ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220, 220/2-b, 236.
dovoljenost revizije - zahtevek za povračilo ali odpust uvoznih dajatev - vrednostni pogoj za dovoljenost revizije ni podan - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje ni izkazano - že rešena pravna vprašanja - hipotetično vprašanje
Vrednosti pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je lahko izpolnjen le v primeru upravnih aktov, ki stranki bodisi podeljujejo pravico do prejema določenega denarnega zneska, bodisi ji nalagajo obveznost plačati določen denarni znesek. Izpodbijana odločba pa ni takšne narave, saj le ugotavlja, da ni utemeljen revidentov zahtevek za odpust terjatev, ki so mu bile naložene z drugo odločbo.
Presoja o tem, ali je sodišče storilo določeno kršitev, je načeloma stvar meritorne obravnave revizije in ne stvar, o kateri bi se lahko presojalo v fazi odločanja o dovoljenosti revizije. Zaradi navedenega je treba vprašanja, ki preprosto predpostavljajo, da je do očitane kršitve dejansko prišlo, ne da bi že iz samega vprašanja ali obrazložitve vprašanja izhajalo, zakaj naj bi bila takšna predpostavka utemeljena, obravnavati kot hipotetična vprašanja, torej kot vprašanja, za katera ni izkazano, da se nanašajo na dejansko vsebino zadeve.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (CZS) člen 220, 220/2-b, 236.
dovoljenost revizije - zahtevek za povračilo ali odpust uvoznih dajatev - pomembno pravno vprašanje ni izkazano - že rešena pravna vprašanja - hipotetično vprašanje
Presoja o tem, ali je sodišče storilo določeno kršitev, je načeloma stvar meritorne obravnave revizije in ne stvar, o kateri bi se lahko presojalo v fazi odločanja o dovoljenosti revizije. Zaradi navedenega je treba vprašanja, ki preprosto predpostavljajo, da je do očitane kršitve dejansko prišlo, ne da bi že iz samega vprašanja ali obrazložitve vprašanja izhajalo, zakaj naj bi bila takšna predpostavka utemeljena, obravnavati kot hipotetična vprašanja, torej kot vprašanja, za katera ni izkazano, da se nanašajo na dejansko vsebino zadeve. Prav takšno je tudi obravnavano vprašanje.
Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. Prvi odstavek 281. člena ZUP določa, da če se odločbo odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Tožena stranka je zato imela pravno podlago, da je tožnici naložila vračilo javnih sredstev, ki jih je tožnica prejela na podlagi odpravljene odločbe.
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - organizacijski razlog - javni uslužbenec - strokovno-tehnično delovno mesto - uradniško delovno mesto - prednostna pravica do zaposlitve
Tožena stranka je s tem, ko je z novim Pravilnikom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest predvidela samo štiri delovna mesta, pri čemer so bila tri delovna mesta uradniška, eno delovno mesto pa strokovno-tehnično (komunalni delavec II), spremenila notranjo organizacijo, saj je s prej veljavnim Pravilnikom bilo sistemizirano le eno uradniško delovno mesto (direktor občinske uprave) in pet strokovno-tehničnih delovnih mest. Takšna sprememba organizacije ni navidezna, saj je tožena stranka dejansko ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in ga nadomestila z drugačnim delovnim mestom na katerem je predvideno tudi vodenje in odločanje v najzahtevnejših upravnih postopkih na prvi stopnji ter vodenje upravnih postopkov na drugi stopnji, kar na ukinjenem delovnem mestu ni bilo predvideno.
dovoljenost revizije - dovoljenje za izkoriščanje in sanacijo kamnoloma - pravica stranke ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zelo hude posledice niso konkretizirane in izkazane
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Ker iz navedb ni razvidno, katero je po vsebini te zadeve tisto pravno vprašanje, glede katerega revidenti pričakujejo odločitev Vrhovnega sodišča, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
Splošne in v celoti neizkazane navedbe, ki Vrhovnemu sodišču ne omogočajo presoje, ali ima konkretni izpodbijani akt res zelo hude posledice za posameznega revidenta, za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadoščajo.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo - vročitev
Bistvo vročitve je v pravici delavca do seznanitve z obdolžitvijo in z datumom zagovora in ne v formalnosti postopka vročanja. Zato je odločilnega pomena, da je tožnica oboje prejela.
Neupoštevanje delodajalčevih navodil, tudi če posebne negativne posledice niso ugotovljene, predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - nedoseganje norme - dokazno breme
Nedoseganje pričakovanih rezultatov dela je ob vpeljanem sistemu spremljanja storilnosti, praviloma posledica prav nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela, razen v primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela ali krivdnega ravnanja delavca, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Očitek nedoseganja postavljene norme implicitno vsebuje tudi očitek nepravočasnega, nestrokovnega ali nekvalitetnega dela, zato tega delodajalcu ni treba posebej in izrecno zatrjevati (in dokazovati), delavec pa lahko zatrjuje, da nedoseganje norme ni posledica navedenih dejavnikov, ampak drugih upravičenih razlogov (tako subjektivnih kot objektivnih). Glede na to je materialnopravni zaključek sodišča, da bi kljub nedoseganju pričakovanih rezultatov, tožena stranka morala še posebej dokazati tudi nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno delo tožnika, napačen.
ZDR-1 člen 85, 100, 100/2, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - pravica do zagovora - kršitev konkurenčne klavzule
Dejstvo, da je bila tožena stranka sama žrtev kršitve, ki jo je storil tožnik, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V tem primeru ni mišljen delodajalec kot pravna oseba (ta je v primeru kršitve vedno "žrtev" le – te), ampak delodajalec kot fizična oseba ali oseba, ki v smislu 20. člena ZDR-1 nastopa v imenu delodajalca. Tudi odsotnost zaradi bolezni sama po sebi ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Kljub odsotnosti z dela zaradi bolezni bi morala tožena stranka tožniku dati možnost zagovora. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena, na to pravico ne more in ne sme vplivati.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - premestitev delavca iz oddelka na oddelek
Premeščanje delavca iz enega oddelka na drug oddelek (s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in hkratno ponudbo nove pogodbe za drugo delovno mesto) glede na potrebe poslovnega procesa (kot jih vidi in razumno utemelji poslovodstvo) je v okvirih dovoljene proste poslovne odločitve delodajalca, ki na tak način zagotovi nemoten in optimalen potek delovnega procesa.
dovoljenost revizije - davčna izvršba - rubež terjatve - ugovor dolžnikovega dolžnika - odgovornost dolžnikovega dolžnika za neravnanje po sklepu o izvršbi - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno - kršitev ustavnih pravic
Trditveno in dokazno breme glede obstoja pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Revidentka z navedbami, da gre zaradi kršitev ustavnih pravic po vsebini zadeve za pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanje, na katerega naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opozorilo pred odpovedjo - obrnjeno dokazno breme - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti
Pisno opozorilo, ki je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko učinkuje na delavca le glede takšne kršitve, ki je storjena po vročitvi pisnega opozorila, ne pa tudi glede kršitev, ki so bile storjene pred podajo le-tega.
Tudi v individualnem delovnem sporu je izvedba dokazov po uradni dolžnosti predvidena le kot izjemna možnost sodišča. V primeru spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je potrebno upoštevati tudi določbo 84. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu, to je, da mora v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga oziroma na sploh pogojev za zakonitost odpovedi dokazati delodajalec. Taka ureditev v teh sporih praktično izključuje določbo ZDSS-1 o izvajanju dokazov po uradni dolžnosti zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v korist delodajalca oziroma v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.
ZDR-1 člen 87, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-8. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika - pridobitno delo - odpotovanje iz kraja bivanja brez odobritve - skladnost izpovedbe prič - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - trditvena podlaga - prekluzija
Tožnik nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni uveljavljal iz razloga, da ni obstajal pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 do konca prvega naroka za glavno obravnavo. To je uveljavljal šele kasneje - v pripravljalni vlogi z dne 12.1.2015, pa še to pod napačno predpostavko, da mora zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi z utemeljevanjem obstoja tega pogoja najprej zatrjevati tožena stranka, ne da bi tožnik na to nezakonitost sploh opozoril oziroma jo utemeljil. Tožena stranka je v svoji prvi kasnejši pripravljalni vlogi z dne 19. 1. 2015 (pravilno) opozorila na prekluzijo tožnika, vendar v tej vlogi tudi dovolj jasno navedla, da je obstajal tudi navedeni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, o tem pa je že prej izpovedala tudi zakonita zastopnica tožene stranke. Tožena stranka je torej na sicer prepozne navedbe tožnika (kar sta sodišči spregledali) takoj podala ustrezne trditve glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO -KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS3006914
OZ člen 49. KZ-1 člen 211. ZKP člen 145.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - neveljavnost sporazuma - prevara - naznanitev kaznivega dejanja - javni zavod
Tožnik ob sklenitvi sporazuma glede na zakonske določbe o dolžnosti naznanitve kaznivih dejanj javnih oseb ni mogel biti v zmoti glede tega, da ga bo tožena stranka naznanila – nasprotno, to bi moral pričakovati, ne glede na morebitne obljube tožene stranke, saj bi se moral zavedati, da tovrstnih obljub tožena stranka ne bo mogla in smela izpolniti. Tožnik ne more trditi, da ga je tožena stranka z vložitvijo kazenske ovadbe prevarala, če pa je vedel ali pa bi moral vedeti, da je to dolžna storiti.
