Ker gre pri umiku tožbe in umiku predloga za podobni situaciji, je na podlagi 37. člena ZNP, v primeru umika predloga potrebno smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 158. člen ZPP.
delitev solastnine – predmet delitve – skupni del zgradbe – ureditev razmerij med etažnimi lastniki – oznaka nepremičnine
Predmet delitve so lahko le solastne nepremičnine (vseh udeleženih strani v postopku). Parc. št. x je v izključni lastni nasprotnih udeležencev (vsakega do ½), parc. št. y pa je v celoti last nasprotnega udeleženca, zato navedeni nepremičnini ne moreta biti predmet delitve. Kot skupni del zgradbe v etažni lastnini se upošteva zemljišče (v solastnini vseh etažnih lastnikov), na katerem stoji stavbe, ostale nepremičnine pa lahko predstavljajo skupni del le tedaj, če so v solastništvu vseh etažnih lastnikov.
stroški postopka – umik tožbe – dogovor o povrnitvi stroškov
Pravdni stranki bi se v okviru dovoljene dispozicije lahko sporazumno dogovorili o stroških postopka drugače, kot to določa prvi odstavek 158. člena ZPP, vendar pa tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, takšnega dogovora ni dokazala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0079913
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131, 131/2, 149.
odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - intervencija policistov
Intervencija dveh policistov, iz katere izvira obravnavani škodni dogodek, ni zaobsegala takšnih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bilo mogoče intervencijo opredeliti kot delo policistov s povečano nevarnostjo in posledično temu objektivno odgovornost delodajalca za škodo, ki jo policist v intervenciji utrpi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO
VSL0079877
ZIZ člen 65, 65/1, 83, 83/8, 84, 288, 288/1, 289. OZ člen 164, 179. SPZ člen 92, 92/1. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 39, 39/4.
varstvo lastninske pravice – vrnitveni zahtevek – odškodninska odgovornost izvršitelja – rubež premičnin – protipravnost – skrbnost dobrega strokovnjaka – stroški hrambe – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – poseg v osebnostne pravice – nedotakljivost stanovanja – razžalitev dobrega imena in časti – nesklepčna tožba
Izvršitelj neposredno odgovarja za vso škodo, ki nastane pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja zaradi njegovega ravnanja (opustitve dolžnosti).
Izvršiteljevo ravnanje v izvršilnem postopku, ki je tekel zoper tožničinega bivšega moža, je bilo protipravno. O ugovoru tožnice, da dolžnik ne biva več na njenem naslovu in da tam tudi nima več nobenih svojih premičnin, o čemer se je izjavil tudi sam dolžnik, bi moral izvršitelj obvestiti izvršilno sodišče ter zahtevati dodatna navodila in torej rubeža premičnin na njenem domu ne bi smel opraviti.
Tožnica je zatrjevala le, da je trpela duševne bolečine zaradi kršitve nedotakljivosti stanovanja in se čutila globoko ponižano in razžaljeno, ne da bi podala pravnorelevantne navedbe o intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin (o škodi tožnice), in tudi ne konkretiziranih navedb, kako so se kazale, vplivale na tožnico oziroma kako jih je doživljala. Tožba je torej v delu, kjer zahteva povrnitev nepremoženjske škode, nesklepčna.
odlog izvršbe - nestrinjanje dolžnika - lastnoročni podpis dolžnika ni predpostavka za odločanje o predlogu upnika za odlog izvršbe
Zakon izrecno in jasno predpisuje odločitev, ki jo mora sodišče sprejeti v primeru, da dolžnik odlogu nasprotuje, to je zavrnitev predloga. Sodišču ni naložena vsebinska presoja dejstev, na podlagi katerih stranki utemeljujeta upravičenost oziroma neupravičenost zahteve za odlog izvršbe. Lastnoročni podpis izjave dolžnika o nestrinjanju s predlogom za odlog izvršbe namreč ni predpostavka za odločanje o predlogu upnika za odlog izvršbe, zato tudi ne odločilno dejstvo in je očitek pritožbe, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih zavrniti.
Če je stranka oproščena plačila sodne takse, plačilo ni več procesna predpostavka za procesno dejanje, glede katerega je bila stranka oproščena plačila sodne takse. Sodišče v primeru neplačila od dolžnika izterja dolžno takso.
Razdrtje zavarovalne pogodbe po 4. odstavku 937. člena OZ ne nastopi s trenutkom, ki ga izbere zavarovalnica, ampak z iztekom roka iz 3. odstavka 937. člena in s prenehanjem zavarovalnega kritja, torej hkrati.
