Po presoji sodišča varstvenega dodatka po ZPIZ ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP. V zvezi z ugotavljanjem premoženja določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alinejah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker tožnik omenjeno denarno vrednost ima kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemal kot dohodek, je uporaba določil 14. in 19. člena ZBPP s strani tožene stranke pravilna.
pomanjkljivi razlogi za odločitev - kršitev pravil postopka
Po presoji sodišča pa ni mogoče preizkusiti obrazložitve tožene stranke, ko je zavrnila zahtevek tožnice z navedbo, da v postopku ni posebej razvidno, da je obstajal med pobitim bratom in tožnico odnos preživljanja. Tožnica je vložila svoj zahtevek s popolnoma isto obrazložitvijo kot brat in sestra, ki pa jima ni bilo potrebno dokazovati odnosa preživljanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni jasno razvidno ali se je tožena stranka oprla zgolj na starost brata in sester napram pokojnemu A.A. oziroma ali je pri B.B. in C.C. upoštevala še kakšno drugo okoliščino. Tožena stranka mora na podlagi 5. odstavka 10. člena ZPKri upoštevati v postopku določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) in mora slediti določilu 4. odstavka 146. člena in 9. člena ZUP in bi zato morala z zaslišanjem stranke dati tožnici možnost, da se izjavi o tej okoliščini, ki je pomembna za odločitev tožene stranke. Vse to mora tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku, pri tem pa mora upoštevati tudi določilo 4. odstavka 10. člena ZPKri.
Po presoji sodišča prvi tožnik ne izkazuje pravnega interesa v upravnem sporu, s katerim izpodbija odločbo o imenovanju AA za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B. Dejstvo, da je tožena stranka pri izbiri kandidata upoštevala mnenje prvega tožnika na podlagi 6. odstavka 283. člena ZIZ in dejstvo, da je bila odločba o imenovanju tudi prvemu tožniku vročena, ne izkazujeta pravnega interesa prvega tožnika. Prvi tožnik namreč z ničemer ne more izboljšati svojega pravnega položaja s tožbo v upravnem sporu in tudi s tem ne izkazuje, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Po presoji sodišča tudi drugi tožnik ne izkazuje pravnega interesa kot bistvene predpostavke za dovoljenost tožbe v upravnem sporu. Drugi tožnik je že imenovan za izvršitelja s sedežem na območju Okrajnega sodišča v C, zato drugi tožnik v tem upravnem sporu nikakor ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Na to tudi ne more vplivati njegova trditev, da bi lahko opravljal delo izvršitelja na celotnem območju RS (3. odstavek 7. člena ZIZ), ker je z izpodbijano odločbo tožena stranka le imenovala A.A. za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B. in ni z ničemer posegla v pravico drugega tožnika, ki mu jo daje 3. odstavek 7. člena ZIZ.
Odločba disciplinske komisije II. stopnje Odvetniške zbornice Slovenije o disciplinskem ukrepu ukoru ni upravni akt, saj ga ni izdal državni organ ali organ lokalne skupnosti niti OZS kot nosilec javnih pooblastil pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom.
ZUP člen 214, 214. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 180, 180.
javni razpis
Strokovna komisija je pri odpiranju prejetih vlog ugotovila, da tožnikova prijava ni predmet javnega razpisa. Tožena stranka je obravnavala vlogo tožnika kot predmet javnega razpisa odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, zato tožena stranka ni imela podlage za ugotovitev, da vloga tožnika ni predmet javnega razpisa. Po 180. členu Pravilnika 2003 mora komisija pisno pozvati tiste vlagatelje vlog, katerih vloge niso bile popolne, da jih dopolnijo. Tožena stranka je v javnem razpisu namreč le navedla, da bo sledila Pravilniku, navedla pa je tudi kdaj bo vloge zavrgla. V javnem razpisu pa se tožena stranka ni opredelila oziroma ni navedla, da ne bo uporabila posameznih določb Pravilnika oziroma v izpodbijanem sklepu ni obrazložila zakaj tožnika ni pozvala k dopolnitvi vloge oziroma zakaj je zavrgla vlogo tožnika brez dopolnjevanja in s tem ni obrazložila zakaj ni postopala po 180. členu Pravilnika 2003.
vrnitev premoženja članu agrarne skupnosti - stranka v postopku - vrnitev podržavljenega premoženja
Upravičenost nastopati v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti kot aktivna stranka po določbah ZPVAS, je omejena le na člane novovzpostavljene agrarne skupnosti.
Tožnik je opravil storitve, sicer v carinsko dovoljenem postopku uvoza zaradi izvoza po sistemu odloga plačila carine, vendar tožnik tako predelanega blaga ni izvozil sam, ampak se je z blagom nadaljeval dovoljen carinski postopek po drugem imetniku dovoljenja. Na ta način je tudi po presoji sodišča nastopila situacija, ki ni predvidena v 4. točki 1. odstavka 31. člena ZDDV, saj blago, na katerem so bile storitve opravljene, ni bilo izvoženo s strani iste osebe, to je v obravnavanem primeru s strani tožeče stranke.
ZDavP člen 15, 15. ZDDV člen 19, 40, 4, 4/2, 4/2-3, 19, 40, 4, 4/2, 4/2-3.
vračilo davka
Sporno v zadevi je, ali ima tožnik pravico do vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV oziroma ali je tožnik blago, torej tovorna vozila uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Tožena stranka v zvezi s prenosom lastništva na tretjo osebo ni posebej pojasnila svojega stališča (s tem, da potrjuje odločitev prvostopnega organa), da tožnik vozil ni uporabljal za namene opravljanja svoje dejavnosti. Tožena stranka ni posebej ugotavljala, ali je tožnik z aneksom opravil kakšen promet, temveč je opredelila aneks kot podlago ugotovitvi, da tožnik navedenih vozil ni uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti in s tem razlog za nepripadanje odbitka vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV.
V kolikor tožeča stranka ne poseduje pisnih dokazov, da je reprodukcijski material, uvožen s carinsko oprostitvijo dejansko izvozila (tega dokaza v upravnem postopku ni predložila), tega dejstva ne more izkazati in dokazati z zaslišanjem strank.
Ob nespornem dejstvu, da je tožnik postal zavezanec za DDV z dnem 2. 4. 2001, je bil po tem datumu nedvomno dolžan predložiti davčni obračun po davčnemu organu, zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre pritrditi toženi stranki oz. prvostopnemu organu, da je podana pravna podlaga za oceno v obravnavanem primeru po 1. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP. Ne more pa sodišče pritrditi niti drugemu razlogu, ki se nanj sklicuje tožena stranka, saj je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopni organ upošteval v celoti in izključno le poslovne knjige tožnika, kar posledično pomeni, da je razpolagal z vsemi podatki, torej tudi tistimi, ki so relevantni za plačilo DDV po 47. členu ZDDV.