KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042455
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/12, 86/13. ZKP člen 285č, 285č/6, 372, 372-5.
način izvršitve kazni zapora - alternativna izvršitev kazni zapora - priznanje krivde - predlog državnega tožilca - zapor ob koncu tedna - vikend zapor - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - vezanost sodišča na predlog - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev kazenskega zakona
Po določbi trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 je sodišče vezano na predlagani način izvršitve kazni takrat, ko je način izvršitve: 1) izrecno vsebovan v predlogu tožilca za izrek kazenske sankcije v primeru obdolženčevega priznanja krivde, ko se ta prvič izjavi o obtožnem aktu, oziroma 2) izrecno zapisan v sporazumu o priznanju krivde, ki ga skleneta obdolženec in državni tožilec. Ker je v obravnavani zadevi tožilka na predobravnavnem naroku obtožnico dopolnila s predlogom za izrek kazni zapora in z načinom izvršitve kazni s t. i. vikend zaporom, obtoženka pa je, ko se je prvič izjavila o tej obtožnici, krivdo priznala, državni tožilec upravičeno zatrjuje, da je bilo sodišče prve stopnje pri določitvi načina izvršitve kazni vezano na predlog državnega tožilstva. Ker je v nasprotju z določbo trinajstega odstavka 86. člena KZ-1 izreklo drugačen način izvršitve kazni, kot pa ga je predlagalo državno tožilstvo, je s tem podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00042730
KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.. ZKP člen 375, 375/1.
nasilništvo - kaznivo dejanje nasilništva - mladoletniki - izrek vzgojnega ukrepa - podrejen položaj - spravljanje v podrejen položaj
Vendar pa zaključek sodišča, da oškodovanec ni bil spavljen v podrejen položaj, ne upošteva vseh okoliščin primera in sicer, da je bil oškodovanec napaden brez vsakršnega povoda, dalje, da se sam na napad ni odzval, temveč je na tleh povsem nemočen ležal in prejemal udarce, nakar ga je mladoletnik še ponižujoče pregnal s kraja dogajanja z grožnjo, da bo spet tepen. Glede na to, da je napad trajal približno štiri minute in da je bil oškodovanec glede na to, da ga je mladoletnik fizično prevladal tudi ponižan in osramočen pred tam prisotno N. S., tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem drži mnenje državne tožilke, da je bil v navedenih okoliščinah spravljen v podrejen položaj. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje gre za podoben primer kot v zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v sodbi I Ips 44678/2014 z dne 4.4.2019. Iz nje je razbrati, da je pri ugotavljanju zakonskega znaka podrejenosti poleg ostalih okoliščin treba upoštevati tudi položaj oškodovanca z vidika njegovega človeškega dostojanstva in kot že rečeno, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bil oškodovanec zaradi mladoletnikovega surovega napada nanj, ponižan in povsem nemočen, kar se kaže tudi v tem, da je v joku pod pretnjo mladoletnikovih groženj, zapustil prizorišče.
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131, 131/1, 171. ZPP člen 7, 8, 212, 286.
delovna nezgoda - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu - krivdna odgovornost delodajalca za delavca - protipravno ravnanje delodajalca - hipna in instinktivna reakcija oškodovanca na nevarno situacijo - opustitev dolžnega ravnanja - zagotavljanje varnega delovnega okolja - ugotavljanje sokrivde delavca - novi dokazi - prvi narok
Protipravnost ravnanja delodajalca v primerih delovnih nezgod praviloma sicer res izhaja iz kršitve določenega predpisa o varstvu pri delu. V ostalih primerih je treba o protipravnem ravnanju delodajalca oziroma njegovih opustitvah dolžnega ravnanja sklepati na podlagi vseh okoliščin, torej ali je opustil kakšno svojo dolžnost oziroma ravnal neskrbno. V konkretnem primeru je mogoče glede na opisane okoliščine dogodka zavarovancu toženke očitati, da je opustil svojo dolžnost zagotavljanja varnega delovnega okolja svojim delavcem.
Zahteva za posebna navodila za takšno (enostavno) opravilo je pretirana in nerazumna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00048855
ZKP člen 129.a, 129.a/1, 129.a/2.. KZ-1 člen 47, 47/5, 87, 87/1, 87/8.
obročno plačilo denarne kazni - sprememba denarne kazni v zapor - delo v splošno korist - rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora
Obsojenec se v pritožbi zavzema, da bi namesto kazni opravil delo v splošno korist, vendar mu ni mogoče ugoditi. Predlog za alternativno izvrševanje denarne kazni bi obsojenec moral podati v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bila ta kazen izrečena (prvi in drugi odstavek 129.a ZKP). Obsojenec te možnosti ni izkoristil. Na njegov predlog mu je sodišče dovolilo obročno plačilo denarne kazni. Ker je obsojenec v danem roku ni plačal, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 75 dni. Slednjega ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. Po določbi osmega odstavka 87. člena KZ-1 je namreč mogoče nadomestiti z delom v splošno korist le s pravnomočno sodbo izrečeno zaporno kazen do dveh let.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00042714
ZP-1 člen 17, 26, 26/6, 114, 114/4, 115, 115/2, 171a.
