OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0071376
ZGJS člen 53. OZ člen 179, 182, 186, 352.
poledenel pločnik ob poslovni stavbi – čiščenje javnih površin – koncesija – zastaranje nepremoženjske in premoženjske škode – pričetek teka zastaranja
Občina ne more izvajanja dejavnosti, ki je javna služba (čiščenje javnih površin), prisilno prevaliti na posameznike, to je lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih.
Po Zakonu o gospodarskih javnih službah (53. člen) ne more uporavljalec ceste s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem, biti prost vseh obveznosti nasproti odškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncendenta. Dolžnosti upravljalca ceste niso izčrpane s podelitvijo koncesije, saj mora izvajati nadzor in posledično dajati navodila za delo koncesionarju.
Vsak izmed zahtevkov iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode je samostojen in lahko zastara posebej. Tako je teorija in sodna praksa že večkrat izrekla, da prične teči zastaranje za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti tedaj, ko je zdravljenje končano oziroma ko je obseg škode stabiliziran. Za zahtevek iz naslova prestanih fizičnih bolečin, ko so prenehale te bolečine oziroma ko je zdravljenje končano in ko se je stabiliziralo oškodovančevo zdravstveno stanje. Pri skaženosti teče zastaranje od takrat, ko je postalo gotovo, da se skaženost ne da več niti odstraniti niti zmanjšati. Zastaranje odškodninskega zahtevka iz prestanega strahu prične teči takrat, ko je tožniku po običajnih kriterijih znano, kakšno poškodbo je utrpel.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSM0021303
OZ člen 197. ZCS-1 člen 3-7, 12. ZGJS člen 59. ZPP člen 18, 18/1, 18/2. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda člen 4, 4/2, 5, 11, 11/2, 13, 13/1.
zavrženje tožbe – sodna pristojnost – povračilo okoljske dajatve zaradi onesnaževanja vode – neupravičena pridobitev - končni zavezanec za plačilo okoljske dajatve – razmerje med plačnikom in službo, ki pobira dajatev – razmerje med plačnikom in uporabnikom storitev javne službe
Ločevanje med dvema razmerjema. Eno obstoja med plačnikom okoljske dajatve - tožečo stranko in službo, ki določa in pobira okoljsko dajatev, drugo razmerje pa med tožečo stranko kot plačnikom in neposrednim zavezancem za okoljsko dajatev in tožencem kot uporabnikom storitev javne službe v navedeni smeri kot posrednim, a končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V prvem primeru pride v poštev pristojnost carinske službe po določbah davčnih predpisov in predpisov o carinski službi, kar vse se odvija po pravilih o upravnem postopku in ne sodi v sodno pristojnost. Na drugo razmerje, ki je predmet obravnavanega spora, se določbe 5. člena sedanje Uredbe, ki napotujejo na uporabo davčnih in carinskih predpisov, ne nanašajo. Drugi odstavek 11. člena sedaj veljavne Uredbe določa, da za zavezanca za komunalno odpadno vodo okoljsko dajatev izračunava, zaračunava in plačuje izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne in padavinske vode, zaradi česar se da že po gramatikalni razlagi sklepati, da je zaračunavanje tistega, kar je bilo vplačano v korist zavezanca za plačilo te okoljske dajatve, prepuščeno plačniku te okoljske dajatve, prav tako pa tudi izračun tovrstnega bremena za posameznega uporabnika. V navedenih predpisih ni nikjer podlage za zaključek, da bi po sedanji Uredbi bilo vzpostavljeno neposredno razmerje med carinsko službo in uporabnikom - končnim zavezancem za plačilo okoljske dajatve. V kolikor obstoja dolžnost plačnika okoljske dajatve, da carinski službi predloži ustrezne obračune, ki vsebujejo tudi število dejanskih uporabnikov in podatke o porabljeni količini vode, je to mogoče razumeti kvečjemu kot podlago za možen izračun obsega in višine okoljske dajatve, ki pa jo mora poravnati gospodarsko javna služba, v danem primeru tožeča stranka, saj je kot rečeno izrecno določeno, da ta služba obračunava in zaračunava na posameznega uporabnika odpadajoči del okoljske dajatve, ki jo je bila dolžna sama vplačati na posebej določen račun in pod kontrolo carinske službe. Upravičenje tožeče stranke kot gospodarske javne službe, da zahteva povračilo od dejanskih uporabnikov storitev temelji tudi na 59. členu Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 s poznejšimi spremembami), po katerem uporabniki za uporabo javnih dobrin, ki so izmerljive, plačujejo tem ceno proizvoda ali storitve, ki je lahko tudi v obliki tarife, takse, nadomestila ali povračila.
