CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - STVARNO PRAVO
VSL00061428
SPZ člen 68. ZPP člen 188, 188/2, 325. ZVO-1 člen 149.
obvezna gospodarska občinska javna služba - plačilo komunalnih storitev - pravna podlaga - poslovni prostor - oddaja v najem - pasivna legitimacija - lastnik nepremičnin - bremena skupne stvari - delni umik tožbe - nasprotovanje umiku - predlog za dopolnitev sodbe - dopolnilna sodba - rok za vložitev predloga za izdajo dopolnilne sodbe - stečaj tožene stranke
Ker je tožena stranka pritožbo zoper sodbo vložila izven roka za izdajo dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP, njenih pritožbenih navedb, da sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, ni mogoče šteti kot morebitni predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj je z njimi tožena stranka prepozna.
Pravna podlaga za plačilo v obravnavani zadevi ni pogodbena, temveč temelji na dejstvu, da je tožena stranka lastnica nepremičnine, v zvezi s katero so nastali stroški, ki jih vtožuje tožeča stranka kot izvajalka gospodarske javne službe. Račun ni pravna podlaga za plačilo.
68. člen SPZ, ki določa, da stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Omenjena določba ne ureja zgolj notranjih razmerij med solastniki oziroma, da bi se določba nanašala le na stroške, ki nastajajo iz naslova skupnih delov in naprav, kot skuša to uveljaviti pritožba, temveč prvenstveno pove, da je za plačilo teh stroškov zavezan solastnik (in ne nemara kakšna druga oseba, npr. najemnik). Nič drugače pa ne more biti, če na nepremičnini obstoji lastninska pravica samo ene osebe, kot je to v obravnavanem primeru.
Da je glede pasivne legitimacije v predmetnem in primerljivih sporih oz. pri vprašanju, kdo je zavezanec za plačilo storitev javnih gospodarskih služb, pomembno, kdo je dejanski uporabnik teh storitev, jasno izhaja iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 58/2018 z dne 5. 9. 2019 in ki so po oceni pritožbenega sodišča uporabljiva tudi v predmetnem gospodarskem sporu. Tako je revizijsko sodišče pojasnilo, da zakon (v konkretnem primeru Zakon o gospodarskih javnih službah in Zakon o varstvu okolja) ne vsebuje meril ali podrobnejše razlage glede določitve zavezancev za plačilo javnih gospodarskih služb - uporabnikov. Pojem "uporabnik" je širok in kot tak dopušča, da se status dejanskega uporabnika gospodarske javne službe (v primeru spora o tem vprašanju) ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da tudi predhodno citirana določba 3. točke 2. člena Uredbe zavezanca opredeljuje kot "fizično ali pravno osebo, ki je uporabnik storitve", kar v luči pravkar obrazloženega brez dvoma nakazuje na dejanskega uporabnika (in ne na nekoga, ki je kot uporabnik zaveden v evidenci, čeprav v resnici ni uporabnik).
Posledice, ki evidentiranega uporabnika (ki ni več dejanski uporabnik storitev) zadenejo v primeru opustitve dolžnosti poskrbeti za ustrezno spremembo oz. uskladitev uporabnika v evidencah, tako niso v tem, da je (oz. da ostane) zavezan za plačilo storitev, ampak so kvečjemu v njegovi odškodninski odgovornosti, v kolikor tretjemu (npr. tožnici) nastane kakšna škoda, ker je ravnala v skladu z evidentiranim stanjem, zanašajoč se na njegovo pravilnost in usklajenost.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060787
URS člen 70. ZGJS člen 9, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/1-1, 76/1-2, 76/2, 76/3, 76/4. ZLNDL člen 1. ZCes člen 2. ZJC člen 2, 2/2, 3, 3/2, 3/3, 14, 14/1-2. ZZK-1 člen 111. ZFPPIPP člen 342, 342/4, 374, 374/1-1, 374/12. OZ člen 34, 34/2, 35, 37. SPZ člen 19. ZVO člen 9. Odlok o kategorizaciji občinskih cest (2005) člen 6.