napoved pritožbe - laična pritožba - pritožba v roku za napoved pritožbe - odločitev o sankcijah - prepoved reformatio in peius - omilitev globe - prekluzija
Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ki jo je izdalo potem, ko je bil s sklepom istega sodišča ZSV 1937/2018 s 1. 4. 2020 na podlagi 171.a člena ZP-1 odpravljen plačilni nalog prekrškovnega organa, izreklo sankcije v višini, kot so mu bile izrečene z odpravljenim plačilnim nalogom, z odločitvijo o sankciji ni kršilo prepovedi reformatio in peius.
Obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale omilitev globe. Čeprav je bil v vabilu na narok za zaslišanje poučen, da bo sodišče, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja in da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist (torej tudi morebitne posebne olajševalne okoliščine uveljavljati, ki bi utemeljevale omilitev globe) do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, se namreč naroka za zaslišanje ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil.
ZKP člen 361, 361/1, 201, 201/1-3, 371, 371/1, 371/1-11.
pripor - podaljšanje pripora po razglasitvi sodbe - utemeljen sum - obrazložitev utemeljenega suma - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je v obrazložitvi utemeljenega suma sklicevalo samo na sodbo, s katero je obtoženca spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, je zato zgrešeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046072
ZKP člen 39, 39/2, 39/2-2, 39/6, 371, 371/2.
trditveno in dokazno breme v pritožbi - nedovoljen dokaz - izločitev sodnika - izključitveni razlog - obrazložitev pritožbenih navedb - obseg preizkusa pritožbenih razlogov - zavrnitev dokaznih predlogov
Pritožnik samo z navedbami, da bi se morala predsednica senata izločiti, ker je bila seznanjena z navedenimi izjavami strokovnih delavk centra za socialno delo, ki bi morale biti izločene iz spisa, ni zadostil trditvenemu bremenu. V pritožbi so izostale navedbe v zvezi z utemeljevanjem možnosti vpliva nedovoljenih dokazov na sodničino nepristranskost. Če pritožnik, kot v obravnavanem primeru, ne navaja vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanj, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, in ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče ni dolžno in niti ni pooblaščeno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve take vrste, na katere se na splošno sklicuje pritožba. Ker je uveljavljena kršitev pomanjkljivo obrazložena, je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.
IZVRŠILNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSM00043048
OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/2. KZ-1 člen 140, 160. URS člen 35, 37, 38, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Za tak zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj kršitve.
Pri izdaji regulacijskih začasnih odredb zasleduje restriktiven pristop, saj se odredba izda brez predhodne kontradiktornosti. Pogoje za izdajo je določilo Ustavno sodišče, ZIZ posebnih določb za te vrste odredb nima, zato se smiselno razlagajo pogoji za izdajo klasičnih (zavarovalnih) začasnih odredb, upoštevajoč namen regulacijskih začasnih odredb, ki se kaže v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja med strankama. Ustavno sodišče je poleg materialnopravnih pogojev iz ZIZ postavilo še dodaten pogoj možnosti vrnitve v prejšnje stanje, če bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (reverzibilnost).
Podana je kolizija med varstvom osebnostnih pravic, varstvom tajnosti občil in varstvom osebnih podatkov upnice na eni strani ter varstvom svobode izražanja dolžnika na drugi strani. Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera (pravično ravnotežje med človekovimi pravicami, ki se srečujejo). Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme vnaprej izključiti iz obravnavanja. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje (gre za t.i. test praktične konkordance). Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin. Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP, čemur je sledilo tudi Ustavno sodišče RS. Navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve je bila presežena. Merila za razreševanje kolizije med navedenimi pravicami so: (1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) teža naloženih sankcij.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042364
KZ-1 člen 198, 198/1, 257, 257/2, 266. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1. ZPDI člen 21, 22, 29, 29a.
konkretizacija zakonskih znakov - pravniški državni izpit (PDI) - zavrženje obtožnega predloga - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - sestava zapisnika - opravljanje pravniškega državnega izpita - ocena na izpitu - spraševanje na izpitih
Oviro pri iskanju oziroma pridobitvi zaposlitve v pravosodju predstavlja neuspešno opravljen pravniški državni izpit.
Način in pogoje, pod katerimi se lahko pristopi k opravljanju pravniškega državnega izpita, določa ZPDI, vsebino in potek izpita določa Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - trajanje pripora
V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZKP v primeru, če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano naj se pripor podaljša, kot je to v predmetnem primeru v obtožnici predlagala okrožna državna tožilka, zunajobravnavni senat, potem ko je bila obdolžencu in zagovorniku dana možnost, da v roku 24 ur odgovorita na predlog, o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. V tem primeru rok trajanja pripora ni obligatorna sestavina izreka sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora.
Glede na pravnomočno I. točko prvostopenjskega sklepa o ustavitvi postopka je sodišče vlogo z dne 12. 12. 2019 štelo za umik tožbe (in ne tožbenega zahtevka), ugotovitev, da je toženec z umikom tožbe soglašal, pa le še dodatno potrjuje obstoj dejanskega stanu iz 3. odstavka 188. člena ZPP za ustavitev postopka iz spora o glavni stvari.
Čeprav gre navzven za solidarno odškodninsko odgovornost države in izvršitelja, v notranjem razmerju država glede na konkretne okoliščine te zadeve ne more odgovarjati. Ob dejstvu, da je izvršitelj škodo povzročil naklepno, saj si je v celoti zadržal kupnino, doseženo v izvršilnem postopku, namesto da bi jo nakazal upniku, odgovornost države, ki je bila sicer napram oškodovancu ugotovljena zaradi opustitve dolžne skrbnosti, v notranem razmerju nima nobene teže.
sodni izvedenec - nagrada za delo izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Pritožbene navedbe o nestrokovno izdelanem izvedeniškem mnenju pomenijo vsebinsko nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem, presoja tega očitka pa ni predmet sklepa odmerjene nagrade izvedenca.
opravljanje izvršbe - slab socialni položaj dolžnika
Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot je to primer v obravnavani zadevi, na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, zakon ne določa drugače, prav tako ne za premičninsko izvršbo.
nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - skrb za otroka - okoliščine, ki narekujejo nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist
Sodišče prve stopnje je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, pri čemer je pravilno zaključilo, da je izvršitev kazni zapora trenutno edini pravičen, primeren in ustrezen ukrep, ki bo obsojencu preprečil nadaljnje kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj.
Ne predstavlja že vsaka omejitev konkurence kršitev prepovedi omejevanje konkurence. Prepovedani oz. nični so le tisti omejevalni sporazumi, katerih cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na ozemlju Republike Slovenije. Distribucijska pogodba z ekskluzivno pravico prodaje v načelu sodi med sporazume iz tretjega odstavka 6. člena ZPOMK-1, "ki prispevajo k izboljšanju proizvodnje ali razdelitve dobrin ali, ki pospešujejo tehnični in gospodarski razvoj, pri tem pa zagotavljajo potrošnikom in potrošnicam pravičen delež doseženih koristi."
Namen pogodbene kazni je prav v tem, da upravičenca razbremeni (običajno zelo mukotrpnega) dokazovanja dejanske višine škode, in mu pripada tudi v primeru, če mu zaradi kršitve pogodbe ni nastala nikakršna škoda. Zato se tudi pri presoji ne-sorazmernosti višine pogodbene kazni ne ugotavlja dejanska škoda zaradi kršitve, pač pa se oceni domnevna škoda, oz. prikrajšanje, ki bi upravičencu verjetno lahko nastalo v posledici kršitve pogodbe. Tudi določilo 252. člena OZ, ki nalaga sodišču, da pogodbeno kazen zniža, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta nesorazmerno visoka, dopušča primeren manevrski prostor za to oceno. Z ozirom na v pogodbi določeno višino pogodbene kazni je bil njen namen gotovo tudi kaznovalne narave, zato se ga pri oceni ustreznosti pogodbene kazni ne sme izključiti.
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 3,4.
Republiki Madžarska in Slovenija sta pristopnici k Dunajski Konvenciji in h Konvenciji o zastaranju (op. vključno s protokolom h Konvenciji o zastaranju). V obeh republikah je v veljavi tudi uredba Rim I. Vsi omenjeni mednarodni pravni akti so neposredno uporabljivi in so hierarhično nad sprejetimi zakoni (v zvezi s slovenskim pravom, za katerega se zavzema pritožnica, glej 8. člen Ustave Republike Slovenije, ki je najvišji pravni akt v Republiki Sloveniji). Konvenciji vsebujeta določbe mednarodnega unificiranega prava (materialnopravne določbe, ki so nad določbami OZ), medtem ko uredba Rim I vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava (kolizijske določbe, ki so nad določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Obširno pritožbeno polemiziranje o tem, da je bila med pogodbenima strankama na podlagi konkludentnih ravnanj in izpovedbe toženke dogovorjena uporaba slovenskega materialnega prava, na podlagi povedanega ne more samo po sebi izključiti uporabe konvencij, ki se v hierarhiji pravnih aktov nahajata nad OZ. Konvenciji sta namreč z ratifikacijo in objavo postali del slovenskega (in podobno tudi madžarskega) materialnega prava in sta neposredno uporabljivi ter prevladata nad določbami OZ o dolžini zastaralnega roka (in podobno tudi nad ustreznimi določbami madžarskega prava). Ker konvenciji ne vsebujeta unificiranega mednarodnega materialnega prava v zvezi z višino obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, se je sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja pravilno oprlo na slovensko pravo.
