CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00010899
ZPP člen 458, 458/1.
plačilo komunalnih storitev - ugovor ugasle pravice - trditveno in dokazno breme dolžnika - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v sporih majhne vrednosti
Plačilo v znesku 50,00 EUR z dne 23. 5. 2014 je bilo poravnano v korist A., d. o. o., ne pa v korist tožnika. Tudi znesek 83,56 EUR je bil poravnan v korist A., d. o.o. in ne v korist tožnika. Vsi navedeni zaključki so dejanske narave, zato so nasprotne pritožbene navedbe, s katerimi toženec zatrjuje, da je sodišče dejstva v zvezi z zatrjevanimi plačili nepravilno ugotovilo, neupoštevne in sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - KOMUNALNA DEJAVNOST - OKOLJSKO PRAVO
VSL00022062
ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/3. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 21, 21/3, 23, 23/8. ZPP člen 458, 458/1.
obvezna gospodarska javna služba - obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja - plačilo komunalnih storitev - plačilo za storitve obveznih javnih služb - lastnik - spor majhne vrednosti
Glede na osmi odstavek 23. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja mora zavezanec (v konkretnem primeru toženec kot lastnik nepremičnine) plačevati storitve javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki tudi za stavbo, v kateri ni stalno prijavljenih prebivalcev.
ZPP člen 7, 212. Odlok o oskrbi s pitno vodo v Občini Črnomelj (2014) člen 4, 4-6, 34.
gospodarske javne službe - dobava vode - uporabnik storitve javne službe - plačilo stroškov dobavljene vode - trditveno in dokazno breme
Tožeča stranka je dokazala, da je bil tudi v času vtoževanih računov uporabnik vode toženec ter da je toženec račune, ki so bili nanj naslovljeni, čeprav ne redno, plačeval, torej se je tudi sam štel za uporabnika in plačnika. Odlok status uporabnika pitne vode veže na dejanskega uporabnika. Toženec je imel status oziroma položaj podoben najemniku iz 34. člena Odloka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je za plačilo vode skladno z določbami Odloka zavezan toženec, kot nesporni uporabnik pitne vode.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00008565
ZPP člen 339., 339/2., 339/2-8., 458., 458/1.. ZVO-1 člen 149., 149/1.. Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki (2012) člen 52.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - kršitev pravice stranke do obravnavanja pred sodiščem - plačilo komunalnih storitev - občinski odlok - domneva - občinski odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki - število uporabnikov stanovanja - obvezna lokalna gospodarska javna služba
Ne gre za račune, ki naj bi bili izdani na podlagi ponarejenih podatkov, ampak za račune, izdane na podlagi domneve, ki je v Odloku o ravnanju s komunalnimi odpadki predvidena za primer, ko izvajalec ne more na podlagi podatkov uporabnika oziroma na podlagi podatkov iz uradnih evidenc določiti kriterijev za obračun svojih storitev. Tožena stranka bi se uporabi te domneve lahko izognila tako, da bi sporočila izvajalcu komunalnih storitev podatek o tem, koliko oseb v posameznem njenem stanovanju živi in storitve uporablja.
spor majhne vrednosti - pogodba o dobavi toplote - trditveno in dokazno breme - trditveno in dokazno breme glede ključa delitve - veljavnost pogodbe - delilnik stroškov toplotne energije - potrebni pravdni stroški
Trditveno in dokazno breme namreč določa materialno pravo. Ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bosta njena tožba ali ugovor sklepčna. Za ta dejstva stranka praviloma nosi tudi dokazno breme. Ugovori načeloma spadajo v toženčevo trditveno in dokazno breme. Drugače je glede tistih dejstev, ki so potrebna za sklepčnost tožbe. Ugovorov nenastale pravice, s katerim se je branila tožena stranka tudi v obravnavanem primeru, toženi stranki ni treba uveljavljati in dokazovati, saj mora potrebne predpostavke za nastanek pogodbene obveznosti za uspeh v pravdi zatrjevati in dokazati tožeča stranka sama.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - KOMUNALNA DEJAVNOST
VSL00007778
ZPP člen 212, 213, 337, 442, 458, 458/1.
plačilo komunalnih storitev - trditveno in dokazno breme - substanciranje dokaznega predloga - odločilna dejstva in okoliščine - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - nedovoljene pritožbene novote
Pravica stranke do izvedbe dokazov ne pomeni, da lahko v postopku zahteva izvedbo kateregakoli dokaza, ampak le, da lahko zahteva izvedbo dokazov, ki so pomembni za odločitev v zadevi in ki jih je podala pravočasno. Zato je stranka ob podaji dokaznega predloga dolžna navesti, katero odločilno dejstvo dokazuje s predlaganim dokazom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - STVARNO PRAVO
VSL00007773
ZPP člen 154, 191, 196. ZZZDR člen 52. EZ člen 59. ZUreP-1 člen 93, 110. - člen 20. - člen 23.
