določitev meje med nepremičninami - kriteriji za določitev meje - kriterij močnejše pravice - presoja močnejše pravice - najverjetnejša katastrska meja - dokaz s sodnim izvedencem - katastrski podatek - geodetska izmera - velikost zemljišča
Med udeleženci obravnavanega postopka je bil sporen mejni prostor med parcelama predlagateljev in nasprotne udeleženke, saj sta predlagatelja zatrjevala drugačen potek meje kot nasprotna udeleženka. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelama.
Podlago za ureditev meje po kriteriju močnejše pravice (v okviru rezervne argumentacije pa tudi po podrednem kriteriju zadnje mirne posesti) je sodišče prve stopnje pravilno našlo v konsistentnosti njenih trditev in izpovedbe, skladnih s potekom najverjetnejše katastrske meje, kot jo je ugotovil izvedenec.
Izvedenec se pri ugotavljanju najverjetnejše katastrske meje ni oprl zgolj na analizo katastrskih podatkov, temveč je njihovo pravilnost (natančnost) preveril tudi glede na stanje v naravi, upoštevajoč lokacijo mejnih znamenj. Vse ugotovljeno je tudi primerjal s potekom meje, kot so jo zatrjevali oziroma ob geodetski izmeri pokazali predlagatelja in nasprotna udeleženka. Njegova ocena o (ne)natančnosti prenosa najverjetnejše katastrske meje iz načrtov v naravo (do + oziroma - 10 m) zato ne more biti odločilna.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00042966
ZVPot člen 6, 6/1, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 6, 86, 119. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9.
valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - kršitev pravice do obveščenosti - nedobrovernost - skrbnost pri sklepanju pogodbe - skrbnost stranke - načelo vestnosti in poštenja - Direktiva Sveta 93/13/EGS - transparentnost pogodbenih pogojev - sodna praksa Sodišča Evropske unije - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - trenutek sklenitve pogodbe - čas sklepanja pogodbe - merilo pričakovanosti - spremenjene okoliščine po sklenitvi predpogodbe - trditveno in dokazno breme - oderuška pogodba - primarni tožbeni zahtevek - ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov - pravilna uporaba materialnega prava - predmet pogodbe - dopustnost pogodbenega predmeta - nepošten pogodbeni pogoj - razlaga pogodbenih določil - obseg obveznosti
V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZVPot banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje, - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.
Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/16.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V obravnavanem primeru je zatrjevano neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja). Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti pa morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe.
Bistven je odgovor na vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.
URS člen 22. ZIZ člen 64, 64/1, 73, 73/1, 73/2. ZPP člen 337, 337/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 27.
enako varstvo pravic - pravica do izjave - predhodno vprašanje - fiktivnost pravnega posla - tožba na ugotovitev ničnosti - izbrisna tožba - ugovor tretjega - pogoji in rok za ugovor - odlog izvršbe - odlog izvršbe na predlog tretjega - pogoji za odlog izvršbe - nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - kumulativno izpolnjevanje pogojev - pritožbena novota
Na pravnomočno odločbo je višje sodišče v tem postopku vezano. O predlogu za odlog izvršbe zaradi vložene izbrisne tožbe je pravnomočno odločeno. V sedaj presojani zadevi zato višje sodišče izrecno poudarja, da se ukvarja izključno z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tretje udeleženke za odlog izvršbe, ki je bil vložen na podlagi sedaj še tretje tožbe, tj. tožbe za ugotovitev ničnosti pravnega posla med upnikom in dolžnikom iz tega postopka, ki predstavlja izvršilni naslov.
Višje sodišče ugotavlja, da tretji kakšnega novega ugovora tretjega niti ni vložil. Že zato je predlog za odlog neutemeljen. Predlog za odlog je dopusten, če tretji v izvršilnem postopku zahteva, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno. To zahteva z ugovorom tretjega (prim. prvi odstavek 73. in 64. člena ZIZ). Četudi bi to izhajalo iz vloge z dne 13. 3. 2020, pa vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti pravnega posla, ki predstavlja izvršilni naslov ne pomeni zatrjevanja pravice, ki preprečuje izvršbo. Ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe med strankama tega postopka ne pomeni uveljavljanje takšne pravice. Pravica, ki preprečuje izvršbo je pravica, s katero njen imetnik lahko dolžniku prepreči odtujitev stvari, oziroma pravica, ki bi tretjemu omogočila, da bi dobil vrnjeno stvar tudi od tistega, kateremu bi dolžnik stvar odtujil. V pritožbi izpostavljeni pravni interes za vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe med strankama tega postopka za ta izvršilni postopek ni pomemben. S tem se bo ukvarjalo pravdno sodišče.
Ker ni izpolnjen že prvi od dveh kumulativno predpisanih pogojev za odlog izvršbe, se sodišču prve stopnje ni bilo treba spuščati v presojo obstoja drugega pogoja, to je nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode v primeru takojšnje izvršbe, in se iz tega razloga tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb v zvezi s škodo.
ZDR-1 člen 37, 85, 110, 109, 109/1, 109/2, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - kršitev navodil zdravnika - odhod iz kraja bivanja - rok za podajo odpovedi
Ker se tožnik v času bolniškega staleža ni nahajal v kraju bivanja, že to dejstvo zadostuje za ugotovitev, da je storil kršitev po 8. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00046402
URS člen 137, 137/2. ZIZ člen 2, 15, 24, 24/3, 24/4, 43, 43/2, 43/3, 56, 56a, 76, 76/2, 170. ZPP člen 3, 7, 99, 99/2, 99/3, 212. ZVKSES člen 87, 88. ZN člen 87.
umik predloga za izvršbo - procesno dejanje - ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj - ugovor dolžnika - načelo dispozitivnosti - razpravno načelo - preiskovalno načelo - vodenje postopka - notar - notarska hramba - pogodba v korist tretjega - preklic izjave - sprememba lastništva nepremičnine - hipotekarni dolžnik - položaj stranke - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - pooblastilo odvetniku - preklic pooblastila - trditveno in dokazno breme
Upnik lahko kadarkoli med postopkom umakne predlog za izvršbo. Sodišče izvršilni postopek ustavi. Umik je procesna izjava volje in učinkuje šele od trenutka, ko prispe na sodišče. Izjava o umiku je procesno dejanje zgolj in samo upnika. Ostali (toženec v pravdnem postopku ali dolžnik v izvršilnem postopku) lahko le zatrjujejo, da so nastopila pravno pomembna dejstva, katerih pravna posledica bi morala biti ustavitev postopka, vendar to lahko uveljavljajo le z ustreznim procesnim dejanjem – v izvršilnem postopku z ugovorom.
Izvršba se na podlagi umika ustavi le, če je iz spisa jasno in nedvoumno razvidno, da je umik vložila upravičena oseba, to pa je izključno upnik (ali njegov zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec). Če sodišče pravilno in skrbno vodi postopek, se mora vloga, ki prispe na sodišče (vložišče), vložiti v spis takoj oziroma vsaj v doglednem času po prispetju. Tako kot po eni strani skladno z razpravnim načelom velja, da je na strankah breme zatrjevanja in dokazovanja dejstev, ki so jim v korist oziroma s katerimi utemeljujejo svoje zahtevke, je po drugi strani izključno stvar pravilnega poslovanja in postopanja sodišča, da se na sodišče prispela pisanja strank ažurno vlagajo v sodne spise, za katere so namenjena. V tej zadevi pa sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno s to zahtevo, saj je umik za nepremičnino 002, ki naj bi ga upnica na vložišče vložila dne 6. 9. 2012, v spis vložilo, ko mu ga je posredovala lastnica nepremičnine D. D. (ki tedaj še niti ni bila stranka postopka), in sicer šele v mesecu maju 2017, torej več kot po štirih letih po tem, ko naj bi ga upnica dejansko vložila. Vzrok za nastali položaj, to je za spor, ali je bil umik dne 6. 9. 2012 na sodišče res vložen ali ne, se je torej nakazoval izključno v poslovanju sodišča prve stopnje, nikakor pa ga ni mogoče pripisati upnici niti hipotekarni dolžnici D. D. Če je upnica umik dne 6. 9. 2012 vložila na vložišče sodišča prve stopnje, se je takrat njena procesna obveznost v zvezi s to vlogo zaključila in zato ni mogoče od nje zahtevati, da bi dokazovala, da umika ni vložila. Enako ni mogoče zahtevati od lastnice nepremičnine in hipotekarne dolžnice D. D., da bi dokazovala, da je upnica umik 6. 9. 2012 res vložila. Ob pojasnjenem izhodišču namreč tega niso dolžne dokazovati stranke in je zato sklicevanje upnice na razpravno načelo v tej zvezi pravno zgrešeno.
Umik za nepremičnino 002 na sodišče prve stopnje dne 6. 9. 2012 je pravno učinkovito vložil notar, kar sicer potrjujejo tudi drugi podatki v spisu. S tem, ko je upnica po odvetniku E. E. dne 24. 5. 2012 v notarsko hrambo izročila umik izvršilnega predloga na nepremičnino 002 v tej zadevi, je namreč sprejela svojo pravico iz pogodbe o notarski hrambi SV 4, to je pravico do prejema dela kupnine za prodano nepremičnino. Posledično pa od takrat dalje ni več mogla preklicati pravice prodajalca in kupcev od notarja zahtevati izročitev predmet notarske hrambe, to je izjave o umiku na sodišče. Notarski zapisnik SV 2 z dne 5. 9. 2012 s priloženim obvestilom upnice H. H. notarju, iz katerega izhaja, da upnica H. H. nima pooblaščenca za umik predlogov za izvršbo in da bo umike predlogov za izvršbo na svoji nepremičnini podajala izključno sama osebno, glede na 88. člen ZVKSES lahko učinkuje le od dne 5. 9. 2012 dalje. Ne more pa učinkovati za nazaj oziroma na pravico prodajalca in kupcev iz notarskega zapisa SV 4 z dne 23. 5. 2012, da notar ob izpolnitvi pogoja – to je po plačilu kupnine na skrbniški račun notarja – na sodišče vloži dne 24. 5. 2012 pri njem deponirani umik predloga za izvršbo na nepremičnino (notarski zapisnik SV 1).
ZST-1 člen 11, 11/6, 12a, 12a/2. ZSVarPre člen 27. DZ člen 183. ZUPJS člen 10, 10/1, 17.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za delno oz. popolno taksno oprostitev - odlog plačila sodne takse - premoženjsko stanje prosilca - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - minimalni dohodek prosilca - socialnovarstveni prejemki - vrednost premoženja - dolžno preživljanje - preživljanje otroka - pridobitev podatkov o premoženjskem stanju po uradni dolžnosti - dohodek družine - socialna pomoč
Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje povprečni mesečni dohodek na člana družine ne presega dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (804,36 EUR), presega pa znesek osnovnega zneska minimalnega dohodka na osebo, saj znaša 413,88 EUR. Odmerjena sodna taksa za postopek je glede na redne denarne dohodke v družini visoka (1.449,00 EUR). Zato bi lahko takojšnje plačilo občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se družina preživlja. Ob zagotovljenem celotnem preživljanju družine na kmetiji, pa bo tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik z rednimi denarnimi prejemki zmogel obročno plačilo takse, kot mu ga je odobrilo sodišče prve stopnje (šest obrokov po 241,50 EUR mesečno).
KZ-1 člen 204, 204/3.. ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/2, 110/3.. ZPP člen 8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravica do zagovora
Tožniku je bila po izpovedi njegove zdravnice postavljena diagnoza prilagoditvene motnje, zaradi katere ni bil sposoben za v službo, to pa ne pomeni, da je to utemeljeno opravičilo, zaradi katerega bi moral delodajalec zagovor preložiti, nenazadnje bi lahko tožnik poslal tudi pisni zagovor, česar pa ni. Po drugi strani pa bi delodajalec lahko s preložitvijo zagovora izgubil možnost podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku tako ni bila kršena pravica do zagovora, kot to uveljavlja v pritožbi.
ZFPPIPP člen 126, 342, 342/2, 342/3, 422, 422/1, 482, 482/1.
prenehanje družbe - začetek postopka prisilne likvidacije - stranke postopka prisilne likvidacije - pravica do pritožbe - procesna legitimacija za pritožbo - pridobitev poslovnega deleža - konstitutiven učinek vpisa - prenos poslovnega deleža
ZGD-1 v prvem odstavku 482. člena določa, da se za pridobitelja poslovnega deleža šteje le tisti, ki je vpisan v register. Navedeno določilo, ki je kar zadeva pridobitev poslovnega deleža družbe specialno določilo, je povsem jasno. Kdor ni vpisan v register, se ne šteje za pridobitelja poslovnega deleža. Vpis pridobitve poslovnega deleža v register je glede na izrecno določilo prvega odstavka 482. člena ZGD-1 konstitutivne narave in ne deklaratorne narave, kot to zmotno navaja pritožnik.
Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek (prvi odstavek 422. člena ZFPPIPP). Pritožbo proti sklepu v postopku zaradi insolventnosti ima pravico vložiti vsaka stranka postopka, druge osebe pa le, če tako določa zakon (126. člen ZFPPIPP). Ker pritožnica ni vpisana v register, ne velja za pridobitelja poslovnega deleža dolžnika oziroma za njegovega družbenika. To bi postala le, če bi bila vpisana v register kot pridobiteljica poslovnega deleža. Zato ni podana njena procesna legitimacija za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije.
ZPP člen 155, 155/1, 158, 158/1.. OZ člen 131.. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
plačilo razlike plače - akontacija dohodnine - delni umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških
V letni odmeri se upoštevajo vsi dohodki, izplačani v letu, zmanjšani za obračunane prispevke in priznane olajšave. Od davčne osnove se obračuna dohodnina po dohodninski lestvici. Če je odmerjena dohodnina višja od plačanih akontacij med letom, se dohodnina doplača, v nasprotnem primeru se zavezancu vrne. V tem primeru je prišlo do situacije, ko so se plače za september - november 2013 neupravičeno prištele k letu 2014 in plače za september - november 2016 k letu 2017. Zato je prišlo do zmanjšane dohodninske obveznosti v letu 2013 in 2016, na drugi strani pa do povečane dohodninske obveznosti v letu 2014 in 2017. Skupne obveznosti pa so bile za tožnika višje, saj je bila upoštevana nižja olajšava, kot bi bila ob siceršnji pravilni prijavi letnih dohodkov. V posledici takšnega ravnanja toženke (nepravočasno plačilo akontacije dohodnine od tožnikove bruto plače) je tožniku nastala škoda, s tem da je sodišče tudi izrecno ugotovilo, da je toženka ravnala naklepno, ko zaradi likvidnostnih težav ni pravočasno poravnala akontacije dohodnine za tožnika od njegove bruto plače v letu 2013 in 2016, posledično pa je davčni organ premalo plačano dohodnino, ki bi jo sicer morala plačati toženka kot akontacijo dohodnine, terjal od tožnika, ki je naloženo tudi izpolnil.
Temeljni kriterij je čas trajanja zaposlitve. Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 12. 8. 2019. Toženka ji je 30. 4. 2020 vročila izredno odpoved, torej je bila tožnica do podaje odpovedi pri toženki zaposlena le nekaj več kot osem mesecev. Odpoved učinkuje z dnem vročitve, toženka pa tožnice ni odjavila iz socialnih zavarovanj iz naslova delovnega razmerja vse do 27. 5. 2020, kot se je glasil datum sodne razveze na podlagi sodbe na podlagi pripoznave z dne 27. 5. 2020. Tako je bila tožnica pri toženki zaposlena skupno dobrih 9 mesecev. Toženka je tožbeni zahtevek pripoznala - razen v delu, ki se je nanašal na denarno povračilo, saj ga je tožnica zahtevala v višini sedmih plač. Sodišče je tožnici priznalo denarno povračilo v višini štirih plač, kar je glede na temeljni kriterij pretirano, saj tožnica pri toženki ni bila zaposlena npr. štiri leta, pač pa niti eno leto.
ZOFVI člen 119, 119/1, 121, 124.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/4, 40.. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 19b, 19c.. KPJS člen 39.. ZDR-1 člen 137, 137/2, 137/7.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92.
plača - učitelj - učna obveznost - dejavnost vzgoje in izobraževanja - nadomestilo plače - delovna uspešnost
Stališče sodišča prve stopnje, da Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni v skladu z 92. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ) in s sedmim odstavkom 137. člena ZDR-1, je zmotno. Gre za materialnopravno presojo, zato dejanski zaključki sodišča prve stopnje, utemeljeni na izpovedi ravnatelja in pisnih izjavah prič, niso odločilni.
ZDR-1 in KPVIZ ne govorita o obračunu (nadomestila) plače oziroma delovne uspešnosti in dodatka za ure razredništva. Po drugem odstavku 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. KPVIZ v 92. členu določa, da v primerih izrabe letnega dopusta in za praznike pripada delavcu nadomestilo v višini 100 % osnove, pri čemer je osnova za izračun nadomestila plače v primeru odsotnosti delavca plača delavca, ki bi jo prejel za redni delovni čas v tekočem mesecu, če bi delal. Po tej določbi sta v osnovo za izračun nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta in odsotnosti za praznik poleg osnovne plače vključena dodatek za ure razredništva in delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, do katerih bi bil javni uslužbenec upravičen v tekočem mesecu, če bi delal.
zastaranje kazenskega pregona - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - začetek teka zastaranja kazenskega pregona - delavnostna teorija - kaznivo dejanje povzročitve nevarnosti pri gradbeni dejavnosti
Slovenska kazenskopravna zakonodaja in pred njo jugoslovanska je sprejela delavnostno teorijo, po kateri se šteje, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal (storitev) ali bi moral delati (opustitev), ne glede na to, kdaj je nastala prepovedana posledica in da KZ v zvezi z začetkom teka zastaralnega roka kazenskega pregona (za razliko od nekaterih tujih zakonodaj) ne vsebuje korekcije delavnostne teorije, po kateri bi v primeru kasnejšega nastanka prepovedane posledice začelo zastaranje teči šele od trenutka njenega nastanka.
ZDR-1 člen 13, 81, 81/1, 81/2, 81/3, 85, 85/1, 118.. OZ člen 45, 46, 46/1, 46/2, 49, 92.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom - napake volje - grožnja - zmota
Iz 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi izhaja, da delavka s podpisom tega sporazuma potrjuje, da je seznanjena s posledicami, ki jih ima ta sporazum zanjo, zlasti, da ji je na dan, ki ga določa ta sporazum, prenehajo vse pravice, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje 1. člena tega sporazuma, kot tudi pravice iz naslova delovnega razmerja pri delodajalcu, ter da zaradi sklenitve tega sporazuma ni upravičena do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil podpisan sporazum vsebinsko ustrezen, ter da je bil sklenjen na podlagi soglasja obeh strank.
odškodninska odgovornost - odgovornost delodajalca - padec na mokrih tleh - zdrs na spolzkih tleh - protipravno ravnanje - škodni dogodek - varstvo in zdravje pri delu - soodgovornost
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica padla na drseči, poledeneli in z ivjem prekriti površini, zavarovanec tožene stranke pa je s tem, ko ni poskrbel za očiščeno in varni hoji prilagojeno površino, opustil svojo dolžnost zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - odmera kazni - načelo individualizacije kazenskih sankcij - omilitev kazni - posebne olajševalne okoliščine - izgon tujca iz države - odvzem predmetov - odvzem mobilnega telefona
Obtoženčev zagovornik meni še, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odvzem mobilnega telefona, ki kot tak ne predstavlja le komunikacijsko sredstvo, temveč tudi predmet, v katerem je veliko osebnih podatkov in aplikacij, kot na primer spletno bančništvo, družbena omrežja in podobno. Vendar se s temi navedbami sodišče druge stopnje ne more strinjati, saj obtoženec svojega mobilnega telefona ni uporabljal zgolj za komunikacijo, temveč tudi kot pripomoček za izvedbo obravnavanega kaznivega dejanja, kot je to razvidno iz njegovega zagovora.
Dogovor, da bo tožena stranka tožeči stranki plačala dolgovani znesek pod pogojem, da bo uspela s svojimi prizadevanji za izterjavo terjatev, ki jih ima do svojega naročnika v Nemčiji, ter se v ta namen s poravnavo zavezala, da bo pričela s sodnimi postopki za izterjavo svojih terjatev, ki jih ima do svojega naročnika, ureja plačilo, ki je vezano na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da tožena stranka svojega dela obveznosti iz poravnave sploh ni dolžna izpolniti, ali da lahko z izpolnitvijo obveznosti odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.
Okoliščine, ki jih tožena stranka zatrjuje z namenom razbremeniti se pogodbene obveznosti, da so z vložitvijo tožbe zoper njenega dolžnika v Nemčiji povezani visoki stroški in da je negotov tudi njen uspeh v postopku izterjave, niso takšne, da bi objektivno onemogočale izpolnitev oziroma predstavljale razlog nemožnosti izpolnitve obveznosti. Gre za okoliščine, na katere je tožena stranka lahko in mogla računati že pred sklenitvijo poravnave.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija
Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko graja izrečeno stransko denarno kazen. Pritožbeno sodišče glede na vse že navedeno meni, da je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo tudi povsem primerno denarno kazen.
bistvene kršitve določb zkp - neujemanje pisno izdelane sodbe in njenega izvirnika - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - nerazumljiv izrek - nejasen izrek - opis dejanja v izreku sodbe - uradni zaznamek v kazenskem postopku kot dokaz - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnika in samim zapisnikom - nejasni razlogi sodbe - krivdno povzročeni stroški
Pisno izdelana sodba se mora popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena in zapisana v zapisniku o glavni obravnavi - izvirnik sodbe (prvi odstavek 364. člena in prvi odstavek 317. člena ZKP).
Nikakor ne more izjava, zapisana v uradnem zaznamku, nadomestiti izpovedbe priče v kazenskem postopku in na tak način predstavljati dokaz, na katerega bi sodišče oprlo svojo odločitev glede krivde obdolženca za storitev očitanega kaznivega dejanja.
Okoliščina, da je oškodovanka oseba z motnjami v duševnem razvoju, pri čemer njeno osebnostno in intelektualno funkcioniranje ni primerljivo s funkcioniranjem oseb starejših od 15 let, kot je to pojasnila izvedenka klinično psihološke stroke M.B., pa dvoma v njeno kronološko starost ne more vzbuditi.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - podaljšanje začasnega zavarovanja - trajanje začasnega zavarovanja - pravnomočna kazenska sodba - dokončno poplačilo terjatve - smiselna uporaba določb ZIZ
Po preizkusu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ko je predlog SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, zavrglo.
Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 267. člena ZIZ, ki določa, da je začasno odredbo mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo. ZKP trajanje in prenehanje začasnega zavarovanja ureja drugače kot ZIZ. Na podlagi določila petega odstavka 502. b člena ZKP sme začasno zavarovanje do izvršitve pravnomočne sodne odločbe skupno trajati največ 10 let. ZKP je v tem delu lex specialis in smiselna uporaba določb ZIZ v tem delu ne pride v poštev.
Odločitev sodišča prve stopnje, da je pravni interes SDT za podaljšanje začasnega zavarovanja izčrpan, ker je v obravnavani zadevi že izdan izvršilni naslov in vpisana zaznamba sklepa v v zemljiški knjigi in sodnem registru, je v nasprotju z določilom petega odstavka 502.b člena ZKP. Na podlagi tega zakonskega določila v povezavi s 502.c členom ZKP ima namreč državni tožilec pravni interes, da podaja predloge za podaljšanje začasnega zavarovanja vse do dokončnega poplačila terjatve iz pravnomočne sodbe, oziroma do poteka desetih let od pravnomočnosti sodbe.
postopek o prekršku proti mladoletniku - odvzem predmetov - poseg v lastninsko pravico - možnost izjave - načelo sorazmernosti
Odvzem (in uničenje) predmeta predstavlja poseg v lastninsko pravico. Ta je lahko utemeljen, če razlogi splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad pravico do lastnine. Zato mora sodišče pri odločitvi o odvzemu predmeta tehtati med težo ukrepa in pomenom za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, in razlogi splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Da bi tehtanje lahko v konkretnem primeru opravilo, pa mora dati lastniku predmeta možnost, da se o okoliščinah zadeve izjavi.