določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost sodišče - odločanje o pravnem sredstvu
V zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo, o vloženem pravnem sredstvu pa bo odločalo drugo, višje sodišče, kateremu toženka pripisuje pristranskost zgolj zaradi sedeža v istem kraju, kot ga ima prvostopenjsko sodišče. Zgolj funkcionalna nadrejenost sodnikov višjega sodišča sodišču prve stopnje, katerega delo graja predlagateljica in ki bo predmet pritožbene presoje, ne more biti utemeljen razlog za oceno, da v pritožbenem postopku odloča drugo stvarno pristojno sodišče in ne more pomeniti „drugega tehtnega razloga“ v smislu 67. člena ZPP.
OZ člen 131, 131/3, 153. ZON člen 92, 92/1, 92/2, 93. ZŽiv člen 28. ZDLov-1 člen 54.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države - objektivna odgovornost - varstvo javne koristi - varstvo narave - zavarovane živalske vrste - škoda, ki jo povzročijo živali - krokarji - skrbnost dobrega gospodarja - ravnanje oškodovanca - rejec živali - ekološka reja - sonaravna reja
Mogoč in dopusten ukrep rejca bi bil, da bi ogrožene primerke (breje ovce) zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki niso več potencialen plen krokarjev. Ker gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, gre tudi po presoji revizijskega sodišča za ukrep, ki ustreza standardu dolžnega, skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.
ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1-11. KZ-1 člen 234a, 234a/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prekoračitev obtožbe – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – odločilna dejstva – zakonski znaki kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – sprememba obtožbe – nasprotje v izreku sodbe – nasprotje med izrekom in razlogi - poslovna goljufija
Čas sklenitve pogodbe ni odločilno dejstvo, zato obtožba s sodbeno ugotovitvijo tega dejstva ni mogla biti prekoračena. Objektivna istovetnost sodbe z obtožbo se namreč ne nanaša na vsa z obtožbo zatrjevana in s sodbo ugotovljena dejstva, temveč le na konkretna dejanska stanova obtožbe in sodbe, ki sta praviloma zajeta v opisu dejanja v izreku obtožnega akta in sodbe.
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je glede osebe, odgovorne za škodo zaradi izliva vode v stanovanju, treba uporabiti 16. člen SZ-1,
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo za škodo zaradi izliva vode v stanovanju odgovoren zemljiškoknjižni lastnik stanovanja,
- ali sodba sodišča druge stopnje vsebuje razloge za zavrnitev ugovora tožene stranke glede soprispevka tožnika k nastali škodi po 171. členu OZ.
ZPP člen 367a, 367a/1. ZZZDR člen 96. OZ člen 94, 99.
dopuščena revizija - očetovstvo - priznanje očetovstva - izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva - pravna praznina - anologija - rok za izpodbijanje - objektivni rok - napake volje - odločba Ustavnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja uporabe roka iz drugega odstavka 99. člena Obligacijskega zakonika za vložitev tožbe za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva.
Zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP nima učinka pravnomočno razsojene stvari.
Predsednik Vrhovnega sodišča RS je generalnemu državnemu tožilcu predlagal, naj oceni pravilnost ravnanja tožilke, ki je zavrgla kazensko ovadbo zoper obsojenca, vendar samo to dejstvo ni vplivalo na nepristranskost sodnikov, ki so sodili v tej kazenski zadevi, četudi brez te intervencije kazenski postopek zoper obsojence verjetno ne bi stekel.
Če je bilo dovoljenje Državnega zbora Republike Slovenije za začetek kazenskega postopka zoper sodnika dano tekom postopka pred sodiščem prve stopnje , bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Ker ZKP ne določa, da se sodba na dokaz, ki je bil pridobljen, preden je Državni zbor dal dovoljenje za začetek kazenskega postopka zoper sodnika, ne sme opirati, in ker sodniška imuniteta ni osebna ali človekova pravica sodnika, temveč privilegij, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Zaslišanje sodnika, četudi kot posamezno preiskovalno dejanje, torej še preden se po določbah ZKP začne sodni kazenski postopek, predstavlja oviro pri opravljanju sodniške funkcije in pomeni grožnjo sodniški neodvisnosti ter posledično terja predhodno pridobitev dovoljenja za kazenski pregon sodnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS0018601
ZPP člen 2, 7, 12, 236, 236a, 252, 283, 285, 286, 337, 337/1, 339, 339/2-8, 350, 350/2. OZ člen 6, 82, 82/2, 131, 148. URS 2, 22. ZArbit člen 42.
pomoč prava neuki stranki - materialno procesno vodstvo - razpravno načelo - pogodbena kazen - višina pogodbene kazni - pisna izjava prič - zaslišanje priče - arbitraža odločbe - priznanje tuje arbitražne odločbe - pogodba - razlaga pogodb - zmotna uporaba materialnega prava - pravna podlaga tožbe - arbitrarnost odločanja - povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi
Toženca kot profesorja in bivšega župana, torej intelektualno formirano osebnost, ni bilo treba še posebej ustno opozarjati, da si lahko vzame pooblaščenca, prav tako ga ni bilo treba detaljneje podučevati, katera dejstva naj zatrjuje in katere dokaze naj predlaga. Na svoje procesne pravice in obveznosti je bil opozorjen v vabilih na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter sodišče teh opozoril ni bilo dolžno še ustno ponavljati, kot zmotno meni v reviziji. Materialno procesno vodstvo ne pomeni, da mora sodišče stranko „voditi za roko“, da bi mu celo moralo predlagati, točno katera dejstva naj zatrjuje in točno katere dokaze naj predlaga; to tudi sicer ni mogoče, saj dejstva in dokaze pozna sama stranka in ne v naprej sodišče. V tem primeru bi sodišče moralo navezati s tako priviligirano stranko takšen dialog, da bi privzelo vlogo njenega odvetnika, s čimer bi kršilo temeljno procesno načelo razpravnosti (7. člen ZPP). Porušeno bi bilo v tem okviru tudi „načelo enakosti orožij“ pravdnih strank. Sicer pa je pomembno tudi, da je že tožeča stranka sama opozorila toženca, da so njegove trditve in dokazni predlogi pomanjkljivi oziroma zgolj pavšalni, predvsem v zvezi z v reviziji izpostavljeno okoliščino o premajhni aktivnosti oziroma pasivnosti novega župana, ki naj bi bil namesto toženca torej odgovoren za neizpolnitev obravnavane pogodbene obveznosti.
Ugovor previsoke pogodbene kazni predstavlja materialnopravni ugovor iz 252. člena ZPP, katerega bi moral toženec uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Vsebuje namreč tudi dejstveni substrat, katerega bi lahko toženec prvič navajal v pritožbi le, če tega ne bi mogel storiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje iz opravičljivih razlogov, katere pa bi moral zatrjevati in dokazati (določba prvega odstavka 337. člena ZPP).
Pravilna je tudi pritožbena zavrnitev procesnega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje ne le sprejeti pisno izjavo predlagane priče, temveč jo tudi neposredno zaslišati. Takšno procesno možnost bi moral izkoristiti toženec z zahtevo za zaslišanjem (glej šesti odstavek 236.a člena ZPP), pa je ni, čeprav je to možnost imel. Zato se je sodišče prve stopnje lahko zadovoljilo zgolj s pisno izjavo, ki jo je prebralo oziroma povzelo v dokazni sklep.
Tožeča stranka je svojo obveznost prostovoljno poravnala. Zato ni procesno pomembno ali je bila arbitražna odločba, ki je v bistvu le povzela že omenjeno pogodbeno obveznost tožeče stranke, pri nas priznana kot tuja odločba in potrjena njena izvršljivost. Zato tudi ni očitane procesne kršitve, češ da sodba temelji na nepriznani tuji sodni odločbi.
