V obravnavanem primeru ugotovljena naklepna kršitev Pogodbe predstavlja tako resen vzrok, na podlagi katerega je bila tožena stranka upravičena odstopiti od pogodbe brez odpovednega roka (832. člen OZ v zvezi z 8. členom Pogodbe), kot tudi krivdni razlog, ki izključuje odpravnino po 2. točki 834. člena OZ.

Menica, ki jo je tožena stranka priložila predlogu za izvršbo, ni bila edina pravna podlaga za plačilo denarnega zneska, katerega vrnitev zahteva nazaj tožeča stranka v tem gospodarskem sporu. Tožena stranka je svojo terjatev do tožeče stranke utemeljevala tudi s pravnoposlovnim razmerjem med strankama. Menica je služila le za zavarovanje izpolnitve denarne obveznosti tožeče stranke, nastale na pogodbeni podlagi. Sodišče druge stopnje bi zato moralo bogatitveni zahtevek tožeče stranke presojati v luči njenih pogodbenih obveznosti plačati toženi stranki izvedena dela.

Domneva le olajšuje dokazovanje (zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika oziroma pridobitve ugodnejših pogojev za plačilo terjatve do stečajnega dolžnika). Takšna (dejanska) domneva se (ko so dokazane predpostavke domneve, tako imenovana domnevna baza) vzame za podlago sodne odločbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Domneva je namreč izpodbojna. Zato je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva, in dokazovati stanje, ki ustreza objektivno drugačnemu dejanskemu stanju.

Navedeno velja na načelni ravni, ne pa tudi v primeru, ko se tožnik, ki uveljavlja izpodbojni zahtevek, opre na domnevo (o obstoju pogoja za izpodbijanje) iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Če namreč upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, (tako kot v konkretnem primeru) „dokaže drugače“, to je dokazano izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, velja, da je šlo za tako imenovano „sočasno izpolnitev“ (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP), zaradi česar se za podlago sodne odločbe vzame kot dokazano, da izpodbijana pravna dejanja (zapiranje obveznosti z odstopljeno terjatvijo in asignacijama) niso povzročila zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajne dolžnice (zaradi katerega bi drugi upniki prejeli plačila svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijana dejanja ne bi bila opravljena). Ker se to vzame za podlago sodne odločbe kot dokazano, pa po naravi zadeve (glede na zakonsko ubeseditev objektivnih pogojev izpodbijanja) ni možno dokazovanje objektivno drugačnega dejanskega stanja.

Za odnos med novim upnikom (prevzemnikom, cesionarjem) in dolžnikom je bistveno načelno izhodišče nevtralnost dolžnikovega pravnega položaja. Ker dolžnik pri cesiji ne sodeluje, se namreč njegov pravni položaj ne sme poslabšati. Nevtralnost dolžnikovega pravnega položaja se zagotavlja tako, da terjatev preide s cedenta na cesionarja skupaj z vsemi prednostmi in slabostmi.

Smisel zaščite pravnega položaja dolžnika je v tem, da cesija ne sme spremeniti njegovih pravic in obveznosti brez njegovega soglasja (na slabše). Zato na načelni ravni drži trditev respondentke, da sta pogodbeni stranki po prenosu terjatve lahko „z dogovorom ustrezno spremenili rok plačila in druge pogoje plačila, če jima je to tako ustrezalo“. To bi lahko držalo tudi v obravnavanem primeru, čeprav je treba upoštevati, da gre za situacijo stečaja. Vendar pa podaljšanje roka izpolnitve obveznosti (zaradi podaljšanja roka) praviloma pomeni ugodnost za dolžnika, ne pa oškodovanja stečajne mase (po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Zatrjevano oškodovanje bi zato morala pojasniti in dokazati oseba, ki izpodbija pravna dejanja stečajnega dolžnika.

Delegacija pristojnosti je izjemen ukrep in je zato razloge zanjo treba razlagati restriktivno. Dopustiti jo je načeloma mogoče le takrat, kadar bi bila določitev drugega pristojnega sodišča smotrna zaradi razlogov ekonomičnosti ter v tistih primerih, ko je objektivno gledano lahko omajano zaupanje strank ali javnosti v nepristranskost vseh sodnikov pristojnega sodišča. Dolžničin predlog takih razlogov ne vsebuje in ga je zato Vrhovno sodišče zavrnilo.