- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je glede osebe, odgovorne za škodo zaradi izliva vode v stanovanju, treba uporabiti 16. člen SZ-1,
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo za škodo zaradi izliva vode v stanovanju odgovoren zemljiškoknjižni lastnik stanovanja,
- ali sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke glede soprispevka tožnika k nastali škodi po 171. členu OZ.
ZUS-1 člen 59, 83, 83/2-1. ZDDV-1 člen 32, 33, 67, 67/1-a, 67/2, 67/6.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - odbitek vstopnega DDV - materialni prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV - začetek teka roka - izhodiščno davčno obdobje - davčno obdobje, v katerem nastane obveznost obračuna izhodnega DDV - davčno obdobje, v katerem davčni zavezanec prejme račun - skladnost nacionalnega roka z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost - odločitev na nejavni seji
Za iztek roka za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, določenega v drugem odstavku 67. člena ZDDV-1, je ključna okoliščina iz 62. člena ZDDV-1, ki določa, da „pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV“, obveznost obračuna izhodnega DDV pa nastane ko nastane obdavčljivi dogodek, torej - kot upoštevno v danem primeru – ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (32. in 33. člen ZDDV-1). V danem primeru pa je med strankama kot bistvena okoliščina nesporno, da je obdavčljivi dogodek nastal v letu 2008. Tedaj je nastala tudi obveznost obračuna DDV, s tem pa je določen tudi čas, v razmerju do katerega se je navedeni rok tudi iztekel.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VS0018606
OZ člen 179, 247, 247/3. ZOZP člen 20a, 20a/2. Direktiva 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. maja 2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki spreminja Direktivi Sveta 73/239/EGS in 88/357/EGS (Četrta direktiva o zavarovanju avtomobilske odgovornosti) člen 4, 4/6.
Določila drugega odstavka 20. a člena ZOZP se ne sme razlagati na način, da ima zavarovalnica v vsakem primeru, ko je njena odgovornost sporna ali škoda ni v (celoti) ocenjena, na voljo tri mesece za reševanje oškodovančevega odškodninskega zahtevka, šele potem pa pride v zamudo.
dovoljenost revizije - zavrženje - pravilnost uporabe ZUP - transakcijska vrednost blaga - vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve - trditveno in dokazno breme
Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP ni dovoljen revizijski razlog.
Ker je bil revident ustrezno seznanjen z vsemi listinami, ki se nanašajo na njegovo zadevo, izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 glede na vsebino zadeve.
Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1-11. KZ-1 člen 234a, 234a/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – odločilna dejstva – zakonski znaki kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – sprememba obtožbe – nasprotje v izreku sodbe – nasprotje med izrekom in razlogi - poslovna goljufija
Čas sklenitve pogodbe ni odločilno dejstvo, zato obtožba s sodbeno ugotovitvijo tega dejstva ni mogla biti prekoračena. Objektivna istovetnost sodbe z obtožbo se namreč ne nanaša na vsa z obtožbo zatrjevana in s sodbo ugotovljena dejstva, temveč le na konkretna dejanska stanova obtožbe in sodbe, ki sta praviloma zajeta v opisu dejanja v izreku obtožnega akta in sodbe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008188
ZKP člen 136, 161, 371, 371/1-5, 371/1-8, 371/1-11, 437, 437/1. ZSS člen 99, 99/1. KZ člen 289, 289/3. URS člen 23, 134, 134/2.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nejasni in pomanjkljivi razlogi - zavrženje kazenske ovadbe - ne bis in idem - pravica do sodnega varstva - nepristranski in neodvisni sodnik - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - kriva izpovedba - zakonski znaki kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev.
Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti.
Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.
OZ člen 131, 131/3, 153. ZON člen 92, 92/1, 92/2, 93. ZŽiv člen 28. ZDLov-1 člen 54.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - objektivna odgovornost - varstvo javne koristi - varstvo narave - zavarovane živalske vrste - škoda, ki jo povzročijo živali - krokarji - skrbnost dobrega gospodarja - ravnanje oškodovanca - rejec živali - ekološka reja - sonaravna reja
Mogoč in dopusten ukrep rejca bi bil, da bi ogrožene primerke (breje ovce) zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki niso več potencialen plen krokarjev. Ker gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za ukrep, ki ustreza standardu dolžnega, skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.
ZPP člen 367a, 367a/1. ZZZDR člen 96. OZ člen 94, 99.
dopuščena revizija - očetovstvo - priznanje očetovstva - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva - pravna praznina - anologija - rok za izpodbijanje - objektivni rok - napake volje - odločba Ustavnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja uporabe roka iz drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika za vložitev tožbe za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva.
