ZUPJS člen 15, 15/2, 51. ZDoh-2 člen 111, 111/1. ZdavP člen 268. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 15.
Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo DURS, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od DURS po uradni dolžnosti že na podlagi 51. čl. ZUPJS. Ker tega ni storila, temveč je zgolj pavšalno navajala, da podatki iz odločbe davčnega organa iz preteklega leta niso bili na voljo v njenem Informacijskem sistemu (ni pa predložila nobenega dokaza, da podatki o dejanskem premoženjskem stanju tožničinega partnerja za sporno leto niso bili na voljo niti v informacijskem sistemu DURS), ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka pri izračunu dohodka (pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca), upoštevala podatke iz odločbe DURS iz predpreteklega leta. Zakonsko določilo, po katerem se pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine (2. odst. 15. čl. ZUPJS) je po teleološki razlagi potrebno razumeti tako, da se primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi Davčna uprava RS, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci DURS.
plača - vojak – plačilo za dejansko opravljeno delo - pripadnik Slovenske vojske - razporeditev - dejansko delo - razlika v plači - formacija - formacijska dolžnost - plačilo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ugotovitvena tožba
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom na odpravo ukaza. Tožnik je bil namreč s tem ukazom razrešen z dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj in bil razporejen na dolžnost načelnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu podpolkovnik. Zoper ta ukaz o razporeditvi je tožnik sicer ugovarjal, vendar razen pravice do ugovora po službeni poti po 38. členu ZSSloV in pritožbe na odločitev po 40. členu ZSSloV, niti ZSSloV niti ZObr zoper ukaz ne predvidevata drugih pravnih sredstev. Tako Vrhovno sodišče RS kot Ustavno sodišče RS sta v podobnih primerih zavzeli stališče, da akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu.
Tožnik je v tem sporu postavil zahtevek na ugotovitev, da od določenega dne dalje opravlja dela v formacijski dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, kot je to bilo določeno z ukazom. Ta del tožbenega zahtevka se glasi na ugotovitev dejstva, kar pa skladno z določbo 181. člena ZPP ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, ker ne gre za ugotovitev obstoja pravic, pravnega razmerja ali (ne)pristnosti kakšne listine, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - sporazum - odpoved pravici
Pravdni stranki sta se dogovorili za izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini, ki presega vsoto vtoževanih terjatev v predmetni zadevi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se z dogovorjenim zneskom odškodnine za nematerialno škodo poravnale tudi v predmetni zadevi vtoževane terjatve. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo neizplačane plače, nadomestila za prehrano ter nadomestila za prevoz za sporno obdobje utemeljen. Tožena stranka namreč v spornem obdobju tožniku ni izplačala plače in nadomestila za prehrano in prevoz.
Tožnik se pravici do plače kot zakonski določeni pravici ne more odpovedati.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - opravljanje pridobitne dejavnosti - izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Ker tožnica v spornem obdobju v okviru registrirane samostojne dejavnosti ni dosegala dobička, ki bi presegal letni znesek minimalne plače, so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (18. člen ZPIZ-1). Zato je tožbeni zahtevek, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnica po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, utemeljen.
ZDR člen 7, 72, 126, 126/2, 129. OZ člen 82, 82/1, 83.
dodatek za delovno dobo - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - obveznost plačila - plačilo za delo - plača - sporna pogodbena določila - pogodbena volja strank - razlaga pogodbe - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pogodba o zaposlitvi - osnovna plača - vodilni delavec - pravica do dodatka za delovno dobo
V pogodbi je bil naveden znesek osnovne bruto plače tožnika, kar skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR predstavlja le eno izmed sestavin plačila za delo, ki ga sestavljajo še del plače za delovno uspešnost in dodatki. Skladno s 1. odstavkom 82. člena OZ je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo. Iz dikcije pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bil dodatek za delovno dobo že zajet v tožnikovi osnovni plači in da bi tožena stranka sporni dodatek tožniku obračunala in izplačala.
Ker med strankama ni bilo dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vključen v osnovno plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, tožniku v spornem obdobju pripada dodatek za delovno dobo.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo priznanje pogojne ločitvene pravice, s katero naj bi bila zavarovana terjatev na nepremičninah, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. Pri tem pa prvostopenjsko sodišče z ničemer ni opredelilo, na kakšen pogoj naj bi bila vezana ločitvena pravica upnika. Obrazložitev izpodbijanega sklepa se v tem delu zgolj sklicuje na zakonsko določilo prvega odstavka 304. člena ZFPPIPP. Ta zakonska podlaga pa ne daje nobenega odgovora v smeri omejitve priznanja ločitvene pravice kot jo je prvostopenjsko sodišče opredelilo v izpodbijanem delu sklepa.
brezposelnost - denarno nadomestilo - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - višina odmerjene denarne dajatve
Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovanega primera. Izjemo od osnovnega principa, in torej lex specialis v odnosu na prvi odstavek 61. člena ZUTD pa predstavlja tretji odstavek istega člena, po katerem se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka istega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero nadomestila upošteva prav tako prejeta plača, toda tako, da se ta preračuna na polni delovni čas. Določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno tudi v primeru koriščenja pravice do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti prejeto plačo preračunati na polni delovni čas.
Ker je tožnica pred nastankom zavarovanega primera, torej brezposelnosti, delala krajši delovni čas po 48. členu ZUTD zaradi varstva in nege otroka do tretjega leta starosti in ne zaradi starševskega dopusta za nego in varstvo otroka (v trajanju 260 dni neposredno po poteku porodniškega dopusta), je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve (prvi odstavek 61. člena ZUTD).
Zapisnik s katerim se potrdi prejem predmetov (6. člen Uredbe) oziroma potrdilo o izročitvi predmetov (četrti odstavek 15. člena Uredbe) ni le („gola“) formalnost, ki bi ju ob njuni odsotnosti lahko nadomestila vloga, s katero postopek preide s policije na državno tožilstvo oziroma z državnega tožilstva na sodišče, ampak je treba hkrati z vlogo poskrbeti tudi za posredno ali neposredno izročitev predmetov, ki so bili zaseženi, na način kot to zahteva Uredba. Ko sodišče hkrati z vlogo, s katero postopek preide na sodišče, posredno ali neposredno prevzame zasežene predmete, prevzame tudi odgovornost, da z zaseženimi predmeti ravna kot dober gospodar oziroma v skladu z 9. členom Uredbe. Pri posredni izročitvi sodišče podatke pomembne za odločanje z zaseženimi predmeti (npr. ali so podani pogoji za prodajo, uničenje ali podaritev zaseženih predmetov), črpa iz zapisnika iz 6. člena Uredbe oziroma potrdila iz četrtega odstavka 15. člena Uredbe (to so npr. podatki o tem: kje se zaseženi predmeti nahajajo, ali so bili morda osebi kateri so bili predmeti zaseženi vrnjeni, o statusu blaga oz. predmetov, o vrsti in posebnih lastnostih ter označbi predmetov in količini, o stanju predmetov ter drugih podatkih, pomembnih za izvajanje hrambe, za upravljanje, vzdrževanje ali zavarovanje predmetov). V primeru, ko zaseženi predmeti sodišču niso izročeni v skladu z Uredbo, sodišče tudi ne more odrejati posameznih dejanj ali posredovati navodil za ravnanje s predmeti kot to določa četrti odstavek 6. člena Uredbe.
stroški izvršilnega postopka - opredeljena zahteva
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo le pavšalno priglašene stroške, s tem pa je pravilno uporabilo določbo 163. člena ZPP, po kateri mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. To pa pomeni, da je stranka dolžna stroške specificirati, jih določiti ali pa jih priglasiti vsaj tako, da bi bili določljivi.
ZZZPB člen 31, 45. ZUP člen 7, 63, 65, 65/1, 67, 222. ZPP člen 2. ZDSS-1 člen 58, 63.
brezposelnost - denarno nadomestilo - rok - bolezen - zavrženje vloge - molk organa - ustna zahteva
Tožnik ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb ni podal ustnega predloga, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo. Zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo nobenih zadržkov, ki bi mu preprečevali pravočasno uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za sporno obdobje ni utemeljen.
Tožnikov zahtevek, da naj se razpis razveljavi in ponovno objavi ter sklene delovno razmerje, ne sodi v sodno pristojnost. Ker je skladno z določbo 5. odstavka 200. člena ZDR-1 sodno varstvo neizbranemu kandidatu pred pristojnim sodiščem dopustno v roku 30 dni le v primeru, če ta meni, da mu je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, česar pa tožnik v tožbi ni zatrjeval, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči, saj zanjo ni sodnega varstva.
poziv k dopolnitvi vloge – pravdno dejanje – krajevno nepristojno sodišče – rok za dopolnitev vloge – spor majhne vrednosti
Poziv je vrsta pravdnega dejanja, saj ga opravi sodišče in spremeni pravni položaj v postopku samem. Glede na 3. odstavek 23. člena ZPP pa pravdno dejanje nepristojnega sodišče ostane veljavno, četudi ga opravi nepristojno sodišče. Poziv k dopolnitvi tožbe je torej ostal veljaven, četudi ga je dalo krajevno nepristojno sodišče.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. ZPP člen 355.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnica je v spornem obdobju izostala z dela in razloga za to ni (pravočasno) sporočila delodajalcu. Izpolnjen je torej prvi del dejanskega stanu odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar pa ta odpovedni razlog ni podan že, če delavec najmanj pet dni izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca. Potrebna je še ugotovitev, ali je to moral in mogel storiti. Tožnica je nedvomno toženi stranki morala sporočiti razlog izostanka, vprašanje pa je, ali je glede na njeno zdravstveno stanje to tudi mogla storiti.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - izvedenec
Pri tožniku ni podana invalidnost v nobeni kategoriji, kakor je to določeno v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1, saj pri njem ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta na katero je razporejen, tj. gradbeni delavec. Zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba - trajanje - računanje zavarovalne in pokojninske dobe
Skladno z določbo 194. člena ZPIZ-1 se ista obdobja štejejo v zavarovalno dobo le enkrat. Naknadno priznana pokojninska doba, priznana s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic v zvezi s statusom svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja, se v spornem obdobju prekriva z obdobjem, ko je bil tožnik v delovnem razmerju oziroma z obdobjem statusa bivšega političnega zapornika, priznanim s sklepom Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic. Ker so se navedena pokojninska obdobja prekrivala, je tožena stranka (na podlagi citirane zakonske določbe) ista obdobja pravilno štela v zavarovalno dobo le enkrat.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka je s tožnico pogodbo o
zaposlitvi
za določen čas dejansko sklenila zaradi nadomeščanja odsotne delavke in ne zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico ni bila sklenjena v skladu z zakonom, se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Potreba po tožničinem delu je trajna in ni prenehala niti po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi. Sklepanje pogodb o zaposlitvi s tožnico za določen čas je bilo nezakonito glede na določbe 52. člena ZDR, zato se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je tožnica sklenila pogodbo za nedoločen čas.
ZDR člen 75. ZJU člen 5, 5/1, 154, 154/1, 154/1-3. ZSSloV člen 49, 49/1, 62, 62/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3. ZObr člen 88, 88/6, 93, 94, 94/1, 94/1-2. Pravilnik o službeni oceni člen 11, 16.
javni uslužbenci - enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojska - službena ocena - sklenitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi - posebni pogoji - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poklicno delo v Slovenski vojski - posebne določbe - prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe
Čeprav je tožnik svoje delovne naloge opravljal pri zasebni družbi, je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi (brez datuma) in večih pogodb v delovnem razmerju s toženo stranko, ne pa z družbo, pri kateri je dejansko delal. Zato so zanj veljali predpisi, ki urejajo delovnopravni status pripadnikov Slovenske vojske, to sta ZSSloV in ZObr. Tožnik je dvakrat prejel negativno službeno oceno. Ker gre za dve zaporedni negativni službeni oceni, je s tem podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Gre za poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, sodišče ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Iz druge alineje prvega odstavka 94. člena istega zakona namreč izrecno izhaja, da lahko pripadniku stalne sestave ministrstvo enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru negativne službene ocene dvakrat zaporedoma, itd. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi: z enostranskim aktom - odpovedjo pogodbo o zaposlitvi. Odpovedni razlogi pa niso določeni le v 94. členu ZObr, saj 62. člen ZSSloV dodatno določa, da se vojaški osebi poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu ZObr, lahko enostransko odpove pogodbe o zaposlitvi tudi iz drugih razlogov, ki so našteti.
Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ker je prejel dve zaporedni negativni službeni oceni, kar je razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je ta tožniku enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni utemeljen.
predlog za izdajo začasne odredbe – regulacijska začasna odredba – neobstoječi pravni posel – ničnost pogodbe – neobstoječa družba
Naša sodna praksa v primeru neobstoječega pravnega posla dopušča zahtevek na ugotovitev njegove ničnosti. Praviloma je pri uveljavljanju ničnosti treba zajeti vse stranke nične pogodbe, vendar pa je v primeru, ko je v imenu ene pogodbene stranke navedena fiktivna – neobstoječa družba to že po logiki stvari nemogoče. Zadostuje torej, da je zahtevek uperjen zoper dejansko pogodbeno stranko.