Tožnica je bila od 12. 10. 2012 dalje že upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil, od 19. 11. 2012 dalje pa za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Ker je drugostopenjska odločba posegla v prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil od 18. 9. 2012 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo. Za isto obdobje namreč ne more prejeti dvojnega izplačila tega dodatka. Tožnica za obdobje od 10. 8. 2012 do 17. 9. 2012 ni prejela ničesar, kajti sodišče je tožnici za omenjeno obdobje samo priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot je to tožnica tudi uveljavljala s tožbo.
Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje člen 6, 7. ZPIZ-1 člen 208, 208/8, 209, 209/1, 209/2, 209/6. ZPSV člen 4. Pravilniku o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove člen 2.
zahteva za znižanje zavarovalne osnove - samostojna podjetnica - določanje zavarovalnih osnov samozaposlenim osebam
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama odločala v skladu s 6. odstavkom 209. člena ZPIZ-1 o zahtevi tožnice za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do znižanja zavarovalne osnove po določbi 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1 pride v primeru, če zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in če bi plačevanje prispevkov po predpisani zavarovalni osnovi ogrozilo nadaljnje poslovanje samozaposlene osebe. Ogroženost nadaljnjega poslovanja zavarovanca je v 6. členu Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opredeljena z dvema meriloma, in sicer z negativnim tekočim in pričakovanim poslovnim izidom ter s tem, da odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove. Poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida tožnice (samostojne podjetnice) ni posledica dogodkov oz. razlogov, na katere zavarovanka ni mogla vplivati. Odhodki tožnice dolgoročno ne presegajo prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkov od nižje zavarovalne osnove. Zato tožnica ni izpolnila pogojev za znižanje zavarovalne osnove po določilih 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR (ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo). Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri delodajalcu že prenehalo (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas in vrnitve na delo, uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR. To velja tudi za tožnikov primer, saj tožnik zahteva transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas iz razloga po 54. členu ZDR, to je zato, ker je ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je tožbo vložil po izteku 30-dnevnega roka za sodno varstvo, ki teče od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev pravice. Zato je njegova tožbo na ugotovitev, da mu spornega dne pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak še traja, pravilno zavržena.
Prekluzivnega roka za sodno varstvo iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR v nobenem primeru, kadar je zaposlitev delavca pri delodajalcu že zaključena (ne glede na to, ali se opravlja v delovnem razmerju ali na drugi podlagi, ki je za delavca sporna), ni mogoče podaljševati s predhodnim uveljavljanjem varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, ki ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nobenem primeru ne pride v poštev.
S pogodbo o izobraževanju dogovorjena obveznost delavca, da določen čas po končanem izobraževanjem ostane na delu pri delodajalcu, pomeni dopusten primer omejitve svobodne izbire dela. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava je takšna omejitev dopustna, če je pri tem upoštevano načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom je delavec dolžan povrniti le sorazmerni del stroškov, če je po končanem izobraževanju na delu ostal krajši čas, kot pa bi moral glede na pogodbeno zavezo. Zato tožeča stranka lahko od toženke (zaradi predčasne prekinitve dela pri tožeči stranki) zahteva le vrnitev sorazmernega dela stroškov doktorskega študija.
ZSPJS-F člen 22.e. ZJU člen 96, 96/1. ZDR člen 42, 126. Uredba o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela člen 2.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - dodatek za povečan obseg dela - višina
Tožnik je bil v spornem času formalno razporejen na dolžnost referenta in je opravljal vse naloge, ki so spadale v okvir tega delovnega mesta, dodatno pa je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta vodje v drugi enoti. Tožena stranka mu je zato utemeljeno obračunavala plačo po količniku, ki je bil določen za dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen in jo je tudi v celoti izvrševal. Do razlike v plači glede na dejansko delo je delavec upravičen v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Stališču tožnika, da je upravičen do razlike v plači, bi bilo mogoče pritrditi le, kolikor bi šlo za fiktivno razporeditev na delovno mesto referenta in dejansko opravljanje le dela vodje vzdrževanja infrastrukture. Tega sodišče ni ugotovilo, tožnik pa ne zatrjuje, da nalog referenta ni opravljal v celoti. Delavec ne more sočasno opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu referenta, na katerega je bil razporejen, in za to delo je prejemal plačo za polni delovni čas. Zato tožnik ni upravičen do plače za obe delovni mesti skladno z dejansko opravljenim delom.
Okoliščino, da je tožnik ob ali poleg svojega dela opravljal tudi drugo delo oziroma opravljal naloge, ki spadajo v delokrog drugega delovnega mesta, je potrebno upoštevati pri priznanju dodatka za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog.
ZSPJS člen 32, 206. ZEPDSV člen 18, 19, 19/2. ZPP člen 212, 355.
dodatek za stalno pripravljenost - javni uslužbenci - zastaranje - evidenca o izrabi delovnega časa - nepopono ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalec je na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa delavca, pri čemer mora dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 19/2 ZEPDSV). ZEPDSV ne nalaga delavcu vodenja evidence o urah stalne pripravljenosti v posameznem dnevu, zato v tem zakonu ni podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila evidenc oziroma podatkov o posameznih dnevih in urah stalne pripravljenosti. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditev, da je imela določeno število ur stalne pripravljenosti, je tožnica dokazovala z izpisom ur. V kolikor se tožena stranka ne strinja s številom ur stalne pripravljenosti iz izpisa oziroma je zanjo ta sporen, je glede tega v skladu s citirano določbo ZPP dokazno breme na njej, saj gre za dejstvo, s katerim tožena stranka izpodbija navedbe in listino, ki jo je sama izdala.
ZPSDP člen 1. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 2, 2/1, 2/4, 6.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - javni prevoz - kilometrina - stroški v zvezi z delom
Tožnik (javni uslužbenec) z uporabo javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo, kar pomeni, da uporaba javnega prevoza ni mogoča, zato mu je tožena stranka dolžna zagotoviti povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine (4. odstavek 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077055
OZ člen 15, 21, 70, 70/3, 76, 76/1.
sklenitev pogodbe – pooblastilo za sklepanje pogodb – omejeno pooblastilo – pogajanja – izgubljeni dobiček – očitna pisna pomota – zamenjava tožeče in tožene stranke
Sodišče prve stopnje je na nekaterih mestih v obrazložitvi izpodbijane sodbe res pomotoma zamenjalo tožečo in toženo stranko. Vendar je ta pomota tako očitna, da ni vplivala na zmožnost preizkusa sodbe.
Odločilno za presojo, da Pogodba ni bila sklenjena, je, da ne T. G. ne M. F. nista imela pravice za sklenitev pogodbe, kar je bilo vsem udeleženim v poslu nedvomno jasno.
motenje posesti – dokazovanje – pravilo o dokaznem bremu – zaslišanje stranke
Le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki se tudi ni izkazala za povsem verodostojno, sodišče ni moglo z zadostno stopnjo gotovosti ugotoviti, ali je toženka zamenjala ključavnico na vratih stanovanja.
Tožena stranka je z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora utemeljeno zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1, ki določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnica namreč na dan vložitve zahteve ni izpolnjevala pogoja starosti, saj je že dopolnila starost 26 let.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL0078856
OZ člen 149, 943, 965.
nesreča pri delu - nepogodbena obveznost - uporaba prava - navezne okoliščine - zavarovana odgovornost - direktna tožba - objektivna odgovornost - nevarno delo - zakonske zamudne obresti
Navezne okoliščine napotujejo na slovensko pravo: delodajalec ima sedež v Sloveniji, od tukaj je bil tožnik napoten na delo, razen takoj po poškodbi, se je zdravil v Sloveniji, kjer ima prijavljeno tudi začasno prebivališče. Teh okoliščin dejstvo, da je tožbo vložil zoper zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost, ne spremeni.
Določilo 943. člena OZ glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti velja le za pogodbeno razmerje z zavarovalnico, ne pa za tek zamudnih obresti pri direktni tožbi po 965. členu OZ.
ZDR-1 člen 98, 103, 228. ZDR člen 88, 88/6. ZSDU člen 91, 91/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - večje število delavcev - kolektivni odpust - program razreševanja presežnih delavcev - rok za podajo odpovedi - svet delavcev - soglasje
Med večje število delavcev se lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugi zakonski podlagi. V konkretni zadevi pa niti ne gre za to, da bi večjemu številu delavcev delovno razmerje prenehalo na drugi podlagi, temveč le za nekakšno predvidevanje delodajalca o tem, kakšno bi bilo optimalno število zaposlenih, česar pa delodajalec ni realiziral. Istočasno s tožnico je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejelo le 6 delavcev. Zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev.
Zaradi tega ker svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oziroma k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.
Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov najemnega stanovanja ima tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno naravo subsidiarnega poroštva, kar pomeni, da je za aktiviranje subsidiarnega poroštva druge toženke zadostovalo že, če se najemnik na pisno zahtevo tožeče stranke v razumnem roku ni odzval na plačilo.
Tožnik je tožbo vložil pred uvedbo stečajnega postopka ter v roku za prijavo terjatve svoje terjatve, ki jo v tem sporu vtožuje od tožene stranke (regres za letni dopust), ni prijavil. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, ko jo je sodišče pozvalo na odgovor in priglasila stroške odgovora na tožbo. ZOdvT definira, kdaj nastane nagrada za postopek. Določa, da nagrada za postopek nastane s pooblastitvijo odvetnika. Glede na navedeno določbo je tožena stranka že s pooblastitvijo odvetnika upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 tudi če ne bi vložila odgovora na tožbo. Tudi sicer je bil odgovor na tožbo potreben, saj je bilo sodišče šele iz odgovora seznanjeno s stečajem tožene stranke. Zato je tožnik dolžan ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje (in sicer nagrado za postopek in pavšal po tar. št. 6002).
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - preostala delovna zmožnost
Po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ki mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Glede na citirano določbo pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec (ki je razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in je zmožen za drugo delo le po predhodni poklicni rehabilitaciji, vendar je bil ob nastanku invalidnosti starejši od 50 let), ki nima preostale delovne zmožnosti za delo na drugem delovnem mestu v smislu prve ali tretje alineje prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, če bi zavarovanec (brez poklicne rehabilitacije) lahko delal s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti (prva alineja) ali če bi lahko opravljal določeno delo (v svojem poklicu) vsaj s polovico polnega delovnega časa (tretja alineja 61. člena ZPIZ-1 v zvezi s 3. odst. 60. čl. ZPIZ-1).
Glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti, nastali po 50. letu starosti tudi v tem, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije oz. ni zmožen za opravljanje določenega dela v svojem poklicu vsaj s polovico delovnega časa. Sodišče prve stopnje preostale delovne zmožnosti tožnika (61. čl. ZPIZ-1) z vidika celostne obravnave njegovih zdravstvenih težav (tako psihiatričnih kot kardioloških) ni ugotavljalo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pravice do invalidske pokojnine preuranjena.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 43/2, 43/2-2.
zdraviliško zdravljenje - način zdravljenja - ambulanten način - stacionarni način
Izvedenec je na osebnem pregledu tožnika ugotovil, da je tožnik glede na trenutno klinično in funkcijsko stanje sposoben voziti osebno vozilo in je torej sposoben za prevoz v lastni organizaciji od svojega doma do najbližjega naravnega zdravilišča in nazaj. Zato je tožnik upravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču na ambulantni in ne na stacionarni način.
starostna pokojnina - višina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je zato odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Pri tem je bistveno, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.
postopek poenostavljene prisilne poravnave – namen postopka poenostavljene prisilne poravnave – namen stečajnega postopka – odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka – opravičenje odložitve – predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – pravna praznina
Položaj, ko dolžnik v času odložitve odločanja o začetku stečajnega postopka poda predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo je podoben položaju, v katerem dolžnik v navedenem času poda predlog za redno prisilno poravnavo. Zaradi pravne praznine je treba v tem primeru smiselno uporabiti določila, ki urejajo razmerje med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in redno prisilno poravnavo tudi v razmerju med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave.