ZDR-1 člen 98, 103, 228. ZDR člen 88, 88/6. ZSDU člen 91, 91/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - večje število delavcev - kolektivni odpust - program razreševanja presežnih delavcev - rok za podajo odpovedi - svet delavcev - soglasje
Med večje število delavcev se lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugi zakonski podlagi. V konkretni zadevi pa niti ne gre za to, da bi večjemu številu delavcev delovno razmerje prenehalo na drugi podlagi, temveč le za nekakšno predvidevanje delodajalca o tem, kakšno bi bilo optimalno število zaposlenih, česar pa delodajalec ni realiziral. Istočasno s tožnico je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejelo le 6 delavcev. Zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev.
Zaradi tega ker svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oziroma k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.
izdaja sodbe brez glavne obravnave – nesporno dejansko stanje – dokazni postopek – procesni pobotni ugovor – trditve v ugovoru zoper sklep o izvršbi
Pri presoji vprašanja, ali gre za nesporno dejansko stanje med pravdnima strankama, je treba upoštevati tudi trditveno podlago tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Med tožnico in njenim bivšim možem so obstajali vsi elementi izvenzakonske skupnosti (med njima je po razvezi zakonske zveze obstajala čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, vzajemna pomoč, šlo pa je tudi za ekonomsko skupnost partnerjev) ter s tem pogoji iz 114. člena ter iz 1. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljen.
plača - pobot - neupravičena obogatitev - pobotni ugovor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve zmotno oprlo na določbo 191. člena OZ. Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz trditvene podlage tožene stranke in tudi iz doslej izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici variabilni del plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna storiti. Tožena stranka uveljavlja, da jo je tožnica z lažnimi poročili spravila v zmoto, da je štela, da je naročeno delo opravljeno, zaradi česar je tožnici obračunala in izplačala variabilni del plače. Tožena stranka tako v pobot uveljavlja tisto, kar je po njenem mnenju tožnici plačala v zmoti, ki naj bi jo pri njej povzročila tožnica s svojim ravnanjem. To pomeni, da tožena stranka v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi jo zoper tožnico imela iz naslova neupravičene pridobitve.
Procesnega pobotnega ugovora, ki ga tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožničino tožbo, ni mogoče enačiti s pobotom, o katerem govori 136. člen ZDR. V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo brez delavčevega pisnega soglasja. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP, pa je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Čeprav delodajalec svoje terjatve ne more sam pobotati, tako da bi delavcu izplačal dolgovane prejemke, zmanjšane za lastno terjatev, pa določba 136. člena ZDR ni ovira, da delodajalec v sporu ne bi mogel uveljavljati pobotnega ugovora, češ da ima tudi sam terjatev zoper delavca, ki naj se pobota s terjatvijo delavca. Tožena stranka je storila ravno to, zato bi sodišče prve stopnje moralo po vsebini ugotavljati, ali njegova terjatev obstoji.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077055
OZ člen 15, 21, 70, 70/3, 76, 76/1.
sklenitev pogodbe – pooblastilo za sklepanje pogodb – omejeno pooblastilo – pogajanja – izgubljeni dobiček – očitna pisna pomota – zamenjava tožeče in tožene stranke
Sodišče prve stopnje je na nekaterih mestih v obrazložitvi izpodbijane sodbe res pomotoma zamenjalo tožečo in toženo stranko. Vendar je ta pomota tako očitna, da ni vplivala na zmožnost preizkusa sodbe.
Odločilno za presojo, da Pogodba ni bila sklenjena, je, da ne T. G. ne M. F. nista imela pravice za sklenitev pogodbe, kar je bilo vsem udeleženim v poslu nedvomno jasno.
invalid III. kategorije - nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu - izbris iz evidence brezposelnih oseb - vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev
ZPIZ-1 v 275. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. OZ v 190. členu določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnik (invalid III. kategorije) v določenem obdobju ni bil več voden v evidenci brezposelnih, zato je bilo nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ustavljeno. Tožnik je neupravičeno prejel sporni znesek. Zato sta izpodbijani odločbi tožene stranke, s katerima je bila tožniku naložena vrnitev nadomestila, pravilni in zakoniti.
ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-5, 58, 60. Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje člen 7, 7/3.
prispevki za obvezno zdravstveno zavarovanje - odpis dolga - samostojni podjetnik - odpis prispevkov zaradi neizterljivosti - socialna ogroženost zavarovanca - delni odpis dolga
O zahtevku za celoten odpust dolga tožnika iz naslova plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je bilo že pravnomočno odločeno. Tudi sicer pri tožniku ne gre za socialno ogroženost zavezanca, saj ta ni ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki bi bila veljavna v času vložitve vloge (3. točka 7. člena Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje).
Po 9. členu Pravilnika se zavezancu lahko odpiše del dolga, ki ga predstavljajo zakonite zamudne obresti pod pogojem, da predhodno v enkratnem znesku poravna glavnico dolga z obrestmi iz 3. člena tega Pravilnika in če je organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov, že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj eno dejanje izvršbe. Tožnik ni niti navajal, da bi bili navedeni pogoji v času izdaje prvostopne odločbe podani, zato tudi pogoji za delni odpis dolga niso bili podani.
Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje člen 6, 7. ZPIZ-1 člen 208, 208/8, 209, 209/1, 209/2, 209/6. ZPSV člen 4. Pravilniku o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove člen 2.
zahteva za znižanje zavarovalne osnove - samostojna podjetnica - določanje zavarovalnih osnov samozaposlenim osebam
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama odločala v skladu s 6. odstavkom 209. člena ZPIZ-1 o zahtevi tožnice za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do znižanja zavarovalne osnove po določbi 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1 pride v primeru, če zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in če bi plačevanje prispevkov po predpisani zavarovalni osnovi ogrozilo nadaljnje poslovanje samozaposlene osebe. Ogroženost nadaljnjega poslovanja zavarovanca je v 6. členu Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opredeljena z dvema meriloma, in sicer z negativnim tekočim in pričakovanim poslovnim izidom ter s tem, da odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove. Poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida tožnice (samostojne podjetnice) ni posledica dogodkov oz. razlogov, na katere zavarovanka ni mogla vplivati. Odhodki tožnice dolgoročno ne presegajo prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkov od nižje zavarovalne osnove. Zato tožnica ni izpolnila pogojev za znižanje zavarovalne osnove po določilih 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1.
Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov najemnega stanovanja ima tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno naravo subsidiarnega poroštva, kar pomeni, da je za aktiviranje subsidiarnega poroštva druge toženke zadostovalo že, če se najemnik na pisno zahtevo tožeče stranke v razumnem roku ni odzval na plačilo.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 43/2, 43/2-2.
zdraviliško zdravljenje - način zdravljenja - ambulanten način - stacionarni način
Izvedenec je na osebnem pregledu tožnika ugotovil, da je tožnik glede na trenutno klinično in funkcijsko stanje sposoben voziti osebno vozilo in je torej sposoben za prevoz v lastni organizaciji od svojega doma do najbližjega naravnega zdravilišča in nazaj. Zato je tožnik upravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču na ambulantni in ne na stacionarni način.
Tako kot račun je tudi izpisek odprtih postavk verodostojna listina, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih te listine izkazujejo, za resnična, dokler jih nasprotna stranka ne izpodbije. S povsem pavšalnim ugovorom pravilnosti verodostojne listine ni mogoče izpodbiti.
omrežnina - proizvajalec električne energije - sistemski operater - odjemalec električne energije - akt o metodologiji za določitev omrežnine
Način obračunavanja omrežnine je določen z Aktom, ki je v spornem obdobju v 100. členu določal, da proizvajalec električne energije, ki je priključen na omrežje sistemskega operaterja, plača omrežnino za prevzem električne energije iz omrežja glede na določbe tega akta. Gramatikalna razlaga lahko pripelje edino do zaključka, da so na ta način proizvajalci izenačeni s končnimi odjemalci, saj Akt, ko določa obveznost plačevanja omrežnine in kriterije za njeno višino, govori v ostalih členih le o končnih odjemalcih. Tako tudi namenska razlaga določb Akta pripelje do enakega zaključka, da mora proizvajalec, ki je hkrati tudi prejemnik energije, plačati omrežnino glede na količino prejete energije.
Tožnica je bila od 12. 10. 2012 dalje že upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil, od 19. 11. 2012 dalje pa za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Ker je drugostopenjska odločba posegla v prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil od 18. 9. 2012 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo. Za isto obdobje namreč ne more prejeti dvojnega izplačila tega dodatka. Tožnica za obdobje od 10. 8. 2012 do 17. 9. 2012 ni prejela ničesar, kajti sodišče je tožnici za omenjeno obdobje samo priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot je to tožnica tudi uveljavljala s tožbo.
neupravičena pridobitev - uporaba celotne nepremičnine - pasivnost enega solastnika
Razmerje med solastniki ne pomeni, da ima en solastnik pravico stvar v celoti uporabljati in nič storiti ter ne reagirati na predlog drugega. Obveza je na strani obeh solastnikov in toženec ne bi smel enostavno spregledati tožnikovega predloga. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel toženec od takšne uporabe korist, saj je uporabljal tudi tožnikov del.
Tožeča stranka je svoje trditve v zvezi z dobropisom tudi izkazala, sodišče je glede tega spornega dejstva namreč izvajalo še druge dokaze in na koncu na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene, ugotovilo, da preplačila po Pogodbi ni bilo. Pravilo o (materialnem) dokaznem bremenu je bilo torej uporabljeno pravilno. V opisani situaciji pa se je v okviru dokaznega postopka procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki bi že s potrdilom o plačilu lahko izkazala nasprotno, vendar tega ni storila in zato ni uspela ovreči zaključkov sodišča prve stopnje o (ne)obstoju preplačila.
Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločbo, s katero je bilo odločeno, da Zavod RS za zaposlovanje plačuje tožniku prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med brezposelnostjo. Iz pravnega pouka navedenih prvostopenjskih odločb izhaja, da je imel tožnik možnost vložiti pritožbo pri pristojnem ministrstvu, v 15-ih dneh od dneva vročitve odločbe. Tožnik te pravice ni izkoristil. V skladu s 1. odstavkom 63. členom ZDSS-1 se v socialnih sporih lahko zahteva sodno varstvo samo zoper dokončne odločbe. Socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Ker v tem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, je potrebno tožbo na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 zavreči.
ZPSDP člen 1. Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih člen 2, 2/1, 2/4, 6.
povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela - javni prevoz - kilometrina - stroški v zvezi z delom
Tožnik (javni uslužbenec) z uporabo javnega prevoza ne bi mogel pravočasno priti na delo, kar pomeni, da uporaba javnega prevoza ni mogoča, zato mu je tožena stranka dolžna zagotoviti povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine (4. odstavek 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih).
Ker se insolventnost v smislu prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP lahko kaže ali v trajnejši nelikvidnosti ali v dolgoročni plačilni nesposobnosti, same insolventnosti ni mogoče izključiti že z utemeljevanjem, da ena od možnih oblik insolventnosti ni izkazana.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožnici I. kategorija invalidnosti ni strokovno utemeljena, je pa zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica namreč z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
spor majhne vrednosti - pravočasnost navajanja dejstev - pobotni ugovor - pomanjkljiva trditvena podlaga - relativna kršitev določb postopka - pritožbeni razlogi
Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi trditve o materialnopravnem (predpravdnem) pobotu dopolnila in podala tudi pobotni ugovor v smislu 3. odstavka 319. člena ZPP (procesni pobot). Bolj specifične oziroma nove navedbe tožene stranke so zahtevale tudi bolj konkretiziran odgovor tožnika. Podana je bila torej situacija, v kateri je navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v (drugi) pripravljalni vlogi dopustno.
Kršitev 452. člena ZPP pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni zajeta v 2. odstavku 339. člena ZPP.