ZUS-1 člen 2, 22, 22/1, 52, 59, 59/2-2, 60, 71, 71/2, 75, 75/2, 75/3, 83, 83/2-1, 86, 93. ZPP člen 339, 339/2-14, 360, 367, 367/5. ZDDV-1 člen 36. URS člen 22.
dovoljena revizija – vrednostni razlog za dovoljenost revizije – standard obrazloženosti sodbe – pogoji za sklicevanje na razloge upravnega akta – kršitev pravice tožeče stranke do izjave – neobrazloženost sodbe glede razlogov za neizvedbo glavne obravnave – neopredelitev do dokaznih predlogov iz tožbe – protispisnost navedbe sodišča, da dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka, ni sporno – absolutno bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, ali za zavrnitev predlaganih dokazov obstajajo utemeljeni formalni ali vsebinski razlogi, opustitev izvedbe glavne obravnave pa je le (protispisno) utemeljena z argumentom, da relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne, čeprav je tako iz same sodbe kot tudi iz vlog revidenta očitno, da je revident določeni ugotovitvi dejstev in sklepu o dejanskem stanju s strani tožene stranke oporekal s tem, ko je sodišču prve stopnje predlagal izvedbo dokazov za drugačno presojo ugotovljenih dejstev ter mu posledično očital, da predlagani dokazi niso bili izvedeni v skladu z ZUS-1. Taka opustitev obrazložitve, zakaj glavna obravnava ni bila izvedena, pa pomeni, da skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in jo je zato treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (93. člen ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti presojo, ali je glede na spornost dejanskega stanja treba izvesti glavno obravnavo in v primeru, če presodi, da obstajajo razlogi, ki utemeljujejo izjemo od te obveznosti, to v svoji sodbi ustrezno obrazložiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS0018601
ZPP člen 2, 7, 12, 236, 236a, 252, 283, 285, 286, 337, 337/1, 339, 339/2-8, 350, 350/2. OZ člen 6, 82, 82/2, 131, 148. URS 2, 22. ZArbit člen 42.
pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena kazen - višina pogodbene kazni - pisna izjava prič - zaslišanje priče - arbitraža odločbe - priznanje tuje arbitražne odločbe - pogodba - razlaga pogodb - zmotna uporaba materialnega prava - pravna podlaga tožbe - arbitrarnost odločanja - povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi
Toženca kot profesorja in bivšega župana, torej intelektualno formirano osebnost, ni bilo treba še posebej ustno opozarjati, da si lahko vzame pooblaščenca, prav tako ga ni bilo treba detaljneje podučevati, katera dejstva naj zatrjuje in katere dokaze naj predlaga. Na svoje procesne pravice in obveznosti je bil opozorjen v vabilih na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter sodišče teh opozoril ni bilo dolžno še ustno ponavljati, kot zmotno meni v reviziji. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“, da bi mu celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne v naprej sodišče. V tem primeru bi sodišče moralo navezati s tako priviligirano stranko takšen dialog, da bi privzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP). Porušeno bi bilo v tem okviru tudi „načelo enakosti orožij“ pravdnih strank. Sicer pa je pomembno tudi, da je že tožeča stranka sama opozorila toženca, da so njegove trditve in dokazni predlogi pomanjkljivi oziroma zgolj pavšalni, predvsem v zvezi z v reviziji izpostavljeno okoliščino o premajhni aktivnosti oziroma pasivnosti novega župana, ki naj bi bil namesto toženca torej odgovoren za neizpolnitev obravnavane pogodbene obveznosti.
Ugovor previsoke pogodbene kazni predstavlja materialnopravni ugovor iz 252. člena ZPP, katerega bi moral toženec uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vsebuje namreč tudi dejstveni substrat, katerega bi lahko toženec prvič navajal v pritožbi le, če tega ne bi mogel storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje iz opravičljivih razlogov, katere pa bi moral zatrjevati in dokazati (določba prvega odstavka 337. člena ZPP).
Pravilna je tudi pritožbena zavrnitev procesnega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ne le sprejeti pisno izjavo predlagane priče, temveč jo tudi neposredno zaslišati. Takšno procesno možnost bi moral izkoristiti toženec z zahtevo za zaslišanjem (glej šesti odstavek 236.a člena ZPP), pa je ni, čeprav je to možnost imel. Zato se je sodišče prve stopnje lahko zadovoljilo zgolj s pisno izjavo, ki jo je prebralo oziroma povzelo v dokazni sklep.
Tožeča stranka je svojo obveznost prostovoljno poravnala. Zato ni procesno pomembno ali je bila arbitražna odločba, ki je v bistvu le povzela že omenjeno pogodbeno obveznost tožeče stranke, pri nas priznana kot tuja odločba in potrjena njena izvršljivost. Zato tudi ni očitane procesne kršitve, češ da sodba temelji na nepriznani tuji sodni odločbi.
Sodišče mora vselej presojati tožbeni zahtevek v okvirih postavljene trditvene podlage tožbe v luči vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag, tudi tistih, ki jih pravdne stranke izrecno ne zatrjujejo. Takšna zahteva izhaja iz procesne ureditve, po kateri morata tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje paziti na materialno pravo po uradni dolžnosti (7. člen in drugi odstavek 350. člena ZPP). Le na ta način se v sodnem postopku lahko uresničuje tudi načelo pravne države oziroma vladavine prava v njegovem okviru (2. člen Ustave RS). Sodišče mora izdati sodno odločbo, ki temelji na pravu in je pravična. To pa lahko stori le, če je njegova odločitev oprta tudi na ustrezno in odločilno pravno podlago, ki jo vselej mora samo poznati. V nasprotnem primeru gre lahko celo za arbitrarno odločanje in posledično anomijo pravne varnosti. V konkretnem primeru pa je v izpodbijanih sodbah povsem spregledana specialna in ključna določba 148. člena OZ, ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - objektivna odgovornost - varstvo javne koristi - varstvo narave - zavarovane živalskevrste - škoda, ki jo povzročijo živali - krokarji - skrbnost dobrega gospodarja - ravnanje oškodovanca - rejec živali - ekološka reja
Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovega predloga izvedencu izrecno
naložilo, naj navede, katere preventivne zaščitne ukrepe se lahko izvaja pri načinu proste reje ovac, upoštevajoč velikost pašnika, konfiguracijo terena in število živali v čredi. Izvedenec je na to vprašanje izrecno odgovoril in navedel, da posebej izpostavlja dva ukrepa - sezonska jagnjitev v kombinaciji s kotitvijo v bloku s fizično zaščito visokih brejih ovac in mladih jagnjet ter povečan nadzor, na primer uvedba pastirja v obdobju jagnjitev ali pogostejšo prisotnost skrbnika na pašniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vseh teh ukrepov tožnik ni izvajal. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni storil vsega potrebnega, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode ter zato ni upravičen do povrnitve škode po določbah ZDLov-1 in ZON.
zavrženje pritožbe - dovoljenost revizije - sklep procesnega vodstva - sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča - razlaga zakona - jezikovna razlaga - teleološka razlaga - pravica do pravnega sredstva
Zgolj besedilo tretjega odstavka 384. člena ZPP sicer omogoča jezikovno razlago, za kakršno se zavzema revident. To je, da je dovoljena revizija zoper sleherno zavrženje pritožbe na drugi stopnji sojenja. Vendar pa je treba po presoji Vrhovnega sodišča tretji odstavek 384. člena ZPP razlagati tudi s teleološko (namensko) razlago ter v povezavi s prvim odstavkom, ki določa, da stranke lahko vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil (glavni) postopek pravnomočno končan.
V obravnavanem postopku je pravica do pritožbe zagotovljena zoper odločbo glavni stvari, zato z izpodbijano odločitvijo višjega sodišča ni poseženo v pravico revidenta do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodišče - odločanje o pravnem sredstvu
V zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo, o vloženem pravnem sredstvu pa bo odločalo drugo, višje sodišče, kateremu toženka pripisuje pristranskost zgolj zaradi sedeža v istem kraju, kot ga ima prvostopenjsko sodišče. Zgolj funkcionalna nadrejenost sodnikov višjega sodišča sodišču prve stopnje, katerega delo graja predlagateljica in ki bo predmet pritožbene presoje, ne more biti utemeljen razlog za oceno, da v pritožbenem postopku odloča drugo stvarno pristojno sodišče in ne more pomeniti „drugega tehtnega razloga“ v smislu 67. člena ZPP.
ZPP člen 86, 367, 367/4, 374, 374/2. ZNP člen 1, 34. ZD člen 163.
laična vloga - postulacijska sposobnost - opravljen pravniški državni izpit - dovoljenost revizije v zapuščinskem postopku - sklep o dedovanju - zavrženje predloga za dopustitev revizije
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Izjemoma sme pravdna dejanja v tovrstnem postopku opravljati stranka sama ali njen zakoniti zastopnik v primerih, če imata opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP).
Zoper pravnomočen sklep o dedovanju, ni dovoljena revizija.
predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodišča - zakoniti zastopnik stranke v postopku kot zakonec sodnice višjega sodišča - državni pravobranilec
S strani tožnika zatrjevane okoliščine o sorodstvenem razmerju državnega pravobranilca A. A. z Državnega pravobranilstva, ki je zakoniti zastopnik toženke, z eno od višjih sodnic stvarno in krajevno pristojnega drugostopenjskega sodišča ne more zadoščati za upravičen dvom v nepristranskost sodišča kot celote, ne v subjektivnem ne v objektivnem smislu.
- ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru, če eden od obeh tožencev, katerima je bila v plačilo naložena deljiva obveznost, ob izdaji sodbe ne obstaja, drugi od tožencev dolžan izpolniti celotno obveznost;
- ali je postopkovna in materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnikov zahtevek neutemeljen zaradi njegove odgovornosti kot družbenika na podlagi spregleda pravne osebnosti.