Delovni rezultati se lahko ugotavljajo na različne načine. Lahko se merijo po bolj ali manj objektivnih merilih (na primer normativi) ali ocenjujejo (ocena delovne uspešnosti). Tako ugotovljen rezultat delavčevega dela - v primerjavi s pričakovanim, običajnim, povprečnim - nato vpliva na višino delavčeve plače, pa tudi na ohranitev zaposlitve. Sodišče ni ugotovilo - in tožnica tudi v reviziji tega ne zatrjuje - da bi tožena stranka pri določanju presežnih delavcev po kriteriju delovne uspešnosti, ugotavljala ali uporabila drugačne rezultate dela.
Vzrok za razporeditve je bil predvsem v slabši zasedenosti delovnih mest, pa tudi v znanju in usposobljenosti tožnika, ki bi zaradi tega ugodno vplival na delo na postaji. To je povsem utemeljen razlog njegove razporeditve, še posebno zato, ker je tudi iz izjave priče povsem nedvomno razvidno, da je bil tožnik kader, ki je bil za postajo P. nujno potreben. Zato ni sprejemljivo stališče tožnika, da njegova razporeditev ni bila opravljena v skladu z določbami 30.
prenehanje delovnega razmerja - delo delavca trajno ni potrebno
Delodajalec je postopek za ugotovitev, da delo delavcev trajno ni potrebno, in tudi, delo katerih delavcev ni potrebno, izvedel v skladu z določbami zakona in kolektivnih pogodb. Delavec v reviziji zato ne more uspeti s trditvami, da postopek ni bil zakonito izveden in da posamezna merila vrednotenja niso bila upoštevana v skladu s pravnimi normami.
izvršilni naslov - razlika plače - določenost zahtevka - dopustnost izvršbe
Ker je bilo v izreku pravnomočne sodbe določeno, da mora tožnica tožencu plačati razliko plače med vrednostjo 420 in 720 točk, toženec v izvršbi ni mogel zahtevati višje razlike do dejanske plače, ki naj bi bila za delovno mesto, iz katerega je bil toženec nezakonito razporejen, v vmesnem obdobju določene z individualno pogodbo o zaposlitvi.
Ker tožena stranka ni opozorila, da so na podlagi ZVet tekom sodnega postopka obveznosti do tožnice prešle na drugo pravno osebo in je bil obstoj delovnega razmerja za celotno sporno obdobje pri toženi stranki že pravnomočno ugotovljen, se tožena stranka v nadaljevanju spora glede denarnih obveznosti iz tega delovnega razmerja ni mogla več sklicevati na dejstvo, da dejansko ni več nosilec obveznosti iz tožničinega delovnega razmerja.
Pravica do pritožbe v pravdnem postopku ni odvisna od plačila takse. Za izterjavo neplačane takse določa ZST poseben postopek (26. do. 31. člen), s katerim je mogoče zagotoviti izvajanje tega zakona.
pokojninsko zavarovanje - tujec - štetje zavarovalne dobe
Osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do 31.3.1992 po predpisih, ki so veljali do navedenega datuma, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Glede na to določbo, je tožnik, ki ni bil državljan Republike Slovenije do datuma, s katerim je uveljavljal pravico do starostne pokojnine, dopolnil 56,5 let starosti in imel skupaj z zavarovanjem za primer brezposelnosti in dokupljeno dobo za čas rednega šolanja 18 let, 2 meseca in 21 dni pokojninske dobe. To pa po določbah 39. člena ZPIZ (1992) ni zadoščalo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
ZDR (1990) člen 35, 36, 36/2.ZPP člen 2, 3, 3/1, 371, 378.
prenehanje delovnega razmerja zaradi operativnih razlogov - preizkus uporabe materialnega prava na pritožbenem sodišču
Pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava le znotraj meja pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti le, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno samo v povezavi z zatrjevanimi dejstvi in zatrjevanimi pravnimi učinki.
Ob dejanski ugotovitvi, da pri tožniku ne gre za izgubo delovne zmožnosti, ni podlage za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije ali do invalidske pokojnine.
razrešitev direktorja zavoda - razlogi za razrešitev
Po določbi drugega odstavka 38. člena ZZ je pristojni organ dolžan - torej mora - razrešiti direktorja, če ugotovi v zakonu navedene razloge. Svet tožene stranke je ugotovil, da obstajajo razlogi iz tretje in četrte alinee drugega odstavka 38. člena ZZ, v sodnem postopku je bila taka ugotovitev potrjena kot pravilna.
Organ prve stopnje je pravilno odmeril davek od dobička iz kapitala, saj je kot nabavno ceno stanovanja upošteval valorizirano ceno iz pogodbe, kot prodajno ceno pa ceno, ki bi se lahko ustvarila na trgu.
Vrhovno sodišče še vedno meni, da je bilo stališče, kot izhaja iz enotne sodne prakse, pravilno. Ne glede na to, pa ni mogoče mimo dejstva, da je Ustavno sodišče na podlagi svojega novega stališča v sklepu št. U-I-138/00, ugodilo vsem ustavnim pritožbam, vloženim zoper odločitve delovnih sodišč v konkretnih primerih. Ker je mogoče pričakovati enako odločitev tudi v tem primeru (ob verjetni predpostavki, da bi ob zavrnitvi revizije tožnik vložil ustavno pritožbo), je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo.