plača - pobot - neupravičena obogatitev - pobotni ugovor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve zmotno oprlo na določbo 191. člena OZ. Ta določa, da kdor kaj plača, čeprav ve da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Iz trditvene podlage tožene stranke in tudi iz doslej izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožnici variabilni del plačala, čeprav je vedela, da tega ni dolžna storiti. Tožena stranka uveljavlja, da jo je tožnica z lažnimi poročili spravila v zmoto, da je štela, da je naročeno delo opravljeno, zaradi česar je tožnici obračunala in izplačala variabilni del plače. Tožena stranka tako v pobot uveljavlja tisto, kar je po njenem mnenju tožnici plačala v zmoti, ki naj bi jo pri njej povzročila tožnica s svojim ravnanjem. To pomeni, da tožena stranka v pobot uveljavlja terjatev, ki naj bi jo zoper tožnico imela iz naslova neupravičene pridobitve.
Procesnega pobotnega ugovora, ki ga tožena stranka uveljavlja kot obrambno sredstvo zoper tožničino tožbo, ni mogoče enačiti s pobotom, o katerem govori 136. člen ZDR. V skladu z 2. odstavkom 136. člena ZDR delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo brez delavčevega pisnega soglasja. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP, pa je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka v obrambne namene. Čeprav delodajalec svoje terjatve ne more sam pobotati, tako da bi delavcu izplačal dolgovane prejemke, zmanjšane za lastno terjatev, pa določba 136. člena ZDR ni ovira, da delodajalec v sporu ne bi mogel uveljavljati pobotnega ugovora, češ da ima tudi sam terjatev zoper delavca, ki naj se pobota s terjatvijo delavca. Tožena stranka je storila ravno to, zato bi sodišče prve stopnje moralo po vsebini ugotavljati, ali njegova terjatev obstoji.
postopek poenostavljene prisilne poravnave – namen postopka poenostavljene prisilne poravnave – namen stečajnega postopka – odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka – opravičenje odložitve – predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – pravna praznina
Položaj, ko dolžnik v času odložitve odločanja o začetku stečajnega postopka poda predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo je podoben položaju, v katerem dolžnik v navedenem času poda predlog za redno prisilno poravnavo. Zaradi pravne praznine je treba v tem primeru smiselno uporabiti določila, ki urejajo razmerje med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in redno prisilno poravnavo tudi v razmerju med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0078831
SZ člen 7, 8. SZ-1 člen 2, 10. ZTLR člen 12. ZPP člen 190, 244. OZ člen 193, 190, 198, 347.
odtujitev nepremičnine med pravdo - stvarnopravni zahtevki - uporabnina - stvarna legitimacija - vznemirjanje lastninske pravice - večstanovanjska hiša - funkcionalno zemljišče - zastaranje - najemna pogodba - obseg uporabe - nadomestilo koristi - tržna najemnina - izvedensko mnenje pridobljeno izven pravde
Tožnica za zahtevek za plačilo uporabnine za čas po odtujitvi nepremičnine (od 1. 7. 2008) ni več stvarno, ne procesno aktivno legitimirana.
Tožnica je stvarno aktivno legitimacijo glede stvarnopravnih zahtevkov z odtujitvijo nepremičnine, glede zahtevka za plačilo uporabnine pa s cesijo, izgubila in bi bili njeni zahtevki, če ji 190. člen ZPP ne bi ohranil aktivne procesne legitimacije, zgolj zaradi odtujitve nepremičnine oziroma prenosa terjatve, zavrnjeni.
Dostop, ki je na skici označen z rumeno barvo, je edini dostop do večstanovanjske stavbe, v kateri je tudi stanovanje, ki ga toženci uporabljajo. Nedvomno gre zato v tem delu za zemljišče, ki ga je mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče stavbe.
Čeprav se uporabnina in pripadajoče obresti uveljavljajo skupaj, s tem obrestni del zahtevka ne izgubi svoje prave narave – še vedno gre za zamudne obresti. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, v konkretnem primeru torej uporabnina, tako zastara v petih letih, zamudne obresti pa v treh letih.
Izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje, ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja. Izven postopka pridobljeno mnenje sodišče zato lahko upošteva le kot trditve stranke.
starostna pokojnina - višina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oz. zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je zato odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
V kolikor v matični evidenci zavarovancev za posamezno obdobje ni podatkov o višini plače zavarovanca (bodisi po krivdi delodajalca ali tožene stranke), ki so pomembni za ugotovitev zakonite pokojninske osnove, je potrebno uporabiti druge podatke, ki so na voljo. Pri tem je bistveno, da zavarovanec ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi.
invalid III. kategorije - nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu - izbris iz evidence brezposelnih oseb - vrnitev izplačanih sredstev - neupravičena obogatitev
ZPIZ-1 v 275. členu določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. OZ v 190. členu določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tožnik (invalid III. kategorije) v določenem obdobju ni bil več voden v evidenci brezposelnih, zato je bilo nadomestilo za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu ustavljeno. Tožnik je neupravičeno prejel sporni znesek. Zato sta izpodbijani odločbi tožene stranke, s katerima je bila tožniku naložena vrnitev nadomestila, pravilni in zakoniti.
Tožnik je tožbo vložil pred uvedbo stečajnega postopka ter v roku za prijavo terjatve svoje terjatve, ki jo v tem sporu vtožuje od tožene stranke (regres za letni dopust), ni prijavil. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo, ko jo je sodišče pozvalo na odgovor in priglasila stroške odgovora na tožbo. ZOdvT definira, kdaj nastane nagrada za postopek. Določa, da nagrada za postopek nastane s pooblastitvijo odvetnika. Glede na navedeno določbo je tožena stranka že s pooblastitvijo odvetnika upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 tudi če ne bi vložila odgovora na tožbo. Tudi sicer je bil odgovor na tožbo potreben, saj je bilo sodišče šele iz odgovora seznanjeno s stečajem tožene stranke. Zato je tožnik dolžan ob upoštevanju prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje (in sicer nagrado za postopek in pavšal po tar. št. 6002).
nagrada izvedenca – pravica do nagrade – oprava naloge – pripombe na izvedensko mnenje
Izvedencu pripada pravica do nagrade takoj, ko je s strani sodišča postavljena naloga opravljena. Vsebinske pripombe na izdelano izvedensko mnenje v postopku odločanja o pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedencu niso pravno upoštevne.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - preostala delovna zmožnost
Po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ki mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Glede na citirano določbo pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec (ki je razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in je zmožen za drugo delo le po predhodni poklicni rehabilitaciji, vendar je bil ob nastanku invalidnosti starejši od 50 let), ki nima preostale delovne zmožnosti za delo na drugem delovnem mestu v smislu prve ali tretje alineje prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, če bi zavarovanec (brez poklicne rehabilitacije) lahko delal s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti (prva alineja) ali če bi lahko opravljal določeno delo (v svojem poklicu) vsaj s polovico polnega delovnega časa (tretja alineja 61. člena ZPIZ-1 v zvezi s 3. odst. 60. čl. ZPIZ-1).
Glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti, nastali po 50. letu starosti tudi v tem, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije oz. ni zmožen za opravljanje določenega dela v svojem poklicu vsaj s polovico delovnega časa. Sodišče prve stopnje preostale delovne zmožnosti tožnika (61. čl. ZPIZ-1) z vidika celostne obravnave njegovih zdravstvenih težav (tako psihiatričnih kot kardioloških) ni ugotavljalo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pravice do invalidske pokojnine preuranjena.
motenje posesti – dokazovanje – pravilo o dokaznem bremu – zaslišanje stranke
Le na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki se tudi ni izkazala za povsem verodostojno, sodišče ni moglo z zadostno stopnjo gotovosti ugotoviti, ali je toženka zamenjala ključavnico na vratih stanovanja.
Tako kot račun je tudi izpisek odprtih postavk verodostojna listina, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih te listine izkazujejo, za resnična, dokler jih nasprotna stranka ne izpodbije. S povsem pavšalnim ugovorom pravilnosti verodostojne listine ni mogoče izpodbiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0070503
ZDDV-1 člen 16, 33, 76, 81, 82. ZOdvT člen 14, 14/2, 16, 19. ZOdvT tarifna številka 6000, 6002.
javno priobčevanje glasbenih del - male avtorske pravice - avtorski honorar - plačilo DDV - prosta izbira odvetnika - materialni stroški
Tožeča stranka kot davčni zavezanec in oseba, ki je dolžna izdati račun v skladu z ZDDV-1, od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo DDV od avtorskih honorarjev za male avtorske pravice.
Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, ki se lahko omeji le v izjemnih primerih, ko je to res utemeljeno.
Stranka je upravičena do materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT za vsako stopnjo postopka.
Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, s katero mu je bila priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo in odločbo, s katero je bilo odločeno, da Zavod RS za zaposlovanje plačuje tožniku prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje med brezposelnostjo. Iz pravnega pouka navedenih prvostopenjskih odločb izhaja, da je imel tožnik možnost vložiti pritožbo pri pristojnem ministrstvu, v 15-ih dneh od dneva vročitve odločbe. Tožnik te pravice ni izkoristil. V skladu s 1. odstavkom 63. členom ZDSS-1 se v socialnih sporih lahko zahteva sodno varstvo samo zoper dokončne odločbe. Socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno. Ker v tem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, je potrebno tožbo na podlagi 274. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1 zavreči.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
VSL0078856
OZ člen 149, 943, 965.
nesreča pri delu - nepogodbena obveznost - uporaba prava - navezne okoliščine - zavarovana odgovornost - direktna tožba - objektivna odgovornost - nevarno delo - zakonske zamudne obresti
Navezne okoliščine napotujejo na slovensko pravo: delodajalec ima sedež v Sloveniji, od tukaj je bil tožnik napoten na delo, razen takoj po poškodbi, se je zdravil v Sloveniji, kjer ima prijavljeno tudi začasno prebivališče. Teh okoliščin dejstvo, da je tožbo vložil zoper zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost, ne spremeni.
Določilo 943. člena OZ glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti velja le za pogodbeno razmerje z zavarovalnico, ne pa za tek zamudnih obresti pri direktni tožbi po 965. členu OZ.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
Določbe 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP ni mogoče uporabiti v primeru, ko je upnik že pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico na podlagi sklepa o predhodni odredbi.
Zoisova štipendija - višina - dodatki k Zoisovi štipendiji - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Dodatek za bivanje v skladu s 30. členom Zštip (dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča) pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in ki v kraju izobraževanja tudi dejansko biva. Tožnik je ta pogoj dokazal. Ugotovljeno je bilo, da se tožnik izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča in da je v kraju izobraževanja tudi dejansko bival, že pred začetkom študijskega leta. Sama nepravočasna prijava začasnega prebivališča pomeni lahko zgolj prekršek po ZPPreb, ne pa tudi ugotovitve neizpolnjevanja pogojev za Zoisovo štipendijo oziroma priznanje spornega dodatka v danem primeru. Zato tožena stranka tožniku dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča neutemeljeno ni upoštevala pri izračunu višine Zoisove štipendije.
omrežnina - proizvajalec električne energije - sistemski operater - odjemalec električne energije - akt o metodologiji za določitev omrežnine
Način obračunavanja omrežnine je določen z Aktom, ki je v spornem obdobju v 100. členu določal, da proizvajalec električne energije, ki je priključen na omrežje sistemskega operaterja, plača omrežnino za prevzem električne energije iz omrežja glede na določbe tega akta. Gramatikalna razlaga lahko pripelje edino do zaključka, da so na ta način proizvajalci izenačeni s končnimi odjemalci, saj Akt, ko določa obveznost plačevanja omrežnine in kriterije za njeno višino, govori v ostalih členih le o končnih odjemalcih. Tako tudi namenska razlaga določb Akta pripelje do enakega zaključka, da mora proizvajalec, ki je hkrati tudi prejemnik energije, plačati omrežnino glede na količino prejete energije.
Tožnica je bila od 12. 10. 2012 dalje že upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil, od 19. 11. 2012 dalje pa za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Ker je drugostopenjska odločba posegla v prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil od 18. 9. 2012 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna izplačati že zapadle in neizplačane zneske dodatka za pomoč in postrežbo. Za isto obdobje namreč ne more prejeti dvojnega izplačila tega dodatka. Tožnica za obdobje od 10. 8. 2012 do 17. 9. 2012 ni prejela ničesar, kajti sodišče je tožnici za omenjeno obdobje samo priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot je to tožnica tudi uveljavljala s tožbo.
ZZVZZ člen 23, 26. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 43/2, 43/2-2.
zdraviliško zdravljenje - način zdravljenja - ambulanten način - stacionarni način
Izvedenec je na osebnem pregledu tožnika ugotovil, da je tožnik glede na trenutno klinično in funkcijsko stanje sposoben voziti osebno vozilo in je torej sposoben za prevoz v lastni organizaciji od svojega doma do najbližjega naravnega zdravilišča in nazaj. Zato je tožnik upravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču na ambulantni in ne na stacionarni način.