plača - vojak – plačilo za dejansko opravljeno delo - pripadnik Slovenske vojske - razporeditev - dejansko delo - razlika v plači - formacija - formacijska dolžnost - plačilo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ugotovitvena tožba
Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom na odpravo ukaza. Tožnik je bil namreč s tem ukazom razrešen z dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj in bil razporejen na dolžnost načelnik oddelka, ki jo opravlja v nazivu podpolkovnik. Zoper ta ukaz o razporeditvi je tožnik sicer ugovarjal, vendar razen pravice do ugovora po službeni poti po 38. členu ZSSloV in pritožbe na odločitev po 40. členu ZSSloV, niti ZSSloV niti ZObr zoper ukaz ne predvidevata drugih pravnih sredstev. Tako Vrhovno sodišče RS kot Ustavno sodišče RS sta v podobnih primerih zavzeli stališče, da akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski niso akti delovnopravne narave, ampak akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da zoper takšen akt ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu.
Tožnik je v tem sporu postavil zahtevek na ugotovitev, da od določenega dne dalje opravlja dela v formacijski dolžnosti višji častnik prvi pilot načelnik oddelka učitelj, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, kot je to bilo določeno z ukazom. Ta del tožbenega zahtevka se glasi na ugotovitev dejstva, kar pa skladno z določbo 181. člena ZPP ne more biti predmet ugotovitvene tožbe, ker ne gre za ugotovitev obstoja pravic, pravnega razmerja ali (ne)pristnosti kakšne listine, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči.
Če je tožnik v resnici opravljal drugo delo, kakor tisto, ki naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, v katero je bil razporejen, potem mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav tožena stranka nima sistematizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi ta dela obsegala.
ZUPJS člen 15, 15/2, 51. ZDoh-2 člen 111, 111/1. ZdavP člen 268. Pravilnika o načinu upoštevanja dohodkov pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka, državne štipendije, znižanega plačila vrtca, subvencije malice za učence in dijake, subvencije kosila za učence, oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika člen 15.
Če podatki o dohodku zavezanca za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo DURS, mora tožena stranka podatke o dejanskem premoženjskem stanju zavezanca pridobiti od DURS po uradni dolžnosti že na podlagi 51. čl. ZUPJS. Ker tega ni storila, temveč je zgolj pavšalno navajala, da podatki iz odločbe davčnega organa iz preteklega leta niso bili na voljo v njenem Informacijskem sistemu (ni pa predložila nobenega dokaza, da podatki o dejanskem premoženjskem stanju tožničinega partnerja za sporno leto niso bili na voljo niti v informacijskem sistemu DURS), ni bilo nobene pravne podlage, da bi tožena stranka pri izračunu dohodka (pri ugotavljanju upravičenosti do otroškega dodatka in znižanega plačila vrtca), upoštevala podatke iz odločbe DURS iz predpreteklega leta. Zakonsko določilo, po katerem se pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz javnih sredstev primarno uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine (2. odst. 15. čl. ZUPJS) je po teleološki razlagi potrebno razumeti tako, da se primarno uporabijo podatki, ki jih o dohodkih zavezancev vodi Davčna uprava RS, in to ne glede na to, ali je ta podatek razviden iz izdane odločbe, ali pa iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci DURS.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - višina odškodnine - zmanjšanje življenjskih aktivnosti
Tožnik zaradi posledic nezgode ne bo mogel več opravljati tistih del in aktivnosti kot prej, pri čemer so določene aktivnosti zaradi onesposobljenosti dlani in prstov leve roke tako omejene, da jih tožnik ne more več izvajati, ali pa so zato potrebni večji napori. Tožnik je zaradi takšne poškodbe na levi roki postal invalid III. kategorije in je kot levičar omejen tudi pri drugih aktivnostih. Ne nazadnje ga to posebej moti pri domačih opravilih, to je pri jedi in oblačenju, pri čemer mu morajo pomagati družinski člani. Takšna dejstva v celoti izkazujejo obstoj duševnih bolečin, posebej še ob ugotovitvi izvedenca, da tožnik kot levičar zaradi poškodovane leve roke, ki je "gluha", tudi desne roke ni sposoben enakopravno upravljati. Pri tožniku je zaradi poškodovane leve roke zmanjšana poklicna in splošna življenjska aktivnost za 75 %, zato je iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upravičen do odškodnine v višini 10.000,00 EUR.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZPIZ-1 člen 187.
starostna pokojnina - bosanski nosilec pokojninskega zavarovanja - invalidska pokojnina - mednarodni sporazum - sporazum z Bosno
Tožnik ima na podlagi odločbe bosanskega nosilca pokojninskega zavarovanja v Bosni in Hercegovini priznano pravico do invalidske pokojnine. Pri priznanju pravice do pokojnine je bila upoštevana tudi slovenska zavarovalna doba. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.
URS člen 23, 23/1. ZPP člen 4, 5, 5/1, 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-8, 454, 488. ZDSS-1 člen 24, 24/1.
odločitev o pravdnih stroških - pravica do sodnega varstva - pravica do izjave - odločanje brez glavne obravnave - načelo ustnosti
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je opravilo narok za glavno obravnavo, glede na to, da tožeča stranka ni predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Narok za glavno obravnavo je obvezen, razen če zakon določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (454. in 488. člen ZPP in 1. odstavek 24. člena ZDSS-1). ZPP v 4. členu določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Kršitev načela ustnosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če je sodišče odločilo v sporu, ne da bi opravilo glavno obravnavo, pa bi jo moralo opraviti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).
ZPP zlorabo procesnih pravic definira kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Namen mora biti podan ne le, ko gre za šikano (namreč škodovati drugemu), temveč tudi ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Nevestnosti, ki se kaže v malomarnosti ene od strank, ni mogoče šteti za zlorabo. Tolmačenje instituta zlorabe pravice, za katerega se zavzema pritožba, bi namreč pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva - bodisi tožnika, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi tožene stranke, ki je neutemeljeno zavračala zahtevek. Stranki lahko očitamo zlorabo le, če se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. V konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka, s tem ko ni podala soglasja za odločitev sodišča brez glavne obravnave, imela namen škodovati toženi stranki, saj je bil motiv tožeče stranke uveljavljanje procesne pravice. Zato priglašeni separatni stroški za narok tožene stranke niso utemeljeni.
brezposelnost - denarno nadomestilo - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - višina odmerjene denarne dajatve
Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovanega primera. Izjemo od osnovnega principa, in torej lex specialis v odnosu na prvi odstavek 61. člena ZUTD pa predstavlja tretji odstavek istega člena, po katerem se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka istega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero nadomestila upošteva prav tako prejeta plača, toda tako, da se ta preračuna na polni delovni čas. Določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno tudi v primeru koriščenja pravice do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti prejeto plačo preračunati na polni delovni čas.
Ker je tožnica pred nastankom zavarovanega primera, torej brezposelnosti, delala krajši delovni čas po 48. členu ZUTD zaradi varstva in nege otroka do tretjega leta starosti in ne zaradi starševskega dopusta za nego in varstvo otroka (v trajanju 260 dni neposredno po poteku porodniškega dopusta), je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve (prvi odstavek 61. člena ZUTD).
Zapisnik s katerim se potrdi prejem predmetov (6. člen Uredbe) oziroma potrdilo o izročitvi predmetov (četrti odstavek 15. člena Uredbe) ni le („gola“) formalnost, ki bi ju ob njuni odsotnosti lahko nadomestila vloga, s katero postopek preide s policije na državno tožilstvo oziroma z državnega tožilstva na sodišče, ampak je treba hkrati z vlogo poskrbeti tudi za posredno ali neposredno izročitev predmetov, ki so bili zaseženi, na način kot to zahteva Uredba. Ko sodišče hkrati z vlogo, s katero postopek preide na sodišče, posredno ali neposredno prevzame zasežene predmete, prevzame tudi odgovornost, da z zaseženimi predmeti ravna kot dober gospodar oziroma v skladu z 9. členom Uredbe. Pri posredni izročitvi sodišče podatke pomembne za odločanje z zaseženimi predmeti (npr. ali so podani pogoji za prodajo, uničenje ali podaritev zaseženih predmetov), črpa iz zapisnika iz 6. člena Uredbe oziroma potrdila iz četrtega odstavka 15. člena Uredbe (to so npr. podatki o tem: kje se zaseženi predmeti nahajajo, ali so bili morda osebi kateri so bili predmeti zaseženi vrnjeni, o statusu blaga oz. predmetov, o vrsti in posebnih lastnostih ter označbi predmetov in količini, o stanju predmetov ter drugih podatkih, pomembnih za izvajanje hrambe, za upravljanje, vzdrževanje ali zavarovanje predmetov). V primeru, ko zaseženi predmeti sodišču niso izročeni v skladu z Uredbo, sodišče tudi ne more odrejati posameznih dejanj ali posredovati navodil za ravnanje s predmeti kot to določa četrti odstavek 6. člena Uredbe.
ZPos člen 4, 38, 38/1, 38.a, 38.a/3, 38.a/4. ZPP člen 355.
poslanec - plača - plačilo za delo - nadomestilo - pridobitna dejavnost - opravljanje pridobitne dejavnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
S spremembo Zakona o poslancih prenehanje pravice do nadomestila ni bilo več vezano le na novo zaposlitev, temveč je poslancu prenehala pravica do nadomestila tudi v primeru, če je začel opravljati pridobitno dejavnost. V tretjem odstavku 38.a člena ZPos je namreč določeno, da pravica do prejemanja nadomestila plače preneha, če se poslanec pred potekom obdobja, za katerega mu pripada nadomestilo plače, zaposli, prične opravljati pridobitno dejavnost ali izpolni minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine brez zmanjšanja v skladu s predpisi, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s posebnimi predpisi, v katerih je urejena pravica do starostne pokojnine.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz zgodovinskega izpiska sodnega registra za sporno družbo razvidno, da je tožnik v času trajanja pravice do nadomestila plače pri toženi stranki prevzel funkcijo direktorja, zato je zaključilo, da funkcija direktorja gospodarske družbe sicer ni vezana na obstoj delovnega razmerja, pomeni pa opravljanje pridobitne dejavnosti v smislu drugega odstavka 38.a člena ZPos. Sodišča prve stopnje se ni opredelilo do pojma opravljanja pridobitne dejavnosti, saj Zakon o poslancih v tretjem odstavku 38.a člena veže prenehanje pravice do prejemanja nadomestila plače na pričetek opravljanja pridobitne dejavnosti in ni upoštevalo Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti, ki opredeljuje, kdaj se šteje, da je dejavnost zavezanca pridobitna. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za sporno obdobje pa vsaj preuranjena.
ZZZPB člen 31, 45. ZUP člen 7, 63, 65, 65/1, 67, 222. ZPP člen 2. ZDSS-1 člen 58, 63.
brezposelnost - denarno nadomestilo - rok - bolezen - zavrženje vloge - molk organa - ustna zahteva
Tožnik ob pravočasni prijavi v evidenco brezposelnih oseb ni podal ustnega predloga, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila. Rok za vložitev zahteve za denarno nadomestilo iz 31. člena ZZZPB ne teče zaradi bolezni, ki je takšne narave oziroma teže, da zavarovancu onemogoča vložitev zahteve za denarno nadomestilo. Zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja ni bilo nobenih zadržkov, ki bi mu preprečevali pravočasno uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Zato tožnikov zahtevek na priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za sporno obdobje ni utemeljen.
stroški izvršilnega postopka - opredeljena zahteva
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo le pavšalno priglašene stroške, s tem pa je pravilno uporabilo določbo 163. člena ZPP, po kateri mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. To pa pomeni, da je stranka dolžna stroške specificirati, jih določiti ali pa jih priglasiti vsaj tako, da bi bili določljivi.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR-1 člen 77, 81, 89/1, 89/2, 84, 84/1.
zamudna sodba - sklepčnost - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Zaradi pasivnosti tožene stranke je potrebno kot resnična šteti dejstva, ki jih je tožnik navedel v tožbi in ki se nanašajo na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (zatrjevano je bilo dejstvo, da poslovni razlog za podajo sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal, da je bil navidezen, oziroma da tožnikovo delovno mesto ni bilo ukinjeno). Glede na navedeno je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo toženi stranki podali tožniku, nezakonita, saj za to odpoved ni bilo podanega utemeljenega razloga. Člen 89/2 ZDR-1 določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbe o zaposlitvi le, če obstaja zanjo utemeljen razlog iz člena 89/1 ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Če takšnega razloga ni, je redna odpoved nezakonita.
Za vprašanje sklepčnosti tožbe ni odločilnega pomena dejstvo, da je tožnik s toženima strankama podpisal sporazum, iz katerega med drugim izhaja, da do njiju nima nobenih zahtevkov več. Podpis tega sporazuma tožnika ni omejeval glede tega, da zahteva sodno varstvo v zvezi s presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred pristojnim delovnim sodiščem.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - opravljanje pridobitne dejavnosti - izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja
Ker tožnica v spornem obdobju v okviru registrirane samostojne dejavnosti ni dosegala dobička, ki bi presegal letni znesek minimalne plače, so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (18. člen ZPIZ-1). Zato je tožbeni zahtevek, da tožnica v spornem obdobju nima lastnosti zavarovanke iz naslova opravljanja pridobitne dejavnosti kot samostojna podjetnica po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - trajna potreba po delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V času sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas je kazalo, da bodo v novi enoti tožnico potrebovali kot vodjo izmene. To pa ob dejstvu, da se je nova enota odprla za stalno, lahko pomeni le trajno potrebo po tožničinem delu na delovnem mestu vodja izmene, in nikakor ne le začasno povečanega obsega dela v tej poslovalnici. Zato v času sklepanja pogodbe za določen čas ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
ZDR člen 7, 72, 126, 126/2, 129. OZ člen 82, 82/1, 83.
dodatek za delovno dobo - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - obveznost plačila - plačilo za delo - plača - sporna pogodbena določila - pogodbena volja strank - razlaga pogodbe - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pogodba o zaposlitvi - osnovna plača - vodilni delavec - pravica do dodatka za delovno dobo
V pogodbi je bil naveden znesek osnovne bruto plače tožnika, kar skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR predstavlja le eno izmed sestavin plačila za delo, ki ga sestavljajo še del plače za delovno uspešnost in dodatki. Skladno s 1. odstavkom 82. člena OZ je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo. Iz dikcije pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bil dodatek za delovno dobo že zajet v tožnikovi osnovni plači in da bi tožena stranka sporni dodatek tožniku obračunala in izplačala.
Ker med strankama ni bilo dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vključen v osnovno plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, tožniku v spornem obdobju pripada dodatek za delovno dobo.
Po določbi prvega dostavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker je tožeča stranka umaknila del tožbe v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepa šele na naroku za glavno obravnavo, je s tem nastal pravni položaj, ko je tožena stranka upravičena do nagrade za narok za tisti del tožbe, ki ga je tožeča stranka na naroku umaknila, saj ga ni umaknila takoj po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in toženo stranko (ki je bila sklenjena eno leto pred narokom za glavno obravnavo), da bi se štelo, da je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
samostojni podjetnik delovno razmerje - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
„Dvojno“ delovno razmerje, torej delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je imel tožnik nesporno od prvega naslednjega dne po vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi status samostojnega podjetnika, na podlagi katerega je bil vključen v obvezna zavarovanja, ni sprejemljivo. Tožnik bi tako imel v istem časovnem obdobju dva pravna naslova za polno zaposlitev, kar pa ni dopustno. Delovno razmerje je samo ena od oblik za zavarovanje pravic iz naslova pokojninskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, prav tako je tožnik pridobival dohodke za preživljanje. Nihče ne more biti zavarovan dvakrat oziroma imeti sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas za enako časovno obdobje. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da pomeni aktiviranje statusa samostojnega podjetnika - s.p. s strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, na podlagi sicer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi, pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na razloge sodišča o možnostih spremembe zavarovalnih podlag za nazaj.
Zato je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana in vročena toženi stranki brez pravnih učinkov, saj tožnik ni mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki sploh več ni obstajala iz razloga tožnikove samozaposlitve.
Tožnikov zahtevek, da naj se razpis razveljavi in ponovno objavi ter sklene delovno razmerje, ne sodi v sodno pristojnost. Ker je skladno z določbo 5. odstavka 200. člena ZDR-1 sodno varstvo neizbranemu kandidatu pred pristojnim sodiščem dopustno v roku 30 dni le v primeru, če ta meni, da mu je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, česar pa tožnik v tožbi ni zatrjeval, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči, saj zanjo ni sodnega varstva.
OBLIGACIJSKO PRAVO – JAVNA NAROČILA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080820
ZZasV člen 2, 2/2, 3, 16. ZPP člen 214, 214/2.
neprerekana dejstva – zasebno varovanje – licenca za opravljanje dejavnosti – povabilo k oddaji ponudb – protipravnost ravnanja države
Pravica za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja se pridobi z licenco. Namen podelitve licence s področja varovanja je zaščita javnega interesa, ki se kaže v varovanju javnega reda, javne varnosti, varstvu naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja, ki neposredno opravlja dejavnost, zato je pomembno, da to dejavnost opravljajo strokovno usposobljene osebe, varnostno preverjene in brez varnostnih zadržkov. Osebe, ki nimajo licence in ne izpolnjujejo pogojev, določenih v ZZasV namreč predstavljajo večje tveganje za varnost naročnika.