evidentiranje urejene meje - elaborat ureditve meje - katastrska meja
Predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov. Po določbi 6. točke četrtega odstavka 35. člena ZEN mora geodetska uprava zavrniti zahtevo za evidentiranje urejene meje, če podatki ne omogočajo evidentiranja predlagane meje v zemljiškem katastru, kar pomeni tudi, da morajo iz elaborata izhajati podatki, ki so bili podlaga za s strani geometra pokazano mejo. Enako bi izhajalo iz 8. točke. Ker prvostopni organ ni ustrezno preveril elaborata (pravilnosti njegove sestave in vsebine), ni mogel svoje odločitve opreti zgolj na soglasje o strinjanju s potekom meje, ki ga je podal tožničin pooblaščenec in solastnik parcele.
obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - objektivni rok - zavrženje predloga
Predlog za obnovo postopka je časovno omejen. Za predlaganje obnove postopka in za začetek postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka: subjektivni rok enega meseca in objektivni rok treh let. Tožnica zmotno meni, da zanjo velja le subjektivni rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP, ki ga je spoštovala in predlog za obnovo postopka vložila v enem mesecu, odkar je izvedela, da je bila odločba izdana. V četrtem odstavku 263. člena ZUP je izrecno določeno, da se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Objektivni rok treh let torej veže tudi predlagatelja.
Ker je za odločanje o obnovi postopka pristojen tisti organ, ki je odločbo izdal, ponovno odločanje iste osebe ne more predstavljati kršitve pravil postopka.
Obrazložitev, ki ne navaja relevantnih dejstev, iz katerih izhaja zaključek organa, da je zaradi poseka prišlo do onemogočenja trajnega in optimalnega delovanja gozda ali onemogačanja uresničevanja njegovih funkcij ter tudi ne, katere določbe predpisa omogočajo tak zaključek, ne zadostuje standardu minimalne obrazložitve.
izvajanje radijske dejavnosti - nadzor delovanja zvokovne difuzijske radijske postaje - identifikacija programa
Toženka je nadzor zakonito opravljala na podlagi 61. in 221. člena ZEKom-1, pri čemer je preverjala, kako tožnica izvršuje po določbah ZEKom izdano ji odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc in pri tem ugotovila z vsebino odločbe neskladno ravnanje glede uporabe identifikacije. Tožnica ne more uspeti z ugovoroma, da ZEKom-1 ne določa, kako se mora radijska postaja javljati javnosti ter da bi bila podlaga za izdajo odločbe v postopku nadzora lahko le ugotovitev kršitve posamezne določbe ZEKom-1.
Skladnost uporabe identifikacije programa z identifikacijo, določeno v odločbi o dodelitvi radijskih frekvenc, terja pravilno izvrševanje odločbe; to pa je predmet nadzora po določbah 61. in 221. člena ZEKom-1 in ne po določbah ZMed.
dovoljenje za začasno prebivanje - ponovne prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje - nespremenjena pravna in dejanska podlaga odločitve - zavrženje prošnje
O tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje je bilo že odločeno z odločbo št. 214-28/2013 dne 21. 2. 2013. Ker se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katera se opira zahtevek, nista spremenila, je tožena stranka predmetno tožnikovo vlogo pravilno zavrgla na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP.
ZJC člen 68. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah člen 129, 129/1, 129/1-1.
ukrep inšpektorja za promet - javna cesta - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - oddaljenost objekta od roba vozišča - soglasje Direkcije RS za ceste
Sporni oglaševalski napis je bil postavljen cca 6,0 m od roba vozišča glavne (državne) ceste in v naselju, kot to izhaja iz inšpekcijskega zapisnika. Glede na navedeno, je za njegovo postavitev zadostovalo zgolj soglasje občine, ki ga je tožeča stranka tudi pridobila, ni pa bilo treba pridobiti soglasja Direkcije Republike Slovenije za ceste.
ZDDPO-2 člen 8, 8/12, 11, 11/1, 11/1-2, 70, 70/1, 70/1-5, 259, 259/1, 260. ZDavP-2 člen 260, 260/1. Konvencija med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ruske federacije o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja člen 17, 17/1, 17/2, 17/3.
davčna oprostitev - davčna osnova - dvojno obdavčevanje - preprečevanje dvojnega obdavčevanja - uporaba mednarodne pogodbe - uveljavljanje ugodnosti po Konvenciji - dohodek iz dejavnosti po programu kulturnega sodelovanja - financiranje gostovanja
Pogoji za davčno oprostitev iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka med Slovenijo in Rusko Federacijo so podani le, če je, poleg tega, da gre za program kulturnega sodelovanja, obisk izkazan in v celoti financiran z javnimi sredstvi s strani države rezidenstva nastopajočega izvajalca. Financiranje iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije se nanaša izključno na financiranje konkretnega obiska oziroma gostovanja v drugi državi pogodbenici. Nanaša se na stroške prevoza, nastanitve, prehrane in drugih stroškov, vezanih na bivanje izvajalcev v državi gostiteljici, ne pa tudi na financiranje stroškov priprave predstav. V postopku ne zadošča potrdilo prejemnika dohodka o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije. To dejstvo mora biti z listinskimi dokazili (in torej ne zgolj z omenjenim potrdilom) tudi izkazano. Kadar pogoji iz tretjega odstavka 17. člena Konvencije niso izpolnjeni, ima Slovenija pravico do obdavčitve dohodka nastopajočega izvajalca na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 17. člena Konvencije.
Predmet upravnega spora je presoja zakonitosti odločitve o zahtevku za oprostitev davka na podlagi določb Konvencije in ne obveznost obračuna in plačila davčnega odtegljaja po določbi 5. točke prvega odstavka 70. člena Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb. Vprašanje višine davčne osnove bi bilo za odločitev v zadevi relevantno šele po tem, ko bi se ugotovilo, da so pogoji za davčno oprostitev po Konvenciji podani.
upravni postopek - pritožba - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe
Odločba, s katero je bila zavrnjena vloga tožnika za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov, je bila tožniku nesporno vročena 13. 9. 2012, to pomeni, da je 15 dnevni rok za vložitev pritožbe iztekel dne 28. 9. 2012, kot to pravilno navaja tudi prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu. Glede na to, da je tožnik pritožbo nesporno vložil 1. 10. 2012, to pomeni po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko jo je z izpodbijanim sklepom zavrgel. Rok za vložitev pritožbe je namreč zakonski procesni rok, saj je predpisan z zakonom, pri čemer ga organ, ki vodi postopek, ne more spreminjati in je nepodaljšljiv.
ZDavP-2 člen 175, 175/1. ZUP člen 224, 224/2, 224/2-4.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika
Z upoštevanjem tožnikovih stališč glede dopustnosti uveljavljanja spornosti zarubljene terjatve v postopku bi prišlo do nezakonitega podvajanja pravnih sredstev. Ali je dolžnik imel veljavno terjatev do dolžnikovega dolžnika, se je ugotavljalo v postopku izvršbe zoper dolžnika. V tem postopku je tožnica vložila ugovor, o katerem je bilo tudi odločeno. Sporno tudi ni, da se je ugovor nanašal na presojo obsoja sporne terjatve, ki naj bi jo dolžnica imela do tožnika.
Fizične osebe lahko povračilo vlaganj zahtevajo brez omejitev in v celoti, če je izpolnjen pogoj glede povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj. Zanje ne veljajo omejitve o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen in da imajo pravico do celotnega povračila tistih vlaganj, ki so povečala vrednost nepremičnine. Povedano drugače, po tej določbi ZDen povračilo vlaganj fizičnim osebam ni omejeno z višino povečanja vrednosti nepremičnine. Bistveno je le, da gre za vlaganja, ki so vrednost nepremičnine dejansko povečala. Vlagatelji v denacionalizirana stanovanja niso omejeni z razliko med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in ob vračanju.