Sodišče mora vselej presojati tožbeni zahtevek v okvirih postavljene trditvene podlage tožbe v luči vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag, tudi tistih, ki jih pravdne stranke izrecno ne zatrjujejo. Takšna zahteva izhaja iz procesne ureditve, po kateri morata tako sodišče prve stopnje kot tudi sodišče druge stopnje paziti na materialno pravo po uradni dolžnosti (7. člen in drugi odstavek 350. člena ZPP). Le na ta način se v sodnem postopku lahko uresničuje tudi načelo pravne države oziroma vladavine prava v njegovem okviru (2. člen Ustave RS). Sodišče mora izdati sodno odločbo, ki temelji na pravu in je pravična. To pa lahko stori le, če je njegova odločitev oprta tudi na ustrezno in odločilno pravno podlago, ki jo vselej mora samo poznati. V nasprotnem primeru gre lahko celo za arbitrarno odločanje in posledično anomijo pravne varnosti. V konkretnem primeru pa je v izpodbijanih sodbah povsem spregledana specialna in ključna določba 148. člena OZ, ki ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v primeru, če tožnik zamolči določena dejstva, ki izhajajo iz dokazov, ki jih je priložil k tožbi in ali se v tem primeru šteje, da so tožbene navedbe v nasprotju s predloženimi dokazi.
URS člen 26. OZ člen 147, 148. ZDavP-2 člen 158, 158/2, 179, 181, 182, 182/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo državnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - škoda - davčna izvršba - rubež - hramba vozila - zmanjšanje vrednosti vozila - ugovor tretjega
Revizija se dopusti glede pravilnosti materialnopravne presoje pritožbenega sodišča glede obstoja odškodninske odgovornosti toženke za škodo zaradi zmanjšanja vrednosti zarubljenega vozila v času rubeža.
dopuščena revizija - denacionalizacija - nadomestilo zaradi nezmožnosti uporabe in upravljanja premoženja - vrnitev v obliki nadomestne nepremičnine - pravica do odškodnine
Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremična ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008188
ZKP člen 136, 161, 371, 371/1-5, 371/1-8, 371/1-11, 437, 437/1. ZSS člen 99, 99/1. KZ člen 289, 289/3. URS člen 23, 134, 134/2.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nejasni in pomanjkljivi razlogi - zavrženje kazenske ovadbe - ne bis in idem - pravica do sodnega varstva - nepristranski in neodvisni sodnik - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - kriva izpovedba - zakonski znaki kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev.
Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti.
Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnin v naravi - bistvena okrnitev prostorske kompleksnosti - namen izrabe prostora in nepremičnin - lastniška enovitost kompleksa
Namen ureditve iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je preprečiti, da bi z vrnitvijo podržavljene nepremične prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ki jo glede na vsebino izrabe tvori ena ali več nepremičnin, oziroma do bistvene okrnitve namena izrabe prostora. V tem smislu ZDen res ne varuje zavezanca in upravljalca kompleksa v njunem obligacijskem razmerju, vendar pa v obravnavni zadevi sedanjega lastniškega stanja ni mogoče gledati izolirano od „lastniškega“ (oziroma družbenolastniškega) režima ob uveljavitvi ZDen, ko je občina imela pravico uporabe na pretežnem delu obravnavnega kompleksa, vključno na zemljiščih, ki obkrožajo sedaj obravnavano zemljišče, in skupaj z njim pomenijo centralni del obravnavanega kompleksa.
Pravdni stranki sta sklenili mandatno pogodbo. Izpolnitveno ravnanje tožnika je predstavljalo zastopanje toženca v denacionalizacijskem postopku ter kasnejša prodaja vrnjenega premoženja. Izpolnitveno ravnanje toženca pa je predstavljala obveznost plačila nagrade in sicer v višini 35% vrednosti vrnjenega premoženja.
Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se ta skupen namen ni udejanjil, ker je tožnik zlorabil oziroma usodno skalil zaupno razmerje ter mu je toženec utemeljeno odpovedal pooblastilo.
Ker je bilo tako, tožniku dogovorjena oblika nagrade, ne pripada niti v zakonsko dopustnem, 15% deležu od vrednosti vrnjenega premoženja, marveč bi mu pripadla le ustrezna nagrada za že opravljeno delo (tretji odstavek 766. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). V skladu s 778. členom OZ bi tožniku pripadalo običajno plačilo - to pa je plačilo po odvetniški tarifi.