ČLOVEKOVE PRAVICE - DRUŽINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS1015712
URS člen 23, 25, 53, 56, 157. ZUS-1 člen 4, 36, 59, 57. ZPP člen 339. ZZZDR člen 2, 106a, 119, 157, 178. ZIRD člen 7, 14, 32. 35. EKČP člen 8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3.
pravica do družinskega življenja - stari starši - ukrepi centra za socialno delo - subsidiarni upravni spor - glavna obravnava v upravnem sporu
Razmerje med otroci in njihovimi starimi starši je pravno varovano po tretjem odstavku 53. člena Ustave, iz katerega izhaja tudi dolžnost države, da varuje družino. Vsebinsko enaka obveznost izhaja iz pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP, kar potrjuje tudi sodna praksa ESČP. To pomeni, da je že z vidika ustavnih določil treba varovati pravico otrok do starih staršev, pa tudi pravico starih staršev do otrok in to ne le pred posegi države (v smislu ustavne pravice negativnega statusa), temveč skladno z Ustavo tudi z aktivnim ravnanjem in skrbjo državnih organov. To razmerje pa je drugačno kot razmerje med starši in otroci in uživa manjšo stopnjo pravnega varstva.
Razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki (oziroma med mladoletnimi otroci in njihovimi bližnjimi sorodniki) lahko nastane in obstoji tudi brez predhodno izdanih pravnih aktov pristojnih organov. Oblastveni akti pristojnih organov lahko obstoj pravno varovanega razmerja le dodatno utemeljujejo. Če pa tako razmerje že obstoji, uživa tudi temu razmerju ustrezno pravno varstvo pravice do družinskega življenja iz 53. člena Ustave in 8. člena EKČP, ki se v Republiki Sloveniji uporabljata neposredno (15. člen Ustave).
Vrhovno sodišče pritrjuje tožnici, da je glede na okoliščine tega primera nastala tesna vez med starimi starši in vnuki, ki je temeljila tudi na dejstvu, da so bili v tem času brez skrbi svojih staršev. To razmerje je preseglo običajno razmerje med starimi starši in njihovimi vnuki, zato je glede na okoliščine tega primera nastalo družinsko življenje, ki je bilo varovano s pravico do družinskega življenja iz 53. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Ta je tožnici zagotavljala pravno varstvo najmanj v tem, da bi ji bilo treba omogočiti nadaljnji razvoj takega razmerja, kolikor to ne bi bilo v nasprotju z interesi otrok, ter da bi skladno s tem izhodiščem morala biti njena izražena volja ustrezno upoštevana v postopkih odločanja o nadaljnji vzgoji in oskrbi otrok.
Tudi v sedanji situaciji, ki je že obstajala v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ima torej tožnica zato, ker ji je bilo v času pred odločitvijo sodišča prve stopnje rejniško dovoljenje zavrnjeno z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, za varstvo svojega pravno varovanega interesa na voljo učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper to odločbo. Posledično pa to pomeni, da na podlagi 4. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati tožbenega zahtevka o namestitvi otrok v njeno varstvo, saj bi ga tožnica lahko uveljavljala samo tedaj, če ne bi imela zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva. Navedeno pa tudi pomeni, da o navedenem vprašanju, ki je predmet drugega upravnega spora, ni mogoče odločati kot o predhodnem vprašanju v tem upravnem sporu, kar je predlagala tožnica, saj je to zaradi navedenega pogoja subsidiarnosti pravnega varstva iz 4. člena ZUS-1, ki je podlaga za presojo v tem primeru, zakonsko izključeno. O navedenem vprašanju zakonitosti citirane odločbe ministrstva je torej mogoče - kot navedeno - odločiti le v drugem upravnem sporu.
kršitev materialnih določb zakona - zastaranje postopka o prekršku - zastaranje pregona
Pregon za prekršek je zastaral, saj sta med posameznimi dejanji organov, pristojnih za postopek, ki merijo na pregon storilca prekrška, minili več kot dve leti.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – dokazni predlog
Čeprav storilec v utemeljitev navedbe, da dne 22. 10. 2015 ni vozil svojega vozila in da je bila storilka njegova soproga, ni izrecno predlagal njenega zaslišanja z besedami „predlagam zaslišanje I. P.“, njegove izjave, da naj se sodišče v zvezi z obravnavanim prekrškom obrne nanjo, ni mogoče razumeti drugače kot materialnopravno relevanten (identiteta storilke) in zadostno konkretiziran dokazni predlog (storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel osebne podatke storilke) za zaslišanje I. P.
V primeru, ko zavarovalnica pri sklepanju različnih zavarovalnih pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje, v skladu z določbami 27. člena ZP-1 ne gre za navidezni realni stek oziroma nadaljevan prekršek, temveč za realni stek tolikšnega števila prekrškov, kolikor je bilo oškodovancev.
ZP-1 člen 27, 27/1, 57c, 57c/1, 59, 59/1, 155, 155/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za sodno varstvo – dovoljenost - več prekrškov – stek
Če je kršitelj z isto odločbo o prekršku spoznan za odgovornega za več prekrškov v steku, lahko upravičenci vložijo zahtevo za sodno varstvo tudi zgolj glede nekaterih prekrškov, glede ostalih prekrškov pa je mogoče šteti, da jih je kršitelj priznal.
URS člen 22, 29, 29/1-3. ZP-1 člen 59, 59/3, 155, 155/2, 167, 167/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – zahteva za sodno varstvo – odločanje sodišča – pravice obrambe – enako varstvo pravic – pravica do poštenega sojenja – pravica do učinkovitega pravnega sredstva – izvajanje dokazov v korist obdolženca – presoja navedb zahteve – obrazložitev odločbe
Odločanje o zahtevi za sodno varstvo (ZSV) ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve ZSV, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in se opredeli do bistvenih navedb, prav tako pa je dolžnost sodišča, da izvede tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva, katerih pravna relevantnost je izkazana s potrebno stopnjo verjetnosti oziroma, ki so substancirani.
dopuščena revizija - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravilno revidentovo stališče, da glede na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o intenzivnosti telesnih poškodb, trajanju telesnih bolečin, med zdravljenjem pretrpljenih nevšečnosti ter zmanjšanju revidentove življenjske aktivnosti prisojena odškodnina ni v skladu s kriteriji iz 179. člena OZ in tudi ne v okvirih, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Pri tem opozarja, da se revident pri primerjavi sklicuje zgolj na starejše odločbe Vrhovnega sodišča (do vključno leta 2000), ki ne omogočajo več ustrezne primerjave, vendar tudi novejše primerljive odločbe kažejo na neustreznost višine teh odmer, in sicer tako po posameznih škodnih postavkah, kot tudi glede njihove skupne določitve, le da ne v takšni meri, kot prikazuje revident.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS0018578
ZPP člen 254, 254/3, 285, 339, 339/2-8, 368, 367/2. OZ člen 131, 131/1, 164. SPZ člen 99. ZVNDN člen 8, 37.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokazovanje - substanciranost dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga - postavitev novega izvedenca - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - trditveno in dokazno breme - materialno procesno vodstvo - odškodninska odgovornost - vzpostavitev prejšnjega stanja - sanacija plazu - vznemirjanje lastninske pravice - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.
Sodna praksa je enotna v zahtevi, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, dokazni predlog substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi.
Dejstvo neponovljivosti historičnih dogodkov ni v pojmovnem nasprotju z možnostjo »ponovitve« kaznivega dejanja v smislu 3. točke 201. člena ZKP. Ponovitev v sklopu instituta ponovitvene nevarnosti se namreč ne nanaša na isto, temveč na istovrstno kaznivo dejanje.
Obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP, je po svoji naravi dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu, zato se sodba nanj ne sme opirati. Ni pa nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako obvestilo je vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi. Prepoved, da se sodba ne sme opirati na dokazne vire, se ne nanaša na vse odločbe, ki jih med kazenskim postopkom izda sodišče.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – vzročna zveza – prispevek oškodovanca – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Vrhovnemu sodišču se je pojavil dvom v obstoj vzročne zveze med voznikovim ravnanjem in nastalo posledico.
Vzročna zveza med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - razlogi za delegacijo pristojnosti - združitev zadev zaradi skupnega obravnavanja
Razlogi, ki jih je navedla toženka v prid predlagani delegaciji pristojnosti, so presplošni in že zaradi tega ni utemeljeno pričakovati, da bi bilo ekonomično določiti pristojnost Okrajnega sodišča v Celju. Dodaten razlog za zavrnitev toženkinega predloga pa predstavlja tudi njen dodatni predlog, ki se nanaša na združitev pravd za skupno obravnavanje, ki vse potekajo pri sedaj pristojnem Okrajnem sodišču v Ljubljani.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - MEDIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018628
OZ člen 179. URS člen 34, 35, 39. ZPP člen 212, 229, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - načelo kontradiktornosti - dokazovanje - zaslišanje priče - razkritje vira informacij - zaščitena priča - pravica do svobode izražanja - resničnost objavljenih informacij - prepričanje v resničnost informacij - skrbnost novinarja - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - mediji
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je v pravdnem postopku, zaradi načela kontradiktornosti, stranka, ki se v zvezi z dobro vero sklicuje na neimenovan vir oziroma vir, katerega identitete ne želi razkriti, dolžna na zahtevo nasprotne stranke, identiteto vira razkriti sodišču? S tem v zvezi, ali je v pravdnih postopkih pričo, katere identitete stranka ne želi razkriti oziroma jo razkrije le sodišču, mogoče zaslišati kot zaščiteno pričo s prikritjem oziroma popačenjem glasu ali videza?
2. Ali v okviru pravice do svobodnega izražanja skrbnost novinarja predpostavlja, da novinar informacijo, ki jo je dobil od neimenovanega vira, še dodatno preveri?
