja, oziroma njegova pravna opredelitev. V praksi in teoriji se je razvilo več teorij vzročnosti, od katerih so bile nekatere tudi opuščene. Opuščena je tako npr. teorija sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalentna vzročnost), po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj storilec odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj ali manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času in prostoru, in to tudi v sodni praksi, sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico mora seveda obstajati, vendar pa ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji adekvatne vzročnosti je tako potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari.
V konkretni kazenski zadevi je sodišče odločilo, da je obsojenec povzročil nevarno prometno situacijo oziroma, da je vzrok prometne nesreče protipredpisna vožnja obsojenega M. A., ki je pričel prehitevati preko neprekinjene ločilne črte vozili, ki sta že zmanjševali hitrost, A. F. pa je že vključil smerokaz in pričel zavijati v levo, hitrost vožnje obsojenčevega vozila pa je bila tudi izrazito preko dovoljene. Vzročne zveze med navedenimi kršitvami cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalo posledico, pa tudi ni prekinilo dejstvo, da bi voznik F. imel možnost sekundo ali dve pred trčenjem reagirati, če bi pogledal nazaj, kakor tudi ne, če je pričel z manevrom zavijanja tik pred koncem nepretrgane črte, saj sta sodišči pravilno ocenili, da v takšni prometni situaciji, kot je bila obravnavana, ni bil dolžan gledati nazaj, ali morda tik pred križiščem, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, preko nepretrgane črte, po pasu namenjenem za promet iz nasprotne smeri, drvi morda kakšno vozilo. Promet namreč brez načela zaupanja sploh ne bi bil mogoč. Ker je torej v izpodbijani sodbi obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico ugotovljen in tudi natančno in logično obrazložen, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z izraženimi dvomi v pravno presojo zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo tudi pomisleke v zvezi z dokaznim zaključkom nižjih sodišč, da v obravnavani zadevi ni izkazano, da bi obsojenčevo nepravilno prehitevanje bilo v vzročni zvezi z nastalimi posledicami in da zato obsojenec ne more biti odgovoren za kaznivo dejanje, saj je vzročno zvezo prekinil voznik Passata, kar potrjuje izvedensko mnenje izvedenca H. ter časovnopotna analiza, ipd., saj s temi očitki vložnik sodišču ne očita kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč, kot rečeno, izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz razloga iz katerega se po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP teh odločb ne sme izpodbijati
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti
Objektivna nepristranskost bi utegnila biti prizadeta, če bi v sporu sodilo sodišče v A., saj gre po stažu in področjih dosedanjega dela za sodnico, v zvezi s katero vtisa pristranskosti sodišča ne izključuje zgolj okoliščina, da obravnavana zadeva sodi v pristojnost okrožnega sodišča, na katerem ne opravlja sodniške službe.
Navidezna pogodba lahko prikriva kakšno drugo pogodbo - v tem primeru se uporabijo pravila, ki zadevajo dejansko hoteno pogodbo, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Zakon v skladu z načelom afirmacije pogodb dopušča konverzijo relativno nične pogodbe.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS0018567
ZKZ člen 1, 18, 19. ZDKG člen 2, 21, 24. OZ člen 557, 557/1. SPZ člen 49, 49/1.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - promet s kmetijskimi zemljišči - zaščitena kmetija - ničnost
Da bi preprečil delitev oziroma drobitev srednje velikih kmetij (samo te so predmet zaščite), je zakonodajalec omejil promet po dveh kriterijih: (1) glede na premoženje (tako, da dovoljuje fizično delitev v obliki odtujitve določene nepremičnine iz zaščitene kmetije, če ta postane del druge zaščitene kmetije ali kmetije oziroma kmetijskega zemljišča v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika, če se odtujijo stavbna zemljišča ali zemljišča, ki jih je po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev dovoljeno nakloniti z oporoko) ter (2) glede na pridobitelja (tako, da lahko lastnik zaščiteno kmetijo odtuji v korist katerega od pridobiteljev, določenih z zakonom). V obeh primerih velja še dodatna omejitev, da mora zaščitena kmetija po razpolaganju še nadalje izpolnjevati pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev (prvi odstavek 18. člena ZKZ). Ti so določeni v prvem odstavku 2. člena ZDKZ, in sicer pogoj velikosti (najmanj 5 ha in največ 100 ha primerljive površine) in pogoj lastništva (biti mora v lasti ene fizične osebe, v lasti dveh oseb pa je lahko le, če gre za zakonca, zunajzakonska partnerja ali partnerja registrirane istospolne partnerske skupnosti oziroma če gre za enega od partnerjev iz pravkar navedenih skupnosti in njegovega potomca).
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - druga odločba - pomembno pravno vprašanje
O vprašanju, ki ga kot pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prave oziroma za razvoj prava preko sodne prakse izpostavlja obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče že večkrat presodilo, zato zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom tarifna številka 1, 1/4. ZPP člen 377, 391.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - sodni izvršitelj - nagrada - preklic rubeža - pomembno pravno vprašanje - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali gre v primeru, ko je bil rubež razpisan, upnik pa je dan pred razpisanim datumom predlagal preklic, za neizvedeni rubež iz razloga na strani upnika v smislu četrtega odstavka Tarifne številke 1 Tarife.
Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki izhaja iz zahteve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 367.a člena ZPP. Gre za vrednostno in vrednotno manj pomembno zadevo, glede katere obstaja večinska sodna praksa nižjih sodišč. Poseg Vrhovnega sodišča za njeno poenotenje tako ni potreben, vprašanje pa že prima facie ni takšno, da bi odgovor Vrhovnega sodišča predstavljal prispevek k nadaljnjemu razvijanju prava.