Skladno s prvim odstavkom 202.e člena ZP-1 mora sodišče dokončno odločiti o neizvršitvi izrečene sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (če za to obstajajo zakonski pogoji) najpozneje v 15 dneh po uradni dolžnosti po izteku enega leta od poteka preizkusne dobe.
odškodninska odgovornost - odgovornost delodajalca - padec na mokrih tleh - zdrs na spolzkih tleh - protipravno ravnanje - škodni dogodek - varstvo in zdravje pri delu - soodgovornost
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica padla na drseči, poledeneli in z ivjem prekriti površini, zavarovanec tožene stranke pa je s tem, ko ni poskrbel za očiščeno in varni hoji prilagojeno površino, opustil svojo dolžnost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu.
zavrženje pritožbe - obvezne sestavine pritožbe - podpis pritožnika - po elektronski pošti oddana vloga - pritožba, vložena po izteku roka - popolna pritožba
Podpis pritožnika je obvezna sestavina vsake pritožbe (335. člen ZPP). Nasprotni udeleženec je pritožbo zoper sklep poslal po elektronski pošti, na tej pritožbi ni nobenega podpisa. Nepodpisana pritožba je nepopolna (tretji odstavek 343. člena ZPP), nepopolno pritožbo pa sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP zavrže.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - načelo individualizacije kazenskih sankcij - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - izgon tujca iz države - odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona
Obtoženčev zagovornik meni še, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odvzem mobilnega telefona, ki kot tak ne predstavlja le komunikacijsko sredstvo, temveč tudi predmet, v katerem je veliko osebnih podatkov in aplikacij, kot na primer spletno bančništvo, družbena omrežja in podobno. Vendar se s temi navedbami sodišče druge stopnje ne more strinjati, saj obtoženec svojega mobilnega telefona ni uporabljal zgolj za komunikacijo, temveč tudi kot pripomoček za izvedbo obravnavanega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz njegovega zagovora.
Zapisana pogodbena vsebina je jasna in nedvoumna: obveznost povratnega odkupa predmeta kupne pogodbe nastopi takrat, ko tožeča stranka kot dajalka predmeta lizinga (ki je enak predmetu kupne pogodbe) z enostransko izjavo volje predčasno odpove lizing pogodbo iz razloga, ker jemalec lizinga krši svoje pogodbene obveznosti (neplačevanje ali drugi pogodbeni razlogi). Pogodbeni stranki kupne pogodbe sta dogovorili obveznost povratnega odkupa le v primeru, če lizing pogodba predčasno preneha, ker je lizingodajalec izkoristil svojo pogodbeno enostransko oblikovalno upravičenje do odpovedi lizing razmerja zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani jemalca lizinga. Obveznost povratnega odkupa v drugih primerih predčasnega prenehanja lizing pogodbe pogodbeni stranki kupne pogodbe nista dogovorili.
Dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala dolgovani znesek pod pogojem, da bo uspela s svojimi prizadevanji za izterjavo terjatev, ki jih ima do svojega naročnika v Nemčiji, ter se v ta namen s poravnavo zavezala, da bo pričela s sodnimi postopki za izterjavo svojih terjatev, ki jih ima do svojega naročnika, ureja plačilo, ki je vezano na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da tožena stranka svojega dela obveznosti iz poravnave sploh ni dolžna izpolniti, ali da lahko z izpolnitvijo obveznosti odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.
Okoliščine, ki jih tožena stranka zatrjuje z namenom razbremeniti se pogodbene obveznosti, da so z vložitvijo tožbe zoper njenega dolžnika v Nemčiji povezani visoki stroški in da je negotov tudi njen uspeh v postopku izterjave, niso takšne, da bi objektivno onemogočale izpolnitev oziroma predstavljale razlog nemožnosti izpolnitve obveznosti. Gre za okoliščine, na katere je tožena stranka lahko in mogla računati že pred sklenitvijo poravnave.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00042902
ZPrCP člen 8, 46, 46/4, 46/4-5. ZP-1 člen 90, 90/1, 155, 155/1, 155/1-8, 155/2. URS člen 29.
pravica do obrambe - odgovornost lastnika vozila - domneva odgovornosti lastnika vozila - prekoračitev hitrosti - obrnjeno dokazno breme - pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca - zaslišanje priče - pravica do razbremenilnega dokaza - seznanitev z dokazom
Sodišče prve stopnje z dokazom, ki ga je pridobilo na lastno pobudo, ni seznanilo obdolženca, ki se o podatkih, na katere se sodba opira, ni mogel izreči. S tem je obdolžencu bilo onemogočeno, da bi v zagovoru zavzel stališče do podatkov iz dokaza, ki ga je sodišče štelo za zanj obremenilnega in na katerem je temeljilo svoje zaključke, s čimer mu je bila kršena pravica do obrambe in do izvajanja dokazov v njegovo korist, pri čemer podatkov iz delovnega naloga tudi ni preverilo z zaslišanjem priče A. A., ki je za obdolženca razbremenilna priča.
privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči
Bistvena razlika med statusom relativno nesposobne priče iz 2. točke 235. člena ZKP in statusom privilegirane priče iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je varstveni namen določbe:
- prva predstavlja pravico v korist obdolženca, saj mu v nasprotnem primeru - brez prepovedi zaslišanja njegovega zagovornika, očitno ne bi bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe. Če pa obdolženec sam zahteva njegovo zaslišanje, pa tudi za zagovornika veljajo splošne določbe o dolžnosti pričanja - dolžnost odzvati se vabilu, pričati in govoriti resnico;
- druga predstavlja pravno dobroto v korist priče same, saj se z njo varuje predvsem zaupnost poslovnega ali kakšnega drugega razmerja med pričo in drugo osebo. Obdolženec od privilegirane priče, ki ne želi pričati, ne more zahtevati, naj priča.
V drugem odstavku 236. člena ZKP določa obveznost sodišča poučiti priče o njihovi pravni dobroti oprostitve dolžnosti pričevanja, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Pouk in odgovor morata biti v zapisnik zapisana izrecno z besedami, kakor sta bila izrečena, zgolj navajanje predmetne norme ne zadošča. Ni mogoče ex post sklepanje, da bi se priča, glede na to, da je izpovedovala, odpovedala svoji pravni dobroti.
Sodišče prve stopnje je opustilo svojo dolžnost dati pravni pouk priči po drugem odstavku 236. člena ZKP oziroma pouk in odpoved pričevanju nista bila zapisana v zapisnik, pri čemer je že od začetka postopka vedelo, da gre za privilegirano pričo, saj navedba pričinega poklica kot odvetnice jasno izhaja iz podane ovadbe.
Sankcijo za kršitev navedenih določb predpisuje 237. člen ZKP, ki določa, da sodišče ne sme na tako izpovedbo opreti svoje odločbe. V nasprotnem primeru to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka skladno z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija
Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja izrečeno stransko denarno kazen. Pritožbeno sodišče glede na vse že navedeno meni, da je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo tudi povsem primerno denarno kazen.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - plačilni nalog - vložitev predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo v ugovornem roku v zapuščinskem postopku - brezplačna pravna pomoč - odločba o dodelitvi brezplačne pravne pomoči - učinkovanje odločbe - učinek za nazaj
V okoliščinah konkretnega primera, ko je nasprotna udeleženka predlog za oprostitev plačila sodne takse vložila pravočasno, v 15 dneh od prejema plačilnega naloga, na podlagi odločbe o BPP, ki ji je bila dodeljena tudi za stroške sodnega postopka, ki so nastali po 16. 10. 2020 (drugi odstavek 11. člena ZBPP), torej za nazaj, je treba po presoji pritožbenega sodišča nasprotno udeleženko oprostiti plačila sodnih taks in ji s tem omogočiti njeno vrnitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043597
ZKP člen 358, 358-4,. KZ-1 člen 57, 58, 251, 251/3.
pogojna obsodba - kaznivo dejanje ponarejanja listin - hramba listine z namenom uporabe - ponarejena osebna izkaznica - skrajna sila
Po 4. točki 358. člena ZKP izda sodišče oprostilno sodbo, če ugotovi, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.
izločitev iz zapuščine - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev - ustvaritev nove stvari - gradnja na tujem svetu - vlaganje v tujo nepremičnino - sprememba identitete stvari - z delom pridobljeno premoženje zakoncev - zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju - izpodbijanje zakonske domneve o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - trditveno in dokazno breme
Tožeča stranka in njen pokojni mož sta na predhodno golem zemljišču, po sklenitvi zakonske zveze, s skupnimi sredstvi in skupnim delom, zgradila stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, s čimer je nepremičnina postala nova stvar. Na podlagi teh ugotovitev je soidšče materialnopravno pravilno zaključilo, da so imela skupna vlaganja zakoncev v nepremičnino stvarnopravne učinke in je na nepremičnini nastala skupna lastnina obeh zakoncev. ZTLR, ki je veljal v času gradnje hiše (med leti 1987 in 1990), je namreč v primerih, kakršen je obravnavani, omogočal pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino (24. do 26. člen ZTLR), ker so bila vlaganja tako obsežna, da so spremenila identiteto nepremičnine in je nastala nova stvar. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, pa je njuno skupno premoženje (51. člen ZZZDR).
Ob upoštevanju določb 59. člena ZZZDR je sodišče utemeljilo svoj zaključek, da je bil delež zakoncev na skupnem premoženju enak. ZZZDR v 59. členu vzpostavlja zakonsko domnevo glede deležev zakoncev na skupnem premoženju. Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, razen če tisti, ki domnevo izpodbija, dokaže, da sta zakonca prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Glede na navedeno bi morala tožena stranka dokazati, da deleža zakoncev (tožeče stranke in pokojnega moža) na skupnem premoženju nista bila enaka, vendar svojega dokaznega bremena ni zmogla.
JAVNI RED IN MIR - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00042903
URS člen 14, 22. ZP-1 člen 58, 62, 62-1, 62-3, 65, 65/4, 66, 66/3, 67, 67/1, 136, 136/1, 136/1-5, 154, 154-1, 154-3, 155, 155/1, 155/1-6, 155/2. ZKP člen 83, 83/2, 235, 236. ZUP člen 183. ZJRM-1 člen 6, 6/1, 6/4.
zahteva za sodno varstvo - pritožba prekrškovnega organa - pritožba prekrškovnega organa zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo - prekluzija - nedovoljen dokaz - odpoved pričanju - dolžnost pričanja - izjava, dana policiji - oprostitev dolžnosti pričanja
Storilec v zahtevi za sodno varstvo ni uveljavljal le razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč je uveljavljal tudi razlog kršitve materialnega prava iz 1. alineje 62. člena ZP-1, ko je uveljavljal neobstoj zakonskih znakov prekrška in je v ta namen priložil izjavo oškodovanke, zato je sodišče prve stopnje zaradi presoje zakonskih znakov prekrška ter pravilne uporabe materialnega prava upravičeno po pravilih rednega sodnega postopka (četrti odstavek 65. člena ZP-1) moralo preveriti dejansko stanje tudi z zaslišanjem oškodovanke, za katero je dokazni predlog bil podan v zahtevi za sodno varstvo.
ZP-1 instituta izločitve dokazov sicer ne pozna, vsekakor pa sodišče v postopku o prekršku sodbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ker sicer zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki izjave oškodovanke, ki jo je dala policiji, preden je bila poučena o privilegiju do odpovedi pričanja, ni upoštevalo kot procesno veljaven dokaz.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046069
KZ-1 člen 86, 86/4.. KZ-1B člen 86, 86/8.
kazenska sankcija - sprememba odločbe o kazenski sankciji - delo v splošno korist - milejši zakon - sprememba kazenskega zakona
Pritožnika imata prav, ko ugotavljata, da je sodišče prve stopnje v odločbi o izvršitvi kazni enega leta in petih mesecev zapora z delom v splošno korist uporabilo napačen zakon. Iz sodbe je razvidno, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v mesecu decembru leta 2011, ko je veljal Kazenski zakonik KZ-1 (Ur. list 55/2008 z dne 4.6.2008 in naslednji). Ta zakon se je pričel uporabljati 27.05.2009 in se je uporabljal do 14.05.2012, torej tudi v času, ko je bilo kaznivo dejanje, za katerega je bila obtoženka spoznana za krivo, storjeno. V določbi četrtega odstavka 86. člena tega zakona je bilo določeno, da se lahko kazen zapora do dveh let izvrši tudi tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur. S tem, ko je sodišče obtoženki določilo 1030 ur dela v splošno korist in pri tem uporabilo napačen predpis, je v škodo obtoženke prekršilo kazenski zakon, tako, kakor to pravilno ugotavljata tudi oba pritožnika. Zaradi vsega navedenega je bilo tako potrebno njunima pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo v odločbi o načinu izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist spremeniti tako, da je obtoženka dolžna opraviti v roku dveh let 480 ur takega dela.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje začasnega zavarovanja - trajanje začasnega zavarovanja - pravnomočna kazenska sodba - dokončno poplačilo terjatve - smiselna uporaba določb ZIZ
Po preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je predlog SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zavrglo.
Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 267. člena ZIZ, ki določa, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ. Na podlagi določila petega odstavka 502. b člena ZKP sme začasno zavarovanje do izvršitve pravnomočne sodne odločbe skupno trajati največ 10 let. ZKP je v tem delu lex specialis in smiselna uporaba določb ZIZ v tem delu ne pride v poštev.
Odločitev sodišča prve stopnje, da je pravni interes SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja izčrpan, ker je v obravnavani zadevi že izdan izvršilni naslov in vpisana zaznamba sklepa v v zemljiški knjigi in sodnem registru, je v nasprotju z določilom petega odstavka 502.b člena ZKP. Na podlagi tega zakonskega določila v povezavi s 502.c členom ZKP ima namreč državni tožilec pravni interes, da podaja predloge za podaljšanje začasnega zavarovanja vse do dokončnega poplačila terjatve iz pravnomočne sodbe, oziroma do poteka desetih let od pravnomočnosti sodbe.
ZFPPIPP člen 105, 105/2, 355, 355/3, 355/3-6, 357, 357/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 21. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
V kolikor je upravitelj v predračunu stroškov predvidel stroške v dejanski višini, bi moral natančneje pojasniti višino posameznega od zgoraj navedenih stroškov, za katere predvideva, da bodo nastali v skupnem znesku 40,00 EUR + DDV mesečno.
Potni stroški so v predračunu stroškov le okvirno predvideni in se bodo plačali, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, glede na konkretno potrebo, če bodo nastali in v odvisnosti od razdalje.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnika svoje terjatve nista prijavila v smislu petega odstavka 20. člena ZFPPIPP in v prijavi terjatve nista niti omenila, da vrednost zavarovanja ne zagotavlja poplačila njune terjatve. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti presoje, do katere višine imata upnika terjatev zavarovano z ločitveno pravico.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00042520
OZ člen 179, 182. ZPP člen 340.
odškodninska odgovornost - višina denarne odškodnine - nepremoženjska škoda - prometna nesreča - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - okoliščine konkretnega primera - upoštevanje specifičnega položaja oškodovanca in razpona odškodnin v podobnih primerih - objektivni in subjektivni vidik - pravilna ugotovitev dejanskega stanja
Pritožba kot argument za previsoko odmerjeno odškodnino v tem delu navaja, da je tožnik zaključil bolniški stalež že 6. 5. 2016, kar dokazuje, da močnejših bolečin ni več čutil. Navedenemu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj dejstvo, da je tožnik zaključil z bolniškim staležem, še ne izkazuje, da tožnik ne bi več čutil bolečin. V postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke v zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel tožnik, navaja, da povzročajo lahke telesne bolečine od nekaj tednov do več mesecev in da je tožnik po njegovi oceni občasne lahke telesne bolečine trpel okrog treh mesecev.
Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju.
V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe.
Ni kršena kontradiktornost v postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, ker pravilno oceni, da izvedba določenih dokazov ni potrebna oziroma ni dovoljena (zaslišanje prič kot nedovoljen informativni dokaz) ter zaradi tega v primeru reševanja ugovora zoper začasno zavarovanje v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZIZ presodi, da izvedba naroka ni potrebna. Enako velja to tudi za fazo odločanja o samem predlogu za začasno zavarovanje, saj opravi sodišče narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (29.a člen ZIZ).
V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja. To pomeni, da se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena zavarovanja. Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v odpravi nevarnosti, da tega premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti.
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da v opisu dejanja, ki ga obtožni predlog očita obdolženemu B.P., ni konkretiziran zakonski znak lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin in ni razviden obdolženčev goljufiv namen, ki mora biti pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 211. člena KZ-1 podan ob sklenitvi posla, temveč je opisana le običajna neizpolnitev pogodbe, torej kršitev civilnopravnega razmerja.