Prvo sodišče je pravilno poudarilo, da je relevantna okoliščina glede obstoja pravice uporabe tožnice na dan uveljavitve ZLNDL tudi ta, ali so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveni bilanci podjetja z družbenim kapitalom ob njegovem lastninskem preoblikovanju (in s tem predmet lastninjenja v postopku lastninskega preoblikovanja po določbah ZLPP). Celotno premoženje podjetja z družbenim kapitalom je bilo osnova za otvoritveno bilanco in za lastninsko preoblikovanje podjetja. Otvoritvena bilanca je služila za lastninjenje podjetja. Družbeni kapital se je moral zaradi lastninskega preoblikovanja vključiti v otvoritveno bilanco podjetja v postopku lastninjenja. Z lastninskim preoblikovanjem podjetij v družbeni lastnini je družbeni kapital pridobil lastnike.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0062743
OZ člen 131. ZJC člen 5, 5/1, 5/2, 40, 40/1, 40/2. ZDARS člen 3č, 3d. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 2, 13,14, 20, 20/1, 20/2.
protipravno ravnanje – odgovornost RS – upravljalec ceste - odgovornost vzdrževalca ceste – trk z divjadjo – vzdrževalna dela – opustitev dolžne skrbnosti
Ugotovljeno dejansko stanje, da se je že večkrat zgodilo, da se je na avtocesti znašla divjad, dokazuje utemeljenost očitkov tožnice, da varovalni ukrepi na avtocesti niso bili zadostni. Cestne naprave in ureditve morajo biti namreč v skladu z 20. členom Pravilnika vzdrževane tako, da je zagotovljeno njihovo brezhibno delovanje. Namen varovalne ograje, ki divjadi preprečuje dostop do avtoceste, je divjadi onemogočiti dostop na avtocesto. Le tako je namreč možno zagotoviti varne razmere za uporabnike. Vzroke, ki to preprečujejo, mora druga toženka v skladu z 20. členom Pravilnika nemudoma odpraviti, če to ni mogoče, pa izvesti začasne rešitve in ustrezne zavarovalne ukrepe.
Ker je bila divjad na avtocesti že večkrat, je očitno, da varovalna ograja proti divjadi svojega namena ne izpolnjuje, torej njeno delovanje ni brezhibno. Zato je tožničin očitek o nezadostnih varnostnih ukrepih tožene stranke utemeljen. S tem pa je podana protipravnost ravnanja druge toženke, in sicer opustitev dolžnostnega ravnanja, določenega v 7. točki drugega odstavka 13. člena in 20. členu Pravilnika, zaradi česar na avtocesti niso bili zagotovljeni pogoji za varen promet. Tudi če bi srna na avtocesto prišla na priključku, kar je sodišče prve stopnje štelo v korist druge toženke, to potrjuje utemeljenost tožničinega očitka o neprimernosti varovalnih ukrepov tožene stranke in o neprimernem zavarovanju avtoceste.
ZGJS člen 5. Odlok o načinu opravljanja gospodarske javne službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov ter odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Bled člen 29, 33, 34.
izvajanje gospodarske javne službe – odvoz smeti – neizpolnjevanje obveznosti komunalnega podjetja – spor majhne vrednosti
Če komunalno podjetje kot izvajalec gospodarske javne službe ne izvršuje svojih obveznosti (zbiranje, prevoz komunalnih odpadkov), s tem stori prekršek, kar pa ne pomeni, da toženec ni dolžan plačevati takšnih storitev.
Lastniki in uporabniki poslovnih prostorov postanejo že s tem, ko imajo sedež dejavnosti registriran na območju Občine Lendava, zavezanci za plačilo storitev tožeče stranke. Odlok določa tudi postopek oprostitev plačila storitev (z vpisom v register), pri čemer lahko uporabnik (popolno) oprostitev doseže le s prenehanjem opravljanja dejavnosti in izpraznitvijo poslovnih prostorov. V konkretnem primeru je tožena stranka trdila le, da opravlja delo na terenu, pri strankah. Glede na povzeto pravno podlago pa navedena trditev ne zadošča za to, da bi tožena stranka lahko dosegla oprostitev plačila storitev tožeče stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0069307
ZOR člen 210, 210/4, 219. OZ člen 62. ZTLR člen 38.
neupravičena pridobitev – condictio causa data causa non secuta – vzdrževanje državnih cest
Na prvi skupščini tožene stranke 27. 07. 2000 predlog o dokapitalizaciji družbe s stvarnim vložkom tožeče stranke ni bil sprejet. S tem so prenehali pogoji za veljavnost Pogodbe o začasnem odstopu premoženja toženi stranki v upravljanje, zato se je rok njene začasne veljavnosti s tem iztekel in je po tem datumu prenehala veljati. S tem pa se izkaže, da je tožeča stranka na njeni podlagi za čas, za katerega je pogodba veljala, dala v uporabo sredstva brezplačno, saj pričakovane odmene v delnicah ni pridobila. Kadar je bilo nekaj izpolnjeno glede na pričakovano podlago, ki se ni uresničila, govorimo o condictio causa data causa non secuta (v teoriji se omenja primer stranke, ki da nečakinji poročno darilo, pa do sklenitve zakonske zveze ne pride). V obravnavanem primeru je tožeča stranka pustila svoja sredstva v brezplačno uporabo toženi stranki zato, da jih bo lahko vložila vanjo kot stvarni vložek. Tak primer pa ureja določba 4. odstavka 210. člena ZOR (obveznost vrnitve oziroma nadomestitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila). Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla, pa razveljavitev pogodbe ne pride v poštev.
Toženec je dolžan plačevati smetarino tudi v obdobju, ko objekta ne uporablja (začasni izostanek uporabe objekta), ker ga k temu zavezuje veljavni občinski Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki.
ODŠKODNINSKO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OKOLJSKO PRAVO
VSL0062154
ZVO člen 26.
zamašitev kanalizacije – čistilna naprava – škoda zaradi pogina rib – odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode – upravljalec čistilne naprave
Upoštevaje nesporno dejstvo, da je lastnica kanalizacijskega sistema Občina, njen upravljalec pa Komunala ter, da jr ZVO, ki je veljal v času škodnega dogodka, v 26. členu določal, da je lokalna skupnost tista, ki je dolžna zagotoviti odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, je pravilen zaključek, da tožena stranka, kot solastnik in upravljalec skupne čistilne naprave M., ni odgovorna za nastalo škodo. Lokalna skupnost je bila namreč tista, ki bi v skladu z veljavnimi predpisi morala poskrbeti za to, da bi kanalizacijski sistem nemoteno opravljal svojo funkcijo.
ZAVAROVANJE TERJATEV – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0007141
EZ člen 88, 88/1, 88/1-2. ZPP člen 18, 18/1, 18/2.
začasna odredba – sodna pristojnost – zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe – dostop do omrežja električne energije – električna energija – spor, ki izvira iz dostopa do omrežja električne energije
Odločanje o sporu, ki izvira iz dostopa do omrežja električne energije, ne sodi v sodno pristojnost.
Gre za spor iz koncesijske pogodbe med pravdnima strankama glede cene za opravljanje storitev na podlagi te pogodbe. Po 40. členu Zakona o gospodarskih javnih službah, če pride pri izvajanju koncesijske pogodbe do spora med koncedentom in kocesionarjem, odloča o sporu redno sodišče. Prav za tak spor med koncedentom, to je toženo stranko in koncesionarjem, to je tožečo stranko pa v predmetnem primeru gre, tako da je vsekakor podana pristojnost rednega sodišča. Gre za premoženjsko pravni spor, ki se rešuje pred pravdnim sodiščem.
Cene posameznih komunalnih proizvodov in storitev se lahko obračunavajo samo v skladu z določenim merilom, ne pa pavšalno. Pavšalni znesek cene storitve odvoza smeti, ki ga je tožeča stranka obračunala tožencu zato, ker ni prijavil števila članov svojega gospodinjstva, ne predstavlja ustreznega merila za določitev cene te storitve v skladu s prejšnjo in tudi sedaj veljavno zakonsko ureditvijo tega področja.