zavrženje tožbe - prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - prekluzivni rok - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Dokler delovno razmerje še traja, ima delavec po postopku, predvidenem v prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR, od delodajalca, ki ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Ko pa delovno razmerje že preneha (kar velja za konkretni primer), mora delavec uveljavljati sodno varstvo v roku, določenem v tretjem odstavku 204. člena ZDR, torej v 30 dneh od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Praviloma bi rok za tožbo začel teči z vročitvijo pisne listine odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko pa tudi na podlagi ustnih izjav, da je delodajalec delavcu prekinil pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožnika odjavila iz obveznih zavarovanj, tožnik bi moral sodno varstvo uveljavljati v 30 dnevnem materialnem prekluzivnem roku od kar je zvedel za kršitev svojih pravic (tj. od dneva, ko je prejel izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj). Zamuda prekluzivnega roka za vložitev tožbe ima za posledico zavrženje tožbe.
Tožnik je tožbo vložil pred uvedbo stečajnega postopka ter v roku za prijavo terjatve svoje terjatve, ki jo v tem sporu vtožuje od tožene stranke (regres za letni dopust), ni prijavil. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, ko jo je sodišče pozvalo na odgovor in priglasila stroške odgovora na tožbo. ZOdvT definira, kdaj nastane nagrada za postopek. Določa, da nagrada za postopek nastane s pooblastitvijo odvetnika. Glede na navedeno določbo je tožena stranka že s pooblastitvijo odvetnika upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 tudi če ne bi vložila odgovora na tožbo. Tudi sicer je bil odgovor na tožbo potreben, saj je bilo sodišče šele iz odgovora seznanjeno s stečajem tožene stranke. Zato je tožnik dolžan ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje (in sicer nagrado za postopek in pavšal po tar. št. 6002).
Zoisova štipendija - višina - dodatki k Zoisovi štipendiji - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom Zštip (dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča) pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in ki v kraju izobraževanja tudi dejansko biva. Tožnik je ta pogoj dokazal. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in da je v kraju izobraževanja tudi dejansko bival, že pred začetkom študijskega leta. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek po ZPPreb, ne pa tudi ugotovitve neizpolnjevanja pogojev za Zoisovo štipendijo oziroma priznanje spornega dodatka v danem primeru. Zato tožena stranka tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča neutemeljeno ni upoštevala pri izračunu višine Zoisove štipendije.
Določbe 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti v primeru, ko je upnik že pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico na podlagi sklepa o predhodni odredbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0070503
ZDDV-1 člen 16, 33, 76, 81, 82. ZOdvT člen 14, 14/2, 16, 19. ZOdvT tarifna številka 6000, 6002.
javno priobčevanje glasbenih del - male avtorske pravice - avtorski honorar - plačilo DDV - prosta izbira odvetnika - materialni stroški
Tožeča stranka kot davčni zavezanec in oseba, ki je dolžna izdati račun v skladu z ZDDV-1, od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo DDV od avtorskih honorarjev za male avtorske pravice.
Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, ki se lahko omeji le v izjemnih primerih, ko je to res utemeljeno.
Stranka je upravičena do materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT za vsako stopnjo postopka.
Za ugotovitev invalidnosti je pomembno, ali je zdravljenje oz. medicinska rehabilitacija pri zavarovancu končana. Pogoji so izpolnjeni šele tedaj, ko se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre za dokončno stanje. Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, zato pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne I. kategorije ter popolne nezmožnosti za delo.
ZPSDP člen 1. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 2, 2/1, 2/4, 6.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - javni prevoz - kilometrina - stroški v zvezi z delom
Tožnik (javni uslužbenec) z uporabo javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo, kar pomeni, da uporaba javnega prevoza ni mogoča, zato mu je tožena stranka dolžna zagotoviti povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine (4. odstavek 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih).
ZPP člen 116, 116/1. ZUP člen 91, 91/3. ZDSS-1 člen 72.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - prepozna tožba - sodno varstvo - vrnitev v prejšnje stanje - vročanje - pravna oseba - sindikat
Dokončna odločba je bila naslovljena na sindikat A. (gre za vročitev dokončne odločbe pooblaščenki zavarovanke - tožnice na pravno službo tega sindikata). Vročilnico je podpisal manipulant, arhivar (ki ni zaposlen pri sindikatu A.), ki dela v glavni pisarni in ki ni pooblaščen za prevzem pošte za sindikat A., vendar pa je kljub temu prevzel pošto za omenjeni sindikat in jo dal v omaro, ki je v ta namen postavljena v vložišču. Pošto je prevzel zato, ker je bila to navada, ki jo je prevzel od prejšnje sodelavke. Tak način vročanja je bil ustaljena praksa. ZUP v tretjem odstavku 91. člena ne zahteva, da je izkazano posebno pooblastilo, temveč se lahko dokumenti izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov. Navedeni je bil torej tisti, ki je bil določen za sprejemanje pošiljk tudi za sindikat A.. Sama organizacija dela, torej kdaj in na kakšen način pošta prispe od vložišča, torej od osebe, ki ji je vročevalec vročil poštno pošiljko, pa do sindikata A., pa je stvar notranje organizacije. Ker je bila pošiljka pravilno vročena osebi, ki je bila glede na dotedanjo prakso tudi določena za prevzem pošiljk, je bila poštna pošiljka pravilno vročena. Ker tožnica ni izkazala, da bi zamudila rok za vložitev tožbe iz upravičenega razloga, je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR (ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo). Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri delodajalcu že prenehalo (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas in vrnitve na delo, uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR. To velja tudi za tožnikov primer, saj tožnik zahteva transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas iz razloga po 54. členu ZDR, to je zato, ker je ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je tožbo vložil po izteku 30-dnevnega roka za sodno varstvo, ki teče od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev pravice. Zato je njegova tožbo na ugotovitev, da mu spornega dne pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak še traja, pravilno zavržena.
Prekluzivnega roka za sodno varstvo iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR v nobenem primeru, kadar je zaposlitev delavca pri delodajalcu že zaključena (ne glede na to, ali se opravlja v delovnem razmerju ali na drugi podlagi, ki je za delavca sporna), ni mogoče podaljševati s predhodnim uveljavljanjem varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, ki ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nobenem primeru ne pride v poštev.
S pogodbo o izobraževanju dogovorjena obveznost delavca, da določen čas po končanem izobraževanjem ostane na delu pri delodajalcu, pomeni dopusten primer omejitve svobodne izbire dela. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava je takšna omejitev dopustna, če je pri tem upoštevano načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom je delavec dolžan povrniti le sorazmerni del stroškov, če je po končanem izobraževanju na delu ostal krajši čas, kot pa bi moral glede na pogodbeno zavezo. Zato tožeča stranka lahko od toženke (zaradi predčasne prekinitve dela pri tožeči stranki) zahteva le vrnitev sorazmernega dela stroškov doktorskega študija.
ZSPJS-F člen 22.e. ZJU člen 96, 96/1. ZDR člen 42, 126. Uredba o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela člen 2.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - dodatek za povečan obseg dela - višina
Tožnik je bil v spornem času formalno razporejen na dolžnost referenta in je opravljal vse naloge, ki so spadale v okvir tega delovnega mesta, dodatno pa je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta vodje v drugi enoti. Tožena stranka mu je zato utemeljeno obračunavala plačo po količniku, ki je bil določen za dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen in jo je tudi v celoti izvrševal. Do razlike v plači glede na dejansko delo je delavec upravičen v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Stališču tožnika, da je upravičen do razlike v plači, bi bilo mogoče pritrditi le, kolikor bi šlo za fiktivno razporeditev na delovno mesto referenta in dejansko opravljanje le dela vodje vzdrževanja infrastrukture. Tega sodišče ni ugotovilo, tožnik pa ne zatrjuje, da nalog referenta ni opravljal v celoti. Delavec ne more sočasno opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu referenta, na katerega je bil razporejen, in za to delo je prejemal plačo za polni delovni čas. Zato tožnik ni upravičen do plače za obe delovni mesti skladno z dejansko opravljenim delom.
Okoliščino, da je tožnik ob ali poleg svojega dela opravljal tudi drugo delo oziroma opravljal naloge, ki spadajo v delokrog drugega delovnega mesta, je potrebno upoštevati pri priznanju dodatka za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog.
Tožnica je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. ZPIZ je odločil, da tožnica kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami s polovico delovnega časa. Delodajalec je s tem, ko ni spoštoval dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnal protipravno. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločbo, s katero je bilo odločeno, da Zavod RS za zaposlovanje plačuje tožniku prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med brezposelnostjo. Iz pravnega pouka navedenih prvostopenjskih odločb izhaja, da je imel tožnik možnost vložiti pritožbo pri pristojnem ministrstvu, v 15-ih dneh od dneva vročitve odločbe. Tožnik te pravice ni izkoristil. V skladu s 1. odstavkom 63. členom ZDSS-1 se v socialnih sporih lahko zahteva sodno varstvo samo zoper dokončne odločbe. Socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Ker v tem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, je potrebno tožbo na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 zavreči.
Tako kot račun je tudi izpisek odprtih postavk verodostojna listina, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih te listine izkazujejo, za resnična, dokler jih nasprotna stranka ne izpodbije. S povsem pavšalnim ugovorom pravilnosti verodostojne listine ni mogoče izpodbiti.
omrežnina - proizvajalec električne energije - sistemski operater - odjemalec električne energije - akt o metodologiji za določitev omrežnine
Način obračunavanja omrežnine je določen z Aktom, ki je v spornem obdobju v 100. členu določal, da proizvajalec električne energije, ki je priključen na omrežje sistemskega operaterja, plača omrežnino za prevzem električne energije iz omrežja glede na določbe tega akta. Gramatikalna razlaga lahko pripelje edino do zaključka, da so na ta način proizvajalci izenačeni s končnimi odjemalci, saj Akt, ko določa obveznost plačevanja omrežnine in kriterije za njeno višino, govori v ostalih členih le o končnih odjemalcih. Tako tudi namenska razlaga določb Akta pripelje do enakega zaključka, da mora proizvajalec, ki je hkrati tudi prejemnik energije, plačati omrežnino glede na količino prejete energije.
Tožnica je bila od 12. 10. 2012 dalje že upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil, od 19. 11. 2012 dalje pa za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Ker je drugostopenjska odločba posegla v prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil od 18. 9. 2012 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo. Za isto obdobje namreč ne more prejeti dvojnega izplačila tega dodatka. Tožnica za obdobje od 10. 8. 2012 do 17. 9. 2012 ni prejela ničesar, kajti sodišče je tožnici za omenjeno obdobje samo priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot je to tožnica tudi uveljavljala s tožbo.
1. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla konkretne podatke glede porabe električne energije, odčitkov števcev in načina obračunavanja. Tožena stranka je na tako substancirane trditve odgovorila le s pavšalnim ugovorom, da ni porabila toliko elektrike in da izstavljeni računi sami po sebi ne dokazujejo ničesar. Na tak način se ne more uspešno braniti, saj je ugovor preveč pavšalen, da bi ga bilo mogoče preizkusiti in da bi od tožeče stranke zahteval kakšne dodatne navedbe in dokazne predloge.
2. V dokaznem predlogu mora stranka navesti, katere konkretne (že postavljene) trditve z njim dokazuje, saj izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb.
ZDR člen 72, 88, 88/1, 88/1-3, 88/6. KZ-1 člen 240.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - poslovodna oseba - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Tožena stranka je v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku (članu poslovodstva tožene stranke) očitala, da je spornega dne v obliki namenskega kredita v višini 2.500.000,00 EUR za financiranje izgradnje plovila opustil svojo dolžno skrbnost v zvezi z zaščito premoženjskih interesov delodajalca in kršil pravila delodajalca. Tožnik bi moral v primeru, ko gre za povečanje obliga, kot oseba, odgovorna za pravilnost in zakonitost ter smotrnost poslovanja tožene stranke, zagotoviti, da vlogo obravnavajo pristojni organi, saj ni šlo za sanacijo, kot to navaja tožnik. Prav tako je potrebno vsako financiranje plovil, ne glede na obliko financiranja, obravnavati na nadzornem svetu. Odločitev bi moralo sprejeti poslovodstvo v sestavi vseh članov, predmetna vloga pa je bila odobrena brez podpisa enega člana, kar pomeni, da so bila kršena pravila tožene stranke, tožnik pa te kršitve tudi kasneje ni odpravil ter tudi ni zagotovil, da bi se financiranje odobrilo šele, ko bi vlogo predhodno odobril tudi nadzorni svet tožene stranke. Očitana kršitev je tožniku dokazana in utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.