Zakon daje pravico zahtevati objavo popravka na vsako objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica in pravni interes posameznika, ne glede na to, ali je bilo sporno obvestilo kasneje dopolnjeno ali spremenjeno. Tej zakonski dolžnosti se odgovorni urednik ne more izogniti tako, da naknadno, v obliki novega članka ali prispevka, objavi informacije, ki se deloma ali v celoti pokrivajo z vsebino zahtevanega popravka.
prodajna pogodba - kmetijsko zemljišče - odobritev pravnega posla - tožba za sklenitev prodajne pogodbe - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - sklepčnost tožbe - načelno pravno mnenje - sprememba sodne prakse
Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je za odločitev pomembno, da je v obravnavani zadevi ob izteku roka iz 22. člena ZKZ veljala prejšnja sodna praksa, da je tožnik v celoti ravnal v skladu s takšno prakso in da je zato tudi utemeljeno vztrajal pri tožbenem zahtevku za sklenitev pogodbe, s čimer si je ohranil rok za odobritev pravnega posla. Za vložitev tožbe s takšnim, po prejšnji sodni praksi oblikovanim zahtevkom, ne velja 60 dnevni prekluzivni rok iz ZKZ, ki je predpisan za vložitev zahteve za odobritev pogodbe.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008121
URS člen 29, 29/1-3. ZKP člen 18, 18/1, 299, 299/2, 329, 329/2, 371, 371/2, 420, 420/2, 427. KZ člen 183, 183/1, 183/3.
dokazni predlog – izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga – pravica do izvedbe dokazov – kršitev pravice do obrambe – načelo proste presoje dokazov – zahteva za varstvo zakonitosti – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev – kršitev kazenskega zakona – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril, morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo torej biti materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja
(thema probandi)
.
Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Sklicevanje zagovornika na 427. člen ZKP je zato v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom.
Po tretjem odstavku 183. člena KZ kot zakonski znak ni opredeljeno očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, temveč sta za obstoj tega kaznivega dejanja bistvena kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je storilec zlorabil svoj položaj in da mu je bil otrok hkrati zaupan bodisi v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo.
Dejanje, opisano v izreku, ni kaznivo dejanje. Od odstopa od pogodbe dalje obsojenec oškodovanki namreč ni več obljubljal ničesar, oškodovanka pa od tedaj dalje tudi ni bila v zmoti o tem, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene.
predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče ugotavlja, da o pravnih vprašanjih, ki jih izpostavlja predlog, sodišče sploh ni odločalo, zato pogoji iz 367a. člena ZPP niso izpolnjeni, kar ima za posledico zavrnitev predloga za dopustitev revizije (367c. člena ZPP).
ZUS-1 člen 51, 51/2, 75, 75/2, 83, 83/2-1, 85, 85/1-1, 93, 93/1. ZPP člen 339, 339/2-14. ZDavP-2 člen 74, 74/3. OZ člen 50. URS člen 22.
dovoljena revizija - vrednostni razlog za dovoljenost revizije - davek na dodano vrednost - poslovanje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti - zavrnitev odbitka vstopnega davka - navidezni posli - subjektivni element - neobrazloženost sodbe glede razlogov za neizvedbo glavne obravnave - neopredelitev do dokaznih predlogov - kršitev pravice tožeče stranke do izjave - absolutno bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Če je pravni posel sklenjen iz nedopustnega nagiba, to ne pomeni, da je navidezen, temveč velja prav nasprotno, namreč, če je pravni posel sklenjen zaradi določenega nagiba, potem je toliko bolj gotovo, da je imela stranka tudi resnično voljo za sklenitev pravnega posla. Na davčnopravnem področju se takšni posli obravnavajo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju ter če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
Ker je sistem DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati tudi stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, v prvi vrsti stališče, da se prejemnika računa, ki je bil podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira z zavrnitvijo pravice do odbitka vstopnega davka le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element).
V obrazložitvi izpodbijane sodbe je opustitev izvedbe glavne obravnave utemeljena z navedbo, da revidentka ni navedla „nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev“. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov oziroma izvedbe glavne obravnave pomeni, da je sodišče prve stopnje vnaprej predvidevalo, kakšen bi bil rezultat izvedbe predlaganih dokazov. Lahko gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagan dokaz ne bi vplival na odločitev: izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Ker svoje vnaprejšnje dokazne ocene sodišče prve stopnje tako ni utemeljijo, prav tako pa ni navedlo kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, je kršilo revidentkino pravico do izvedbe glavne obravnave iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - sklep o stroških
Sklep o stroških pomeni odločitev o stranski terjatvi iz drugega odstavka 39. člena ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka tega člena ne upošteva pri vrednosti spornega predmeta, od katere je odvisna dovoljenost revizije. Hkrati sklep o stroških postopka ne spada med sklepe iz prvega odstavka 384. člena ZPP, s katerim bi bil postopek v sporu pravnomočno končan. Ker glede na to v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, kot stranski terjatvi, revizija že po zakonu ni dovoljena, je sodišče ob smiselni uporabi 374. člena ZPP tudi ne more dopustiti.