opravljanje pravdnih dejanj po pooblaščencu - vročanje sodnih pisanj pooblaščencu - pooblastilno razmerje - prenehanje pooblastila - preklic pooblastila
Pooblastilno razmerje med stranko in pooblaščencem ne preneha zgolj s prenehanjem njune komunikacije oziroma osebnim vlaganjem vlog, pač pa s preklicem pooblastila.
Uporaba 83. člena OZ pride v poštev, ko z nobeno predhodno metodo razlage (prvi in drugi odstavek 82. člena OZ) ni mogoče priti do jasnega pomena spornega pogodbenega določila, kar pa v obravnavanem primeru ne drži. Vsakršen spor med strankama glede vsebine pogodbenega določila še ne pomeni, da je treba uporabiti razlagalno metodo iz 83. člena OZ.
OZ člen 464, 464/1. ZPP člen 286b, 286b/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15.
realizirana ustna pogodba o delu - obvestilo o napaki - obvestilo o stvarnih napakah - ugovor stvarnih napak - ugovor znižanja kupnine - odgovornost za stvarne napake - takojšnje uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka
Iz elektronskega sporočila A. A. (naslovljenega na tožečo stranko) izhaja, da je ta ocenil, da so napetostne razpoke posledica napetosti, ki izhajajo iz podlage ometa in so torej konstrukcijske narave in se jih armira z armirnim slojem na površju ometa, v primeru razpok v pozidavi pa še zid statično stabilizira. Za nič od tega ni tožena stranka niti trdila, da bi bila naloga tožeče stranke, ki je ne bi opravila. Pritožbene trditve, da je tožena stranka v postopku substancirano trdila, da je o napakah sproti obveščala tožečo stranko, so torej neutemeljene, nasprotno sodišče prve stopnje je ugotovilo in tega pritožnici ni uspelo izpodbiti, da vzrok za razpoke (ki jih tožena stranka v postopku ni uspela niti specificirati v smislu časa in kraja nastanka, mesta in njihovega obsega), ne prihaja iz vplivnega območja tožeče stranke. Povedano drugače, tudi če bi toženi stranki uspelo izkazati, da je tožečo stranko pravočasno obvestila o napakah, pravice do znižanja plačila ne more uveljaviti zoper tožečo stranko, saj razpoke na ometu niso bile posledica (slabo) opravljenega dela tožeče stranke, ampak so bile posledica napak na konstrukcijskih Omnia ploščah.
priposestvovanje služnosti hoje in vožnje - dobra vera priposestvovalca - desetletna priposestvovalna doba
Za desetletno priposestvovalno dobo je SPZ določil, da mora obstajati dobra vera priposestvovalca v celotnem obdobju, potrebnem za priposestvovanje pravice služnosti. Takšno stališče je zavzela tako pravna teorija kot tudi sodna praksa, ki se v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 428/2007 pri svoji odločitvi v podobnem primeru izrecno sklicuje na Komentar SPZ stran 902.
prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS - vročitev plačilnega naloga - potrdilo o pravnomočnosti - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Storilčev predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti navedenega plačilnega naloga bil zavrnjen s sklepom PP ... z dne 31. 7. 2020 (list. št. 39 spisa). Zoper tak sklep je storilec sicer vložil pravočasno zahtevo za sodno varstvo, ki pa jo je Okrajno sodišče v .. zavrnilo s sodbo ZSV 540/2020 z dne 4. 12. 2020. S tem so pravnomočno odpravljeni tudi vsi dvomi glede pravilnosti vročanja plačilnega naloga PPP ... ter v pravilnost potrdila o pravnomočnosti tega plačilnega naloga. Posledično pa tudi ni mogoče na podlagi takih pritožbenih navedb dvomiti v pravilnost odločitve o izreku prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042433
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 277, 277/1.
opis kaznivega dejanja - žaljiva obdolžitev - zasebna tožba
V nadaljevanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče izvršiti le z zatrjevanjem ali razširjanjem določenih dejstev. Take izjave o dejstvih je treba razmejiti od vrednostnih sodb, za katere je značilna prvina mišljenja in zavzemanja stališč ter so tako zaznamovane s subjektivnostjo. V konkretnem primeru pa iz vsebine inkriminiranih člankov, kar je povzeto v izreku zasebne tožbe, izhaja, da obdolženki nista postavljali trditev o določenih dejstvih, oziroma trditve niso bile izjavljene brezpogojno, zato izjave kot so "sumiti, vprašljivo je" in podobno ne konstituirajo obstoja žaljive obdolžitve.
Pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju še poudarja, da je poleg besedila izjave potrebno upoštevati tudi njen celoten kontekst in vsakokratne spremljevalne okoliščine, to je glede na celoten kontekst podanih oz. zapisanih inkriminiranih izjav v času zdravstvene epidemije, ki je tudi naveden v izreku zasebne tožbe. Pri tem so bile izjave podane zaradi preverjanja porabe javno proračunskih sredstev za nabavo zaščitnega materiala, za katerega je vladal velik javen interes in zato je potrebno besede oziroma besedne zveze preverjati tudi v luči teh razmer in zanimanja in pričakovanja javnosti. Zato se pritožbeno sodišče strinja, da je potrebno morebitno žaljivost oceniti tudi glede na vsebino celotnega objavljenega prispevka, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da ne v besedah niti v besednih zvezah ni podcenjevanja ali drugih oblik negativne sodbe o zasebni tožilki.
oporočno dedovanje - lastnoročna oporoka - oporočiteljeva volja - spor o dejstvih - napotitev dediča na pravdo - oporočno razpolaganje - določitev volilojemnika - stroški pogreba - dedni naslov - odgovornost za zapustnikove dolgove
Oporoka je enostranska, preklicna in strogo oblična izjava volje zapustnika, s katero ta razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Zapustnik mora v trenutku izjave hoteti narediti oporoko. Ni odločilno, ali je izjava naslovljena kot oporoka in ali je v njej postavljen dedič, odločilna je vsebina izjavljene volje, ki mora biti takšna, da ustreza vsebini oporoke (vsebini oporočnega razpolaganja s premoženjem). Za razpolaganje s premoženjem gre v vseh primerih, ko nameni oporočitelj za primer smrti svojemu premoženju drugačno usodo, kot bi mu šla, če bi nastopilo dedovanje po zakonu.
Na to, da je zapustnica razpolagala s svojim premoženjem za primer smrti v korist A. A., kaže zapis o določitvi volil.
SPZ člen 68, 115, 116, 116/1, 116/1-1. SZ-1 člen 23, 29, 29/2, 29/3. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 10, 10/5. ZGO-1 člen 2. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 13.
stroški uporabe skupne stvari - solastnina na skupnih delih - idealni delež solastnika - pogodba o medsebojnih razmerij - spor majhne vrednosti - stroški ogrevanja - izdelava fasade
Toženka je lastnica stanovanja, z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjskih hišah in je zato v skladu z 68. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža (115. člen SPZ) in tudi za svoj del v okviru meril, dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člena SPZ).
OZ člen 131, 171, 171/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 19. ZDR-1 člen 35.
padec po stopnicah - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu - varstvo in zdravje pri delu - protipravno ravnanje - soprispevek delavca - trditvena podlaga - sodni izvedenec
Glede na tožnikov opis nenadnosti dogodka je sodišče pravilno presodilo, da bi morebitna ograja oziroma oprijemalo lahko preprečila tožnikov padec ali vsaj zmanjšala njegovo škodo.
poziv sodišča k dopolnitvi tožbe - manjkajoče listine - priloge tožbe - pravne posledice nedopolnitve - fikcija umika
Poziv sodišča na predložitev manjkajočega števila izvodov prilog k tožbi je temeljil na določbi prvega odstavka 106. člena ZPP in petega odstavka 108. člena ZPP. Ker tožnik vseh manjkajočih izvodov prilog tudi po pozivu sodišča ni predložil, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se v izreku izpodbijanega sklepa naštete priloge štejejo za umaknjene.
terjatev za plačilo nepremoženjske škode - smrt oškodovanca v teku postopka na prvi stopnji - podedljivost terjatve - dedovanje terjatve za nepremoženjsko škodo - prehod terjatve za povrnitev nepremoženjske škode na dediče - položaj dediča - osebna terjatev - nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - dokazovanje škode - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe
Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-213/15-135 razveljavilo 184. člen OZ, saj je bil v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena URS.
Oškodovanec je z vložitvijo tožbe nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, ovrednotil v denarni vrednosti in od oškodovalca zahteval plačilo konkretnega in natančno postavljenega denarnega zneska. Na ta način je svoji strogo osebni terjatvi določil premoženjsko vrednost. Z vložitvijo tožbe se je torej oškodovančeva strogo osebna terjatev v zadostni meri materializirala, da je le-ta postala podedljiva.
Zaslišanje tožnika ni edini dokaz, s katerim lahko tožnik dokazuje obstoj in obseg telesnih in duševnih bolečin. Oškodovanec (tožnik) je umrl po vložitvi tožbe in pred razpisom naroka, torej preden bi bil lahko v postopku zaslišan. Iz tega razloga je bilo prvostopenjsko sodišče primorano subjektivni element tožbenih navedb ugotavljati z drugim predlaganim dokazom tožeče stranke.
Med tožnikom in tožencem ni bila sklenjena posojilna pogodba. Pogodba je bila sklenjena med tožnikom in družbo po posredovanju toženca kot finančnega svetovalca zakonitega zastopnika družbe.
Toženec je bil posrednik in ne vlagatelj v družbo. Posrednik si prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.
Šlo je za dogovor med pogodbenima strankama posredniške pogodbe (tožencem in družbo) o plačilu za posredovanje v obliki prepisa polovičnega deleža družbe v zameno za toženčev angažma pri iskanju investitorja – tožnika, ki pa se je izjalovil.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00042172
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2. OZ člen 275, 1028.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - postopek za izdajo začasne odredbe - hiter postopek - izvajanje dokazov - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - trditvena in dokazna podlaga - neobvezna izvedba naroka - obstoj verjetnosti terjatve - povračilni zahtevek - poroštvo - subrogacija - plačilo obratovalnih stroškov - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena - odtujitev nepremičnine - razpolaganje s premoženjem - premoženjsko stanje dolžnika
Eno temeljnih načel postopka zavarovanja je načelo hitrosti postopka. Načelo kontradiktornosti se lahko vzpostavi šele v ugovornem postopku. Sodišče namreč lahko izda sklep o začasni odredbi zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga, še preden se o njih izjavi dolžnik. Z ugovorom pa je dolžniku omogočeno, da se izjavi o upnikovih (tožnikovih) pravnorelevantnih navedbah in dokazih. O ugovoru nato sodišče odloči na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh strank. Dokazni standard za odločanje o postopku zavarovanja je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Ker mora sodišče postopek zavarovanja izvesti hitro, odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi tistih dokazov, katerih izvedba je čimhitrejša. To so praviloma listinski dokazi. Izvajanje ustnih dokazov je praviloma pridržano za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, ko je v obravnavanem primeru v okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank in glede na materialnopravni pogoj izpolnjenosti standarda verjetnosti pravilno zavrnilo izvajanje predlaganih ustnih dokazov. Izvedba naroka namreč v postopku zavarovanja ni obvezna. Sodišče ga izvede le, če ugotovi, da je razpis naroka smotrn.
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve.
začasno skrbništvo - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasni skrbnik - stroški odvetnika - odvzem poslovne sposobnosti - odvetniška tarifa
Ker inštitut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo po določbah DZ nadomešča postopek odvzema poslovne sposobnosti, ki se je vodil na podlagi prej veljavnega ZNP, je sodišče prve stopnje za odmero stroškov začasnega skrbnika pravilno uporabilo tarifno številko 24 OT, ki določa nagrado v postopku za odvzem poslovne sposobnosti.
nagrada in stroški začasnega zastopnika - odmera nagrade odvetniku - začasni zastopnik - odvetniške storitve - vrednost zapuščine - pregled listin - pristop na narok - stroški za pristop na narok - odvetniška tarifa - imenovanje in razrešitev začasnega zastopnika
V 2. točki Tarifne številke 39 OT je predvidena nagrada 50 točk za preglede spisov, listin in druge dokumentacije ter za sestavo poročila o pregledu in sicer za vsake začete ure 50 točk. OT torej ne določa nagrade zgolj za pregled vsake listine, ampak enotno nagrado za sestavljeno storitev pregleda in sestave poročila.
Ni mogoče pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da odvetniška tarifa ne določa nagrade za pristop na narok. Takšna storitev v OT res ni posebej ovrednotena, jo je pa mogoče umestiti med storitve določene v 1. točki tarifne številke 46, ki določa, da se storitve, ki so odvisne zlasti od porabljanega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, ovrednotijo za vsake začete pol ure po 50 točk.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - objektivna nevarnost - obstoj nevarnosti, da bo terjatev onemogočena ali znatno otežkočena - konkretizirana nevarnost - konkretna ravnanja dolžnika - težko nadomestljiva škoda - neznatna škoda - možnost uporabe - hujše neugodne posledice
Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, vendar mora biti ta dejanska in konkretizirana. Zgolj dejstvo, da bi lahko toženka v primeru, če bi ji bilo omogočeno prosto razpolaganje z nepremičninami, z njimi razpolagala, jih odtujila ali obremenila z zastavno pravico, ne zadošča, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00042966
ZVPot člen 6, 6/1, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 6, 86, 119. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9.
valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - kršitev pravice do obveščenosti - nedobrovernost - skrbnost pri sklepanju pogodbe - skrbnost stranke - načelo vestnosti in poštenja - Direktiva Sveta 93/13/EGS - transparentnost pogodbenih pogojev - sodna praksa Sodišča Evropske unije - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - trenutek sklenitve pogodbe - čas sklepanja pogodbe - merilo pričakovanosti - spremenjene okoliščine po sklenitvi predpogodbe - trditveno in dokazno breme - oderuška pogodba - primarni tožbeni zahtevek - ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov - pravilna uporaba materialnega prava - predmet pogodbe - dopustnost pogodbenega predmeta - nepošten pogodbeni pogoj - razlaga pogodbenih določil - obseg obveznosti
V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZVPot banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje, - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.
Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/16.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V obravnavanem primeru je zatrjevano neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja). Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti pa morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe.
Bistven je odgovor na vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.