začasna odredba - pritožba - nadzor nad uporaba radijskih frekvenc - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - zaslišanje priče - ničnost odločbe
Tožeča stranka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagala zaslišanje priče, ki bi izpovedala o finančnih posledicah izvršitve izpodbijane odločbe, predložila pa je tudi njeno pisno izjavo (overjen prevod). Do tega se je sodišče prve stopnje opredelilo. Ob tem, da je bila, kot že navedeno, predložena njena pisna izjava, pa tožeča stranka tudi ni pojasnila (niti v pritožbi), kaj več ali drugega bi predlagana priča še povedala v zvezi z zatrjevanimi dejstvi (npr. tudi če bi bila zatrjevana dejstva resnična, zakaj bi bila ta materialna škoda za njo težko popravljiva).
Stranke v upravnem sporu varujejo svoj interes, torej svoje pravice in na zakon oprte svoje koristi, in tudi v postopku izdaje začasne odredbe ne morejo uveljavljati oziroma varovati javnega interesa. Tako se stranke tudi ne morejo sklicevati na javni interes pri zatrjevanju verjetnosti nastanka težko popravljive škode, saj se z začasno odredbo preprečuje nastanek težko popravljive škode, ki grozi tožniku, in to že med samim sodnim postopkom, ne pa javnemu interesu.
V okviru tega predhodnega preizkusa pred odločitvijo o zahtevi za izdajo začasne odredbe pa sodišče ni dolžno opraviti preizkusa ničnosti.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - plačilo stroškov in nagrade odvetniku za storitev brezplačne pravne pomoči - rok za vračilo napotnice
Vprašanje „ali se odobritev redne brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem na I. in II. stopnji v kazenski zadevi, ki se vodi pod oznako Kpr iz 287. člena Sodnega reda, nanaša zgolj na kazensko preiskovalno fazo postopka ali na celotni kazenski postopek“, ni pravno ampak dejansko vprašanje.
ZPP člen 339, 339/2-12, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
kršitev načela ne bis in idem - dopuščena revizija - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti odločitve višjega sodišča o obstoju absolutno bistvene procesne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in uporabe pravnega pravila ne bis in idem v obravnavani zadevi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS0018705
ZZZDR člen 59. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - skupno premoženje - delitev skupnega premoženja - izvenzakonska skupnost - določitev deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje - solastnina
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je tožnik (bivši zunajzakonski partner toženke) solastnik nepremičnine, na kateri stoji stavba, v enakem deležu, čeprav je zemljišče prispevala toženka iz svojega posebnega premoženja, k izgradnji stavbe pa sta oba prispevala v enakem deležu.
ZASP člen 157a, 157a/7, 157c, 157c/6, 157d, 157d/4. ZUP člen 6, 14, 222. ZUS-1 člen 64, 64/1-3, 64/4. URS člen 14, 22, 23.
stroški postopka - dolžina postopka - udeležba članov Sveta - ponovna obravnava - zastaranje odmere
Vrhovno sodišče tako ponovno poudarja, da izpodbijani sklep tožena stranka nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasnjuje (natančno) razlogov za tako dolgo odločanje o tarifi in potrebnosti odmerjenih stroškov, poleg tega pa v predloženih upravnih spisih (še vedno) ni listin, ki bi izkazovale potrebnost vseh stroškov. Glede na to je Vrhovno sodišče zato ponovno ugotovilo, da v postopku z izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDavP-2 člen 46, 47, 47/2. CZ člen 156, 156/1-1, 157, 157/1, 157/2. ZICPES člen 105.
dovoljenost revizije - izterjava carinskih obveznosti - solidarni dolžniki - navadno sosporništvo - ugasnitev carinskega dolga - hipotetično pravno vprašanje - zastaranje izterjave carinskega dolga - pretrganje relativnega zastaralnega roka - jasna zakonska določba
Trditveno in dokazno breme glede obstoja za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Vprašanje, ki izhaja iz zmotnega dejanskega izhodišča, da je bil dolg na dan izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi že plačan, je hipotetično in kot tako ne more biti pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve.
Odgovor na vprašanje, ali odločitev o pravnem sredstvu enega solidarnega dolžnika - navadnega sospornika učinkuje tudi za ostale solidarne dolžnike, ki pravnega sredstva niso vložili, je jasen in v sodni praksi in teoriji ne sproža dilem, zato navedeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.