Prvostopenjski organ je v obravnavani zadevi napačno opredelil nalogo postavljenemu izvedencu, za katerega tožnik predujma ni založil. Posledično, zaradi napačne razlage materialnega prava, tudi ni pravilno presodil v spis podanih dokazil, tudi obeh izvedeniških mnenj.
upravni spor - dopustnost tožbe - litispendenca - zavrženje tožbe
Tožnik je zoper isto toženo stranko in zoper isto odločbo predhodno vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri je podal popolnoma enak tožbeni predlog kot v tej tožbi. Sodišče je v navedeni zadevi tožbo že tudi poslalo v odgovor toženi stranki. S tem je nastopila visečnost pravde oziroma litispendenca. Posledica tega je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti zadevi oziroma o istem tožbenem zahtevku. Sodišče je zato ob primerni uporabi določil 189. člena in 274. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev postavljenega odvetnika - razlogi za razrešitev na strani upravičenca
Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, se tožnik ni odzval na pozive odvetnika, naj mu dostavi ustrezno dokumentacijo v zvezi z zadevo. Poleg tega se je tudi izmikal osebnemu srečanju z odvetnikom. Tožnik je tako sam povzročil, da sodelovanja s postavljenim odvetnikom ni bilo mogoče korektno vzpostaviti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - odškodninska tožba
Ni bilo izkazano, da so predpostavke za uveljavljanje odškodninske odgovornosti podane, zato je bila prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči pravilno zavrnjena kot neutemeljena, saj ni bil izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev. Z odobritvijo brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki nimajo verjetnega izgleda za uspeh, bi osnovni namen za dodeljevanje brezplačne pravne pomoči ne bil bil izpolnjen.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost nepremičnine ob pridobitvi - čas odsvojitve kapitala - pritožbena novota
Davčni organ je utemeljeno upošteval podatke iz napovedi in cenitev, na tej podlagi ugotovil vrednost kapitala (nepremičnine) ob odsvojitvi. Pravilno je bila ugotovljena tudi vrednost kapitala ob pridobitvi.
Dejanske okoliščine se lahko upoštevajo le toliko in na takšen način, kot to določa zakon o obdavčenju. Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati na zaplete pri prodaji nepremičnine oziroma na nerešena lastniška razmerja, kar vse naj bi pripeljalo do tega, da se čas dejanskega prometa z nepremičnino razlikuje od tistega, ki ga izkazuje sklenjena sodna poravnava, ki jo je šteti za čas odsvojitve kapitala iz 102. člena Zakona o dohodnini.
ZDoh-2 člen 137, 137/1. Konvencija med Vlado Republike Slovenije in vlado Francoske republike o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja ter preprečevanjo davčnih utaj člen 3, 4, 7, 23.
dohodnina - odmera dohodnine - obdavčitev svetovnega dohodka
Do drugačne odločitve, kot je izpodbijana, je mogoče priti le, če bi imela tožnica v spornem obdobju v Franciji položaj davčnega rezidenta in bi se njen položaj rezidenta za konkreten primer moral ugotavljati po prelomnih pravilih iz 4. člena Konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja ter preprečevanju davčnih utaj. Tožnica položaja rezidenta v Republiki Franciji ne dokaže. Čim ni izkazano, da je rezident po francoskih predpisih, je davčni organ utemeljeno upošteval, da je tožnica rezident Republike Slovenije ter na tej podlagi in v skladu z določbami Konvencije štel njeno opravljanje samostojne odvetniške dejavnosti za podjetje, ki ga upravlja tožnica kot rezident Slovenije in s tem za podjetje, katerega dobiček se v skladu s 7. členom Konvencije obdavči v Sloveniji, v Franciji pa samo, kolikor gre za dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti.
Višina doseženih dohodkov, ki jo tožnica uveljavlja v tožbi, izhaja iz načina obdavčenja, ki velja po francoskih predpisih, to pa pomeni, da njihova zatrjevana višina v primeru, ko gre za ugotavljanje višine dohodka po slovenskih predpisih, za odločitev ni relevantna.
denacionalizacija - skrbnik za poseben primer - pravica do povračila stroškov - zavrnitev predloga za povračilo stroškov
Stroški, ki so nastali, preden je nastopilo skrbniško razmerje, ne morejo biti kriti kot stroški skrbnika za posebni primer. Toženka je glede na to, da se vsi navedeni stroški nanašajo na obdobje pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ravnala pravilno, ko je stroškovni zahtevek na podlagi 196. člena ZZZDR s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnila. Status skrbnika se pridobi z odločbo o imenovanju skrbnika in šele od takrat dalje gre tej osebi pravica do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imela pri opravljanju skrbniških dolžnosti kot skrbniku za posebni primer.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot prevoznik (solidarno) odgovoren za carinski dolg. Prejel je namreč tranzitno deklaracijo, v kateri je bilo navedeno, kam mora blago dostaviti, vendar je to, namesto k namembnemu carinskemu uradu v Avstrijo, odpeljal na razkladanje v Italijo. Pri tem so brezpredmetni njegovi ugovori, da je ravnal po navodilih naročnika, saj ga ta ne morejo ekskulpirati njegove odgovornosti, ki mu je kot prevozniku naložena po carinskih predpisih, ko so prisilne narave.
Iz določb ZZ in ZUTD izhaja, da pri izbiri direktorja javnega zavoda ne gre za odločanje o pravici do imenovanja. Organ, ki je pristojen za imenovanje, ima tako pravico proste presoje, katerega izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje in ki jih je komisija ocenila kot primerne, bo imenoval. Odločitev je v tem pogledu prosta in vezana le z namenom danega pooblastila. Zaradi navedenega je tudi sodno varstvo neizbranemu kandidatu zagotovljeno v omejenem obsegu, in sicer le zaradi bistvenih kršitev razpisnega postopka, ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje predpisanih pogojev. V izpodbijani odločbi toženki tako ni bilo potrebno navajati razlogov za neizbiro drugih kandidatov oziroma navesti utemeljitve zakaj oziroma v čem je bila imenovana kandidatka boljša izbira od tožnika. Bistveno namreč je, da je bil predmetni javni razpis objavljen v javno dostopnem mediju, v tem primeru na javni spletni strani Zavoda, tožnik pa, v tožbi ni izkazal, da je bil prav zaradi objave na spletni strani Zavoda prizadet v svojih pravicah.
Statut Univerze v Ljubljani člen 153. ZUS-1 člen 52.
vpis v višji letnik - izjemni vpis - pogoji za izjemni vpis - daljša bolezen - tožbena novota
Predloženo zdravniško spričevalo z dne 20. 9. 2013 po mnenju sodišča ne izkazujejo bistvenega poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja (daljše bolezni) v mesecu juniju 2013. Takšno presojo potrjuje dejstvo, da je tožnica tudi sicer v tem mesecu opravila vrsto drugih predpisanih študijskih obveznosti oziroma izpitov.
vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka - zavrnitev vloge - zavrženje vloge
Tožeča stranka je zamudila materialni rok za uveljavljanje pravice plačati zgolj polovično globo za prekršek, česar pa inštitut vrnitve v prejšnje stanje ne ureja in torej kot tak ni možen. Ta inštitut prihaja v poštev samo pri zamudi procesnih, ne pa tudi materialnih rokov. Organ bi moral predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot nedovoljen zavreči. Tega ni storil, pač pa je vlogo obravnaval po vsebini. S tem je storil več, kot bi bil sploh dolžan.