Drži, da je mogoče uporabo konvencij eksplicitno ali implicitno izključiti, vendar mora obstajati volja v smeri izključitve konvencij, ki je sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo in je to tudi pravilno obrazložilo. Ob tem je odveč opomniti na tretji odstavek 3. člena Konvencije o zastaranju, ki predvideva neuporabo Konvencije o zastaranju le v primeru njene izrecne izključitve. Dunajska konvencija je v tem oziru milejša (glej njen 6. člen, ki določa možnost izključitve in ne le izrecne izključitve), vendar se vseeno zahteva volja (jasen in nedvoumen namen) po njeni izključitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe ni razvidno kaj je podlaga vtoževane terjatve oziroma so razlogi o tem vprašanju nejasni in kontradiktorni, ter zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni namreč razvidno, ali je podlaga vtoževane terjatve v dogovoru pravdnih strank o višini toženkinega dolga (oziroma morebiti v pripoznavi višine dolga s strani toženke) ali v vtoževanih računih (op. pri čemer glede na lastne navedbe tožnica ni predložila vseh računov). Če je podlaga v dogovoru (oziroma morebiti v pripoznavi dolga s strani toženke), potem sodba o tem ne vsebuje zadostnih razlogov, ki bi omogočali njen preizkus. Če stanje dolga v drugi pravdi morebiti ni bilo sporno, to samo po sebi še ne pomeni, da obstoji dogovor o dolgu oziroma da gre za pripoznavo dolga. Če pa so podlaga terjatve računi, potem sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pravno relevantne pomisleke toženke, ki so izpostavljeni tudi v pritožbi.
poslovno sodelovanje - kupoprodajna pogodba - neupravičena obogatitev - ugovor tožene stranke - dokazi in izvajanje dokazov - trditveno in dokazno breme - dokazna vrednost listine
Pritrditi je sicer potrebno toženi stranki v odgovoru na pritožbo, da civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je posamezna dejstva mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinami. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožena stranka s svojimi navedbami in izpovedbo toženca omajala verodostojnost potrdila z dne 16. 5. 2014, overjenega pred sodiščem, pri čemer ni ocenilo vseh okoliščin, na katere v pritožbi opozarja tožeča stranka.
Pritožnica ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno očitalo tožnici, da v trditveni podlagi ni pojasnila, kakšne davčne obveznosti iz omenjenega potrdila naj bi se v zvezi s tožnico sploh urejale in zakaj. Navedeni očitek bi prvostopenjsko sodišče v prvi vrsti moralo nasloviti na toženo stranko, ki je tovrstne trditve podala, še pred tem pa potrdilo podpisala in podpis overila. S tem je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme v zvezi s to okoliščino prevalilo izključno na tožečo stranko, ki je vseskozi trdila in dokazovala verodostojnost in večnamenskost potrdila. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo 212. člen ZPP. Prav ima sodišče prve stopnje, da so trditve v zvezi s temi davčnimi obveznostmi pomanjkljive in nesubstancirane, kar pa še ne pomeni uspeha tožene stranke.
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravila o (prevalitvi) procesnega trditvenega in dokaznega bremena. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožbenemu očitku, da je zaradi prestrogega dokaznega standarda tožnici naložilo previsoko dokazno breme. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212., 214. in 215. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo s sklepanjem o pomanjkljivosti oz. nesklepčnosti nakaterih navedb tožeče stranke, nasprotno pa je nakatere pomanjkljive trditve tožene stranke upoštevalo kot sklepčne. Ker se zaradi napačne presoje sklepčnosti trditev ene in druge stranke, ni opredelilo do vseh odločilnih navedb strank, je podan razveljavitveni razlog iz 354. in 355. člena ZPP.
SPZ člen 66, 66/1.. OZ člen 87, 87/1, 111, 111/4, 190, 198.
neupravičena pridobitev - plačilo uporabnine - uporaba solastne stvari - solastnina - razmerje med solastniki - privolitev v lastno prikrajšanje - zahtevek za uporabo nepremičnine
Neupravičeni pridobitelj je dolžan vrniti le toliko, za kolikor je bil obogaten, vendar ne več kot je druga stranka prikrajšana.