V primeru prenehanja zavarovalnega kritja, zavarovanec ni dolžan plačati premije za obdobje, za katero nima zavarovalnega kritja.
oprostitev plačila sodne takse – pridobitev premoženja – uspeh v postopku – naknadno plačilo sodne takse
Če stranka, ki je bila oproščena plačila sodne takse v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse.
Policista, ki imata v skladu s 4. členom ZNPPol dolžnost in pravico varovati življenje, osebno varnost in premoženje ljudi, bi morala ob dejstvu, da sta že od daleč zaznala močno vinjenost obdolženca, vsaj poskusiti obdolžencu preprečiti udeležbo v cestnem prometu z izrekom opozorila, saj je vendarle naloga policije tudi, da ljudem pomaga in svetuje ter preprečuje in odvrača škodljiva ravnanja, ki ogrožajo človekovo življenje, med njimi tudi kazniva dejanja in hujše prekrške. Vendar pa opustitev te dolžnosti v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni prekinila vzročne zveze.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - izjemni primer - zakonske predpostavke - nujnost ukrepa - pomanjkanje odločilnih razlogov
Zgolj dejstvo, da se je udeleženec v času prostih izhodov opijal in klošaril, ne zadostuje za sklep o realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Sodišče tudi ni obrazložilo, ali je hudo motena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, ki se kaže v opijanju in uživanju alkohola posledica duševne motnje (rezidualne oblike shizofrenije). Gre za odločilno okoliščino, saj je prisilno zdravljenje dopustno le, če ima oseba zaradi duševne motnje hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.
ZJU člen 24, 24/3, 24/4, 25, 25/2, 35, 35/1, 39, 39/2. ZPIZ-1 člen 51, 430, 430/4, 449, 449/1. ZPIZ/92 člen 317.
prispevek za zavarovalno dobo - javni uslužbenci - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - odmera starostne pokojnine - policist - beneficirana delovna doba
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Tožnik je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljal delo policista kriminalista, zaradi česar je upravičen do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za beneficirano delovno dobo.
Pravilnik o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, subvencije prevozov za dijake in študente, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 17, 17/3, 17/4. ZUPJS člen 12, 13, 14, 14/1, 15.
otroški dodatek - višina - upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka . dohodek iz kmetijske dejavnosti - fiktivni dohodek - neprerekana dejstva
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala konkretnih podatkov o višini dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice za sporno leto, zaradi česar je zaključilo, da odločitve tožene stranke o višini otroškega dodatka ni mogoče preveriti in je iz tega razloga izpodbijani odločbi odpravilo. Višina dohodka iz kmetijske dejavnosti moža tožnice med strankama ni bila sporna. Tožnica je namreč zatrjevala, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, navedenega pa tožena stranka ni prerekala, zaradi česar se upoštevajoč 214. čl. ZPP to dejstvo šteje za dokazano. Iz izpodbijanih odločb tožene stranke je razvidno, da je tožena stranka upoštevala dejstvo, da tožničin mož iz naslova kmetijske dejavnosti v spornem letu ni imel dohodkov, zaradi česar je bilo v zvezi z ugotavljanjem višine dohodka iz dejavnosti tožničinega moža potrebno upoštevati fiktivni dohodek, kot je ta določen v 1. odst. 14. čl. ZUPJS in 4. odst. 17. čl. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodka. Tožena stranka je zato pravilno izračunala dohodek družine na letni ravni in posledično pravilno odmerila višino otroškega dodatka. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke ni utemeljen.
ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0012646
ZZVZZ člen 81, 81/2, 81/2-1, 82, 94, 94/2. OZ člen 6, 6/2, 131, 131/1, 132, 179. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 236, 237, 239.
odškodninska odgovornost zavoda - nepremoženjska škoda - odločba imenovanega zdravnika - začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - protipravnost ravnanja - skrbnost
Tožnik od toženca vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, ki naj bi mu nastale, ker je bil v spornem obdobju prisiljen delati zaradi odločitve toženca, da je bil določeno obdobje začasno nezmožen za delo v polovičnem delovnem času štiri ure dnevno zaradi poškodbe pri delu, nato pa za delo zmožen, ta odločitev pa je bila v sodnem postopku odpravljena in ugotovljen bolniški stalež. Ravnanje tožene stranke pri izdaji izpodbijanih odločb ni odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti, ter ni bilo samovoljno in arbitrarno, dovolj hudo in brez razlogov, da bi postalo protipravno. Imenovani zdravnik ni kršil nobene pravne norme v upravnem postopku s tem, ko je
zaključil bolniški stalež. N
jegovo ravnanje ni bilo
v nasprotju
s pravili stroke in običaji.
