Tožena stranka je z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora utemeljeno zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1, ki določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnica namreč na dan vložitve zahteve ni izpolnjevala pogoja starosti, saj je že dopolnila starost 26 let.
Sodišče prve stopnje je utemeljilo razloge, zakaj je obdolženega oprostilo stroškov postopka, prekrškovni organ pa zgolj navaja, kaj bi po njegovem mnenju še vse moralo sodišče prve stopnje narediti v smeri ugotavljanja premoženjskega stanja obdolženca, ne da bi zatrjeval in predložil dokaze, da premoženjsko stanje obdolženca ni takšno, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
1. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla konkretne podatke glede porabe električne energije, odčitkov števcev in načina obračunavanja. Tožena stranka je na tako substancirane trditve odgovorila le s pavšalnim ugovorom, da ni porabila toliko elektrike in da izstavljeni računi sami po sebi ne dokazujejo ničesar. Na tak način se ne more uspešno braniti, saj je ugovor preveč pavšalen, da bi ga bilo mogoče preizkusiti in da bi od tožeče stranke zahteval kakšne dodatne navedbe in dokazne predloge.
2. V dokaznem predlogu mora stranka navesti, katere konkretne (že postavljene) trditve z njim dokazuje, saj izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb.
ZDR člen 72, 88, 88/1, 88/1-3, 88/6. KZ-1 člen 240.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - poslovodna oseba - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Tožena stranka je v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku (članu poslovodstva tožene stranke) očitala, da je spornega dne v obliki namenskega kredita v višini 2.500.000,00 EUR za financiranje izgradnje plovila opustil svojo dolžno skrbnost v zvezi z zaščito premoženjskih interesov delodajalca in kršil pravila delodajalca. Tožnik bi moral v primeru, ko gre za povečanje obliga, kot oseba, odgovorna za pravilnost in zakonitost ter smotrnost poslovanja tožene stranke, zagotoviti, da vlogo obravnavajo pristojni organi, saj ni šlo za sanacijo, kot to navaja tožnik. Prav tako je potrebno vsako financiranje plovil, ne glede na obliko financiranja, obravnavati na nadzornem svetu. Odločitev bi moralo sprejeti poslovodstvo v sestavi vseh članov, predmetna vloga pa je bila odobrena brez podpisa enega člana, kar pomeni, da so bila kršena pravila tožene stranke, tožnik pa te kršitve tudi kasneje ni odpravil ter tudi ni zagotovil, da bi se financiranje odobrilo šele, ko bi vlogo predhodno odobril tudi nadzorni svet tožene stranke. Očitana kršitev je tožniku dokazana in utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
invalid III. kategorije - nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu - izbris iz evidence brezposelnih oseb - vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev
ZPIZ-1 v 275. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. OZ v 190. členu določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnik (invalid III. kategorije) v določenem obdobju ni bil več voden v evidenci brezposelnih, zato je bilo nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ustavljeno. Tožnik je neupravičeno prejel sporni znesek. Zato sta izpodbijani odločbi tožene stranke, s katerima je bila tožniku naložena vrnitev nadomestila, pravilni in zakoniti.
Za ugotovitev invalidnosti je pomembno, ali je zdravljenje oz. medicinska rehabilitacija pri zavarovancu končana. Pogoji so izpolnjeni šele tedaj, ko se sprememb v zdravstvenem stanju ne more več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre za dokončno stanje. Pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, zato pri njej še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne I. kategorije ter popolne nezmožnosti za delo.
motenje posesti – dokazovanje – pravilo o dokaznem bremu – zaslišanje stranke
Le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki se tudi ni izkazala za povsem verodostojno, sodišče ni moglo z zadostno stopnjo gotovosti ugotoviti, ali je toženka zamenjala ključavnico na vratih stanovanja.
Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje člen 6, 7. ZPIZ-1 člen 208, 208/8, 209, 209/1, 209/2, 209/6. ZPSV člen 4. Pravilniku o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove člen 2.
zahteva za znižanje zavarovalne osnove - samostojna podjetnica - določanje zavarovalnih osnov samozaposlenim osebam
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama odločala v skladu s 6. odstavkom 209. člena ZPIZ-1 o zahtevi tožnice za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do znižanja zavarovalne osnove po določbi 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1 pride v primeru, če zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in če bi plačevanje prispevkov po predpisani zavarovalni osnovi ogrozilo nadaljnje poslovanje samozaposlene osebe. Ogroženost nadaljnjega poslovanja zavarovanca je v 6. členu Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opredeljena z dvema meriloma, in sicer z negativnim tekočim in pričakovanim poslovnim izidom ter s tem, da odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove. Poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida tožnice (samostojne podjetnice) ni posledica dogodkov oz. razlogov, na katere zavarovanka ni mogla vplivati. Odhodki tožnice dolgoročno ne presegajo prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkov od nižje zavarovalne osnove. Zato tožnica ni izpolnila pogojev za znižanje zavarovalne osnove po določilih 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1.
Tožnica je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. ZPIZ je odločil, da tožnica kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami s polovico delovnega časa. Delodajalec je s tem, ko ni spoštoval dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnal protipravno. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Ker je kupoprodajna pogodba sklenjena že s trenutkom, ko je toženec po svojem pooblaščencu sprejel izjavo tožnika o sprejemu ponudbe, tožnik ne more v nadaljevanju od toženca zahtevati, da z njim sklene prodajno pogodbo, saj utemeljenost takšnega zahtevka ne izhaja iz tožbe in gre za nesklepčnost tožbe, ki jo ni mogoče odpraviti. Pritožnik neutemeljeno od pritožbenega sodišča zahteva dopolnitev sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku II/B in sicer, da bi sodišče moralo dopolniti takšen zahtevek z vsebino: “da bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila ta sodba“. Takšnega zahtevka tožnik potem, ko je s pripravljalnim spisom z dne 12.4.2012 prilagodil zahtevek, ni postavil.
Določbe 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti v primeru, ko je upnik že pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico na podlagi sklepa o predhodni odredbi.
Zoisova štipendija - višina - dodatki k Zoisovi štipendiji - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom Zštip (dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča) pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in ki v kraju izobraževanja tudi dejansko biva. Tožnik je ta pogoj dokazal. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in da je v kraju izobraževanja tudi dejansko bival, že pred začetkom študijskega leta. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek po ZPPreb, ne pa tudi ugotovitve neizpolnjevanja pogojev za Zoisovo štipendijo oziroma priznanje spornega dodatka v danem primeru. Zato tožena stranka tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča neutemeljeno ni upoštevala pri izračunu višine Zoisove štipendije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0063833
ZPP člen 2, 2/1, 213, 213/1. OZ člen 239, 239/1.
odškodnina – določen zahtevek – najemna pogodba – najemnina za poslovni prostor – zmanjšanje najemnine
V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker tožena stranka za plačilo odškodnine ni postavila določenega zahtevka, o njem sodišče prve stopnje pravilno tudi ni odločalo.
Ker ima bančna garancija tako klavzulo "na prvi poziv", kot tudi klavzuli "ne glede na ugovor" in "brezpogojno", ne more v skladu s prvim odstavkom 1087. člena ZOR banka uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih sicer lahko naročitelj lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti. Garant je dolžan pri takšni samostojni (od osnovnega posla neodvisni) bančni garanciji preveriti le, ali so izpolnjeni pogoji, ki so navedeni v sami garanciji. Zaradi takšne narave predmetne bančne garancije je bilo presojanje prvostopnega sodišča o tem, kdo je kršil pogodbo, kdo je imel pravico do odstopa od pogodbe, kakšni so bili pogodbeni roki, ali je bil postopek odstopa od pogodbe pravilen ipd., v predmetnem sporu pravno irelevantno.
kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja – odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrečene kazenske točke
Glede na to, da je storilec storil prekršek za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk v cestnem prometu in so mu bile te tudi izrečene, možnosti izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja samo za kategorijo A, s katero je bil prekršek storjen, v storilčevem primeru ni.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zavrženje tožbe - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
Delavec lahko uveljavlja transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas v času zaposlitve pri delodajalcu v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR (ker je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo). Če pa mu je pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri delodajalcu že prenehalo (npr. zaradi poteka določenega časa), pa mora sodno varstvo tako glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas kot glede nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas in vrnitve na delo, uveljavljati v skladu z določbo 3. odstavka 204. člena ZDR. To velja tudi za tožnikov primer, saj tožnik zahteva transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega časa v nedoločen čas iz razloga po 54. členu ZDR, to je zato, ker je ostal na delu po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar se šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik je tožbo vložil po izteku 30-dnevnega roka za sodno varstvo, ki teče od dneva, ko je tožnik izvedel za kršitev pravice. Zato je njegova tožbo na ugotovitev, da mu spornega dne pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ampak še traja, pravilno zavržena.
Prekluzivnega roka za sodno varstvo iz določbe 3. odstavka 204. člena ZDR v nobenem primeru, kadar je zaposlitev delavca pri delodajalcu že zaključena (ne glede na to, ali se opravlja v delovnem razmerju ali na drugi podlagi, ki je za delavca sporna), ni mogoče podaljševati s predhodnim uveljavljanjem varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva po določbah 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, ki ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi v nobenem primeru ne pride v poštev.
S pogodbo o izobraževanju dogovorjena obveznost delavca, da določen čas po končanem izobraževanjem ostane na delu pri delodajalcu, pomeni dopusten primer omejitve svobodne izbire dela. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava je takšna omejitev dopustna, če je pri tem upoštevano načelo sorazmernosti. V skladu s tem načelom je delavec dolžan povrniti le sorazmerni del stroškov, če je po končanem izobraževanju na delu ostal krajši čas, kot pa bi moral glede na pogodbeno zavezo. Zato tožeča stranka lahko od toženke (zaradi predčasne prekinitve dela pri tožeči stranki) zahteva le vrnitev sorazmernega dela stroškov doktorskega študija.
ZSPJS-F člen 22.e. ZJU člen 96, 96/1. ZDR člen 42, 126. Uredba o pogojih in višini dodatka za plačilo povečanega obsega dela člen 2.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - dodatek za povečan obseg dela - višina
Tožnik je bil v spornem času formalno razporejen na dolžnost referenta in je opravljal vse naloge, ki so spadale v okvir tega delovnega mesta, dodatno pa je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta vodje v drugi enoti. Tožena stranka mu je zato utemeljeno obračunavala plačo po količniku, ki je bil določen za dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen in jo je tudi v celoti izvrševal. Do razlike v plači glede na dejansko delo je delavec upravičen v primeru, ko je formalno razporejen na eno dolžnost, dejansko pa opravlja delo na drugi dolžnosti. Stališču tožnika, da je upravičen do razlike v plači, bi bilo mogoče pritrditi le, kolikor bi šlo za fiktivno razporeditev na delovno mesto referenta in dejansko opravljanje le dela vodje vzdrževanja infrastrukture. Tega sodišče ni ugotovilo, tožnik pa ne zatrjuje, da nalog referenta ni opravljal v celoti. Delavec ne more sočasno opravljati dela na dveh delovnih mestih polni delovni čas. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu referenta, na katerega je bil razporejen, in za to delo je prejemal plačo za polni delovni čas. Zato tožnik ni upravičen do plače za obe delovni mesti skladno z dejansko opravljenim delom.
Okoliščino, da je tožnik ob ali poleg svojega dela opravljal tudi drugo delo oziroma opravljal naloge, ki spadajo v delokrog drugega delovnega mesta, je potrebno upoštevati pri priznanju dodatka za povečan obseg dela oziroma nadpovprečno obremenjenost pri opravljanju rednih nalog.
uvrstitev v plačni razred - določitev plače - javni uslužbenci - zavrženje tožbe
Tožnik je skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS izpodbijal 6. člen aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi o uvrstitvi v plačni razred in sicer s predlogom za delno razveljavitev aneksa, ki ga je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS zavrnila. Ta sklep je tožnik prejel 1. 8. 2011 in dne 17. 8. 2011 vložil tožbo. Iz tožbenih navedb izhaja, da izpodbija tako določbo 6. člena aneksa št. 4, kot tudi sklep komisije za pritožbe, vendar pa je prvotno postavil le zahtevek, s katerim je izpodbijal določbo 6. člena aneksa št. 4, dne 13. 10. 2011 pa je postavil še zahtevek, s katerim je izpodbijal tudi sklep. Ker je tožnik skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS izkoristil notranjo pot za odpravo nezakonitosti uvrstitve v plačni razred, je lahko skladno z 2. odstavkom 25. člena ZJU v roku 30 dni od prejema sklepa komisije za pritožbe vložil tožbo na pristojno delovno sodišče. Ker je glede na določbe ZJU in ZSPJS tožnik lahko vložil tožbo šele po tem, ko je izkoristil notranjo pot pri delodajalcu, bi moralo sodišče prve stopnje o obeh zahtevkih za izpodbijanje odločitve delodajalca, odločiti na isti način, kar pomeni ali tožbo v celoti zavreči ali pa o zahtevkih odločiti meritorno.