gospodarska javna infrastruktura - izgradnja javne infrastrukture na nepremičnini - grajeno javno dobro - meja med javnim dobrim in zasebnim zemljiščem - električni podzemni daljnovod - ustanovitev služnosti v javno korist - upravljalec javnega dobra - neprava stvarna služnost - lastninska pravica fizičnih oseb - načelo superficies solo cedit - upravljanje in razpolaganje s skupnim premoženjem zakoncev - posel, ki presega redno upravljanje - enotno in nujno sosporništvo - pravdni stroški po uspehu
Glede enotnega, nujnega sosporništva zakoncev je ustaljena sodna praksa na stališču, da vložitev tožbe presega redno upravljanje. Tako mora imeti zakonec, ki tožbo vloži, vsaj konkludentno soglasje drugega zakonca.
Lastništvo električnih priključkov (električni vod) je primarno na strani odjemalcev, to je fizičnih oseb, v kolikor ne pride do prenosa na tretje osebe. Toženca nista dokazala, da je električni vod na parceli tožnice javno dobro v lasti države ali občine.
cena komunalnih storitev - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - prekluzija glede navajanja dejstev - nedopustne pritožbene novote - pravica do izjave - vročanje opomina - vročanje sodnih pisanj - seznanitev s pisanjem
Ker je toženec lastnik nepremičnine na območju občine in povzročitelj komunalnih odpadkov, je zavezanec za plačilo stroškov odvoza komunalnih odpadkov, ki jih ima izvajalec gospodarske javne službe.
ENERGETIKA - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002655
EZ-1 člen 54, 78, 97, 98, 98/1, 98/3, 98/4, 516, 554. URS člen 153. - člen 48, 48/1. EZ člen 64s.
trg električne energije - gospodarska javna služba - izvajanje gospodarske javne službe - dejavnost distribucijskega operaterja - dejavnost operaterja trga z elektriko - financiranje gospodarske javne službe - plačila za evidentiranje zaprtih pogodb - uporaba določb uredbe - usklajenost pravnih aktov
Pravila o koliziji pravnih aktov so bila v sodbi sodišča prve stopnje uporabljena pravilno, zato se tožeča stranka neutemeljeno zavzema za to, da se v primeru nasprotja med določbami EZ-1 in Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe organiziranja trga z električno energijo uporabljajo določila slednje.
spor majhne vrednosti - izvršba na podlagi verodostojne listine - nadaljevanje postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - število vlog - vodomer
Zaradi specifičnosti postopka, ki se začne na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine se pravilo dveh vlog v sporu majhne vrednosti razlaga tako, da pravdni stranki po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine lahko vložita dopolnitev tožbe oziroma dopolnitev odgovora na tožbo, v nadaljevanju pa nato lahko še vsaka eno pripravljalno vlog, s katero odgovorita na navedbe nasprotne stranke.
USTAVNO PRAVO – LOKALNA SAMOUPRAVA – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080257
URS člen 140, 141, 157. ZUstS člen 21. ZPP člen 154, 158, 339, 339/2, 458, 458/1. ZLS člen 28, 69. ZVO-1 člen 149, 149/3, 149/4.
spor majhne vrednosti – odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki – plačilo komunalnih storitev – cena komunalnih storitev – pravna narava občinskega sklepa – predpis – posamični akt
Sklep o prilagoditvi cen komunalnih storitev z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja št. 22-1/2013 je posamični akt in ne podzakonski predpis. Njegova vsebinska in postopkovna presoja ni v pristojnosti pravdnega sodišča.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0060493
OZ člen 190. ZPP člen 212. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja člen 12, 20, 20/2, 21.
Ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni postavila trditev o količini dobavljene pitne vode, ki jo je upoštevala pri svojih izračunih, ni možen preizkus višine zahtevka, saj iz trditev tožeče stranke ni moč razbrati, kakšna količina pitne vode je bila upoštevana.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta sporna sklepa Občinskega sveta Občine predpisa oziroma splošna akta, ki bi kot taka morala biti objavljena v Uradnih objavah Občine, in je pravilno zaključilo, da nista začela veljati, ker nista bila ustrezno objavljena.
