postopek v sporu majhne vrednosti - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - nadomestna vročitev
Toženki je bila odločba sodišča prve stopnje vročena z nadomestno vročitvijo, ki jo urejata tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP. Če vročitev po 140. členu ZPP ni mogoča, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - podaljšanje zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice - podaljšanje ukrepa - pogoji za izdajo ukrepa - manija - nujnost in sorazmernost ukrepa
V obravnavani zadevi se odloča o podaljšanju zadržanja v oddelku pod posebnim nadzorom, za kar se smiselno uporabljajo določbe ZDZdr o sprejemu na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (drugi odstavek 70. člena ZDZdr).
Še vedno so izpolnjeni zakonski pogoji za zadržanje pritožnika na zdravljenju za nadaljnja dva tedna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046072
ZKP člen 39, 39/2, 39/2-2, 39/6, 371, 371/2.
trditveno in dokazno breme v pritožbi - nedovoljen dokaz - izločitev sodnika - izključitveni razlog - obrazložitev pritožbenih navedb - obseg preizkusa pritožbenih razlogov - zavrnitev dokaznih predlogov
Pritožnik samo z navedbami, da bi se morala predsednica senata izločiti, ker je bila seznanjena z navedenimi izjavami strokovnih delavk centra za socialno delo, ki bi morale biti izločene iz spisa, ni zadostil trditvenemu bremenu. V pritožbi so izostale navedbe v zvezi z utemeljevanjem možnosti vpliva nedovoljenih dokazov na sodničino nepristranskost. Če pritožnik, kot v obravnavanem primeru, ne navaja vsebine kršitve, okoliščin oziroma ravnanj, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, in ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče ni dolžno in niti ni pooblaščeno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve take vrste, na katere se na splošno sklicuje pritožba. Ker je uveljavljena kršitev pomanjkljivo obrazložena, je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5, 154, 154-2. ZDDV-1 člen 81, 81/1, 81/2. ZDavPR člen 7, 7/5, 19, 19/1, 19/1-7.
dolžnost izdaje računa - obstoj prekrška - zaloge - davčni inšpekcijski nadzor
Prvi odstavek 81. člena ZDDV-1 predpisuje obveznost izdajanja računov, vendar pa v drugem odstavku dopušča izjeme od obveznosti izdajanja računov, če se podatki o prodaji blaga oziroma opravljenih storitvah lahko zagotovijo na drug način in če ni ogrožen nadzor nad izvajanjem tega zakona ter je v Pravilniku o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost navedeno, katere so te izjeme in pod katerimi pogoji; kot izjema od obveznosti izdajanja računov v skladu z drugim odstavkom 81. člena ZDDV-1 je med drugim določena prodaja iz avtomatov pod pogojem, da podatke o prodaji iz prejšnjega odstavka davčni zavezanec zagotovi s popisom začetnih in končnih zalog, ki ga opravi najmanj enkrat mesečno (tretji odstavek 143. člena PZDDV-1).
Kljub dejstvu da fotoavtomat ni izdajal računa, ni bilo potrebno v fizični obliki izdati računa fizični osebi, ker je bila možnost obračunave DDV in nadzora nad prodajo blaga oziroma storitev zagotovljena na drug način, to je s popisom izdanega blaga ob dejstvu, da je iz enega lističa fotopapirja mogoče izdelati le eno fotografijo, pri čemer je bilo vsako polnjenje fotoavtomata z dodatnim fotopapirjem (in s tem zavedeno začetno in končno stanje zalog na določen dan) izrecno zabeleženo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00042730
KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.. ZKP člen 375, 375/1.
nasilništvo - kaznivo dejanje nasilništva - mladoletniki - izrek vzgojnega ukrepa - podrejen položaj - spravljanje v podrejen položaj
Vendar pa zaključek sodišča, da oškodovanec ni bil spavljen v podrejen položaj, ne upošteva vseh okoliščin primera in sicer, da je bil oškodovanec napaden brez vsakršnega povoda, dalje, da se sam na napad ni odzval, temveč je na tleh povsem nemočen ležal in prejemal udarce, nakar ga je mladoletnik še ponižujoče pregnal s kraja dogajanja z grožnjo, da bo spet tepen. Glede na to, da je napad trajal približno štiri minute in da je bil oškodovanec glede na to, da ga je mladoletnik fizično prevladal tudi ponižan in osramočen pred tam prisotno N. S., tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem drži mnenje državne tožilke, da je bil v navedenih okoliščinah spravljen v podrejen položaj. Po ugotovitvi sodišča druge stopnje gre za podoben primer kot v zadevi, ki jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo v sodbi I Ips 44678/2014 z dne 4.4.2019. Iz nje je razbrati, da je pri ugotavljanju zakonskega znaka podrejenosti poleg ostalih okoliščin treba upoštevati tudi položaj oškodovanca z vidika njegovega človeškega dostojanstva in kot že rečeno, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bil oškodovanec zaradi mladoletnikovega surovega napada nanj, ponižan in povsem nemočen, kar se kaže tudi v tem, da je v joku pod pretnjo mladoletnikovih groženj, zapustil prizorišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045963
KZ člen 212.. ZKP člen 344, 344/1, 354, 354/1.. KZ-1 člen 20, 20/2, 47, 47/4, 205, 205/1, 205/1-1, 205/1-3.
kaznivo dejanje velike tatvine - vdor v zaprt prostor - sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja - sprememba obtožnice - prekoračitev obtožbe - denarna kazen - višina dnevnega zneska - zavrnitev dokaznih predlogov
Res je, da sodišče prve stopnje o modifikaciji obtožnice posebej ne razloguje, pri čemer pritožbeno sodišče meni, da sodišče tega tudi ni bilo dolžno storiti. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP sme tožilec, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico, pri čemer se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz navedenega je moč zaključiti, da je funkcija obtoževanja v izključni domeni državnega tožilca in da jo lahko sodišče omeji edinole v primeru, če bi bila sprememba obtožbe takšna, da bi pomenila drugo kaznivo dejanje in le v takem primeru bi moralo sodišče o tem v odločbi razlogovati.
Sodišče prve stopnje se pri ugotovitvi, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno tudi na vdoren način sklicuje na sodno prakso, pritožnik pa v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. štev. I Ips 225/2008 z dne 4.9.2008 na obravnavani dogodek ni mogoče aplicirati. Vrhovno sodišče je v navedeni odločbi zapisalo, da uporaba ponarejene bančne kartice z neupravičeno pridobljeno PIN kodo za vdor v bančni računalniški sistem, ki upravlja bančni avtomat, pomeni vdor v tuj zaprt prostor v smislu 1. točke prvega odstavka 212. člena tedanjega KZ, ker to predstavlja premagovanje določenih ovir sicer brez uporabe fizične sile, toda z intelektualnim naporom za premagovanje računalniške sistemske zaščite dostopa do denarja v bančnem avtomatu, na navedeni način in proti volji oškodovanca, bančni avtomat pa je tuj zaprt prostor, v katerem se hrani denar. Zagovornik pravilno opozarja na to, da v konkretnem primeru dviga na bankomatu bencinskega servisa ni šlo za vdor, ker je obtoženec razpolagal s pristno oz. neponarejeno bančno kartico, zaradi česar tudi do premagovanja večjih ovir ni moglo priti.
Pri določitvi višine dnevnega zneska je sodišče uporabilo določbo četrtega odstavka 47. člena KZ-1. V zvezi s tem zagovornik navaja, da ni nikakršnega razloga za to, da je sodišče prve stopnje višino dnevnega zneska denarne kazni določilo na podlagi prostega preudarka, ko pa je za to imelo na razpolago vse potrebne podatke. Sodišče je glede obtoženčevega premoženjskega stanja razpolagalo le z obtoženčevim mesečnim dohodkov ki naj bi znašal 800,00 EUR. Za določitev višine dnevnega zneska po tretjem odstavku 47. člena KZ-1 pa je potrebno poleg podatkov o zaslužku storilca razpolagati še s podatki o njegovih drugih prihodkih, vrednosti njegovega premoženja, povprečnih stroških njegovega preživljanja in obtoženčevih družinskih obveznostih. S temi podatki, potrebnimi za določitev višine dnevnega zneska sodišče prve stopnje ni razpolagalo, zato je ravnalo povsem pravilno, ko je dnevni znesek v višini 20,00 EUR določilo po prostem preudarku oziroma z uporabo določbe četrtega odstavka 47. člena KZ-1 in pri tem upoštevalo premoženjske razmere storilca, ki so pač sodišču bile znane. Kršitve kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jih v zvezi z določitvijo višine dnevnega zneska sodišču prve stopnje omenja pritožnik, tako niso podane.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046876
KZ-1 člen 49, 49/2, 50, 50/2, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - olajševalna okoliščina - posebne olajševalne okoliščine
Ali predstavlja obtoženčevo priznanje krivde posebno olajševalno okoliščino ali le običajo okoliščino iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, je stvar vsakega konkretnega primera. Če tožilec v primeru priznanja krivde predlaga omiljeno kazen je s tem podana pravna podlaga za omilitev kazni v razponu kot jo zakon predpisuje, sodišče pa je vezano le na prepoved, da ne sme izreči strožje sankcije kot jo tožilec predlaga.