javne ceste - občinska cesta - upravljanje z občinskimi cestami - kategorizacija javnih cest - status javnih cest - status javnega dobra - javno dobro - cestni promet - javna površina - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje po ZGJS - pridobitev lastninske pravice - stečajni postopek - nakup nepremičnine v stečajnem postopku - sklep o končni razdelitvi - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - zaznamba javnega dobra - dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo - dokaz s sodnim izvedencem - izvedensko mnenje
Iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini v času uveljavitve ZGJS javne ceste oziroma infrastrukturni objekti in naprave in da je bila zato pravna podlaga za njihovo lastninjenje določba 76. člena ZGJS. Na podlagi navedenega privatizacijskega predpisa je šlo za spremembo družbene lastnine v zasebno oziroma za (prvo) določitev imetnika lastninske pravice. Tožnica je tako „ex lege“ postala lastnica obravnavanih nepremičnin ne glede na to, da na njih ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe. Če je tako, se te nepremičnine niso olastninile (šele) na podlagi določb ZLNDL, ki je zakon izrazito subsidiarne narave, in je veljal za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil noben drug predpis. V času uveljavitve ZLNDL so bile torej obravnavane nepremičnine že lastninjene.
Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi (111. člen ZZK-1) je vpis pravnega dejstva, ki je pomemben za pravni promet, saj so javne ceste kot javno dobro izven pravnega prometa (drugi odstavek 2. člena ZJC). Gre za vpis, ki nima konstitutivnih učinkov. To pravno dejstvo učinkuje na pravna razmerja, katerih predmet so nepremičnine, že s tem, ko nastopi in ne šele z zaznambo. Nevpis dejstva o tej pravni lastnosti oziroma značilnosti nepremičnine v zemljiško knjigo, zato ne vpliva na status zemljišča kot javnega dobra.
Prenos lastništva po 374. členu ZFPPIPP je bil neučinkovit oziroma ničen in iz njega v resnici niso nastale pravne posledice. Obravnavane nepremičnine statusa javnega dobra, kljub vpisu lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi originarne pridobitve z nakupom v stečajnem postopku, niso izgubile.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - NEPRAVDNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA
VSL00056827
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 43, 43/1, 44, 44/1. ZKD člen 1. ZSZ člen 1. ZGJS člen 76.
pripadajoče zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - funkcionalno zemljišče v solasti - etažni lastnik - skupna lastnina - pravica uporabe na zemljišču - dejanska raba zemljišč - pretekla raba zemljišča - grajeno javno dobro - javno dobro - javne površine - pridobitev lastninske pravice - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - načelo superficies solo cedit - dokaz s sodnim izvedencem
Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit, pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu, za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe.
Gre za prostor, ki obkroža sporno stavbo in je funkcionalno povezan in namenjen njeni neposredni redni rabi, saj predstavlja dostopne poti, dvorišče s prostorom za parkiranje in manevriranje, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor za sušenje perila, zunanje stopnišče, zelene površine kot prostor vrtičkov, za igro in sprostitev, kar je bilo zasnovano že ob gradnji in je v takšni obliki in obsegu še sedaj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - STVARNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00057490
ZIZ člen 272. SPZ člen 33. ZPP člen 286.
motenjski spor - začasna odredba v zvezi z motenjem posesti - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - vzpostavitev prejšnjega stanja - prenehanje motenja - presoja verjetnosti obstoja terjatve - neplačilo računov - prekinitev dobave vode - protipravnost ravnanja - samovoljno in protipravno motilno ravnanje - zakonitost odloka - odklop vode - priklop vodovoda - oskrba z vodo
Pravdni stranki lahko ves čas postopka navajata pravna stališča, prekluzija velja le za navajanje dejstev in dokazov ter uveljavljanje ugovorov pobota in zastaranja, nastopi pa po prvem naroku (prvi odstavek 286. člena ZPP).
Tožnica z motenjsko tožbo (33. člen SPZ) zahteva prenehanje prekinitve dobave vode do stanovanjske hiše, v kateri živi z družino, ter prepoved nadaljnjih takih ali podobnih motilnih ravnanj. Enako zahteva v predlogu za izdajo začasne odredbe. Gre za ti. regulacijsko začasno odredbo. Prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe je, da upnik (v pravdi tožnik) za verjetno izkaže, da vtoževana terjatev obstoji ali da mu bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
Tožnica v konkretnem primeru ni izkazala, da gre za nesorazmeren poseg v njeno lastninsko pravico, zato ne gre za motilno dejanje.
Odlok v tretjem odstavku 42. člena določa, da mora upravljalec uporabnika, ki ne poravna računa za porabljeno vodo, opomniti in mu določiti dodaten rok plačila 15 dni ter ga opozoriti na posledice neplačila; po izteku roka za plačilo pa prekine dobavo vode brez dodatnega opozorila. Kdaj se prekine dobavo vode, določa tudi 45. člen Odloka: med drugim, če uporabnik ne poravna stroškov po izdanem računu, niti po prejemu opomina pred prekinitvijo dobave vode v roku, ki je na njem naveden.
Da je Odlok nezakonit ali neustaven, tožnica ne zatrjuje argumentirano. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-156/98 ne izhaja, da so določbe odlokov, ki pooblaščajo dobavitelja vode, da v primeru neplačila za opravljene storitve prekine dobavo vode, neustavne.
Postopki izvršbe niso enakovredno nadomestilo ukrepu prekinitve oskrbe z vodo. V izvršbi dobavitelji v primeru neprostovoljnega plačila sicer ponavadi pridejo (vsaj delno) do poplačila, vendar gre za zamuden postopek, povezan s stroški. Izvršba tudi ne zagotavlja, da bo tožnica v bodoče plačevala svoje obveznosti v taki meri kot ukrep prenehanja dobave pitne vode. Če ji voda ne bo dobavljena, dolg tožnice vsaj naraščal ne bo. Ukrepa prekinitve dobave vode tako ni mogoče nadomestiti s sprožanjem izvršilnih postopkov.
ZGJS člen 7, 7-4, 59, 59/2. OZ člen 190, 190/2. Odlok o zbiranju komunalnih odpadkov (2012) člen 35, 35/3.
spor majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - obračun komunalnih taks - merila, določena z odlokom - obveznosti - trditveno in dokazno breme
Pravice in obveznosti uporabnikov gospodarske javne službe predpiše lokalna skupnost z odlokom (četrta alineja 7. člena ZGJS), zato je s sklepom Sveta ustanoviteljev javnih podjetij naložena obveznost pisnega sporočanja podatkov neupoštevna.
Nesporno je, da je tožeča stranka storitve, katerih plačilo vtožuje od toženca, ves čas opravljala. Plačilo opravljenih storitev javne službe v roku, določenem na računu, je z Odlokom predpisana obveznost uporabnika. Ker ni nobenega pravnega temelja, da za opravljeno storitev toženec tožeči stranki ne bi nič plačal, bi bil, če bi sodišče zaradi izračuna plačila v nasprotju z Odlokom zavrnilo tožbeni zahtevek, neupravičeno obogaten na škodo tožeče stranke (drugi odstavek 190. člena OZ). Trditveno in dokazno breme, da bi bil dolžan za opravljene storitve plačati manj, kot vtožuje tožeča stranka, je na tožencu. Toženec tega bremena ni zmogel.
Prav tako ne drži, da (na splošno) o odškodninski odgovornosti koncesionarja (tretjim osebam) ni mogoče sklepati na podlagi določb ZGJS. V 51. členu ZGJS je namreč predpisana odgovornost koncesionarja za škodo, povzročeno s strani njegovih zaposlenih uporabnikom ali drugim osebam. Da je za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane gospodarske javne službe povzroči koncesionar (uporabnikom ali drugim osebam) primarno odgovoren prav slednji, pa izhaja tudi iz 53. člena ZGJS, ki sicer predpisuje subsidiarno odgovornost koncedenta za takšno škodo.
Glede na pravkar povedano pritožba ne more biti uspešna (niti) s sklicevanjem na stališča VSL, zavzeta v sodbi II Cp 540/2008 z dne 1. 10. 2008, bistvo katerih je, da na koncesionarja z ZGJS ni prenešeno nobeno dolžnostno ravnanje, ureditev medsebojnega razmerja (v koncesijski pogodbi) v zvezi z morebitno škodo pa da ne more ustanavljati neposredne odškodninske odgovornosti koncesionarja napram tretjim osebam. Vrhovno sodišče RS je že v sklepu II Ips 19/2007 z dne 8. 10. 2009 zavzelo stališče, da ZGJS in Obligacijski zakonik dajeta dovolj podlage za sklep, da je neposredna odgovornost izvajalca rednega vzdrževanja cest v razmerju do uporabnika teh cest podana, čemur je sledila tudi novejša sodna praksa višjih sodišč.
CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - VODE - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00051463
ZV-1 člen 1. ZZelP člen 11, 11a. ZZK-1 člen 8, 8/2. SPZ člen 10. ZGO-1 člen 23, 23/1, 23/3. OZ člen 10, 171, 171/1, 179.
škodni dogodek - denarna odškodnina - soprispevek oškodovanca - prevzem rizika za nastalo škodo - pravična denarna odškodnina - kolesarjenje - cesta kot nevarna stvar - javno dobro - vodotok - železniški promet - ugovor pasivne legitimacije - družba za upravljanje - izpolnjeni pogoji za vpis - koncesija za gospodarsko javno službo - poseg na vodnem in priobalnem zemljišču - vpis v zemljiško knjigo
Ker do odvzema statusa grajenega javnega dobra železniške infrastrukture v času škodnega dogodka ni prišlo je bila druga toženka tista, ki je bila dolžna predlagati spremembo vpisa v zemljiški knjigi.
Pri določitvi soprispevka tožnika k škodnemu dogodku so pomembne naslednje okoliščine, da je sonce sijalo proti tožniku, da bi tožnik ob skrbnejši vožnji lahko opazil spremembo obdelane poti, da se kolesarjenje odvija po makadamski poti, da je do škodnega dogodka prišlo pri rekreativnem kolesarjenju, kjer vsak udeleženec prevzema določene rizike, ki so sestavni del te športne panoge. Glede na te okoliščine bi moral tožnik ravnati bolj skrbno, kar pomeni, da bi moral biti bolj previden pri vožnji.
obvezna gospodarska javna služba - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - zavezanec za plačilo dajatve - postopek v sporu majhne vrednosti - omejeni pritožbeni razlogi - dokazna ocena - relevantno materialno pravo
Odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode se izvaja kot obvezna občinska gospodarska javna služba, njeni uporabniki pa so fizične ali pravne osebe, ki so lastniki stavb ali delov stavb na območju občine in zavezanci za plačilo dajatev, povezanih z odvajanjem in čiščenjem komunalne in padavinske odpadne vode.
Za izvajanje vseh storitev tožnice obstoji pravna podlaga v predstavljenih zakonskih in podzakonskih aktih, kot tudi zakonska obveznost toženca kot uporabnika in lastnika nepremičnine, da storitve in dajatve plačuje. Vsebina računov, iz katerih je razvidno, kdo jih pošilja, komu, obseg storitev, ki so zaračunane, njihova višina, in zapadlost računa, tudi po presoji pritožbenega sodišča zadošča, da se je toženec lahko seznanil s svojo zakonsko obveznostjo.
ZGJS člen 1, 1/2, 2, 2/2, 5, 5/2, 6, 8, 8/1.. ZVO-1 člen 149, 149/1.. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 2, 2-8, 2-9, 2-10, 3, 3/1, 3/2, 4, 5, 5/1, 9, 9-15.
opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe - oskrba s pitno vodo - oblikovanje cene - omrežnina za odvajanje in čiščenje odpadnih voda - javna infrastruktura - najem javne infrastrukture
S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.
Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (1998) člen 15, 23, 24. ZCes-1 člen 5, 5/5, 16, 16/1. OZ člen 6, 6/2, 163.
odškodninska odgovornost vzdrževalca ceste - dolžnost vzdrževanja cestišča - odgovornost v zvezi z opravljanjem poslov splošnega pomena - opustitev dolžnega ravnanja - udarna jama na cestišču - redno vzdrževanje cest - obvezna gospodarska javna služba - skrbnost dobrega strokovnjaka - krivdna odškodninska odgovornost - vmesna sodba
Čeprav dolžnosti vzdrževalca ceste res ni mogoče razlagati tako, da je dolžan odstraniti vse ovire, mora poskrbeti za ustrezno stanje cest. Redno vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest ter nadzor nad stanjem javnih cest.
Skrbnost dobrega strokovnjaka je v konkretnem primeru od zavarovanca kot poklicnega vzdrževalca ceste terjala preprečitev nastale situacije (to je poškodovanega, nevarnega vozišča), ki ni nastala hipno, temveč vnaprej postopoma, predvidljivo (kot pogosta posledica zimskih razmer in dotrajanosti ceste) in tudi odvrnljivo (z rednimi pregledi in pravočasnimi popravili).
ENERGETIKA - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - STVARNO PRAVO
VSL00045909
ZUreP-2 člen 207, 211, 211/8, 211/9. ZRPPN člen 28, 30, 59. URS člen 33, 69. EZ-1 člen 472. OZ člen 352. ZOR člen 376.
omejitev lastninske pravice - ustanovitev služnosti v javno korist - ustanovitev služnostne pravice za potrebe javnega daljnovoda - dejanska razlastitev - de facto razlastitev - odškodnina - zastaranje - ugovor zastaranja
Če bi sodišče odločilo, da je tožnikov zahtevek zastaral, bi tožnik izgubil pravico do odmene kljub temu, da je hkrati nastopila situacija, ko je prišlo do veljavne pravne podlage za omejitev njegove lastninske pravice. Takšna situacija bi predstavljala kršitev tožnikove pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in pravice do odmene ob omejitvi lastninske pravice (69. člen Ustave RS). Podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v odločbi I Cp 2553/2015 z dne 27. 1. 2016, ki je primerljiva z obravnavano zadevo.
ZCes-1 člen 5, 16, 16/1, 16/3. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (1998) člen 13, 13/2, 13/2-13, 16, 16/5, 26. OZ člen 131, 187. ZPP člen 216, 252, 252/2.
odškodninska odgovornost upravljavca cest - odškodninska odgovornost občine - upravljanje in vzdrževanje javnih cest - obvezna gospodarska javna služba - izvajanje javne službe - koncesijska pogodba - podjemna pogodba (pogodba o delu) - redno vzdrževanje javnih cest - skrbnost dobrega strokovnjaka - opustitev postavitve prometnega znaka - opustitev dolžnega ravnanja - prometna signalizacija - prometna nesreča - vzročna zveza - sopotnik v vozilu - solidarna odškodninska odgovornost - odgovornost naročitelja del - odgovornost izvajalca del - odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - višina premoženjske škode - odločanje po prostem preudarku - naloga izvedenca - prekoračitev tožbenega zahtevka
S podelitvijo pooblastila za izvajanje javne službe se občina ne more razbremeniti odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem lokalnih cest. Njena odškodninska odgovornost je podana na podlagi zakona.
Za odškodninsko odgovornost prvotožene stranke zadošča ugotovitev, da je opustila opravljanje koncesijske javne službe (ker koncesionar ni opravil intervencijskih del, drugotožena stranka pa jih je opravila malomarno).
Res je, da je razlitje nafte izreden dogodek, vendar bi (vsaj) s postavitvijo ustreznih opozoril ob prvem ogledu delavca drugotožene stranke nesrečo lahko preprečila (to bi lahko preprečila tudi, če bi signalizacijo na obeh koncih postavila po prihodu policije, saj se je nesreča zgodila kasneje).
Iz ugotovljene narave odgovornosti toženih strank izhaja njuna dolžnost, da pri intervencijah na cestah zagotovita varnost v cestnem prometu. Te dolžnosti se ne moreta razbremeniti z izgovarjanjem na nastalo nevarnost na cesti (ki jo je povzročil neznani storilec kaznivega dejanja), saj je prav odprava te nevarnosti njuna dolžnost, ne glede na vzrok nastanka nevarnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00045128
OZ-UPB1 člen 81, 81/2, 83.. ZPP člen 2, 2/1,184, 286.b, 339, 339/2, 339/2-8.
razlaga določil pogodbe - koncesijska dejavnost - odpoved koncesijske pogodbe - izgubljeni dobiček - dokaz z izvedencem - kriteriji za odločitev o stroških - pravdni stroški upoštevanje uspeha po temelju - skupen namen pogodbenih strank - grajanje procesnih kršitev - fiksni in variabilni stroški - materialno procesno pravo
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka v skladu z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS) in na podlagi določbe 9. člena Koncesijske pogodbe voditi ločeno računovodstvo, če opravlja poleg koncesijske dejavnosti še druge posle. To pravilo, ki ga tožeča stranka ni spoštovala, je veljalo tudi v primeru izvajanja koncesijske dejavnosti na območju občine A in občine B.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00046734
OZ člen 239, 239/1. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
plačilo storitev - javne službe čiščenje javnih površin - komunalna dejavnost - dejavnost splošnega pomena - odredba - dajanje navodil izvajalcu - zmanjšan obseg dela - pritožbene novote - dokaz v informativne namene
Brez vnaprejšnjega jasnega in konkretnega dogovora s toženo stranko, tožeča ni mogla kar opustiti (ali zmanjšati) čiščenja posameznih površin iz svoje domene. Tožeča stranka se je s pogodbama zavezala, da bo skrbela za površine, navedene v seznamu v prilogi, ter da bo prevzeta dela (ki predstavljajo del obvezne gospodarske javne službe) opravljala kakovostno in v rokih, upoštevajoč normative in standarde, ki urejajo tovrstno izvedbo del. V nasprotnem primeru bi odgovarjala (vsaj) toženi stranki. Tako bi se izpostavila tveganju ne le izgube referenc, temveč tudi unovčenja bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, odpovedi pogodbe ter odškodninske odgovornosti, na kar je tožeča stranka prav tako opozorila v svojih vlogah. Takšnemu realnemu riziku zaradi nejasnega in nedorečenega odstopa od s pogodbenim seznamom določene delitve del pa se po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka vsekakor ni bila dolžna izpostaviti. Tožeča stranka je torej v danih okoliščinah utemeljeno nadaljevala z ročnim čiščenjem javnih površin v polnem pogodbenem obsegu ter je zato v celoti upravičena do dogovorjenega plačila zanj (prvi odstavek 239. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LOKALNA SAMOUPRAVA - PRAVO DRUŽB
VSL00043815
ZPP člen 191, 191/2, 300, 310, 310/1. ZGJS člen 26, 59. ZLS člen 61, 61/3, 61/4.
delna sodba - obvezna gospodarska občinska javna služba - ravnanje z odpadki - pravna oseba javnega prava - javno podjetje - ustanovitev javnega podjetja - akt o ustanovitvi javnega podjetja - izvrševanje ustanoviteljske pravice - določitev cene za uporabo javnih dobrin - ničnost sklepa organa - občina kot stranka postopka - pasivna legitimacija občine - naknadno sosporništvo na strani tožeče stranke - naknadno sosporništvo na aktivni strani - zavrženje pritožbe - izrek sodbe
Bistvena razlika med ustanoviteljskimi in kapitalskimi upravičenji je v tem, da ima prva v celoti vsaka občina (ki jih lahko izvršuje preko Sveta županov), druga pa ima občina kot lastnik v razmerju s svojim poslovnim deležem v d.o.o. Ustanoviteljske pravice ima vsaka občina v celoti. Načeloma jih morajo župani na svetu ustanoviteljev sprejemati s soglasjem, kar brez vsakršnih pogojev velja za določanje posebnih pogojev za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin kot tudi odločanje o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin. V teh primerih gre za regulatorna upravičenja občin glede upravljanja gospodarskih javnih služb na svojem območju in tovrstne odločitve imajo naravo predpisa lokalne skupnosti.
ZPP člen 212, 451. Odlok o zbiranju komunalnih odpadkov na območju občine Kamnik (2016) člen 8, 8/2, 8/2-2, 8/7.
postopek v sporu majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - gospodarska javna služba - zbiranje komunalnih odpadkov - ravnanje s komunalnimi odpadki - status uporabnika - neuporaba nepremičnine - poslovni naslov - višina terjatve
Trditveno in dokazno breme glede 3-mesečnega obdobja neuporabe objekta je na toženi stranki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00039630
OZ člen 111, 190, 333, 333/6, 336, 336/1. ZPP člen 7, 212, 337, 337/1. Odlok o taksi za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki (1997) člen 4, 5. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2010) člen 4, 5, 6, 7, 7/2, 8, 9, 22, 22/1. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (2004) člen 5, 17, 17/1, 19, 19/1, 19/2, 22. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2009) člen 3, 5, 6, 11, 11/1, 11/2, 13/3. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (2004) člen 2, 2/2, 5, 12, 12/1, 14, 14/1, 16, 16/1, 16/2, 22.
trajno pogodbeno razmerje - rok za zastaranje - tek zastaranja - pomanjkljiva trditvena podlaga - izvajanje gospodarske javne službe - neupravičena obogatitev - okoriščenje in prikrajšanje - trditveno in dokazno breme - učinki razveze pogodbe - razpravno načelo - nedopustne pritožbene novote - taksa za obremenjevanje okolja - okoljska dajatev zaradi odlaganja odpadkov
Razmerje med pravdnima stranka ima po presoji pritožbenega sodišča značilnosti trajnega pogodbenega razmerja. Torej razmerja, ki je usmerjeno v ponavljajoča se ravnanja pogodbenih strank oziroma ohranjanje vzpostavljenih odnosov med pogodbenimi strankami na podlagi prevzetih poslovnih obveznosti. Iz izpolnitvenih obveznosti tožene stranke namreč izhaja, da je na podlagi veljavnih predpisov opravljala zadolžitve iz naslova izvajanja gospodarskih javnih služb v daljšem časovnem obdobju.
Ob prenehanju dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja ima upnik skladno z določilom šestega odstavka 333. člena OZ od dolžnika pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala (preden je pogodbeno razmerje prenehalo). Prenehanje pogodbenega razmerja v tem primeru učinkuje za naprej (ex nunc). Torej ima tožeča stranka upoštevajoč pojasnjeno v tem primeru na podlagi izpolnitvenega zahtevka po šestem odstavku 333. člena OZ pravico zahtevati plačilo zapadlih taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, ki jih je tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov do prenehanja pogodbenega razmerja zaračunavala in pobirala od končnih uporabnikov in jih je bila skladno z določili veljavnih republiških in občinskih predpisov dolžna plačati tožeči stranki. Pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale med trajanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja, se navkljub njegovem prenehanju, presojajo upoštevajoč določila sklenjenega pogodbenega razmerja. Pravna podlaga za presojo pravic in obveznosti, ki so nastale med izvrševanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja zaradi prenehanja slednjega ne odpade.
Ker je torej terjatev, ki je po trditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastajala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje, bi tožeča stranka v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o načinu in pogostosti plačevanja oziroma odvajanja pobranih taks tožeči stranki s strani tožene stranke, o nastanku terjatev (kdaj so nastale in v kakšnih višini) in o njihovi zapadlosti. Šele na podlagi trditev o navedenih pravno odločilnih dejstvih bi sodišče lahko presojalo, ali je tožeča stranka ob podanih ugovorih tožene stranke upravičena do plačila vtoževane terjatve, saj skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka navkljub številnim izrecnim opozorilom tožene stranke na pomanjkljivo trditveno podlago, le-te ni dopolnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke za plačilo okoljskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki v višini 80.908,67 EUR, zavrnilo.
ENERGETIKA - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00037998
SZ-1 člen 30, 30/1. ZPP člen 458. SPZ člen 115, 116. Splošni pogoji za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini Jesenice (2012) člen 26. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (2015) člen 10.
splošni pogoji - sklenitev pogodbe - plačilo stroškov dobave toplotne energije - obveznost plačila stroškov - razdelilnik stroškov - pogodba o medsebojnih razmerjih - pravilnik - način delitve in obračuna stroškov - neutemeljen odstop od pogodbe - odstop od pogodbe - spor majhne vrednosti - stroški ogrevanja - dobava toplotne energije - gospodarska javna služba - koncesionirana gospodarska javna služba - koncesijsko razmerje - aktivna legitimacija družbe - pogodba o dobavi toplote
Pisna pogodba o dobavi toplote res ni sklenjena, vendar je v petem odstavku 21. člena Splošnih pogojev določeno, da se šteje, da je pogodba sklenjena z dnem začetka dobave in koriščenja toplote, četudi ni sklenjena v pisni obliki, če odjemalec, to pa so etažni lastniki večstanovanjske stavbe, prične z odjemom toplote. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da med pravdnima strankama ne obstoji obligacijsko razmerje.
Pogodba o dobavi toplote in njenem odjemu zavezuje distributerja toplote na njeno dobavo, njenega odjemalca pa na plačilo ustrezne denarne odmene oziroma stroškov. V skladu s prvim odstavkom 30. člena SZ-1 so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe v skladu s svojimi solastniškimi deleži, razen če pogodba o medsebojnih razmerjih ne določa drugače. Enako določa tudi 115. in 116. člen SPZ. Etažni lastniki morajo torej v pogodbi o medsebojnih razmerjih opredeliti stroške in obveznosti in v njej določiti drugačno obremenitev, kot ta sicer izhaja iz splošnega pravila, ki kot merilo za njihovo bremenitev določa solastniške deleže etažnih lastnikov. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo določbo 26. člena Splošnih pogojev, ki določa, da pooblaščenec odjemalcev toplote skupnega odjemnega mesta predloži distributerju toplote razdelilnik stroškov dobavljene toplote sprejet na način, kot ga določa veljavna zakonodaja ter da se na osnovi razdelilnika stroškov dobavljene toplote določijo deleži stroškov.
Tožeča stranka je stroške ogrevanja razdelilo med posamezne dele stavbe v skladu z določbo 10. člena Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli.
URS člen 14, 125. ZGJS člen 59, 59/2. ZVO-1 člen 2. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 23, 23/5, 23/7. Uredba o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov (2017) člen 9, 9/3, 9/6.
presoja zakonitosti podzakonskega predpisa - exceptio illegalis - gospodarska javna služba - zbiranje komunalnih odpadkov - določitev cene - zabojnik - spor majhne vrednosti
Noben od zakonov in podzakonskih aktov ne določa, na kakšen način posamezna občina določi velikost zabojnika za mešane komunalne odpadke, niti ne konkretne metode, kako se stroški izvajanja javne službe zbiranja komunalnih odpadkov zaračunajo uporabnikom. Odlok torej ni v neskladju z zakoni in podzakonskimi akti, na katere se sklicuje toženec.