Imenovani zdravnik ob odločanju o začasni nezmožnosti za delo ni opravil osebnega pregleda, vendar to ni bistveno, saj imenovani zdravnik lahko oceni, da osebni pregled ni potreben. Ker ni izpolnjen element odškodninskega delikta, tj. protipravnost ravnanja povzročitelja škode, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Očitek, da bi se moral imenovani zdravnik odločiti za ponovni pregled tožnika, preden mu je zaključil bolniški stalež, nima pravne podlage v materialnem pravu. Niti ZZVZZ niti Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja niti drug predpis ne določajo, da bi moral imenovani zdravnik, preden zaključi bolniški stalež, zavarovanca pozvati na ponovni pregled.
1. Ni dvoma, da državni organi ne morejo preprečiti vseh kaznivih dejanj, prav tako je, gledano za nazaj, vedno možno očitati, da bi državni organi lahko ukrenili še kaj, kar bi pripomoglo k preprečitvi kaznivega dejanja ali zmanjšanju škode in bi jim torej bilo mogoče vedno, ko na koncu dejansko pride do škode zaradi kaznivega dejanja, očitati opustitev dolžnega ravnanja. Odškodninska odgovornost pa ni in ne more biti zastavljena tako široko. Prav zato je merilo protipravnosti neke opustitve predvidljivost negativne posledice (v bistvu je treba ugotoviti, ali je bila vzročna zveza med opustitvijo in nastalo škodljivo posledico predvidljiva). Predvidljivost je potrebno analizirati s časovne perspektive, ko naj bi se protipravno ravnanje dogajalo, in ne na način, za kakšnega se v bistvu zavzema tožeča stranka, ki ukrepe državnih organov ocenjuje ob predpostavki, da bi državni organi že ves čas lahko razpolagali z vsemi informacijami, ki so na koncu pripeljale do obsodilne sodbe storilcev kaznivega dejanja. Negativna posledica mora biti objektivno predvidljiva, poleg tega pa mora imeti oseba, ki se ji opustitev očita, na voljo sredstva, s katerimi grožnjo nastanka škode lahko odvrne.
2. Državni organi morajo delovati v okviru pristojnosti, določenih z zakonom. Ni jim mogoče očitati opustitve, če niso storili nečesa, kar ni njihova pristojnost. Negativna posledica, kakršna je nastala, ni predvidljiva posledica opustitve njihovih ukrepov.
3. Tožniki ne morejo uspeti z očitkom, da tožena stranka ni dosegla izdaje začasne odredbe v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja ali finančne zatajitve, saj namen teh ukrepov ni zaščita zasebnih oškodovancev iz kaznivega dejanja poslovne goljufije.
4. Na pomanjkljivosti v trditveni podlagi je bila tožeča stranka izrecno in konkretno opozorjena s strani tožene stranke najmanj v njeni pripravljalni vlogi z dne 6.9.2013. V taki situaciji ni procesna kršitev, če tega ne stori še sodišče.
5. Sodobna pravna teorija in praksa rahljata dosedanje strogo stališče, da informativni dokaz ni dopusten, vendar v predmetni zadevi ne gre za tako situacijo. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi konkretno in po kronološkem zaporedju navedla vse ukrepe, ki so jih njeni posamezni organi izvajali in za te ukrepe (da so dejansko bili in kakšni so bili) predložila tudi listinske dokaze. Če je izvedla še kakšen ukrep, pa ga ni zatrdila, je to kvečjemu v korist tožnikov (saj bi to lahko pomenilo, da je nekaj opustila). Tožeča stranka je imela dostop do relevantnih informacij, lahko bi ugotovila, katere aktivnosti so organi tožene stranke izvajali, poznala je tudi podatke o poslovanju med tožniki ter M. in R., zato bi najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo lahko vsaj deloma konkretizirala svoje trditve.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - izraba letnega dopusta - poslovodna oseba - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Direktor družbe glede na svojo funkcijo ni dolžan za izrabo dopusta pridobiti odobritve lastnika družbe, prav tako pa ni potrebno, da bi za odobritev izrabe dopusta zaprosil pomočnico direktorja. Zanj velja določba individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da direktor izrabi letni dopust v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, pri čemer mora poskrbeti, da med dopustom delo poteka nemoteno.
Tožnik (direktor) bi moral delodajalca izrecno obvestiti o tem, da je na dopustu, bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti, čeprav je glede na izvedene dokaze očitno, da so tožnikovi sodelavci – tako poslovna sekretarka kot računovodkinja, pa tudi pomočnica direktorja, vedeli za razlog njegove odsotnosti. Tožnik je bil torej več kot pet dni odsoten z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je odpovedni razlog po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR podan.
Tožnik je tudi v času dopusta komuniciral z zaposlenimi in poslovnimi partnerji o nujnih zadevah in poskrbel za nemoten potek dela. Lastnik oziroma pomočnica direktorja bi mu odobrila nekajdnevno odsotnost, če bi izrazil takšno željo. Neustrezne komunikacije med tožnikom in družbenikom tožene stranke oz. tedanjo pomočnico direktorja, ni mogoče pripisati zgolj tožniku. Vse navedene okoliščine kažejo na to, da tožnikovo ravnanje (v zvezi z dopustom) ni bilo takšne teže, da bi samo po sebi – glede na to, da tožniku očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR niso bile dokazane – utemeljevalo izredno odpoved oz. onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZDR člen 41, 147, 147/5, 147/6, 147/7. Direktiva 203/88/ES člen 16, 18, 19. Zpol člen 81, 82. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-5, 52, 52/6. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1. Kpnd člen 38, 38/2, 38/2-6. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 19, 19/2.
nadure - nadurno delo - referenčno obdobje - policist - javni uslužbenci- „ruski turnus“ - delo preko polnega delovnega časa - neenakomerno razporejen delovni čas - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - zastaranje
Tožnik (policist) je delal v t.i. „ruskem turnusu“ oziroma izmeni (ki traja 12 ur, praviloma se dela en dan dnevna, drugi dan nočna izmena, potem pa je delavec dva dni prost). Teoretično ni mogoče doseči, da bi bil delovni čas konstantno razporejen tako, da bi delavec vsak teden delal vsaj štiri dni, saj v daljšem obdobju (nekaj tednov) dva prosta dneva nujno pomenita, da delavec dela le tri dni v tednu. Zato tak turnus, glede na določbo petega odstavka 147. člena ZDR, pomeni, da je delovni čas neenakomerno razporejen. Če je ob koncu referenčnega obdobja ugotovljeno, da je delavec delal več kot polni delovni čas, se delo, ki presega polni delovni čas, šteje kot delo preko polnega delovnega časa.
Referenčno obdobje v policiji je enako referenčnemu obdobju po splošnih predpisih po ZDR (147. člen), torej šest mesecev oziroma v koledarskem letu od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12. To pomeni, da vsi viški ur, ki presegajo polni delovni čas in ki ostanejo na koncu referenčnega obdobja, pomenijo nadure.
Če delavec izrabi „plus“ ure, ne glede na to, ali se s tem strinja ali ne, ni upravičen do plačila nadomestila plače v višini 130 % (do plačila celotne nadure), temveč le do dodatka za nadurno delo v višini 30 % urne postavke.
Zastaranje za plačilo nadur oziroma presežka ur začne teči po zapadlosti plače v naslednjem mesecu po izteku referenčnega obdobja, saj se šteje, da so nadure nastale prvi dan po preteku referenčnega obdobja (primer: za referenčno obdobje od 1. 1. do 30. 6. pri zapadlosti plače za julij, torej 5. 8.).
vzorčni postopek - regres za letni dopust - nadure - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - bruto - neto
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku pripada regres za letni dopust v bruto znesku. Vendar je glede na to ugotovitev napačno oblikovalo izrek sodbe v delu, ko je toženi stranki naložilo plačilo bruto zneskov in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožena stranka dolžna obračunati bruto zneska regresa in po plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnik je pri toženi stranki v spornem letu pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta v višini 27 delovnih dni, ker pa je bil pri njej zaposlen do 31. 7. 2012, je imel pravico izkoristiti 16 dni (7/12). Izkoristil je 11 dni, ostalo pa mu je 5 dni neizkoriščenih po krivdi tožene stranke. Skladno z 2. odstavkom 162. člena ZDR je imel tožnik pravico izkoristiti letni dopust tudi pri drugem delodajalcu v sorazmernem trajanju 5/12, za ta del neizkoriščenega letnega dopusta pa tožena stranka ni solidarno odgovorna, saj je solidarna odgovornost delodajalca prenosnika (po 3. in 4. odst. 73. člena ZDR) določena le za terjatve, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik od tožene stranke utemeljeno zahteva nadomestilo le za 5 dni neizkoriščenega letnega dopusta, ni pa upravičen do nadomestila za preostali neporabljeni dopust.