V kolikor je bila Mirovna pogodba z Italijo podlaga za izplačilo odškodnine, je 2. odstavek 10. člena ZDen podlaga za izključitev iz denacionalizacije.
Ključni podatek za identifikacijo davčnega zavezanca je njegova davčna številka, ne pa navedba njegove firme oziroma njegovega sedeža. V obravnavanem primeru je po mnenju sodišča dejansko stanje glede očitanih pomanjkljivosti računom, v smislu nepravilnega podatka o firmi in sedežu prejemnika po 2. točki 34. člena ZDDV, pravilno ugotovljeno, vendar sta tožena stranka in pred njo prvostopni organ navedeno pomanjkljivost štela za bistveno pomanjkljivost, na podlagi katere naj bi tožniku ne šla pravica do povračila vstopnega DDV.
Po prvem odstavku 95. člena ZDavP se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, preveč plačani znesek vrne. Po 4. odstavku pa mu zamudne obresti pripadajo le od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, kar pomeni, da mu od drugih zneskov, ki so predmet vračanja po prvem odstavku, zamudne obresti ne gredo.
V obravnavani zadevi je tožena stranka z delno odločbo ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju glede obresti nalaga odločba Ustavnega sodišča, o ostalem pa z izpodbijano odločbo ni odločala. Ob navedenem po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
ZLPLS člen 11, 14, 11, 14. ZUP člen 214/1, 2, 2/2, 214, 214/1, 2, 2/2, 214.
obrazložitev upravnega akta - invalidi - financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij - dodelitev sredstev
Tožena stranka po določbi 14. člena ZLPLS uporablja sredstva izključno za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v skladu s Pravilnikom o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS; po določbi 1. odstavka 11. člena ZLPLS pa preko sveta fundacije med drugim odloča tudi o razporejanju sredstev na posamezne uporabnike. Tožena stranka izvaja financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij kot svojo osnovno in bistveno dejavnost s sredstvi oziroma premoženjem, pridobljenim pri izvedbi lastninskega preoblikovanju Loterije Slovenije d.d., in upravlja s sredstvi, ki jih pridobiva s plačevanjem dajatev za prirejanje iger na srečo po določbah Zakona o igrah na srečo, in s sredstvi, ki jih pridobiva z darili, volili in drugimi prihodki. Ker je zakonodajalec določil namen uporabe tako zbranih sredstev in z zakonom določil, da tožena stranka odloča o razporejanju teh sredstev na uporabnike, ta sredstva ne izgubijo značaja javnih sredstev. Čim pa je tako, tožena stranka, ko odloča o razporejanju teh sredstev na posamezne uporabnike, odloča o pravnih koristih posameznikov oziroma pravnih oseb pri pridobivanju javnih sredstev, s tem pa je po presoji sodišča vezana na uporabo določil ZUP. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedla razlogov, na podlagi katerih je tožeči stranki dodelila sredstva v manjšem obsegu, kot so bila zaprošena, oziroma sploh ni navedla bistvenih razlogov za svojo odločitev glede razporeditve razpoložljivih sredstev za leto 2006. Tako pomanjkljiva obrazložitev sklepa tudi po presoji sodišča predstavlja takšno kršitev določb ZUP, zaradi katere izpodbijanega upravnega akta ni mogoče preizkusiti.
Sporno med strankama je, ali tožeči stranki pripadajo tudi zamudne obresti od zamudnih obresti, ki jih je glede na prvostopno odločbo plačala za obdobje od v odločbi ugotovljenega prvega dne zamude do dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. V 4. odstavku 95. člena ZDavP je določeno, da pripadajo davčnemu zavezancu od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja obrestno mero zamudnih obresti, od dneva plačila davka. Kot je navedla že tožena stranka, je v 4. odstavku 95. člena ZDavP izrecno navedeno, da pripadajo davčnim zavezancem obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, s čimer je pravica do zamudnih obresti omejena le na preveč plačan davek kot na izrecno določeno plačano obveznost. Tudi s odišče se strinja s tolmačenjem navedene določbe 4. odstavka 95. člena ZDavP, da pripadajo davčnim zavezancem le obresti od neupravičeno odmerjenega ali preveč plačanega davka, ki, glede na določbo 1. člena ZDavP, obsega zgolj obvezne dajatve.
Po 4. odstavku 95. člena ZDavP zavezancu zamudne obresti pripadajo le od neupravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka, kar pomeni, da mu od drugih zneskov, ki so predmet vračanja po 1. odstavku, zamudne obresti ne gredo in da pojem davek, ko gre za vračanje, ne vključuje tudi obresti, posledično pa po davčnih predpisih ni podlage za vračanje obrestovanih zamudnih obresti.
Tožena stranka je z delno odločbo ugodila delu pritožbe tožeče stranke in odpravila odločbo prvostopnega organa glede obračuna in teka zamudnih obresti in z izpodbijano odločbo vzpostavila pravno stanje, kakršno ji pri odločanju glede obresti nalaga odločba Ustavnega sodišča, o ostalem pa z izpodbijano odločbo ni odločala. Ob navedenem po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu, saj si tožeča stranka svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati, zato je sodišče tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja - povračilo stroškov odgovora na pritožbo
V konkretnem primeru se je za izdajo gradbenega dovoljenja vodil enoten postopek za vse štiri stanovanjske objekte in je bilo izdano eno gradbeno dovoljenje. Zato je tožničin predlog za obnovo postopka za izdajo spornega gradbenega dovoljenja kot celote utemeljen, saj iz strokovnega mnenja izhaja, da nameravana gradnja vpliva na tožničino veduto, pri čemer sodišče poudarja, da iz mnenja ne izhaja, da bi na tožničino veduto vplivali samo določeni objekti (H2 in H3, kot zatrjuje tožena stranka v izpodbijani odločbi). V obnovljenem postopku pa se bo šele ugotavljalo, ali je vpliv novogradnje na nepremičnino tožnice v mejah dopustnega, to je, ali so bile njene pravne koristi z izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja dejansko kršene ali ne. Tožnica je imela pravico vložiti odgovor na pritožbo in je le tako imela možnost izpodbijati razloge, ki jih je v pritožbi uveljavljala prizadeta stranka ter na ta način v odgovoru opozoriti na vse okoliščine spora. Zaradi navedenega tožena stranka ni imela pravne podlage za zavrnitev tožničinega zahtevka za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.
ZUS člen 34/1, 4, 4/1, 34. ZDavP-1 člen 406, 406, 406.
upravni spor - pravni interes - sprememba teka zamudnih obresti
Z izpodbijano delno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožnikovi pritožbi zoper prvostopno odločbo, in sicer glede teka zamudnih obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004, pri čemer pa ni odločila o vračilu plačanih zamudnih obresti. S tem, ko je z izpodbijano odločbo spremenila tek zamudnih obresti, je šele vzpostavila podlago za vračanje preveč plačanih obresti. Tako ima tožnik na podlagi izpodbijane odločbe pravico do vračila morebiti že plačanih zamudnih obresti. Ker pa tožena stranka z izpodbijano odločbo o vračilu ni odločala, odločitev sodišča, kot jo predlaga tožnik, njegovega pravnega položaja ne bi izboljšala in torej ni izkazan pravni interes, ki bi ob morebitnem uspehu tožniku zagotavljal neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo.
Če odločba nima obrazložitve, kot je predpisana v določbi 214. člena ZUP, je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev odločbe tožene stranke povzema le predlog komisije, ne vsebuje pa razlogov za odločitev. Ker v odločbi niso navedeni preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre tudi za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitev učinkovitega pravnega sredstva.
ZVV člen 1, 2, 2, 1, 2, 2. ZUP člen 238, 238/3, 238, 238/3.
vojni veteran - priznanje statusa vojnega veterana - pritožbene novote
Tožena stranka v pritožbenem postopku presoja pravilnost in zakonitost odločbe prve stopnje. To pomeni, da odločbo preizkusi ob upoštevanju pravnega in dejanskega stanja stvari v času upravnega odločanja na prvi stopnji. Tudi sodišče zakonitost izpodbijanega akta presoja ob upoštevanju zakona, ki je bil podlaga za odločitev v postopku izdaje upravnega akta. Spremenjene določbe zakona, kolikor širijo krog upravičencev, pa so lahko podlaga za vložitev zahteve za priznanje statusa na novi pravni podlagi.
