Dejstvo, da sta tožnika samostojna podjetnika z normiranimi odhodki pomeni, da se jima odhodki v pavšalni, normirani višini 80 % od prihodkov upoštevajo v okviru poenostavljenega ugotavljanja davčne osnove. Tak režim ugotavljanja davčne osnove pa ne pomeni, da sta tudi dejansko imela odhodke iz naslova dejavnosti v priznani normirani višini, kot zmotno meni pritožba, oziroma da jima je tudi dejansko ostal le znesek, znižan za normirane odhodke. Ravno dejansko nastali odhodki v zvezi s poslovanjem pa so pravno odločilni za presojo premoženjskega in finančnega stanja v postopku odločanja o obveznosti plačila sodnih taks.
Tako četrti odstavek 23. člena ZSVarPre kot 3. točka drugega odstavka 12. člena ZUPJS odškodnino izrecno določata kot občasen, neperiodični dohodek, ki se upošteva pri izračunu lastnega dohodka in s tem pri ugotavljanju materialnega položaja.
Stranka mora po že pravnomočni odločitvi o predlogu za oprostitev plačila sodne takse v novem kasnejšem tovrstnem predlogu substancirano pojasniti tiste spremenjene okoliščine (torej okoliščine, ki bi bile drugačne od tistih, ki so bile v postopku že ugotovljene), ki bi upravičevale taksno oprostitev.