Glede na pravnomočno I. točko prvostopenjskega sklepa o ustavitvi postopka je sodišče vlogo z dne 12. 12. 2019 štelo za umik tožbe (in ne tožbenega zahtevka), ugotovitev, da je toženec z umikom tožbe soglašal, pa le še dodatno potrjuje obstoj dejanskega stanu iz 3. odstavka 188. člena ZPP za ustavitev postopka iz spora o glavni stvari.
pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - poseg v osebno svobodo - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - hiter postopek - nujen ukrep - presoja dokazov o pravnoodločilnih dejstvih - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - zavarovanje pravic - preuranjena odločitev - milejši ukrep
Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve predstavlja hud poseg v človekove pravice. Dopusti se lahko le, če so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr: če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Sodišče mora v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi ali so te takšne, da omogočajo sklep o realni ogroženosti varovanih dobrin.
V postopkih, v katerih se odloča o pravicah in interesih oseb, ki imajo težave v duševnem zdravju, mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi teh oseb (6. člen ZNP-1) in je dolžno ugotavljati tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navedli ter izvajati dokaze tudi brez predlogov udeležencev (7. člen ZNP-1).
V odločbi je treba konkretno obrazložiti izpolnjenost vseh pogojev za prisilno zdravljenje nasprotnega udeleženca. Zastavlja se vprašanje dopustnosti kontinuiranega relativno kratkotrajnega (14 dni) prisilnega zdravljenja ob vsakokratnem poslabšanju zdravstvenega stanja nasprotnega udeleženca. Treba je skrbno presoditi, ali ni mogoče vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr odvrniti z milejšimi oblikami pomoči (predpostavka iz tretje alineje navedenega zakonskega določila).
nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - skrb za otroka - okoliščine, ki narekujejo nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist
Sodišče prve stopnje je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, pri čemer je pravilno zaključilo, da je izvršitev kazni zapora trenutno edini pravičen, primeren in ustrezen ukrep, ki bo obsojencu preprečil nadaljnje kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj.
Čeprav gre navzven za solidarno odškodninsko odgovornost države in izvršitelja, v notranjem razmerju država glede na konkretne okoliščine te zadeve ne more odgovarjati. Ob dejstvu, da je izvršitelj škodo povzročil naklepno, saj si je v celoti zadržal kupnino, doseženo v izvršilnem postopku, namesto da bi jo nakazal upniku, odgovornost države, ki je bila sicer napram oškodovancu ugotovljena zaradi opustitve dolžne skrbnosti, v notranem razmerju nima nobene teže.
ZIZ člen 3, 38, 38/6, 43. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27, 27/7, 39, 39-3. Odvetniška tarifa (2015) člen 4.
predlog za izvršbo - obseg izvršbe in zavarovanja - umik in omejitev predloga - delna ustavitev izvršbe zaradi delnega umika izvršilnega predloga - umik predloga za izvršbo- utesnitev izvršbe - delno poplačilo dolga - odvetniška tarifa - vrednost storitve po Odvetniški tarifi
Kadar pride do delnega poplačila upnikove terjatve v izvršilnem postopku, tudi če pride do poplačila po dogovoru o obročnem poplačilu dolga med izvršiteljem in dolžnikom, in je bilo sodišče o teh delnih poplačilih obveščeno od izvršitelja, ni razloga za pozivanje upnika k umiku oziroma utesnitvi izvršilnega predloga. Zato tudi ni podlage za stroškovno obremenitev dolžnika zaradi vloženega odgovora upnika na nepotreben poziv sodišča. Dolžnik je dolžan povrniti upniku le tiste stroške, ki so potrebni za izvršbo. Ker delni umik v obravnavanem primeru ni bil potreben, sodišče prve stopnje upniku pravilno ni priznalo stroškov vloge. Stroški delnega umika bi se priznali oziroma bi bili za izvršbo potrebni le, če bi dolžnik dolg delno poravnal zunaj izvršbe oziroma če sodišče za plačilo iz spisa ne more vedeti. Vendar pa v obravnavani zadevi ni bilo tako, ker je bilo sodišče s strani izvršitelja obveščeno o delnih poplačilih dolga pred vloženim predlogom dolžnika za utesnitev izvršbe.
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 3,4.
Republiki Madžarska in Slovenija sta pristopnici k Dunajski Konvenciji in h Konvenciji o zastaranju (op. vključno s protokolom h Konvenciji o zastaranju). V obeh republikah je v veljavi tudi uredba Rim I. Vsi omenjeni mednarodni pravni akti so neposredno uporabljivi in so hierarhično nad sprejetimi zakoni (v zvezi s slovenskim pravom, za katerega se zavzema pritožnica, glej 8. člen Ustave Republike Slovenije, ki je najvišji pravni akt v Republiki Sloveniji). Konvenciji vsebujeta določbe mednarodnega unificiranega prava (materialnopravne določbe, ki so nad določbami OZ), medtem ko uredba Rim I vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava (kolizijske določbe, ki so nad določbami Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Obširno pritožbeno polemiziranje o tem, da je bila med pogodbenima strankama na podlagi konkludentnih ravnanj in izpovedbe toženke dogovorjena uporaba slovenskega materialnega prava, na podlagi povedanega ne more samo po sebi izključiti uporabe konvencij, ki se v hierarhiji pravnih aktov nahajata nad OZ. Konvenciji sta namreč z ratifikacijo in objavo postali del slovenskega (in podobno tudi madžarskega) materialnega prava in sta neposredno uporabljivi ter prevladata nad določbami OZ o dolžini zastaralnega roka (in podobno tudi nad ustreznimi določbami madžarskega prava). Ker konvenciji ne vsebujeta unificiranega mednarodnega materialnega prava v zvezi z višino obrestne mere zakonskih zamudnih obresti, se je sodišče prve stopnje pri presoji tega vprašanja pravilno oprlo na slovensko pravo.
Drži, da je mogoče uporabo konvencij eksplicitno ali implicitno izključiti, vendar mora obstajati volja v smeri izključitve konvencij, ki je sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo in je to tudi pravilno obrazložilo. Ob tem je odveč opomniti na tretji odstavek 3. člena Konvencije o zastaranju, ki predvideva neuporabo Konvencije o zastaranju le v primeru njene izrecne izključitve. Dunajska konvencija je v tem oziru milejša (glej njen 6. člen, ki določa možnost izključitve in ne le izrecne izključitve), vendar se vseeno zahteva volja (jasen in nedvoumen namen) po njeni izključitvi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz sodbe ni razvidno kaj je podlaga vtoževane terjatve oziroma so razlogi o tem vprašanju nejasni in kontradiktorni, ter zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni namreč razvidno, ali je podlaga vtoževane terjatve v dogovoru pravdnih strank o višini toženkinega dolga (oziroma morebiti v pripoznavi višine dolga s strani toženke) ali v vtoževanih računih (op. pri čemer glede na lastne navedbe tožnica ni predložila vseh računov). Če je podlaga v dogovoru (oziroma morebiti v pripoznavi dolga s strani toženke), potem sodba o tem ne vsebuje zadostnih razlogov, ki bi omogočali njen preizkus. Če stanje dolga v drugi pravdi morebiti ni bilo sporno, to samo po sebi še ne pomeni, da obstoji dogovor o dolgu oziroma da gre za pripoznavo dolga. Če pa so podlaga terjatve računi, potem sodišče prve stopnje ni odgovorilo na pravno relevantne pomisleke toženke, ki so izpostavljeni tudi v pritožbi.
podjemna pogodba - zavrnitev zaslišanja ene stranke
Drži sicer, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje A. A., njenega zakonitega zastopnika. To je storilo zato, ker se vabilu, kljub temu, da je bil pravilno vabljen, ni odzval. Podlago za odločitev, da ga ne zasliši, pa je našlo v določilu drugega odstavka 258. člena ZPP. Po tem določilu sodišče lahko odloči, da zasliši samo eno stranko takrat, kadar se druga stranka ne odzove sodnemu vabilu.
samozaposleni v kulturi - plačilo prispevkov - dohodkovni cenzus
Za dohodek za izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa za samozaposlene v kulturi, ki imajo dohodek iz dejavnosti, kjer se davčna osnova ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov šteje dohodek iz dejavnosti, od katerega se odšteje zakonsko predpisane dajatve in prejemke iz tretjega odstavka 85. člena ZUJIK.
IZVRŠILNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSM00043048
OZ člen 134. ZIZ člen 272, 272/2. KZ-1 člen 140, 160. URS člen 35, 37, 38, 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8, 10.
Vsak ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice. Za tak zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj kršitve.
Pri izdaji regulacijskih začasnih odredb zasleduje restriktiven pristop, saj se odredba izda brez predhodne kontradiktornosti. Pogoje za izdajo je določilo Ustavno sodišče, ZIZ posebnih določb za te vrste odredb nima, zato se smiselno razlagajo pogoji za izdajo klasičnih (zavarovalnih) začasnih odredb, upoštevajoč namen regulacijskih začasnih odredb, ki se kaže v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja med strankama. Ustavno sodišče je poleg materialnopravnih pogojev iz ZIZ postavilo še dodaten pogoj možnosti vrnitve v prejšnje stanje, če bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek (reverzibilnost).
Podana je kolizija med varstvom osebnostnih pravic, varstvom tajnosti občil in varstvom osebnih podatkov upnice na eni strani ter varstvom svobode izražanja dolžnika na drugi strani. Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera (pravično ravnotežje med človekovimi pravicami, ki se srečujejo). Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme vnaprej izključiti iz obravnavanja. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje (gre za t.i. test praktične konkordance). Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin. Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP, čemur je sledilo tudi Ustavno sodišče RS. Navezava na kriterije iz kazenskega prava v zvezi s kaznivima dejanjema razžalitve in žaljive obdolžitve je bila presežena. Merila za razreševanje kolizije med navedenimi pravicami so: (1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) teža naloženih sankcij.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - trajanje pripora
V skladu z drugim odstavkom 272. člena ZKP v primeru, če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano naj se pripor podaljša, kot je to v predmetnem primeru v obtožnici predlagala okrožna državna tožilka, zunajobravnavni senat, potem ko je bila obdolžencu in zagovorniku dana možnost, da v roku 24 ur odgovorita na predlog, o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. V tem primeru rok trajanja pripora ni obligatorna sestavina izreka sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora.
opravljanje izvršbe - slab socialni položaj dolžnika
Izvršba se začne opravljati pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, če zakon za posamezna izvršilna dejanja ne določa drugače (prvi odstavek 46. člena ZIZ). Za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, kot je to primer v obravnavani zadevi, na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, zakon ne določa drugače, prav tako ne za premičninsko izvršbo.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
V predsodnih upravnih postopkih se nastanek invalidnosti praviloma določa z dnem obravnave na IK I. To je logično, saj mnenje izvedenskega organa o obstoju ali neobstoju invalidnosti, vzroku in datumu nastanka temelji na listinski medicinski dokumentaciji in izvidu osebnega pregleda. Seveda je mogoče invalidnosti ugotoviti tudi z dnem, ki ne sovpada z obravnavo na IK I., vendar pa mora biti za to podana objektivizirana podlaga v listinskem medicinskem gradivu.
ZPP člen 279č. ZNPosr člen 13, 15, 25. OZ člen 101.
program vodenja postopka - posredniška pogodba - neizpolnitev pogodbe - plačilo za posredovanje - nepremičninsko posredovanje - provizija za nepremičninsko posredovanje - sodba presenečenja
Sodišče ni vezano na program vodenja postopka in ga je mogoče med postopkom kadarkoli spremeniti ali dopolniti. Vsekakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da zaradi tega, ker je sodišče uporabilo pravno podlago, ki v programu vodenja postopka ni omenjena – in ob tem, ko je toženka tekom postopka neizpolnitev posredniške pogodbe s strani tožnika večkrat zatrjevala – izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja.
Tožnik je glede svoje pravice do plačila provizije trdil, da je edini pogoj za posredniško plačilo, izvedena prodaja nepremičnine. Kakšnih posebnih aktivnosti – razen sodelovanja pri oblikovanju najemne pogodbe – tako niti ni zatrjeval. Razumljivo je, da tožnik vseh storitev, ki se jih je zavezal opraviti s posredniško pogodbo, glede na potrebe poslovnega razmerja, ni mogel ali mu vseh aktivnosti niti ni bilo potrebno izvesti. Vendar pa sodišče manjkajoče trditvene podlage tožnika v nobenem primeru ne more nadomestiti. Na tožniku je torej bilo, da konkretno navede katere posredniške storitve je ali ni izvedel oziroma zakaj jih je izvedel v manjšem obsegu.