davek od osebnih prejemkov - obdavčitev plačila za delo prokurista - dohodnina
Podatki upravnih spisov ne izkazujejo, da bi bila prokura s sklepom z dne 27. 11. 2000 podeljena prokuristu kot samostojnemu podjetniku. Tudi iz sodnega registra izhaja le vpis A.A. kot fizične osebe. Čim pa je tako, je tudi po oceni sodišča presoja, da je A.A. opravljal funkcijo prokurista v vlogi fizične osebe in ne v vlogi registriranega gospodarskega subjekta, pravilna in na zakonu utemeljena. Pogodba o prokuri je bila sklenjena dne 29. 11. 2000 in je sledila sklepu o podelitvi prokure. Glede na navedeno in glede na določbe ZGD o podelitvi prokure in vpisu prokure v sodni register, po presoji sodišča vse posledice podeljene prokure in iz tega sledečih opravil ter posledično tudi plačilo za opravljeno delo, izhajajo iz sklepa o podelitvi prokure in iz vpisa, kot je izveden v sodnem registru.
Tožnik z zahtevkom za povračilo carinskega dolga po 2. odstavku 158. člena CZ spreminja zahtevek, to je carinsko deklaracijo, ki je bila že sprejeta, kar pomeni, da je bila upravna odločba izdana.
URS člen 23, 23. ZBPP člen 30, 30. ZUS-1 člen 59, 59.
nagrada odvetniku - glavna obravnava v upravnem sporu - brezplačna pravna pomoč
Odločitev tožene stranke, da tožniku ne prizna 50 točk za posvet s stranko, je utemeljena, kajti za zastopanje je nujno potrebna tudi seznanitev z zadevo, zato pri uveljavljanju stroškov ne more biti podvajanja med posvetom s stranko, zastopanjem ali morda študijem zadeve. Zaradi 80 manj priznanih točk ne bo razpisovalo obravnave na sodišču zaradi zaslišanja prič oziroma tožnika, ker se v tem delu spor omejuje na vrednost približno 36 EUR in bi z razpisom glavne obravnave v Ljubljani nastalo bistveno več stroškov, kot jih odpade na sporno dejstvo.
Zaradi drugače zapisane besede tožena stranka ni imela podlage, da opredeli vlogo za nepravilno izpolnjeno in označeno, kar je razlog za zavrženje, saj ni bila nejasna do stopnje, da bi se lahko vzpostavil dvom, na kateri razpis se vloga v kuverti nanaša, to pa je tudi edini namen zapisa na ovojnici.
legitimacija za uveljavljanje ničnosti - ničnost odločbe
V predlogu za izrek ničnosti je legitimacijo za to pravno sredstvo treba izkazati. Organ, pri katerem je predlog vložen oziroma ki sprejme pristojnost za reševanje, mora v okviru formalnega preizkusa predloga preizkusiti, ali ga je vložil upravičeni predlagatelj, tj. predlagatelj iz 1. odstavka 280. člena ZUP, ter predlog zavreči, če legitimacija ni izkazana.
V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV za obdobje, ko še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV. Gre za vprašanje statusa zavezanca za DDV, ki ga pravna ali fizična oseba pridobi na podlagi prijave za registracijo in od katerega je odvisna pravica do odbitka vstopnega DDV. Res je, da pravna ali fizična oseba lahko pridobi status zavezanca za DDV že s prvimi navzven vidnimi aktivnostmi, ki so usmerjene na opravljanje dejavnosti (1. odstavek 113. člena Pravilnika), ki pa se mora rezultirati v prijavi za registracijo.
ZDDV člen 6, 8, 40. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 77.
odbitek vstopnega DDV - uporaba blaga lastne izdelave - DDV
Gre za vprašanje, ali je tožnik opravil promet blaga po 1. točki 1. odstavka 6. člena ZDDV, kar ima za posledico tudi pravico do odbitka vstopnega DDV v zvezi s 77. členom Pravilnika, ali pa je šlo za promet storitev po 1. odstavku 8. člena ZDDV in bi tožnik zato moral izdati račun in obračunati DDV. Od pravilne opredelitve vrste prometa je odvisno tudi, ali je tožnik pravilno obračunal DDV v davčnem obdobju oktober in november 1999 po vloženih obrazcih DDV-O. Ali je bil opravljen promet blaga, kot ga opredeljuje navedena določba (jemanje blaga za lastno rabo), je stvar pravilne ugotovitve dejanskega stanja.