nadaljevanje izvršbe z drugim sredstvom - isto izvršilno sredstvo - ugovor dolžnika zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - vezanost na izvršilni naslov - naložitveni del sklepa o izvršbi - učinek pravnomočnosti sklepa - izpodbijanje sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo naj terjatev plača
V zvezi z dopustnostjo ponovne dovolitve izvršbe na premičnine je posebej pomembna okoliščina, ki jo navaja upnik v predlogu za nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom izvršbe z dne 14. 5. 2020. Prisilno izterjavo na premičnine predlaga pred ponovnim razpisom naroka za prodajo nepremičnine dolžnika, torej kot milejši poseg v premoženjsko sfero dolžnika. Četudi upnik pridobi izvršilni naslov z zlorabo postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, kot trdi dolžnik v kazenski ovadbi, v kateri smiselno zatrjuje neobstoj terjatve, ki jo upnik prisilno izterjuje v tem postopku, učinki pravnomočnosti v povezavi z načelom vezanosti na izvršilni naslov izvršilnemu sodišču preprečujejo, da bi navedene okoliščine upoštevalo, dokler v zato predvidenem ločenem postopku ni izvršilni naslov razveljavljen.
ZPP člen 70, 70-6, 73, 213, 213/2, 239, 239/3, 244, 244/2, 245, 245/1, 245/3, 254, 285, 287, 300.. ZDR-1 člen 13, 13/1, 118, 118/2.. OZ člen 5, 8, 39, 39/1, 39/4.. URS člen 22.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - dopustna podlaga - poslovna podlaga - ničnost sporazuma - denarno povračilo - denarno nadomestilo za brezposelnost
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob podpisu sporazuma ni bila sposobna izraziti pravno poslovne volje in razumeti pomen pravno poslovnih ravnanj. Sposobnost razsojanja je dejanska sposobnost razumeti pomen svojih dejanj oziroma v zvezi s pravnim poslom sposobnost razumeti pomen svoje izjave, poslovne volje in pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Nujen pogoj za sposobnost razsojanja so dejanske psihofizične lastnosti subjekta. Sposobnost razsojanja je dodatna predpostavka za veljavnost sklenitve pogodbe in če ta predpostavka ni podana, je pogodba nična.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042910
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 38, 39, 44, 74.
pogodba o mednarodni prodaji blaga - posredovanje pri prodaji - nepravilna izpolnitev pogodbe - izpolnitev z napakami - reklamacija blaga - grajanje napak - rok za grajanje napak - primeren rok - notifikacijska dolžnost - odškodninski zahtevek - kršitev pogodbe - poslovna odškodninska odgovornost - odškodnina - višina škode - tipični interes - pričakovani dobiček - procesni pobotni ugovor
CISG v 39. členu ne specificira oblike obvestila s katerim mora kupec prodajalca obvestiti o napakah blaga. Iz tega sledi, da je dopustno obvestilo tudi preko telefona, vendar pa mora obstoj takega obvestila stranka nato dokazati z drugimi sredstvi.
Tožena stranka kot kupec deluje zgolj kot posrednik v verigi, in je ob prejemu blaga v skladu s standardi pogledala zgolj vzorec nekaj škatel z večje palete. Pomanjkljivosti glede orehov so se pokazale šele, ko je končni kupec odprl celotno pošiljko. Ker je tožena stranka o napakah obvestila tožečo še isti dan, kot so njo obvestili končni kupci, je zato osem oziroma dvanajst dnevni rok še primeren.
Pri kupcu, ki na trgu deluje kot posrednik blaga v proizvodni verigi, pričakovani dobiček od nadaljnje prodaje blaga predstavlja tipičen pogodbeni interes. Riziko izgubljenih poslov in s tem izpad dobička torej predstavlja tipičen riziko takšnega gospodarskega subjekta, ki mora biti njegovemu sopogodbeniku znan.
