Morebitnih vsebinskih napak ali pomanjkljivosti sodišče prve stopnje ne more samo odpraviti s popravnim sklepom, ker za to nima pravne podlage. Odločitev sodišča, ki je predmet tega popravnega sklepa, je bila del tožbenega zahtevka in sicer zahtevka za obračun in plačilo prispevkov in davkov, ter parcijskega roka, o izteku katerega mora tožena stranka izpolniti obveznost, sicer začnejo zaradi zamude teči tudi zakonske zamudne obresti. To pa ni predmet sklepa o popravi.
ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-3, 60/3, 91. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
invalidnost III. kategorije - datum nastanka invalidnosti – datum pridobitve pravic – dokončnost in pravnomočnost odločbe
Pri tožniku sta bili poleg že priznane III. kategorije invalidnosti in pravice do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. na drugo delovno mesto, potrebni tudi dodatni omejitvi, in sicer brez vsiljenega ritma dela ali na normo in ne v nočnih izmenah. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu utemeljen.
ZASP člen 146, 146/1, 157, 157/1, 157/4, 157/7, 157a, 157a/2, 168, 168/3, 169. ZDDV-1 člen 3, 3/1.
javna priobčitev komercialnih fonogramov – skupni sporazum – razlaga skupnega sporazuma – kolektivna organizacija – civilna kazen – plačilo DDV – predpravdni stroški – stroški z odkrivanjem kršitev - tarifa - primernost nadomestila
Postopek v smislu 157.a člena ZASP se lahko nanaša zgolj na vprašanje urejanja primernosti nadomestila za zakonito uporabo fonogramov, zato je materialnopravno zmotno stališče pritožnika, da bi v okviru tega postopka pri Svetu urejali vprašanje obsega upravičenj tožnika zoper nezakonitega uporabnika fonogramov.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - sporazum - odpoved pravici
Pravdni stranki sta se dogovorili za izplačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini, ki presega vsoto vtoževanih terjatev v predmetni zadevi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se z dogovorjenim zneskom odškodnine za nematerialno škodo poravnale tudi v predmetni zadevi vtoževane terjatve. Zato je tožnikov zahtevek za plačilo neizplačane plače, nadomestila za prehrano ter nadomestila za prevoz za sporno obdobje utemeljen. Tožena stranka namreč v spornem obdobju tožniku ni izplačala plače in nadomestila za prehrano in prevoz.
Tožnik se pravici do plače kot zakonski določeni pravici ne more odpovedati.
Pravdni stranki sta se v pogodbi o izobraževanju za magistrski študij dogovorili, da mora tožnica v roku treh let od vpisa v prvi letnik opraviti vse študijske obveznosti, in da mora toženi stranki povrniti vse stroške, nastale v zvezi z njenim izobraževanjem, če izobraževanja ne zaključi v pogodbenem roku. Toženka v treh letih od vpisa v prvi letnik ni dokončala magistrskega študija, zato mora tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Obveznost vračila stroškov izobraževanja, je nastala že zgolj s tem, da toženka v pogodbenem roku ni zaključila izobraževanja.
ZDR člen 7, 72, 126, 126/2, 129. OZ člen 82, 82/1, 83.
dodatek za delovno dobo - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - obveznost plačila - plačilo za delo - plača - sporna pogodbena določila - pogodbena volja strank - razlaga pogodbe - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - pogodba o zaposlitvi - osnovna plača - vodilni delavec - pravica do dodatka za delovno dobo
V pogodbi je bil naveden znesek osnovne bruto plače tožnika, kar skladno z 2. odstavkom 126. člena ZDR predstavlja le eno izmed sestavin plačila za delo, ki ga sestavljajo še del plače za delovno uspešnost in dodatki. Skladno s 1. odstavkom 82. člena OZ je potrebno določila pogodbe uporabljati tako, kot se glasijo. Iz dikcije pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je bil dodatek za delovno dobo že zajet v tožnikovi osnovni plači in da bi tožena stranka sporni dodatek tožniku obračunala in izplačala.
Ker med strankama ni bilo dogovorjeno, da je dodatek za delovno dobo vključen v osnovno plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, tožniku v spornem obdobju pripada dodatek za delovno dobo.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
diskriminacija - starostna - spolna - načelo zaupanja v pravo - načelo enakosti - varstvo dela - pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
Šele ob izpolnjenih (formalnih) zakonskih predpostavkah, ki so obvezna sestavina vsake zahteve za objavo popravka, lahko prizadeti zahteva od odgovornega urednika, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes, če so izpolnjene nadaljnje (vsebinske) predpostavke.
pravočasnost vloge - pravilni naslov - pristojno sodišče
V konkretnem primeru pritožba tožene stranke zoper sodbo ni prispela pravočasno na nobeno sodišče (ker je bila naslovljena na naslov Okrožno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 6000 Koper in je bila zato s strani pošte vrnjena pošiljatelju), ampak je prispela na pristojno sodišče (potem, ko je tožena stranka navedla pravi naslov: Okrožno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana) šele 17.1.2014, to je po izteku petnajstdnevnega pritožbenega roka (toženi stranki je bila sodba vročena že 12.12.2013).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik (dietni kuhar) je s tem, ko je odklonil redno tedensko čiščenje delovnih površin ob tekočem traku za razdeljevanje hrane, internih transportnih vozičkov in posode za sol, kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in s svojim ravnanjem kršil tudi 31. in 32. člen ZDR, ki določata, da mora delavec vestno opravljati delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu ter da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je bilo pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljeno.
Tožnik je na razdeljevanju zajtrka delil napačno živilo. Ko je bil na dietnem oddelku zadolžen za pripravo tekočih jedi, je za kosilo zmiksal in dal v tekočo jed vso cvetačo, čeprav bi moral za okoli 50 porcij cvetače pustiti in iz nje pripraviti navadno miksano in bio-miksano dieto. Med delitvijo kosila je z rokami segel v ogrevalni voziček za hrano in iz njega vzel pečen krompir, ki je bil namenjen delitvi na krožnike, in ga pojedel. Med delitvijo hrane je z rokami užival sadje iz kompota, namenjenega bolnikom. Tožnik je z opisanim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
Po določbi prvega dostavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker je tožeča stranka umaknila del tožbe v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepa šele na naroku za glavno obravnavo, je s tem nastal pravni položaj, ko je tožena stranka upravičena do nagrade za narok za tisti del tožbe, ki ga je tožeča stranka na naroku umaknila, saj ga ni umaknila takoj po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in toženo stranko (ki je bila sklenjena eno leto pred narokom za glavno obravnavo), da bi se štelo, da je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka je s tožnico pogodbo o
zaposlitvi
za določen čas dejansko sklenila zaradi nadomeščanja odsotne delavke in ne zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožnico ni bila sklenjena v skladu z zakonom, se šteje, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
Potreba po tožničinem delu je trajna in ni prenehala niti po poteku zadnje pogodbe o zaposlitvi. Sklepanje pogodb o zaposlitvi s tožnico za določen čas je bilo nezakonito glede na določbe 52. člena ZDR, zato se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je tožnica sklenila pogodbo za nedoločen čas.
ZDR člen 75. ZJU člen 5, 5/1, 154, 154/1, 154/1-3. ZSSloV člen 49, 49/1, 62, 62/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3. ZObr člen 88, 88/6, 93, 94, 94/1, 94/1-2. Pravilnik o službeni oceni člen 11, 16.
javni uslužbenci - enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojska - službena ocena - sklenitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi - posebni pogoji - odpoved pogodbe o zaposlitvi - poklicno delo v Slovenski vojski - posebne določbe - prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - odpoved pogodbe
Čeprav je tožnik svoje delovne naloge opravljal pri zasebni družbi, je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi (brez datuma) in večih pogodb v delovnem razmerju s toženo stranko, ne pa z družbo, pri kateri je dejansko delal. Zato so zanj veljali predpisi, ki urejajo delovnopravni status pripadnikov Slovenske vojske, to sta ZSSloV in ZObr. Tožnik je dvakrat prejel negativno službeno oceno. Ker gre za dve zaporedni negativni službeni oceni, je s tem podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Gre za poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, sodišče ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Iz druge alineje prvega odstavka 94. člena istega zakona namreč izrecno izhaja, da lahko pripadniku stalne sestave ministrstvo enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru negativne službene ocene dvakrat zaporedoma, itd. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi: z enostranskim aktom - odpovedjo pogodbo o zaposlitvi. Odpovedni razlogi pa niso določeni le v 94. členu ZObr, saj 62. člen ZSSloV dodatno določa, da se vojaški osebi poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu ZObr, lahko enostransko odpove pogodbe o zaposlitvi tudi iz drugih razlogov, ki so našteti.
Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala, ker je prejel dve zaporedni negativni službeni oceni, kar je razlog za odpoved po 2. alineji prvega odstavka 94. člena ZObr. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke, s katerim je ta tožniku enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - trajna potreba po delu - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V času sklenitve tožničine pogodbe o zaposlitvi za določen čas je kazalo, da bodo v novi enoti tožnico potrebovali kot vodjo izmene. To pa ob dejstvu, da se je nova enota odprla za stalno, lahko pomeni le trajno potrebo po tožničinem delu na delovnem mestu vodja izmene, in nikakor ne le začasno povečanega obsega dela v tej poslovalnici. Zato v času sklepanja pogodbe za določen čas ni obstajal zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Tožnikov zahtevek, da naj se razpis razveljavi in ponovno objavi ter sklene delovno razmerje, ne sodi v sodno pristojnost. Ker je skladno z določbo 5. odstavka 200. člena ZDR-1 sodno varstvo neizbranemu kandidatu pred pristojnim sodiščem dopustno v roku 30 dni le v primeru, če ta meni, da mu je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, česar pa tožnik v tožbi ni zatrjeval, je potrebno tožnikovo tožbo zavreči, saj zanjo ni sodnega varstva.
brezposelnost - denarno nadomestilo - denarno nadomestilo za primer brezposelnosti - višina odmerjene denarne dajatve
Temeljno izhodišče ureditve osnove za odmero denarne dajatve iz naslova brezposelnosti je v zagotovitvi denarnega nadomestila ob izpadu plače v sorazmerju s prejetimi zneski v času zaposlitve. Tako je v prvem odstavku 61. člena ZUTD določeno, da predstavlja osnovo za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju 8 mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, torej pred nastankom zavarovanega primera. Izjemo od osnovnega principa, in torej lex specialis v odnosu na prvi odstavek 61. člena ZUTD pa predstavlja tretji odstavek istega člena, po katerem se zavarovancu, ki je v obdobju iz prvega odstavka istega člena delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero nadomestila upošteva prav tako prejeta plača, toda tako, da se ta preračuna na polni delovni čas. Določba tretjega odstavka 61. člena ZUTD ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno tudi v primeru koriščenja pravice do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti prejeto plačo preračunati na polni delovni čas.
Ker je tožnica pred nastankom zavarovanega primera, torej brezposelnosti, delala krajši delovni čas po 48. členu ZUTD zaradi varstva in nege otroka do tretjega leta starosti in ne zaradi starševskega dopusta za nego in varstvo otroka (v trajanju 260 dni neposredno po poteku porodniškega dopusta), je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve (prvi odstavek 61. člena ZUTD).
Zapisnik s katerim se potrdi prejem predmetov (6. člen Uredbe) oziroma potrdilo o izročitvi predmetov (četrti odstavek 15. člena Uredbe) ni le („gola“) formalnost, ki bi ju ob njuni odsotnosti lahko nadomestila vloga, s katero postopek preide s policije na državno tožilstvo oziroma z državnega tožilstva na sodišče, ampak je treba hkrati z vlogo poskrbeti tudi za posredno ali neposredno izročitev predmetov, ki so bili zaseženi, na način kot to zahteva Uredba. Ko sodišče hkrati z vlogo, s katero postopek preide na sodišče, posredno ali neposredno prevzame zasežene predmete, prevzame tudi odgovornost, da z zaseženimi predmeti ravna kot dober gospodar oziroma v skladu z 9. členom Uredbe. Pri posredni izročitvi sodišče podatke pomembne za odločanje z zaseženimi predmeti (npr. ali so podani pogoji za prodajo, uničenje ali podaritev zaseženih predmetov), črpa iz zapisnika iz 6. člena Uredbe oziroma potrdila iz četrtega odstavka 15. člena Uredbe (to so npr. podatki o tem: kje se zaseženi predmeti nahajajo, ali so bili morda osebi kateri so bili predmeti zaseženi vrnjeni, o statusu blaga oz. predmetov, o vrsti in posebnih lastnostih ter označbi predmetov in količini, o stanju predmetov ter drugih podatkih, pomembnih za izvajanje hrambe, za upravljanje, vzdrževanje ali zavarovanje predmetov). V primeru, ko zaseženi predmeti sodišču niso izročeni v skladu z Uredbo, sodišče tudi ne more odrejati posameznih dejanj ali posredovati navodil za ravnanje s predmeti kot to določa četrti odstavek 6. člena Uredbe.
URS člen 23, 23/1. ZPP člen 4, 5, 5/1, 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-8, 454, 488. ZDSS-1 člen 24, 24/1.
odločitev o pravdnih stroških - pravica do sodnega varstva - pravica do izjave - odločanje brez glavne obravnave - načelo ustnosti
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je opravilo narok za glavno obravnavo, glede na to, da tožeča stranka ni predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Narok za glavno obravnavo je obvezen, razen če zakon določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (454. in 488. člen ZPP in 1. odstavek 24. člena ZDSS-1). ZPP v 4. členu določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Kršitev načela ustnosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če je sodišče odločilo v sporu, ne da bi opravilo glavno obravnavo, pa bi jo moralo opraviti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).
ZPP zlorabo procesnih pravic definira kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Namen mora biti podan ne le, ko gre za šikano (namreč škodovati drugemu), temveč tudi ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Nevestnosti, ki se kaže v malomarnosti ene od strank, ni mogoče šteti za zlorabo. Tolmačenje instituta zlorabe pravice, za katerega se zavzema pritožba, bi namreč pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva - bodisi tožnika, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi tožene stranke, ki je neutemeljeno zavračala zahtevek. Stranki lahko očitamo zlorabo le, če se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. V konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka, s tem ko ni podala soglasja za odločitev sodišča brez glavne obravnave, imela namen škodovati toženi stranki, saj je bil motiv tožeče stranke uveljavljanje procesne pravice. Zato priglašeni separatni stroški za narok tožene stranke niso utemeljeni.