Sodišče je v konkretnem primeru v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala, ampak jih je ugotovilo samo ter toženi stranki tako onemogočilo, da se o njih izjavi (kršitev 5. člena ZPP). S tem je kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja in načelo kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče s sklicevanjem na načelo materialne resnice ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale, razen v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (drugi odstavek 7. člena ZPP).
Na podlagi 285. člena ZPP, sodišče v okviru materialno procesnega vodstva stranko sicer lahko opozori na pomanjkljivo substanciranje, ne sme pa se z njo poistovetiti in samo zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah ali pa jo spodbuditi, da spremeni tožbeni temelj.
URS člen 23, 25, 125, 157, 157/2. ZUS-1 člen 3, 4, 36, 36/1-4. ZS člen 101. ZKP člen 339, 339/1. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 343. Protokol (št. 4) o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke člen 39. Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah Evropske unije člen 2, 19, 22, 22/2.
subsidiarni upravni spor - dopustnost tožbe - standard obrazloženosti - hišna preiskava - preiskava elektronske naprave - odredba sodišča v predkazenskem postopku - zaseg dokumentacije tretje osebe - privilegij nedotakljivosti arhiva - drugo primarno sodno varstvo
Zmotna je predpostavka, da je odsotnost pravnih sredstev v ZKP (v smislu 25. člena Ustave), ki bi jih pritožnica lahko uporabila v svojem primeru v zvezi z opravljanjem hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav, podlaga za subsidiarni upravni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma 4. člena ZUS-1. Tako razumevanje bi namreč pomenilo, da je upravni spor sredstvo za odpravljanje neustavnosti (kršitve pravice do pravnega sredstva iz omenjenega člena Ustave) vsakega drugega postopkovnega zakona, na podlagi katerega ravna za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi pristojno sodišče.
Ker je odredbi o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav izdal preiskovalni sodnik, je bila odločitev o obeh preiskavah in predmetih, ki se iščejo in zasežejo, sprejeta v postopku sodnega varstva. Zato se dilema, ali je bilo z odredbama in s tem povezano izvedbo preiskovalnih dejanj (ter v tem okviru dopustnostjo zasega pritožničinih dokumentov) poseženo v tožničin privilegij ne nanaša več na obstoj sodnega varstva kot pomembnem vprašanju za presojo dopustnosti upravnega spora, ampak odpira vprašanje možnosti uporabe učinkovitih pravnih sredstev, predvidenih v zakonu v skladu s katerim se zagotavlja konkretno sodno varstvo (v tem primeru ZKP). Tako mora pritožnica, čeprav ni osumljenka in se niso preiskovali njeni prostori in naprave, ki meni, da nima pravnega sredstva zoper odločitev sodišča, s katero je poseženo v njen privilegij do nedotakljivosti arhivov, to pomanjkljivost uveljavljati v postopku, v katerem je bila sporna odločitev sprejeta in izvršena.
ZDR-1 člen 110, 110/1-2. ZZRZI člen 40. ZPIZ-1 člen 101.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - invalid - upoštevanje omejitev iz invalidske odločbe - ustrezno delo - samovoljen izostanek z dela
Po presoji revizijskega sodišča revidentova odsotnost z dela zaradi nestrinjanja z delovnim mestom, na katerem je delal po izdaji invalidske odločbe in na katerem naj bi še naprej delal na podlagi ponujene pogodbe o zaposlitvi, predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDSS-1 člen 19, 34. ZPP člen 7, 212, 214. ZDR člen 53, 54.
podoba o zaposlitvi za določen čas - transformacija delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas - projektno delo - trditvena podlaga - preiskovalno načelo - načelo materialne resnice - trditveno breme - dokazno breme
Sodišče ugotavlja, da tudi v individualnem delovnem sporu glede na določbe 19. člena ZDSS-1 veljajo določbe 7. in 212. člena ZPP, da mora vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek oziroma zahtevku nasprotuje. Pri tem 214. člen ZPP določa, da se zatrjevana dejstva, ki jih druga stranka ne zanika, štejejo za priznana, razen če sodišče misli, da jih je stranka priznala (ni zanikala) z namenom, da bi razpolagala z zahtevkom, s katerim v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP ne more razpolagati.
Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni odločilo za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti v smislu 34. člena ZDSS-1, saj je tudi taka izvedba dokazov v individualnem delovnem sporu vezana na okvir spornih navedb strank oziroma lahko služi le za dokazovanje teh navedb in kontrolo priznanja dejstev s strani nasprotne stranke z namenom prepovedanih razpolaganj s tožbenim zahtevkom v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP.
Ob dejstvu, da je imel tožnik pri toženi stranki za določen čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi brez prekinitve za več kot dve leti , bi bila njegova pogodba o zaposlitvi zakonito sklenjena, če bi bila dejansko sklenjena za delo na projektu, katerega trajanje bi bilo že v naprej predvideno le do 31. 3. 2011 ali bi bil projekt takrat dejansko zaključen.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 94, 94/2. ZUJIK člen 33, 33/2, 36, 36/2, 39. ZZ člen 34, 35. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Posavski muzej Brežice člen 14.
dovoljena revizija - imenovanje direktorja zavoda na področju kulture - izpolnjevanje razpisnih pogojev
Glede na to, da so triletne delovne izkušnje na vodilnih oziroma vodstvenih delovnih mestih v Odloku določene kot pogoj za imenovanje direktorja, bi se moralo sodišče opredeliti do tožbenega ugovora, da izbrana kandidatka tega pogoja ne izpolnjuje, česar pa sodišče prve stopnje s pojasnjevanjem diskrecijskega pooblastila, ki ga ima pristojni organ za izbiro med kandidati, ki izpolnjujejo razpisne pogoje, ni storilo. Ker gre za vprašanje izpolnjevanja razpisnega pogoja, presoja, ali kandidat izpolnjuje razpisne pogoje, ni predmet proste presoje organa, ki je pristojen za imenovanje direktorja. Da so delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih objektivno ugotovljive, pa je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi VIII Ips 235/2006 z dne 24. 4. 2007.
ZUS-1 člen 96, 96-6, 98, 98/2. ZPP člen 402, 402/4, 404, 404/1. ZBan-2 člen 273, 273/1-1. KZ-1 člen 78, 78/2.
prepoved opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke - revizija in predlog za obnovo postopka - prekinitev postopka s predlogom za obnovo postopka - kriterij smotrnosti
Kadar stranka vloži revizijo, nato pa še predlog za obnovo postopka, predlog za obnovo pa prispe na sodišče v času, ko je bila zadeva zaradi odločitve o reviziji že predložena revizijskemu sodišču, je za odločitev, kateri od obeh postopkov bo prekinjen, pristojno revizijsko sodišče.
Ker bi bilo ob morebitni vsebinski obravnavi predloga za obnovo postopka ključno vprašanje odnosa med kazensko obsodilno sodbo in odločitvijo o izreku prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta banke po ZBan-2, to pa je hkrati vprašanje, na katero bo moralo v okviru vsebinske presoje revizije odgovoriti Vrhovno sodišče, je po presoji Vrhovnega sodišča bolj smotrno prekiniti postopek s predlogom za obnovo postopka in najprej odločiti o reviziji.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 4/1, 40. URS člen 22. ZIntPK člen 13. ZPP člen 339, 339/2-14.
zaključne ugotovitve - upravni akt po 2. členu ZUS-1 - dopolnjevanje postopka - pravica do izjave
V obravnavani zadevi gre za oblastno odločitev, tožena stranka v zaključnih ugotovitvah ugotavlja kršitev dolžnega ravnanja tožnika v posamičnem primeru, zato so zaključne ugotovitve akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1, torej javnopravni, enostranski, oblastveni akt, s katerim je organ (tožena stranka) odločil o obveznosti (dolžnem ravnanju) posameznika (tožnika).
Utemeljen je toženkin pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo 40. člen ZUS-1, saj je z odločitvijo, da je bilo z izdajo (in ne z objavo, kot je uveljavljal tožnik) nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice, nadomestilo tožnikovo voljo, za kar ni podlage v zakonu.
Toženka utemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da izpodbijana sodba ugotavlja tudi kršitev pravice iz 34. člena Ustave RS, sodišče pa ni pojasnilo, na kakšen način oziroma zakaj je toženka posegla v to ustavno pravico in da torej sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo poseg v tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS in pravilno navedlo, da je toženka po prvotnem osnutku dodatno ugotavljala dejstva in okoliščine oziroma izvajala dokaze, zato bi moral tožniku biti poslan v izjavo tudi dopolnjen osnutek ugotovitev.
Glede na vse navedeno je neutemeljeno toženkino pritožbeno navajanje, da vodi (le) postopek neformalnega nadzora, da vsebinsko ne odloča o materialnopravni obveznosti tožnika in glede na jasno določbo petega odstavka 13. člena ZIntPK, da načelna mnenja in ugotovitve komisije ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti in nimajo oblike upravne odločbe, niti inštančnega sodnega preverjanja mnenja preko mehanizmov pravnih sredstev ne more biti.