ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. ZIKS člen 107, 107/2, 107, 107/2. URS člen 15, 15/3, 34, 15/3, 34, 15, 15, 15/3, 34, 15, 15/3, 34. KZ člen 109, 109/4, 109, 109/4. ZUS člen 60/1, 60/1-2, 41, 41/1, 60, 60/1, 60/1-2, 41, 41/1, 60. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2, 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
načelo sorazmernosti - prosti preudarek - polje proste presoje
Pri odločanju o prošnji za pogojni odpust gre za del izvrševanja kaznovalne politike, zato sodišče izpodbijani akt, ki ga upravni organ izda po prostem preudarku, presoja samo prek tega, ali odločitev, ki mora biti obrazložena in se mora opirati na določilo 4. odstavka 109. člena KZ, prestane preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka in če prestane preizkus t.i. testa razumnosti. To v primeru določila 4. odstavka 109. člena KZ najprej pomeni, da ima tožena stranka v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z njegovim namenom prosti preudarek, ali bo prosilca pogojno odpustila ali ne in ima prosto polje presoje, kateremu kriteriju iz določila 4. odstavka 109. člena KZ bo dala prednost in ga bo v konkretnih okoliščinah štela za odločujočega v povezavi z drugimi ali brez drugih kriterijev iz tega določila glede na naravo storjenega kaznivega dejanja. Po presoji sodišča predpostavka tožene stranke, da kritičen odnos do kaznivega dejanja nujno vsebuje tudi priznanje obsojenca za storjeno kaznivo dejanje, ni očitno nerazumna.
priznanje statusa civilnega invalida vojne - načelo presoje dokazov
V postopku je upravni organ dolžan ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 70/99, 80/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči pooblaščena uradna oseba po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj na podlagi uspeh celotnega postopka (10. člen ZUP).
Tožena stranka bi morala v zvezi z vsemi projekti, ki jih je tožnik vložil, odločiti in mu tudi izdati upravni akt, ki mora vsebovati vse sestavine po določilih ZUP. Po presoji sodišča je tožena stranka z opustitvijo izdaje upravnega akta, ki ga ni izdala po določilih ZUP, kršila tožnikovo ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS (pravico do pravnega sredstva). Očitek kršitve postopka oziroma kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS je preuranjen, ker tožena stranka upravnega akta še ni izdala in tako ni znano, katera uradna oseba (osebe) je odločala oziroma opravljala posamezna dejanja v postopku oziroma ali so podani pogoji za izločitev po 35. členu ZUP. Tožnik toži tudi na ugotovitev, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta ustavna kršitev ni podana, ker je tožnik vložil predmetno tožbo v upravnem sporu in o njej odloča to sodišče. S samo vložitvijo tožbe in posledično tudi z odločanjem o njej s strani sodišča, je tožnik uresničil svojo ustavno pravico do sodnega varstva.
pravna podlaga za denacionalizacijo - ukrep državnega organa brez pravnega naslova - zahteva za denacionalizacijo
Trditveno in dokazno breme v denacionalizacijskih postopkih je na strankah, ki denacionalizacijo uveljavljajo, to izhaja iz 62. člena ZDen. Tudi če se stranka sklicuje na prisilni ukrep državnega organa, ga mora izkazati z okoliščinami iz 5. odstavka 8. člena ZDen tako, da se ustvari prepričanje o tem, da je premoženje bilo odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa in torej prisilno, pa tudi neodplačno.
Ker cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala obstajati, pač pa je, zaradi uskladitve območij škofij z državno mejo, na območju Slovenije le prenehala delovati, tožeča stranka ne more imeti položaja upravičenca iz 14.člena ZDen in tudi kot upravičenec za uveljavljanje pravic iz 3.odst. 15.člena ZDen ne more nastopati.
Tožena stranka je napačno presodila, da odločbe, ki je izvršena ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Po določbi 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 8/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP) ima stranka zoper vsako odločbo, izdano na prvi stopnji pravico do pritožbe, kar pomeni, da s prostovoljno izvršitvijo ta pravica ne preneha in da se stranka, ki odločbo izvrši prostovoljno, s tem ne odpove pravici do pritožbe.
Po 5. alinei 6. člena ZDoh se v osnovo za dohodnino všteje dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po tem zakonu. Če se dobiček ugotavlja z upoštevanjem normiranih odhodkov, se v osnovo za dohodnino všteje tako ugotovljen dobiček, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost in posebne prispevke, uvedene z zakoni.
Po določbah ZGos oziroma Pravilnika, sprejetega na njegovi podlagi, sledi, da o soglasju za obratovanje v podaljšanem delovnem času odloča pristojni organ lokalne skupnosti na podlagi sprejetih meril ( drugi odstavek 4.člena Pravilnika). V tretjem odstavku istega člena je določeno še, da mora pri izdaji soglasja pristojni organ upoštevati potrebe gostov in značilnosti območja, kjer je gostinski obrat. Izdajo soglasja pa lahko veže na vnaprej določeno časovno obdobje ali pa na predhodno izpolnitev določenih pogojev in ga ob neizpolnitvi teh pogojev lahko tudi prekliče.
Zakon o stavbnih zemljiščih v 61. členu uporabo omenjenega merila pri odločitvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča veže na opravljanje gospodarske dejavnosti. Vendar je po mnenju tega sodišča pojem gospodarske dejavnosti najprej potrebno definirati, da bi se potem lahko ugotovilo, ali tožnica pri opravljanju svoje odvetniške dejavnosti izpolnjuje omenjene kriterije, ali ne. Omenjeni zakon pri opredelitvi pojma gospodarske dejavnosti loči zgolj med tistimi, ki na trgu samostojno pridobivajo dohodek, za razliko od negospodarskih dejavnosti, ki takega dohodka na trgu ne dosegajo (šolstvo, državni organi in drugi, ki ne slonijo na komercialnih temeljih). Zakon ne razlikuje torej po namenu ali vrsti dejavnosti (npr. pridobivanje nekovinskih rudnin, črna metalurgija itd.) saj se take dejavnosti praviloma na najugodnejših lokacijah ne opravljajo. Razlikuje pa glede možnosti oziroma nemožnosti pridobivanja dohodka na trgu.
Kljub temu, da je investitor predložil soglasja pristojnih soglasodajalcev, bi morala sama presoditi ustreznost nameravane dejavnosti glede na že navedene določbe Odloka. Popravilo kmetijskih strojev res lahko spremlja kmetijstvo, vendar pa se obrtna delavnica, ki ni namenjena za domačo rabo oziroma za popravilo strojev, ki se nahajajo na domači kmetiji, ne more šteti za spremljajočo kmetijsko dejavnost.
Predpostavka za vračilo preplačanega dolga je pravnomočna odločba, s katero je davčna obveznost odmerjena v znesku, ki je nižji od plačanega davka po prvotni sicer odpravljeni in v ponoven postopek vrnjeni odmerni odločbi.
Ne glede na dejstvo, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena v času veljavnosti prejšnjega ZOro, je bil upravni organ prve stopnje obveščen o pravnomočni obsodilni sodbi za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v času veljavnosti ZOro-1, zato je pravilno upoštevaje prehodne in končne določbe ZOro-1 v zadevi uporabil zakonske določbe tega zakona. Zadržek javnega reda je podan, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alinea 1. odstavka 15. člena ZOro-1), zato izrednih pravnih sredstev vloženih v kazenski zadevi ni moč upoštevati.
ZZZPB člen 48, 48a, 51, 48, 48a, 51. URS člen 25, 126, 25, 126, 25, 126, 25, 126. ZUS člen 23/3, 60/1-1, 60/3, 23/3, 60/1-1, 60/3. ZUP člen 213, 232, 2, 3, 210/3.
nevezanost sodišča na nezakonite določbe
Ker ZZZPB nič ne določa o tem, katera postopkovna pravila se uporabljajo v postopkih odločanja o teh pravicah, je potrebno izhajati iz ZUP in v zvezi z določbo 232. člena ZUP
posebna oblika zaščite - azil iz humanitarnih razlogov
S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov". Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila. Tožnica tudi v tožbi ponavlja razlog zakaj registrskih tablic ni vrnila, in sicer da je avto prodala in da ji kupec ni vrnil registrskih tablic in nekaj kupnine kot sta bila dogovorjena. Pravilno je stališče tožene stranke, da tega razloga ne more upoštevati. Organ prve stopnje je odločil v upravnem izvršilnem postopku in v njem ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (1. odstavek 292. člena ZUP), zato ni mogoče upoštevati razlogov, ki jih tožnica navaja zakaj ne more vrniti registrskih tablic. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil na podlagi 298. člena ZUP, prav tako pa tudi tožena stranka pravilno poudarja, da iz navedb tožnice in podatkov v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnica vrnila registrske tablice oziroma predložila dokaz o prodaji avtomobila.
Že v sodbi opr. št. U 1936/2001, ki je postala pravnomočna 27. 8. 2002, je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da je pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano upravnemu organu na podlagi 1. odstavka 41. člena ZZDej. Tega stališča ne more omajati tožnik s sklicevanjem na določilo 42. člena ZZDej, ker je določilo 1. odstavka 41. člena ZZDej po vsebini splošnega oziroma generalnega pomena in določa kdo lahko opravlja koncesijo, določilo 42. člena ZZDej pa že določa podrobnosti postopka (to je da se odloča z odločbo in v soglasju z ministrstvom pristojnim za zdravstvo) in določa pristojnost občinskega oziroma mestnega upravnega organa ter ministrstva in katera mnenja je potrebno pridobiti v postopku odločanja. Tudi tožbene navedbe, da v 1. odstavku 41. člena ZZDej besedica »lahko« pomeni le kdo sme opravljati javno službo v zdravstveni dejavnosti na podlagi koncesije, ne more vplivati na že navedeno in tudi že sprejeto stališče v pravnomočni sodbi tukajšnjega sodišča opr. št. U 1936/2001, ki ga je sodišče ponovilo v sodbi opr. št. U 1989/2002. Organ prve stopnje pa je svojo odločitev tudi pravilno oprl na določilo 1. odstavka 133. člena ZJN-1. Pritrditi je potrebno tožniku, da je to določilo res zajeto med prehodne in končne določbe, vendar je to določilo veljalo v času odločanja organa prve stopnje dne 1. 4. 2003. Besedilo 133. člena ZJN-1 je bilo spremenjeno šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 2/04, z veljavnostjo od 30. 1. 2004). Ker je v času odločanja organa prve stopnje veljalo določilo 1. odstavka 133. člena ZJN-1, ga je ta organ in posledično tudi tožena stranka pravilno uporabila. Upravni organ mora pri svojem odločanju namreč uporabiti predpis, ki velja v času izdaje odločbe prve stopnje, ker mora potem organ druge stopnje, ob morebitni pritožbi, ugotavljati pravilno uporabo materialnega predpisa pri izdaji odločbe prve stopnje (2. odstavek 247. člena ZUP).
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.
Tožena stranka ni imela podlage v veljavnih predpisih, da je v izogib ugotavljanju, kdo dejansko obdeluje sporno zemljišče, kot kriterij za dodelitev izravnalnih plačil uporabila kriterij lastništva.
URS člen 54. ZUS člen 46, 46/6, 59, 59/2. MKOP člen 18. ZUP (1986) člen 1.
zastopanje otroka - roditeljska pravica - stiki z otrokom
Starš, pri katerem otrok ne živi, ima načeloma pravico do zastopanja otroka v pravnih postopkih že na podlagi ZZZDR in 54. člena Ustave, zato ni potreben nikakršen zahtevek na center za socialno delo, da mu le-ta prizna omenjeno pravico, saj ta pravica izhaja iz same zakonodaje. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko odločitev, da ne gre za upravno stvar utemeljuje s tem, da je zakoniti zastopnik otroka samo tisti, ki izvršuje roditeljsko pravico, to pa je tisti od staršev, pri katerem otrok živi.
Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 1. odstavka 12. člena v zvezi z 10. členom ZDRS. V upravnem postopku je tožnik dokazoval slovensko poreklo do tretjega kolena v ravni črti s tem, da je predložil krstni list za prababico AA. Stališče tožene stranke je, da tretje koleno predstavljajo stari starši, medtem kot prastari starši spadajo pod četrto koleno v ravni vrsti.
Po presoji sodišča je ta pravna presoja zmotna. Dedni red po veljavni zakonodaji izhaja iz parentelnega sistema z reprezentanco (oziroma parentelno linearnega sistema, Dedovanje z uvodnimi pojasnili dr. Karla Zupančiča, Uradni list RS, Ljubljana 2002). Tega sistema pa ni mogoče enačiti s sorodstvom po kolenu, ki označuje razmerje po krvnem sorodstvu in zarodih ter odnos med njimi. Tako predstavljajo v obravnavanem primeru prvo koleno starši tožnika, drugo koleno njegovi dedi in babice in tretje koleno prababice in pradedi. To pomeni, da je tožnikova prababica AA do tožnika v tretjem kolenu v ravni črti. To stališče pa je dolžna tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku in o zadevi ponovno odločiti.