Pritožba ne uspe izpodbiti zaključkov prvostopenjske sodbe glede ugotovljene višine škode. Izraža zgolj golo nestrinjanje z ugotovljeno višino, pri čemer pa ne poda konkretnih razlogov zakaj ugotovljena višina ni pravilna.
postopek vzpostavitve etažne lastnine - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - solastnina - priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe - priposestvovanje nepremičnin v družbeni lastnini - dobroverna lastniška posest
Predlagatelji ne razpolagajo s pravnimi posli, ki bi bili primerni za pridobitev lastninske pravice oz. za njen vpis v zemljiško knjigo, saj pogodbe o postavitvi in uporabi garaž niso bile taki posli. Vsebovale so namreč natančne in številne pogoje za uporabo in razpolago z garažami, te omejitve pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot take, ki niso značilne za lastninsko pravico.
Tožnica v pritožbi ponavlja, da bi morala tožena stranka sprejeti poseben splošni akt s kriteriji ocenjevanja, ter vztraja, da bi moral njen nadrejeni pred podajo ocene z njo opraviti letni razgovor. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na ZSPJS in Uredbo o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ter ob upoštevanju sklepa tožene stranke zavzelo pravilni stališči, da je imela tožena stranka postopek ocenjevanja ustrezno urejen in je imela pravno podlago za ocenjevanje v Uredbi ter da razgovor z javnim uslužbencem ni pogoj za veljavnost in zakonitost letne ocene.
predlog za izločitev zapuščine - denarna terjatev do zapuščine - načelo proste dokazne ocene
Upnica je dejansko podala predlog za izločitev zapuščine, saj zatrjuje, da v zapuščino ne spada 13 % delež nepremičnine v lasti pokojne. Takšen zahtevek pa ne predstavlja zahtevka po 143. členu ZD, kot to zmotno meni upnica. Za tovrstni zahtevek - izločitev zapuščine, ZD ne daje podlage.
ZDR-1 člen 88, 88/3, 88/4, 200, 200/3.. URS člen 23.
zavrženje tožbe - vročitev odpovedi
Toženka je tožniku redno odpoved iz poslovnega razloga vročala v prostorih delodajalca. Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR-1 je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, dolžna odpoved prevzeti; šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Tožnik vročitve odpovedi ni odklonil, ampak je odklonil le podpis vročilnice, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42/2, 43, 43/1, 43/3. ZPP člen 224, 243. ZNP-1 člen 42.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - povratnica kot javna listina - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča - redna raba stavbe - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - prostorski akt - parkirni prostor - prosti preudarek sodišča - dejansko ali pravno vprašanje - izvedenec ustrezne stroke - urbanizem - urbanistično mnenje
Ker je povratnica javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (torej, da je bilo upravniku C. 13 navedenega dne vročeno vabilo za narok 7. 3. 2019), dokler se ne dokaže nasprotno (224. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravilno vabljenje izkazano. S pavšalnimi navedbami, da vabila niso prejeli, nasprotni udeleženci s C. 13 ne morejo ovreči javne listine, ki dokazuje nasprotno.
Novejša sodna praksa je izoblikovala stališče, da so vsi kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1 enakovredni. Zakonodajalec je želel prepustiti sodišču, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in praviloma s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča. V zakonu je določil le temeljna napotila in merila.
Upoštevaje dejstvo, da isto zemljišče dva prostorska akta določata kot parkirišče za dve različni ulici in upoštevaje ugotovitve izvedenca, da je raba sporne parcele izrazito mešana oziroma večplastna, je materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi šlo za pripadajoče zemljišče, namenjeno zgolj za redno rabo stavb na B. S tem pa ni izpolnjen že osnovni kriterij za (skupno ali posamično) pripadajoče zemljišče iz 42. člena ZVEtL-1, saj ne gre za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za rabo zgolj ene stavbe (ali kompleksa stavb), temveč je sporno zemljišče namenjeno in tudi dejansko služi uporabi večih krogov ljudi.
gradnja na tuji nepremičnini - povečanje vrednosti nepremičnine z gradnjo - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - obligacijski zahtevek - ugovor zastaranja - zastaranje obligacijskih povračilnih zahtevkov - splošni petletni zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - posest nepremičnine - izguba posesti - prenehanje izvenzakonske skupnosti - vlaganje posebnega premoženja zakonca v posebno premoženje drugega zakonca - povrnitev vlaganj - višina obogatitve - obogatitveno načelo - sklepčnost zahtevka
Sodišče prve stopnje je razmerje pravilno presojalo po 48. členu SPZ, ki ga uvaja marginalna rubrika Povečanje vrednosti nepremičnine in ki med drugim določa, da če je graditelj (v tem primeru: tožnik) s soglasjem lastnika nepremičnine (v tem primeru: toženka) postavil, prizidal ali izboljšal zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ). SPZ ne določa zastaralnega roka za zahtevek graditelja iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po 48. členu SPZ, zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.
Po tretjem odstavku 48. člena SPZ za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno trajanje oziroma obstoj zunajzakonske skupnosti (saj ta člen ureja tudi primere, ko med graditeljem in lastnikom sploh ni zakonskega ali zunajzakonskega razmerja), temveč zastaralni rok prične teči s trenutkom, ko je graditelj izgubil posest (obnovljene, izboljšane) nepremičnine.
Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Za sklepčnost obogatitvenih zahtevkov po 48. členu SPZ zadošča, da tožnik zatrjuje svoja vlaganja, ki so privedla do povečanja vrednosti tuje nepremičnine, in to je tožnik obširno utemeljil. Tožnik je podal dovolj trditev o tem, da je vlagal (in koliko je vlagal) svoje posebno premoženje v toženkino nepremičnino in da zato zahteva, da mu toženka povrne to, za kar je obogatena. Za to je tudi ponudil dokaze, ki jih je sodišče tudi izvedlo in ustrezno ocenilo. Če zahtevka ni uspel po višini dokazati v celoti, to ne pomeni, da je zahtevek v celoti nesklepčen.
Po lastnih toženkinih trditvah je bil denar (20.000 EUR) namenjen izplačilu iz naslova skupnega premoženja oziroma njegove civilne delitve, medtem ko je predmet te pravde vlaganje tožnikovega posebnega premoženja v posebno premoženje toženke. Gre torej za dve ločeni premoženjski masi, zato (sicer nesporno) izplačilo toženke v zvezi z urejanjem vprašanja skupnega premoženja nima vpliva na vprašanje povrnitve vlaganj posebnega premoženja enega od bivših partnerjev v posebno premoženje drugega.
48. člen SPZ uveljavlja obogatitveno načelo, torej je lastnik nepremičnine dolžan graditelju povrniti le tisto, za kar je lastnik obogaten, in ne vsega, za kar je graditelj bil prikrajšan zaradi vlaganj. To pa pomeni, da je toženka dolžna tožniku plačati le toliko, kolikor je njena hiša zaradi tožnikovih vlaganj več vredna.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo državnega organa - protipravno ravnanje pravosodnih organov - kvalificirana stopnja napačnosti - dokazna ocena - zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov - izločitev sodnika
Pri presoji protipravnosti je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz narave dela sodnikov in upoštevalo, da narava pravnega odločanja ter vsebina materialnih in procesnih predpisov, dopuščajo in omogočajo različne strokovne razlage, zato sprejemljivost oziroma zakonsko in ustavno skladnost posamezne razlage, ni mogoče preprosto zavreči oziroma jo označiti kot samovoljno in arbitrarno.
stečajni postopek - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - očitno neutemeljen predlog - namen zavlačevanja postopka - denarno kaznovanje - zloraba (procesne) pravice - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - pravni interes za pritožbo
Višje sodišče je zavrglo pritožbo dolžnika. Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku denarnega kaznovanja zakonitega zastopnika dolžnika. Zato ima pravico do pritožbe le kaznovani, tj. zakoniti zastopnik.
Drži pritožnikovo stališče, da je vloga zakonitega zastopnika zastopati stranko v stečajnem postopku, vendar pa to ne pomeni, da je to dopustno storiti na način, ki je jasno v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Pritožnikovo neprestano pavšalno vlaganje ugovorov zoper plačilne naloge pomeni zlorabo pravice – tudi zaradi tega se je predhodni stečajni postopek zavlekel na slabi dve leti. V konkretni zadevi gre za tipično zlorabo procesne pravice z namenom zavlačevati ali oteževati postopek.
tek rokov - štetje rokov - začetek teka rokov - tek roka za dvig pisanja - sodne počitnice / poletno poslovanje - osebno vročanje - fikcija osebne vročitve - pravočasna pritožba - obvestilo o prispeli sodni pošiljki
Po tretjem odstavku 83. člena ZS v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, razen v nujnih zadevah, kar pa pričujoča ni. Sodne počitnice so bile letos med 1. in 15. avgustom, kar pomeni, da sodišče pred njihovim iztekom pošte tožencu ne bi smelo vročati. Vročitev, ki je bila sicer neuspešno osebno poizkušana 13. 8., tožencu pa puščeno obvestilo o pošiljki, tega dne torej nima učinka in se šteje, da je rok za dvig sodnega pisanja začel teči šele po koncu sodnih počitnic, to je bilo 17. avgusta, ker je bila 15. sobota.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - rok za dopolnitev nepopolnega predloga - COVID-19 - zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Ker je sodišče prve stopnje tožečo stranko v sklepu z dne 24. 9. 2020 na zakonski podlagi opozorilo, da bo nepopoln predlog, če ga tožeča stranka ne dopolni v roku 30 dni od prejema sklepa, zavrglo, pritožnica neutemeljeno uveljavlja nezakonitost sklepa. Rok za dopolnitev se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje iztekel 2. 11. 2020, čemur pritožnica neutemeljeno nasprotuje s stališčem, da bi moralo sodišče zaradi izrednih razmer Covid-19 tožeči stranki v konkretnem primeru podaljšati rok za dopolnitev predloga. Za tako postopanje sodišče prve stopnje ni imelo nobene dejanske niti pravne podlage. Z iztekom roka, ki ga tožeča stranka ni izkoristila za dopolnitev predloga, so se izpolnili pogoji za zavrženje nepopolnega predloga. Smiselno izraženo stališče, da je sodišče prve stopnje imelo podlago za vsebinsko presojo predloga za oprostitev plačila sodne takse, je materialnopravno zmotno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da vsebinska presoja ne bi bila mogoča niti na podlagi v pritožbi predlaganih dokazov, ker tudi ti niso skladni listinami, ki bi jih morala tožeča stranka predložiti v skladu s pozivom sodišča v sklepu z dne 24. 9. 2020. Zakaj pa naj teh listin tožeča stranka ne bi bila dolžna predložiti sodišču za potrebe odločitve o predlogu, da se jo oprosti plačila sodne takse, v pritožbi niti ne pove.
Ker sodne takse za pritožbeni postopek toženka ni plačala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na določilo tretjega odstavka 105.a člena ZPP.
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/2, 12/3, 12b. ZPP člen 108, 108/5, 142, 142/4, 337, 337/1.
predlog za obročno plačilo sodne takse - predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse - nepopolna vloga - pozivni sklep - vročilnica kot javna listina - vročitev s fikcijo - zavrženje predloga za obročno plačilo sodne takse - nedovoljene pritožbene novote
Ker tožena stranka tudi po pozivu ni posredovala zahtevanih podatkov in izjav (kar pritožbeno ni izpodbijano), je sodišče prve stopnje njen predlog za obročno plačilo sodne takse pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1).
Trditve, da je v drugih postopkih dosegla obročno plačilo sodne takse, je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi. Ker obenem ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za obročno plačilo sodne takse, gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Višje sodišče zgolj pripominja, da tudi če je bilo toženi stranki v drugih postopkih omogočeno obročno plačilo sodne takse, to ne povzroči samodejnega obročnega plačila sodne takse v obravnavanem postopku (kot to zmotno meni pritožnica), saj se je v vmesnem času njeno premoženjsko, finančno ali likvidnostno stanje lahko že spremenilo (izboljšalo) do te mere, da do obročnega plačila sodne takse ne bi bila več upravičena (da temu ni bilo tako, pa tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala).