CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0070503
ZDDV-1 člen 16, 33, 76, 81, 82. ZOdvT člen 14, 14/2, 16, 19. ZOdvT tarifna številka 6000, 6002.
javno priobčevanje glasbenih del - male avtorske pravice - avtorski honorar - plačilo DDV - prosta izbira odvetnika - materialni stroški
Tožeča stranka kot davčni zavezanec in oseba, ki je dolžna izdati račun v skladu z ZDDV-1, od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo DDV od avtorskih honorarjev za male avtorske pravice.
Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, ki se lahko omeji le v izjemnih primerih, ko je to res utemeljeno.
Stranka je upravičena do materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT za vsako stopnjo postopka.
motenje posesti – dokazovanje – pravilo o dokaznem bremu – zaslišanje stranke
Le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki se tudi ni izkazala za povsem verodostojno, sodišče ni moglo z zadostno stopnjo gotovosti ugotoviti, ali je toženka zamenjala ključavnico na vratih stanovanja.
priznana dejstva – pravdni stroški – pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov – spor majhne vrednosti – vštevanje stroškov izvršilnega postopka
Konkretizirana dejstva tožeče stranke, ki jih tožena stranka zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za ne zanikana in priznana.
Zahteva za povračilo pravdnih stroškov, ki jo je tožeča stranka podala dva dni po prejemu sodbe (torej takoj, ko je izvedela, da obravnave, na kateri bi še lahko pravočasno priglasila stroške postopka, ne bo), je pravočasna.
plača - pobot - neupravičena obogatitev - pobotni ugovor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve zmotno oprlo na določbo 191. člena OZ. Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz trditvene podlage tožene stranke in tudi iz doslej izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici variabilni del plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna storiti. Tožena stranka uveljavlja, da jo je tožnica z lažnimi poročili spravila v zmoto, da je štela, da je naročeno delo opravljeno, zaradi česar je tožnici obračunala in izplačala variabilni del plače. Tožena stranka tako v pobot uveljavlja tisto, kar je po njenem mnenju tožnici plačala v zmoti, ki naj bi jo pri njej povzročila tožnica s svojim ravnanjem. To pomeni, da tožena stranka v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi jo zoper tožnico imela iz naslova neupravičene pridobitve.
Procesnega pobotnega ugovora, ki ga tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožničino tožbo, ni mogoče enačiti s pobotom, o katerem govori 136. člen ZDR. V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo brez delavčevega pisnega soglasja. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP, pa je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Čeprav delodajalec svoje terjatve ne more sam pobotati, tako da bi delavcu izplačal dolgovane prejemke, zmanjšane za lastno terjatev, pa določba 136. člena ZDR ni ovira, da delodajalec v sporu ne bi mogel uveljavljati pobotnega ugovora, češ da ima tudi sam terjatev zoper delavca, ki naj se pobota s terjatvijo delavca. Tožena stranka je storila ravno to, zato bi sodišče prve stopnje moralo po vsebini ugotavljati, ali njegova terjatev obstoji.
Tožena stranka je z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora utemeljeno zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1, ki določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnica namreč na dan vložitve zahteve ni izpolnjevala pogoja starosti, saj je že dopolnila starost 26 let.
Med tožnico in njenim bivšim možem so obstajali vsi elementi izvenzakonske skupnosti (med njima je po razvezi zakonske zveze obstajala čustvena navezanost, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje, vzajemna pomoč, šlo pa je tudi za ekonomsko skupnost partnerjev) ter s tem pogoji iz 114. člena ter iz 1. alinee 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do vdovske pokojnine oziroma do dela vdovske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek na priznanje pravice do vdovske pokojnine utemeljen.
Subsidiarna odgovornost lastnika za plačilo obratovalnih stroškov najemnega stanovanja ima tudi po oceni pritožbenega sodišča pravno naravo subsidiarnega poroštva, kar pomeni, da je za aktiviranje subsidiarnega poroštva druge toženke zadostovalo že, če se najemnik na pisno zahtevo tožeče stranke v razumnem roku ni odzval na plačilo.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožnici I. kategorija invalidnosti ni strokovno utemeljena, je pa zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnica namreč z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno pa je zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
spor majhne vrednosti - pravočasnost navajanja dejstev - pobotni ugovor - pomanjkljiva trditvena podlaga - relativna kršitev določb postopka - pritožbeni razlogi
Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi trditve o materialnopravnem (predpravdnem) pobotu dopolnila in podala tudi pobotni ugovor v smislu 3. odstavka 319. člena ZPP (procesni pobot). Bolj specifične oziroma nove navedbe tožene stranke so zahtevale tudi bolj konkretiziran odgovor tožnika. Podana je bila torej situacija, v kateri je navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v (drugi) pripravljalni vlogi dopustno.
Kršitev 452. člena ZPP pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni zajeta v 2. odstavku 339. člena ZPP.
starostna pokojnina - višina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je zato odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Pri tem je bistveno, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Lažno prikazovanje koriščenja gostinskih uslug druge družbe pri toženi stranki in izdajanje računov pod osebnimi številkami drugih zaposlenih, predstavljata kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL0078856
OZ člen 149, 943, 965.
nesreča pri delu - nepogodbena obveznost - uporaba prava - navezne okoliščine - zavarovana odgovornost - direktna tožba - objektivna odgovornost - nevarno delo - zakonske zamudne obresti
Navezne okoliščine napotujejo na slovensko pravo: delodajalec ima sedež v Sloveniji, od tukaj je bil tožnik napoten na delo, razen takoj po poškodbi, se je zdravil v Sloveniji, kjer ima prijavljeno tudi začasno prebivališče. Teh okoliščin dejstvo, da je tožbo vložil zoper zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost, ne spremeni.
Določilo 943. člena OZ glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti velja le za pogodbeno razmerje z zavarovalnico, ne pa za tek zamudnih obresti pri direktni tožbi po 965. členu OZ.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR (ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo). Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri delodajalcu že prenehalo (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas in vrnitve na delo, uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR. To velja tudi za tožnikov primer, saj tožnik zahteva transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas iz razloga po 54. členu ZDR, to je zato, ker je ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je tožbo vložil po izteku 30-dnevnega roka za sodno varstvo, ki teče od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev pravice. Zato je njegova tožbo na ugotovitev, da mu spornega dne pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak še traja, pravilno zavržena.
Prekluzivnega roka za sodno varstvo iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR v nobenem primeru, kadar je zaposlitev delavca pri delodajalcu že zaključena (ne glede na to, ali se opravlja v delovnem razmerju ali na drugi podlagi, ki je za delavca sporna), ni mogoče podaljševati s predhodnim uveljavljanjem varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, ki ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nobenem primeru ne pride v poštev.
S pogodbo o izobraževanju dogovorjena obveznost delavca, da določen čas po končanem izobraževanjem ostane na delu pri delodajalcu, pomeni dopusten primer omejitve svobodne izbire dela. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava je takšna omejitev dopustna, če je pri tem upoštevano načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom je delavec dolžan povrniti le sorazmerni del stroškov, če je po končanem izobraževanju na delu ostal krajši čas, kot pa bi moral glede na pogodbeno zavezo. Zato tožeča stranka lahko od toženke (zaradi predčasne prekinitve dela pri tožeči stranki) zahteva le vrnitev sorazmernega dela stroškov doktorskega študija.
ZSPJS-F člen 22.e. ZJU člen 96, 96/1. ZDR člen 42, 126. Uredba o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela člen 2.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - dodatek za povečan obseg dela - višina
Tožnik je bil v spornem času formalno razporejen na dolžnost referenta in je opravljal vse naloge, ki so spadale v okvir tega delovnega mesta, dodatno pa je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta vodje v drugi enoti. Tožena stranka mu je zato utemeljeno obračunavala plačo po količniku, ki je bil določen za dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen in jo je tudi v celoti izvrševal. Do razlike v plači glede na dejansko delo je delavec upravičen v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Stališču tožnika, da je upravičen do razlike v plači, bi bilo mogoče pritrditi le, kolikor bi šlo za fiktivno razporeditev na delovno mesto referenta in dejansko opravljanje le dela vodje vzdrževanja infrastrukture. Tega sodišče ni ugotovilo, tožnik pa ne zatrjuje, da nalog referenta ni opravljal v celoti. Delavec ne more sočasno opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu referenta, na katerega je bil razporejen, in za to delo je prejemal plačo za polni delovni čas. Zato tožnik ni upravičen do plače za obe delovni mesti skladno z dejansko opravljenim delom.
Okoliščino, da je tožnik ob ali poleg svojega dela opravljal tudi drugo delo oziroma opravljal naloge, ki spadajo v delokrog drugega delovnega mesta, je potrebno upoštevati pri priznanju dodatka za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog.
ZSPJS člen 32, 206. ZEPDSV člen 18, 19, 19/2. ZPP člen 212, 355.
dodatek za stalno pripravljenost - javni uslužbenci - zastaranje - evidenca o izrabi delovnega časa - nepopono ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalec je na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa delavca, pri čemer mora dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 19/2 ZEPDSV). ZEPDSV ne nalaga delavcu vodenja evidence o urah stalne pripravljenosti v posameznem dnevu, zato v tem zakonu ni podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila evidenc oziroma podatkov o posameznih dnevih in urah stalne pripravljenosti. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditev, da je imela določeno število ur stalne pripravljenosti, je tožnica dokazovala z izpisom ur. V kolikor se tožena stranka ne strinja s številom ur stalne pripravljenosti iz izpisa oziroma je zanjo ta sporen, je glede tega v skladu s citirano določbo ZPP dokazno breme na njej, saj gre za dejstvo, s katerim tožena stranka izpodbija navedbe in listino, ki jo je sama izdala.
Tožnica je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. ZPIZ je odločil, da tožnica kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami s polovico delovnega časa. Delodajalec je s tem, ko ni spoštoval dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnal protipravno. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
Tako kot račun je tudi izpisek odprtih postavk verodostojna listina, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih te listine izkazujejo, za resnična, dokler jih nasprotna stranka ne izpodbije. S povsem pavšalnim ugovorom pravilnosti verodostojne listine ni mogoče izpodbiti.