Na vprašanje, ali sta naknadni obračun carinskega dolga po 154. členu CZ in poziv dolžniku, naj plača carinski dolg, dejanji, ki pretrgata petletni relativni zastaralni rok za izterjavo carinskega dolga iz prvega odstavka 157. člena CZ, je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje.
Ker presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZDavP-1 oziroma ZUP glede na 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, tudi vprašanja, ki se po vsebini nanašajo na presojo pravilnosti postopka izdaje izpodbijanega sklepa o izvršbi, ne morejo biti pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 71, 83, 83/2-2. ZVPNPP člen 3, 3-8, 3-10, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 12. ZVPot člen 22, 22/3. Direktiva 2005/29/ES z dne 12. 5. 2015 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu člen 2, 2-h.
Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP le v primeru, da izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. V praksi sta najbolj pogosti obliki nepoštenih poslovnih praks zavajajoča poslovna praksa in agresivna poslovna praksa, posledično so bila za njihovo lažje prepoznavanje in preprečevanje sprejeta posebna pravila. Ta so določena v 5., 6. in 7. členu ZVPNPP za zavajajoče poslovne prakse in v 8., 9. in 10. členu ZVPNPP za agresivne poslovne prakse. V obeh primerih gre za posebno kategorijo nepoštenih poslovnih praks, zato morajo biti pri opredelitvi določene poslovne prakse za zavajajočo ali agresivno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi in v navedenih členih dodatno določeni pogoji za posamezno obliko nepoštene poslovne prakse.
UPRAVNI SPOR - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015831
ZMZ člen 21, 21/3, 44a, 44a/1, 75, 75/1. ZUS-1 člen 59, 59/3-2, 75, 75/2. ZPP člen 243. URS člen 22. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 46, 46/2, 46/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4. Listina EU o temeljnih pravicah člen 47.
mednarodna zaščita - oprava glavne obravnave - ugotavljanje starosti prosilca - postavitev izvedenca - razlika med nedokazanostjo izjav in nekonsistentnostjo izjav - pravica do izjave - učinkovito pravno sredstvo v primeru priznanega statusa subsidiarne zaščite
Sodišče prve stopnje je presojalo vpliv tožnikovega zdravstvenega stanja na zmožnost sodelovanja v postopku oziroma njegovega vpliva na zmožnosti podajanja skladnih izjav, pri tem pa se oprlo na vsebino medicinskih izvidov in jih samo tolmačilo. Na ta način se je spustilo v ugotavljanje okoliščin, za katere ni strokovno usposobljeno oziroma zanje nima potrebnega strokovnega znanja. Na vprašanja, kako se izražajo težave zaradi tuberkuloznega meningitisa, kako dolgotrajne so in ali so bile prisotne tudi pri tožniku, ki je začel bolezen zdraviti na Švedskem aprila 2015, bi moral odgovoriti izvedenec ustrezne medicinske stroke.
Nedokazanost prosilčevih izjav ne pomeni njihove nekonsistentnosti. Prosilec, ki s svojimi dokazi ni uspel, zato od upravnega organa ne more zahtevati ravnanja v smislu 16. člena Direktive 2013/32/EU (Procesne direktive II). Omenjena določba se namreč omejuje na razjasnitev neskladnosti v prosilčevih izjavah, to je razlik med njimi samimi, ne pa v razmerju do rezultata dokazovanja in na ta način ugotovljenega dejanskega stanja.
Prosilčeve procesne pravice (v tem okviru tudi pravica do izjave) niso vsebina sodelovalne dolžnosti države iz določbe 4. člena Kvalifikacijske direktive II.
Drugi odstavek 46. člena Procesne direktive II pove le, da ima oseba s priznano subsidiarno zaščito pravico vložiti pravno sredstvo zoper zavrnitev prošnje za status begunca. Nanaša se torej na pravno sredstvo zoper odločitev pristojnega organa, ne pa na oblikovanje izreka njegove odločbe, niti na standarde bivanja prosilcev z nepravnomočno priznano mednarodno zaščito (v smislu pravic in koristi, ki jih je tožnik pridobil z vročitvijo odpravljene odločbe) v primerih, ko je postopek ponovljen zaradi ugotavljanja statusa begunca.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA – UPRAVNI SPOR
VS1015891
ZMZ-1 člen 49, 49/6, 50, 50/2, 80. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 352. ZUS-1 člen 22, 22/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 41, 41/11.
mednarodna zaščita – samovoljna zapustitev azilnega doma pred odločitvijo o pritožbi – izguba pravnega interesa za pritožbo – implicitni umik pravnega sredstva - zavrženje pritožbe
Tožniki očitno nimajo namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, saj so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili ter s tem kršili svoje obveznosti po ZMZ-1. Zato je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo tožnikov zoper izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 346. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, kot nedovoljeno zavrglo. Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP pritožba namreč ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo.
V opisu dejanja, navedenem v sklepu dežurnega preiskovalnega sodnika, so zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena ZKP konkretizirani v zadostni meri; v opisu dejanja so konkretno in določno opisana obdolženčeva dejanja, ki so tudi časovno in krajevno opredeljena ter občutja oškodovanke pri obravnavanih dejanjih. Pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov kaznivega dejanja gre za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitano dejanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008144
ZKP člen 129, 129/1, 215, 215/2, 217, 219, 219a, 371, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-4, 372-5, 501. KZ člen 25, 96, 96/2, 111, 111/1-3, 112, 112/6, 217, 217/1, 217/2, 256, 256/1. KZ-1 člen 7, 54. URS člen 22, 37.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka – kršitev kazenskega zakona - nedovoljen dokaz – hišna preiskava – zaseg predmetov – pravica do zasebnosti – komunikacijska zasebnost – presoja pritožbenih navedb - protispisnost - zakonski znaki kaznivega dejanja – sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja - subjektivni element sostorilstva – nadaljevano kaznivo dejanje – eno kaznivo dejanje – enovito kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – premoženjska škoda – odvzem premoženjske koristi – časovna veljavnost kazenskega zakona – milejši zakon - goljufija
Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca.
Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije.
S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda.
Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa.
Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti.
Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastniku stanovanja uporablja za identifikacijo stanovanja v večstanovanjski hiši, ne pa zato, da bi omejil krog upravičencev iz 36. člena Ustave in drugega odstavka 215. člena ZKP.
Če se predmeti, ki naj bi se našli pri hišni preiskavi, kasneje ne najdejo, to ne more biti razlog za nezakonitost tega preiskovalnega dejanja.
Ker v času izvedbe preiskovalnih opravil v obravnavani zadevi določba 219.a člena ZKP še ni veljala, slednja ne more predstavljati merila za presojo zakonitosti preiskave zaseženih računalnikov ter optičnih nosilcev podatkov. Ključni ustavnopravni test za presojo, ali določena komunikacija uživa varstvo iz 37. člena Ustave, je upravičeno pričakovanje zasebnosti.
Če je preiskovalni sodnik v času odreditve hišne preiskave seznanjen z dejstvom, da bodo policisti pri hišni preiskavi zasegli računalnik oziroma računalnike, pregledali vsebino le-teh in iskali komunikacijske podatke, kršitev 37. člena URS ni podana (Up-540/11).
ZUS-1 člen 20, 20/1, 20/3, 83, 83/2-1, 85, 85/2, 92. ZDDV-1 člen 62, 63. Pravilnik o ravnanju z odpadki člen 20.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - pravica do odbitka vstopnega davka - neplačujoči gospodarski subjekti - odpadne kovine - subjektivni element kot razlog za zavrnitev odbitka - utečena poslovna praksa davčnega zavezanca - odstop od utečene poslovne prakse - razumni razlogi za odstop od utečene poslovne prakse - sprememba pravne podlage odločitve - pravica do izjave zaradi spremenjene pravne podlage - nova dejstva
Subjektivni element (ki je pravni standard, ki določa, kdaj je treba šteti, da je prejemnik računa vedel ali moral vedeti za zlorabo sistema DDV s strani izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v dobavni verigi) je izkazan, če je ugotovljeno, da je davčni zavezanec prav pri poslovanju s subjekti, ki so neposredno izvedli zlorabo sistema DDV, brez razlogov oziroma brez razumnih razlogov odstopil od svoje siceršnje utečene poslovne prakse. Če namreč zgolj z nedobrovernimi dobavitelji posluje drugače, kot s svojimi ostalimi poslovnimi partnerji, pri tem pa razumno ne pojasni razlogov, zakaj je prav v teh primerih odstopil od svoje poslovne prakse, ima tak davčni zavezanec običajno tudi resničen subjektivni odnos do zlorabe sistema DDV. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015898
ZUS-1 člen 34, 34/2.
mednarodna zaščita – umik tožbe pred pravnomočnostjo odločbe – razveljavitev sodbe prve stopnje – ustavitev postopka
V obravnavanem primeru so tožniki tožbo umaknili pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, torej pred pravnomočnostjo s tožbo izpodbijane odločbe. Glede na umik tožbe pred pravnomočnostjo odločbe je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
kreditna pogodba - obročno plačilo - neizpolnitev pogodbe - razveza pogodbe - odstop od pogodbe - sporazum o zavarovanju denarne terjatve - hipoteka - zastavna pravica na nepremičnini - prenehanje hipoteke - izbris hipoteke - vrnitev danega
V konkretnem primeru je pogodba predstavljala trajajočo obveznost, kjer so obroki kredita zapadali periodično, kar pomeni, da je toženka odstopila le od neizpolnjenega dela pogodbe (z učinkom za naprej - ex nunc).
Ker sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi obsojenca in pravno osebo ni obsodilo za neko drugo kaznivo dejanje, ki ne bi izhajalo iz dejanskega opisa kaznivega dejanja, ni moč govoriti o tem, da naj bi sodišče ravnalo v škodo obsojenca in pravne osebe. Sodišče je izhajalo iz dejanskega stanja, navedenega v opisu dejanja v obtožnem predlogu in je v okviru istega kazenskega predpisa ugotovilo, da opis dejanja v obtožnem predlogu opisuje 12 kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 in ne eno kaznivo dejanje, kot je dejanje opredelila pravno državna tožilka.
Vsebina in teža očitka, ki ga sodba izraža je popolnoma enaka kot v opisu dejanja v obtožnem predlogu, saj je pravna opredelitev posledica opisa dejanja v obtožbi.
Odločitev o zavrnitvi preživninskega zahtevka za razvezanega zakonca temelji na ugotovitvi, da toženka s skrbjo za otroke in gospodinjstvo ni v večji meri (kot tožnik) prispevala k družinski skupnosti, saj so to delo opravljale gospodinjske pomočnice, ter da se je posvečala izobraževanju, zaradi česar so bile njene zaposlitvene možnosti po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom, večje kot pred njenim nastankom. Izpodbijana odločitev upošteva, da je toženka delovno in pridobitno sposobna in da po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom dela ni intenzivno iskala, niti ni bila pripravljena sprejeti vsakega dela. Ob takem dejanskem izhodišču je izpodbijana odločitev ob prej navedenih materialno pravnih izhodiščih pravilna. Prvenstveno je namreč vsak, ki je delovno sposoben (upoštevaje starost, izobrazbo in zdravje), sam dolžan poskrbeti za svoje preživljanje
Tožniki so samovoljno zapustili azilni dom in se vanj niso vrnili. S to zapustitvijo azilnega doma so s konkludentnim ravnanjem pokazali, da nimajo interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki so jo izpodbijali s tožbo, o kateri je odločilo sodišče prve stopnje, očitno ne posega več v njihove pravice, ki so jih uveljavljali v prošnji za mednarodno zaščito.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018713
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZASP člen 3, 3/2, 130, 130/1.
dopuščena revizija - varstvo avtorske pravice - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - fonogram, izdan v komercialne namene - pravica do nadomestila
Revizija se dopusti glede vprašanja, kdaj oziroma s čim pridobi posnetek oziroma zapis zvoka status fonograma, izdanega za komercialne namene, s čimer ob njegovi priobčitvi javnosti za uporabnika nastane dolžnost plačila, za imetnike avtorskih sorodnih pravic na fonogramih pa pravica zaračunavanja nadomestila iz prvega odstavka 130. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.
dovoljenost revizije - stroški postopka - neenotna sodna praksa sodišč prve stopnje ni izkazana
Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi. Revident mora zato najprej konkretno izpostaviti pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v zadevi, šele nato pa je mogoča presoja zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja. V tem primeru mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z drugimi odločbami sodišča prve stopnje, s katerimi utemeljuje neenotnost sodne prakse glede vprašanja, o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo