GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSK00078883
Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 1. PZ člen 43, 78. ZGJS člen 5, 5/1, 5/1-3, 34.
gospodarska javna služba - odškodninska odgovornost države - javno podjetje - javni interes - vzročna zveza - monopol - svobodna gospodarska pobuda - zakonitost postopka sprejemanja podzakonskega akta - izvajanje javne službe na podlagi koncesije - konkurenca - vloga o zainteresiranosti - pravica do mirnega uživanja premoženja
PZ je že v letu 2010 določil, da je pomorska pilotaža gospodarska javna služba in za izbiro načina izvajanja pooblastil Vlado. Vlada sicer vse do leta 2020 področja ni uredila, vendar je bilo razumno pričakovati, da bo ustrezen predpis prej ali slej sprejet. Tega se je navsezadnje zavedala tudi tožeča stranka, saj je (sicer brez ustrezne podlage v ZGJS) podala vlogo o zainteresiranosti. Ni sporno niti, da je bila tožeča stranka ves čas edini izvajalec pomorske pilotaže v A., pri čemer je dejavnost izvajala na podlagi pogodbe z A., dejavnost je torej izvajala kot monopolist. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena ZGJS Republika zagotavlja gospodarske javne službe v javnem podjetju, kadar gre za opravljanje ene ali več gospodarskih javnih služb večjega obsega ali kadar to narekuje narava monopolne dejavnosti, ki je določena kot gospodarska javna služba, gre pa za dejavnost, ki jo je mogoče opravljati kot profitno. Pri pomorski pilotaži v tovornem pristanišču A. gre nedvomno za po naravi stvari in glede na dejansko stanje monopolno dejavnost, ki jo je mogoče izvajati kot profitno. Ves čas je torej obstajala realna možnost, da Vlada kot način izvajanja GJS določi javno podjetje. Dejstvo, da je tožeča stranka dejansko opravljala dejavnost od leta 2010 do leta 2020, ji zato ne daje nobenih konkretnih legitimnih pričakovanj, da bi enako dejavnost lahko izvajala tudi po tem, ko bi Vlada izpolnila svojo obveznost in uredila način izvajanja GJS.
Res je v Pogodbi o dobavi pitne vode v 10.členu določba, da pogodba velja do preklica, oziroma do sporazumne razveze, vendar ob upoštevanju zakonskih določb, ki urejajo oskrbo s pitno vodo, te določbe ni mogoče razlagati na način, na kakršnega si jo razlaga tožeča stranka. Priključitev na javni vodovod ni stvar izbire uporabnika, temveč je obvezna in predvidena zaradi zakonske obveze uporabe javne dobrine. Preklic pogodbe ni možen kadarkoli in iz kateregakoli razloga temveč le takrat, ko ni v nasprotju z obvezno uporabo javnih dobrin (če se na primer opusti uporaba objektov, ki se oskrbujejo s pitno vodo, če se zamenja uporabnik in v podobnih primerih). Dobava pitne vode do odjemnega mesta zato ne pomeni protipravnega vznemirjanja lastninske pravice, temveč celo obveznost tožene stranke.
Tožnica v predmetni zadevi ne more utemeljiti svoje (materialne) aktivne legitimacije, da je upravičena do povračila škode, ki jo uveljavlja kot stroške gasilskih intervencij zaradi ravnanj toženke. Slednje je namreč v nasprotju z ZGas. Trajno in nemoteno opravljanje gasilstva, ki je obvezna lokalna javna služba (javna gospodarska služba), zagotavljajo občine in država (prvi odstavek 2. člena ZGas).
Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stroške gasilske intervencije krije občina in ne osebe v taksativno naštetih primerih iz drugega odstavka 43. člena ZGas. V skladu s četrtim odstavkom 43. člena ZGas in ustaljeno sodno prakso je namreč občina tista, ki ima regresno pravico do povzročitelja škodnega dogodka. Smisel materialnopravnih določb ZGas glede povračila stroškov gasilskih intervencij je namreč varovanje gasilstva kot javne službe, ki mora biti ves čas zagotovljeno, zato je pomembno, da gasilska društva nastale stroške intervencij poenostavljeno zahtevajo od občine ali države. Slednji pa na podlagi regresne pravice, pridobita povrnjene stroške intervencij, ki so jih zaradi (sodno ugotovljene) odgovornosti povzročili tretji (četrti in peti odstavek 43. člena ZGas).
Ker se sodišče prve stopnje z materialnopravnim stališčem tožnice ni v celoti strinjalo, je bila po 285. členu ZPP njegova dolžnost, da tožečo stranko pozove k predložitvi dodatnih dokazov za ugotavljanje po njegovem mnenju odločilnih dejstev. Bistveno je, da je bila obema strankama dana možnosti izjave glede vseh izvedenih dokazov.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LOKALNA SAMOUPRAVA - PRAVO DRUŽB
VSK00077331
ZLS člen 51b, 51c. ZGD-1 člen 390, 390/1, 390/1-3, 390/1-4. ZGJS člen 28.
ničnost sklepa skupščine - izpodbojnost sklepa skupščine - delitev premoženja občin - javno podjetje - solastnina na poslovnem deležu - imenovanje članov nadzornega sveta
Ker je prej skupno premoženje že razdeljeno, se prehodna določba 51.b člena ZLS ne more več uporabljati. Določba 51.c člena ZLS pa za status tožene stranke pomeni, da tožena stranka ni več enoosebna družba in da je poslovni delež tožeče stranke v njej enak razmerju med številom njenih prebivalcev in številom prebivalcev prejšnje občine na dan ustanovitve nove občine.
ZGJS člen 5, 5/2, 8, 8/1, 59, 59/1. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 17. ZVO-1 člen 149, 149/1. Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode (2012) člen 8. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 19, 19/4, 21, 21/3.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja - odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode - izvajanje storitev - trditveno breme - okoljska dajatev - komunalna čistilna naprava
Pravno razmerje med pravdnima strankama je dvostransko in odplačno, zato je tožeča stranka upravičena do plačila za storitve obvezne javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode zgolj, če storitve za toženo stranko dejansko izvaja. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča na podlagi predpisov vzpostavljeno razmerje med pravdnima strankama, ni ugotavljalo pravno pomembnega dejstva, ali je tožeča stranka za toženo stranko dejansko izvajala storitev, ki jo je zaračunala z iztoževanimi računi, čeprav je bilo med strankama dejansko izvajanje storitev sporno.
V primeru, ko je med strankama dejansko izvajanje storitev javne službe sporno, ni dovolj povzemanje občinskega odloka glede vsebine storitve javne službe in pojasnjevanje izračuna višine terjatve, ampak je treba podati tudi konkretne trditve o dejansko opravljenih storitvah.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00074425
ZGJS člen 5.
komunalne storitve - odpadne komunalne vode - padavinska odpadna voda - gospodarska javna služba - zaračunavanje stroškov storitve - odvajanje meteornih vod - neprerekane trditve - neustrezen dokaz - spor majhne vrednosti
Oprave storitev odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda toženec ni prerekal, prav tako ni prerekal samega obračuna teh storitev oziroma posameznih parametrov, na katerih temelji opravljeni obračun. Toženec neupravičeno ni v celoti izpolnil svoje obveznosti plačila.
Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Tržič (2014) člen 1. ZPP člen 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - dolžnost plačila komunalnih storitev - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - nekonkretizirane pritožbene navedbe
Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednost se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - KOMUNALNA DEJAVNOST - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00071229
ZGJS člen 5, 5/2. OZ člen 101, 101/1. ZVO-2 člen 233, 233/1. Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode (2012) člen 21, 22, 34.
V skladu s prvim odstavkom 101. člena OZ nobena stranka sicer ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, pri čemer pa je tožeča stranka v konkretnem primeru izkazala pripravljenost sočasne izpolnitve svoje obveznosti s tem, ko je storitev praznjenja MKČN tožene stranke dejansko skušala opraviti, pri čemer ji to ni uspelo zaradi nasprotovanja tožene stranke oziroma neurejenega dostopa, ki bi ga slednja morala zagotoviti. Na podlagi navedenega je tožeča stranka zato upravičena zahtevati izpolnitev nasprotne obveznosti tožene stranke v smislu plačila za obravnavano storitev, pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki prisodilo plačilo za storitev, ki dejansko ni bila opravljena pa, ob upoštevanju okoliščine, da le-ta ni bila opravljena iz razlogov na strani tožene stranke, torej ne more biti utemeljen.
ZPP člen 2, 2/2, 337, 337/1. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 19, 19/1, 19/1-3, 19/2, 20, 21, 21/4.
postopek v sporu majhne vrednosti - gospodarska javna služba - občinska gospodarska javna služba varstva okolja - oskrba s pitno vodo - omrežnina za odvajanje in čiščenje odpadnih voda - pavšalni znesek - občinski odlok - trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote
Glede obračunane storitve ravnanja z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami pritožnica vztraja pri pavšalno obračunani količini vode (30 m3) ter izračun pojasnjuje še podrobneje kot pred sodiščem prve stopnje. Izhodišče za izračun plačilne obveznosti je poraba pitne vode: uporabniku se storitev ravnanja z greznicami in malimi komunalnimi čistilnimi napravami obračunava glede na količino (iz javnega vodovodnega omrežja) dobavljene oziroma porabljene pitne vode (pod predpostavko, da iz te vode nastaja komunalna odpadna voda), kar pa je mogoče le v primeru, če se poraba vode lahko ugotovi z vodomerom. Če se ne more, se upošteva normirana (pavšalna) poraba pitne vode. Po presoji pritožbenega sodišča konkretne situacije (toženka uporablja vodo iz različnih virov, eden od njih je dobavljena pitna voda, količino katere meri vodomer) ni mogoče povsem enačiti s situacijo, predvideno v občinskem odloku, ko se gospodinjstva v celoti oskrbujejo z dobavljeno pitno vodo, nimajo pa vodomera, zato se poraba pitne vode oziroma na tej podlagi komunalna odpadna voda, ne more ugotoviti na ta način. Povedano drugače: (količinski) pavšal, obračunan v primeru, ko se gospodinjstvo v celoti oskrbuje z dobavljeno pitno vodo, nima pa vodomera, že po naravi stvari ne more biti enak pavšalni porabi, obračunani za primer, ko se gospodinjstvo delno oskrbuje z dobavljeno pitno vodo (količino katere meri vodomer), delno pa iz drugih vodnih virov. Trditveno in dokazno breme o pravilno obračunani storitvi (o pravilno obračunani količini in ceni) je bilo na tožnici, ki bremena ni zmogla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00071458
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-10, 454, 454/2. OZ člen 1019, 1019/3. ZGJS člen 59, 59/1. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (2012) člen 2, 2-3. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 5, 5/1. Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode (2015) člen 14, 14/1. Odlok o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v občini Domžale (2005) člen 2, 2-2. Odlok o oskrbi s pitno vodo (2005) člen 2, 2-2.
komunalne storitve - pasivna legitimacija - obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja - zavezanec za plačilo storitve obvezne javne gospodarske službe - uporabnik storitve javne službe - solidarno poroštvo - narok v sporih majhne vrednosti - izrecna zahteva za izvedbo naroka
Obveznost plačila za storitve obvezne gospodarske javne službe nima pogodbene podlage, temveč temelji na zakonu in podzakonskih predpisih, ki določajo, da je zavezanec za plačilo uporabnik storitev obvezne gospodarske javne službe.
Drži sicer, da se je upravnik s Pogodbo kot porok in plačnik zavezal plačati za storitve, ki jih tožeča stranka izvaja kot gospodarsko javno službo, vendar pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da to dejstvo povzroči, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev. Tožena stranka je pasivno legitimirana za plačilo vtoževanih storitev že na podlagi predpisov o obveznih gospodarskih javnih službah.
plačilo komunalnih storitev - spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - konkretiziranost ugovora - nekonkretiziran ugovor - zavrnitev predlaganih dokazov - pravica do izjave - pravica stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem
Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je povzeti ugovor toženca pavšalen in bi ga moral ustrezno konkretizirati vsaj po tem, ko je prejel odgovor tožnice, v katerem je obstoj dogovora o brezplačnem koriščenju komunalnih storitev zanikala in navedla, da je svoje storitve ves čas obračunavala in zanje prejemala plačilo. Tako bi moral navesti vsaj to, kdaj je bil dogovor sklenjen, s kom je bil sklenjen in navesti njegovo natančnejšo vsebino, torej konkretna dejstva, katerih resničnost bi nato sodišče lahko preverilo v dokaznem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo, je zato pravilna, neutemeljen pa je tudi očitek o posegu v pravico do izjave in pravico do enakega obravnavanja strank. Tožencu so bile zagotovljene vse procesne pravice, tudi pravica do izvedbe dokazov, ki pa je ni uveljavil na ustrezen način.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - IZVRŠILNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00072257
SZ-1 člen 24. ZPP člen 337, 452, 453, 454, 454/2. ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8. Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju občin Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko in Žalec (2012) člen 40, 40/2.
spor majhne vrednosti - pravica do izvedbe predlaganih dokazov - izdaja odločbe brez izvedbe naroka - zahteva za izvedbo naroka v sporu majhne vrednosti - dolžnost plačila komunalnih storitev - zavezanec za plačilo storitve obvezne javne gospodarske službe - urejanje s podzakonskim aktom - uporabnik storitve javne službe - razmerje med lastnikom in najemnikom - izvrševanje pravic najemnika - sprememba lastnika nepremičnine - obvestilo o spremembi lastništva - pasivna legitimacija - navajanje novih dejstev v sporu majhne vrednosti - naknadno plačilo - razlog za ugovor v izvršilnem postopku - prenehanje obveznosti kot ugovorni razlog - prenehanje terjatve zaradi izpolnitve obveznosti
Posledica omejitve pri navajanju novih dejstev v sporih majhne vrednosti je, da dejstev, ki vplivajo na obstoj terjatve (sem sodi tudi plačilo dela obveznosti), nastala pa so po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog iz 452. člena ZPP (zadnja dopustna vloga toženca je bila vložena 14. 12. 2022), v sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Toženec bo zato delno plačilo lahko uveljavljal v izvršbi na podlagi 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, po kateri je ugovorni razlog prenehanje (oziroma zmanjšanje) terjatve na podlagi dejstva, ki je nastopilo pred izvršljivostjo odločbe, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.
gospodarski spor majhne vrednosti - obvezna gospodarska javna služba - plačilo komunalnih storitev - uporabnik storitev
Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno pojasnilo, zakaj šteje, da je tožena stranka kot najemnica poslovnih prostorov v Občini A. (na naslovu, kjer opravlja svojo dejavnost) uporabnica vtoževanih storitev obvezne gospodarske javne službe in mora kot takšna plačati ceno proizvoda oziroma storitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00070246
Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Mirna Peč (2014) člen 19. OZ člen 17. ZPP člen 154, 154/2, 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1. ZVO-1 člen 149, 149/1. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 3, 4. ZPNačrt člen 81.
oskrba s pitno vodo - priključek na vodovod - priključitev na javni vodovod - zahtevek za sklenitev pogodbe - dolžnost skleniti pogodbo - pasivna stvarna legitimacija občine - zavrnitev tožbenega zahtevka - občina - obvezna lokalna gospodarska javna služba - priključitev objekta na komunalno omrežje - plačilo komunalnega prispevka - pogodba o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti - odtujitev stvari
Oskrba s pitno vodo je obvezna lokalna gospodarska javna služba, ki jo urejajo občine z odloki. Pogodbo o priključitvi na javno vodovodno omrežje pa je dolžna skleniti nosilka javne gospodarske službe.
GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00069271
SPZ člen 54, 92, 215, 226, 234. ZZK-1 člen 243. ZGJS člen 2, 9. OZ člen 34. ZGD-1 člen 623, 623/6. Odlok o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Cerknica (2005) člen 11.
zahtevek na izročitev nepremičnine - zahtevek na izpraznitev nepremičnine - ugotovitveni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe - vzpostavitev prejšnjega stanja - sestavine nepremičnine - pogodba o ustanovitvi služnosti - razlaga pogodbe - neprava stvarna služnost - zemljiško knjižno dovolilo - opis vsebine služnosti - vodovodno omrežje - zagotavljanje pitne vode - gospodarska javna služba - obvezna lokalna gospodarska javna služba - ničnost pogodbe - univerzalni pravni naslednik družbe - delilni načrt
Teorija in sodna praksa povezujeta nepravo stvarno služnost predvsem v povezavi s služnostjo v javno korist. Nosilec interesa gradnje javne infrastrukture in lastnik nepremičnine ne moreta ustanoviti prave stvarne služnosti, saj nosilec nima nepremičnine, ki bi imela lastnosti gospodujočega zemljišča. Zato je nujno, da vsebini služnosti v javno korist ustreza tudi oblika služnosti, ki jo je mogoče ustanoviti na pogodbenem temelju.
S prevzemom premoženja in s tem povezanih stvarnih pravic na tem premoženju je tožeča stranka prevzela tudi stvarno služnost. Pretekle pogodbe, na podlagi katerih je nastala stvarna pravica na tuji stvari, ne morejo biti vse naštete v delitvenem sporazumu. Dovolj je, da je tožeča stranka prevzela premoženje oziroma nepremičnino, na kateri je ustanovljena stvarna pravica na tuji stvari.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00066895
ZGJS člen 68, 72, 72/1, 76. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 286, 286/3, 360, 360/1. ZVO člen 26.
ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - dejavnost posebnega družbenega pomena - gospodarska javna služba - komunalna dejavnost - infrastrukturni objekt - ugovor prekluzije - upoštevanje pripravljalne vloge - pravočasnost navedb in dokazov - priposestvovanje nepremičnine - priposestvovalna doba - dobra vera - odpoved lastninski pravici - pravni interes - lastništvo tretjega - učinek pravnomočne sodne odločbe - razmerje inter partes
Na nepremičninah so že v letu 1993 stali infrastrukturni objekti oziroma naprave, ki so bile namenjene izvajanju dejavnosti posebnega družbenega pomena, to je komunalni dejavnosti. Ravno s tem namenom so bile v upravljanje prenesene toženki kot izvajalki komunalne dejavnosti. Ker gre za takšne objekte in nepremičnine, je leta 1993 njihova lastnica na podlagi ZGJS postala tožnica kot občina.
Drži pritožbena navedba, da je Energetski zakon določal zahtevo, da morajo dobavitelji imeti licenco, vendar je kot sankcijo določal prekršek in ne ničnosti pogodb. Samo dejstvo, da naj tožena stranka ne bi izpolnjevala pogojev po zakonu, pa ne zadošča za ugotovitev ničnosti. Ničnost je namreč skrajna sankcija, pravni posel se praviloma skuša obdržati v veljavi. Razlog temu je, da se za nične pravne posle šteje, da že od začetka niso bili učinkoviti in načeloma ne morejo konvalidirati, kar ima lahko (pre)hude posledice za obstoječa razmerja. Sporna pogodba se po neprerekanih navedbah izvaja že od leta 2006, objekt, v katerem so tudi poslovni prostori tožene stranke, se ves čas ogreva na podlagi Pogodbe. Pogodba je bila glede na določbe Stvarnopravnega zakonika in Stanovanjskega zakona veljavno sklenjena in zavezuje vse etažne lastnike. Pogodba na podlagi povedanega ni nična.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00065266
ZPP člen 154, 154/3, 155, 155/1, 339, 339/1, 443, 443/1, 458, 458/1. OZ člen 355, 365. Odlok o izvajanju gospodarske javne službe zbiranja in prevoz komunalnih odpadkov in gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Občine Mirna Peč (2014) člen 13, 28, 29, 52.
postopek v sporu majhne vrednosti - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti - plačilo komunalnih storitev - zbiranje komunalnih odpadkov - zavezanec za plačilo storitve obvezne javne gospodarske službe - lastnik stavbe - prijavljeno stalno prebivališče - hišni predalčnik - ugovor zastaranja - pretrganje zastaranja - stroški pravdnega postopka - zastopanje stranke po odvetniku
Toženec je na podlagi občinskega odloka o izvajanju gospodarske javne službe kot lastnik stavbe na naslovu X., kjer ima tudi prijavljeno stalno bivališče, zavezanec za plačilo računov za komunalne storitve, ki jih opravlja tožnica. Ker toženec v postopku ni dokazal tega, da na danem naslovu nihče ne živi in da je to spremembo pisno sporočil tožnici, je tožnica svojo storitev utemeljeno obračunala na podlagi uradno dostopnih podatkov.
ZGJS člen 2, 68, 72, 72/1, 76, 76/1, 76/4, 86. ZCes člen 11, 11/2, 11/3. ZZD člen 84, 84/2,184.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - lastninjenje gospodarske infrastrukture
Cestno javno infrastrukturo je na dan uveljavitve ZGJS urejal Zakon o cestah iz leta 1981, po katerem je bila javna cesta prometna površina, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom (2. člen). Po takratni ureditvi pa so obstajale še druge ceste in poti, ki so bile osnovno sredstvo takratnih organizacij združenega dela in po izrecni določbi tretjega odstavka 11. člena Zakona o cestah niso bile javne ceste v smislu tega zakona. Te ceste in poti zato z uveljavitvijo ZGJS niso postale last občin ali države. Za zaključek, da gre pri posamezni cesti za javno infrastrukturo ni pomembno, kdo je imel vknjiženo pravico uporabe, prav tako ne, ali je bila cesta z oblastvenimi akti določena kot javna cesta. Določbo 11. člena, da ni javna cesta tista cesta, ki je osnovno sredstvo organizacije združenega dela, pa je treba razlagati na način, da ni pomembno, ali je bila kot osnovno sredstvo vpisana v poslovne knjige, ampak, da jo je ta pravna oseba dejansko uporabljala za svoje potrebe. Bistveno torej je, da je v naravi šlo za cesto, ki se je uporabljala za promet in jo je lahko vsakdo uporabljal. Dokazno breme, da je šlo za javno infrastrukturo, je na tožeči stranki, ki to dejstvo zatrjuje.