V primeru, ko cena neke storitve obvezne gospodarske javne službe v določenem obdobju ni veljavno določena, gre za nepopravljivo oviro pri iztoževanju plačila te storitve po tej ceni, četudi je bila storitev opravljena. S sklicevanjem na neupravičeno obogatitev ali z ekonomskimi izračuni oz. drugačnim dokazovanjem vrednosti storitve bi občine oz. od njih ustanovljene pravne osebe lahko obšle obveznost objave splošnih aktov in bi dejansko dosegle veljavnost neveljavnih predpisov.
plačilo vodarine - skupen priključek za več stavb - samostojni lastniki posameznih stavb - različne parcele - skupen števec za porabo vode - deljiva obveznost - več dolžnikov - odsotnost dogovora - enaki deli - domneva solidarnosti - gospodarske pogodbe
Obveznost plačila dajatev, ki jih vtožuje tožeča stranka, je deljiva obveznost. Glede na ugotovitev, da je na vodomer vezanih več objektov z različnimi lastniki, gre za situacijo, ko ima deljiva obveznost več dolžnikov, ki je urejena v drugem odstavku 393. člena OZ. Ta določa, da se, ob odsotnosti drugačnega dogovora, v takšnih primerih obveznost deli na enake dele in je vsak od dolžnikov odgovoren za svoj del obveznosti. Domneva solidarnosti dolžnikov je podana le v primeru gospodarskih pogodb.
spor majhne vrednosti - oskrba s pitno vodo - skupno odjemno mesto - skupni števec - stroški - način delitve stroškov - ključ delitve - obdobje - trditvena podlaga - sklepčnost tožbe - identifikacija denarnega tožbenega zahtevka - dolžina obračunskega obdobja - sklicevanje na tožbene priloge - restriktiven pristop - vsebina toženčevih ugovorov - količina porabljene vode
Res je v praksi dokaj ustaljeno stališče, da mora tožeča stranka za sklepčnost tožbe navesti, katere stroške vtožuje, na katero obdobje se nanašajo in način delitve stroškov. Vendar tožeča stranka zmotno navaja, da je to navedla. Sicer je pojasnila, katere vrste stroškov vtožuje (porabo vode, odvajanje in čiščenje odpadnih voda, okoljska dajatev, republiški vodni prispevek, vzdrževalnina in števčnina) in kakšen je način njihove delitve (poraba vode, čiščenje in odvajanje odpadnih voda in okoljska dajatev glede na odčitane količine porabljene vode, vzdrževalnina in števčnina pa glede na velikost vodomera, kar se razdeli med uporabnike skupnega števca glede na dogovor z dne 29. 11. 2010), vendar ni navedla, na katero obdobje se vtoževana terjatev sploh nanaša, kar je nujno za identifikacijo denarnega tožbenega zahtevka. O tem, na katero obdobje se vtoževana terjatev nanaša, pa tudi ni mogoče sklepati le po datumih zapadlosti verodostojnih listin, na podlagi katerih je bil vložen predlog za izvršbo. Tožeča stranka namreč ni navedla ničesar v zvezi z dolžino obračunskega obdobja (npr. da je račune izdajala ob koncu meseca), pa tudi sicer bi bila takšna „identifikacija“ tožbenega zahtevka rezultat ugibanj.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0079586
OZ člen 10, 138, 138/2, 171, 171/1, 186, 186/1.
koncesijska pogodba - javna dimnikarska služba - način odvzema pravice - preklic pooblastila - podelitev pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu - solidarna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - vzročna zveza - pripisljivost škode - pravno relevantni vzrok - prekinitev vzročne zveze - ravnanje v stiski - odvračanje nevarnosti - izključitev protipravnosti ravnanja - povrnitev škode - deljena odgovornost
Predpostavka za solidarno odškodninsko odgovornost udeležencev v razmerju do oškodovanca je skupen (isti) namen povzročiti škodo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija, ne izhajajo nobena takšna ugotovljena dejstva, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o skupnem namenu tožene stranke (občine) in družbe A. d. o. o., da tožeči stranki povzročita škodo. Okoliščina, da je A. d. o. o. začel opravljati dimnikarsko službo na podlagi podeljenega pooblastila s strani tožene stranke, ne kaže na njun skupni namen povzročiti škodo toženi stranki, temveč le to, da je škodni vzrok le ravnanje tožene stranke, opravljanje dimnikarske službe s strani družbe A. d. o. o. pa njegova posledica.
Ugotavljanje vzrokov v razmerju med škodljivim dejstvom in nastalo škodo predstavlja vrednotenje (pripisovanje teže) posameznih dejavnikov, s tem pa pripisljivost škode posameznemu povzročitelju. Gre za ugotavljanje vzroka, ki je odločilno pripomogel k nastanku in prenehanju nastajanja določene škode. V odškodninskem pravu namreč ne velja pravilo o enakosti vzrokov (conditio sine qua non), temveč šele zadostna teža posamezne okoliščine le-to utemeljuje kot pravno-relevantni vzrok povzročeni škodi.
Ravnanje v stiski izključuje le protipravnost ravnanja, škodo pa je treba povrniti. Ker pa je načeloma povzročanje škode prepovedano, je dejanje v stiski med drugim utemeljeno le, če nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
Ker je tožena stranka nastalo situacijo reševala s podeljevanjem pooblastila za opravljanje dimnikarske dejavnosti tretjemu, ne pa tako, kot je bilo predvideno v sami koncesijski pogodbi, ni izpolnjen pogoj, da nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače.
ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-15, 452, 453, 458, 458/1. Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Ribnica člen 39, 39/1.
spor majhne vrednosti - dokazni predlog nasprotne stranke - dokazna ocena - nedovoljeni pritožbeni razlogi - okvara vodomera - nemogoč odčitek vodomera - povprečna poraba vode
Prvi odstavek 39. člena Odloka določa, da se v primeru, ko je obračunski vodomer pokvarjen, ali je ugotovljen nedovoljen način odjema, ali iz drugega vzroka ni mogoče odčitati obračunskega vodomera, na osnovi predhodnih obračunskih obdobij obračuna povprečna poraba vode. Po oceni pritožbenega sodišča se navedena določba uporabi vedno, ko iz kakšnega razloga ni mogoče odčitati obračunskega vodomera. Zato tožeča stranka s pritožbenimi navedbami o tem, da poškodovani vodomer ni enako pokvarjenemu vodomeru, ne more biti uspešna. Bistveno je namreč, čemur tožeča stranka ne nasprotuje, da je bil obračunski vodomer neuporaben in uničen, zaradi česar ga ni bilo mogoče odčitati. To pa je tisti dejanski stan, ki ga je mogoče subsumirati pod prvi odstavek 39. člena Odloka.
Dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če je bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP ali, če je vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti.
Tožeča stranka se ne more sklicevati na neizvedbo dokaza, ki ga je predlagala tožena stranka. Dokazni predlog ene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga nasprotne stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke. Ker sama dokaznega predloga za postavitev izvedenca vodovodne stroke pravočasno, v sporu majhne vrednosti dovoljenih vlogah, nedvomno ni podala, njene pritožbene navedbe, da bi sodišče izvedenca moralo postaviti oziroma tožečo stranko v konkretnem primeru pozvati na plačilo predujma za njegovo postavitev, niso utemeljene.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CESTE IN CESTNI PROMET – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0060222
OZ člen 131, 133, 133/3, 352. ZGJS člen 53. ZJC člen 3, 3/1. ZCes-1 člen 39, 39/2.
odškodnina – poseg na občinski cesti – nestrokovna prestavitev odtoka – zemljiškoknjižni lastnik ceste – odsotnost soglasja lastnika za delo na cesti – sukcesivna škoda – zastaranje
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral nedopustnega ravnanja drugo toženke. Iz tožbenih trditev izhaja zaključek, da je neznani izvajalec del bodisi v letu 2002 bodisi v letu 2003 ob tožnikovi hiši poškodoval povezavo med peskolovom in cestno kanalizacijo ter mu na ta način povzročil škodo. Vendar pa tožnik zmotno meni, da predstavlja odsotnost drugo toženkinega soglasja za konkretni poseg v občinsko cesto njeno protipravno opustitev. Odsotnost soglasja za konkretni poseg še ne pomeni, da je drugo toženka ravnala v nasprotju s pravom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – KOMUNALNA DEJAVNOST – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE
VSL0075303
ZPP člen 458, 458/1. Odlok o javni službi zbiranja ter prevoza komunalnih odpadkov člen 3, 3/1, 3/1-1, 21, 21/1, 21/1-2. Odlok o zbiranju in prevozu komunalnih odpadkov člen 24, 26, 26/2.
spor majhne vrednosti – plačilo komunalnih odpadkov – sedež pravne osebe – imetništvo komunalnih odpadkov – uporabnik javne službe – obveznosti uporabnikov
Ker ima tožena stranka sedež na območju MOL, je glede na zgoraj navedeno, nedvomno kot izvajalec poslovne dejavnosti izvirni povzročitelj odpadkov in s tem uporabnik javne službe zbiranja ter prevoza odpadkov. Nasprotne, tudi sicer pavšalne in nekonkretizirane navedbe tožene stranke, pa so neutemeljene. Kot izvirni povzročitelj oziroma uporabnik pa je tožena stranka v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 21. člena Odloka 2004 in 10. alinejo drugega odstavka 26. člena Odloka 2012 dolžna zagotoviti plačilo opravljenih storitev tožeče stranke v roku, določenem na računu. Glede na navedeno in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala poslovanja na sedežu na območju MOL, kot tudi ne opravo storitev s strani tožeče stranke, očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen.