sklep o prodaji nepremičnin - sklep o izpraznitvi stanovanja oziroma stanovanjske hiše - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - prodaja premoženja v stečajnem postopku - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - nepremičnina v solastnini - deložacija
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep utemeljilo na drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP, ki določa, da če se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik, sodišče s sklepom o prodaji naloži dolžniku, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila predmetna nepremičnina na podlagi sklepa o prodaji z dne 13. 11. 2018 prodana kupcu, ki je istočasno tudi upnik – Banka, d. d., ki je tudi predlagal izdajo sklepa o izpraznitvi nepremičnine. Vendar je bil v navedeni zadevi že dne 30. 9. 2019 izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ki je postal pravnomočen dne 8. 1. 2020, Banka, d. d., pa je tudi po podatkih zemljiške knjige že imetnik lastninske pravice do celote (1/1). Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje upravitelju, da predmetne nepremičnine niso več del stečajne mase. Za izdajo izpodbijanega sklepa zato ni več podlage v ZFPPIPP.
ZFPPIPP-UPB8 člen 46, 270, 270/4, 351, 351/2, 351/3, 351/4.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - osebni stečaj - načelo enakega obravnavanja upnikov - izpodbijanje pravnih dejanj v korist stečajne mase - predlog za izvršbo v korist stečajne mase
Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.
ZFPPIPP člen 355, 355/2, 355/2-7, 355/2-9, 355/3, 355/3-7, 356, 356/2, 356/2-1, 356/2-2, 356/3. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 1, 5, 21.
Zakon ne opredeli kaj točno so stroški administrativnih storitev za potrebe stečajnega postopka, vendar je glede na zahtevo po opredelitvi njihovega mesečnega zneska v predračunu stroškov (druga alineja 2. točke drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP) lahko sklepati, da gre za običajne mesečne stroške za tista dela, ki pomenijo redno (tekočo) mesečno pisarniško pomoč, pisarniška opravila in organizacijo pisarniškega dela za potrebe stečajnega postopka, kar vse se nanaša na tekoče potrebe stečajnega postopka. Pri določanju njihove višine je potrebno upoštevati značilnosti in posebnosti vsakega posameznega stečajnega postopka, saj so dela administrativne narave pogosto povezana z naravo stečajnega postopka, zato so ti stroški v različnih postopkih lahko tudi različno visoki, vsekakor pa nastajajo periodično (mesečno) in so običajni v vsakem postopku. Zato so ti stroški tudi opredeljeni kot tekoči stroški, saj gre za stroške, ki nastajajo mesečno ali v drugih rednih obdobjih med potekom stečajnega postopka (prim. tudi 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP).
odločanje o stikih z otrokom - otrokova korist - kontradiktornost
V zadevah, v katerih se odloča o pravici do stikov, je postopek pošten, če dopušča strankam, da predstavijo svoje poglede na zadevo in če se varuje otrokove koristi.
predlog za taksno oprostitev - premoženjski kriterij - dohodkovni kriterij - osnovni znesek minimalnega dohodka - dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka - unovčljivo premoženje - vrednost premoženja
Ne glede na nizke dohodke pritožnika plačila takse ni mogoče oprostiti, niti mu odložiti njenega plačila. Oviro za to predstavlja dejstvo, da ima njegova žena v lasti nepremičnino, vrednost katere presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - pravni interes za ugovor - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - pritožba zoper sklep o začetku postopka - določitev trajanja preizkusnega obdobja - pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja - mnenje upravitelja - okoliščine, ki vplivajo na dolžino preizkusnega obdobja - izredne okoliščine
Sodišče preizkusnega obdobja, ki ga določi na podlagi petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, na ugovor dolžnika ne more skrajšati. Zato dolžnik, ki mu sodišče določi najkrajšo preizkusno dobo na podlagi določbe petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, nima pravnega interesa za ugovor, da je preizkusno obdobje dveh let predolgo (tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vloge dolžnice pravilno ni obravnavalo kot ugovor iz tretjega odstavka 403. člena ZFPPIPP pač pa kot pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.
V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica stara 76 let ter da prejema pokojnino 537,32 EUR mesečno, izhaja, da je znesek njenih prejemkov neznaten in da ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih zmožna pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih je prejemala v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker iz mnenja upravitelja, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o določitvi dveletnega preizkusnega obdobja, tudi ne izhaja, da obstaja možnost, da bo stečajna upraviteljica pridobila v dveh letih od začetka postopka odpusta obveznosti premoženje večje vrednosti, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj upravitelj sodišču ni predlagal preizkusnega obdobja dolžnici v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. V kolikor pa takšen razlog obstaja, s tem pa tudi dejanska podlaga za to, da upravitelj ne predlaga dolžine preizkusnega obdobja v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ga mora sodišče ustrezno obrazložiti, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in v delu, ki se nanaša na dolžino preizkusnega obdobja, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042384
KZ-1 člen 57, 57/2, 135, 135/1, 228, 228/1. ZKP člen 269, 269/1, 358, 372, 394, 394/1.
poslovna goljufija - preslepitev - grožnja - strah - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - goljufiv namen - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni znaki kaznivega dejanja
V zvezi z znakom lažnega prikazovanja oziroma prikrivanja dejstev kot preslepitve je treba pojasniti, da navedeno že pojmovno terja védenje storilca, da dejstvo ni tako kot ga prikazuje oziroma prikriva, kar posledično pomeni tudi obstoj zavedanja, da zaradi neresničnih predstav kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. V nasprotnem primeru tako ni mogoče govoriti o prvini lažnosti in s tem tudi ne o preslepitvi.
Preslepitev kot abstrakten in pomensko odprt pojem mora biti tako kar se da natančno opredeljena, pri čemer mora opis vsebovati tudi zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, pri čemer navajanje zgolj abstraktnih zakonskih znakov, tudi ob njihovi povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ne more zadoščati. Prav zakonski znak preslepitve predstavlja namreč bistveno ločnico med poljem kaznivosti in poljem nekaznive civilnopravne neizpolnitve obveznosti - od tod izvira tudi višja raven konkretizacije namena storilca kot subjektivnega zakonskega znaka, ki se primerjalno gledano ne zahteva pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih s podobno opredelitvijo zakonskega znaka storilčevega namena.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (na primer "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to"), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Za razliko od zgoraj obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, pri kaznivem dejanju grožnje ne more iti za takšen dvom, ali ravnanje spada v sfero kazenskega ali civilnega prava, zaradi česar se posledično zahteva tudi nižja raven konkretizacije ustrahovalnega namena. Tako za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril".
ZFPPIPP člen 230, 230/1, 230/2, 231, 231-3, 382, 382/1, 383, 383/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek osebnega stečaja - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - odločanje o začetku stečajnega postopka - namen postopka osebnega stečaja - upravičen predlagatelj - legitimacija - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - terjatve nastale pred začetkom stečajnega postopka - standard obrazloženosti - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi z legitimacijo upnice za vložitev predloga izhaja le navedba, da je sodišče prve stopnje na podlagi izida dokaznega postopka upnici priznalo procesno legitimacijo na podlagi 231. člena ZFPPIPP, ker je verjetno izkazala svojo terjatev do dolžnice, dolžnica pa je obstoj terjatve ter zamudo z izpolnitvijo tudi izrecno priznala.
Dolžnica v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da v razlogih sklepa ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Dolžnica je obstoj terjatve ter zamudo s plačilom res priznala, vendar je tudi trdila, da gre za zelo stare terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, ki se je vodil nad njo kot s. p. Upnici je očitala, da nima upravnega odbora, ter da zato tudi ni mogla pooblastiti odvetnika, da zoper njo sedaj predlaga postopek osebnega stečaja.
Da bi obrazložitev sklepa o začetku postopka osebnega stečaja zoper dolžnico v konkretnem primeru zadostila standardu obrazloženosti, bi glede podane legitimacije upnice po stališču pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje v razlogih sklepa navesti vsa odločilna dejstva.
Dolžničina izjava, da želi tudi stare terjatve „podjetja“ poravnati, ne pomeni, da se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba opredeliti do vprašanja, kako je končan stečajni postopek vplival na obveznost dolžnice, da terjatev plača upnici.
OZ člen 179, 182, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. ZOdv člen 17, 17/5. ZBPP člen 46, 46/3.
nova škoda po sklenitvi poravnave - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - stroški prevozov na zdravljenje - tuja pomoč in nega - triletni zastaralni rok - sukcesivno nastajajoča škoda - rentni zahtevek - izguba dohodka - stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini
Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je pri tožnici nova škoda le tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom 3. 7. 1987 in ki ob sklenitvi izvensodne poravnave leta 1988 in izdaji sodbe leta 2001 ni obstajala, niti po normalnem teku stvari ni bila predvidljiva oziroma je predstavljala tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.
Vrednotenje uspeha ločeno po „temelju“ in „višini“ v odškodninskih pravdah ni pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. V določenih primerih je takšna metoda razumna, a obravnavani primer ni tak.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - pasivnost upnika - domneva resničnosti dolžnikovih navedb - plačilo najemnine
Dolžnikova ključna ugovorna trditev, da je utemeljeno odstopil od podnajemne pogodbe in da ni dolžan upniku plačati vtoževane najemnine pomeni, da po njegovem ni dolžan plačati ničesar. Da bi sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, se pravi vpogledalo v dokazno listino, in ugotavljalo kdaj je dolžnik odstopil od podnajemne pogodbe in do katerega datuma je dolžan plačati, bi moral upnik odgovoriti na ugovor ter zatrjevati kateri računi so zapadli pred odstopom od podnajemne pogodbe. Ker ni odgovoril, so se po zakonu štele dolžnikove ugovorne trditve za resnične.
ZFPPIPP-UPB8 člen 46, 270, 270/4, 351, 351/2, 351/3, 351/4.
načelo enakega obravnavanja upnikov - aktivna legitimacija stečajnega upravitelja - vpliv začetka stečajnega postopka na postopek izvršbe - izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika
Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.
zavrženje revizije - nepopolna revizija - predlog za dopustitev revizije - sklep o dopustitvi revizije
V zadevi ne gre za to, da bi tožeča stranka vložila nezadostno število izvodov predlogov za dopustitev revizije in sklepov o dopustitvi revizije, kar nujno pomeni, da je vložila vsaj en izvod obeh, temveč da ni vložila nobenega izvoda predloga za dopustitev revizije in sklepa o dopustitvi revizije.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 8, 15, 15/5, 35, 39, 39/1. OZ člen 132, 134, 183. ZSOVA člen 1, 2, 2/1. ZTP člen 1, 1/4, 7. ZDIJZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 22, 22/2, 22/5. KZ-1 člen 260. ZKP člen 235, 295, 296, 296/3.
neposlovna odškodninska obveznost - država - pravna oseba javnega prava - osebnostne pravice - svoboda izražanja - pravica do ugleda ali dobrega imena - tajni podatki - dostop do tajnih podatkov - dostop do informacij javnega značaja - odgovornost novinarja
Država kot pravna oseba javnega prava ni nosilka osebnostnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa.
ZPP člen 214, 214/2, 214/3, 339, 339/2, 339/2-14. ZIZ člen 168, 168/3, 168/5.
sporna dejstva - priznana dejstva - prerekanje dejstev - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - tožba za vpis lastninske pravice dolžnika v zemljiško knjigo - izvršba na nepremičnine - listina, primerna za vknjižbo dolžnikove lastninske pravice - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izpostavilo, da je namen zakonske določbe 168. člena ZIZ varstvo upnika, pri katerem dolžnik ne bo nič prikrajšan, če bo upnik namesto njega uskladil zemljiškoknjižno stanje z resničnim. Ni pa v tej smeri presojalo pomena dejstva, da prvi toženec ni nasprotoval nobenemu od zatrjevanih dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev tožbenega zahtevka na vpis lastninske pravice na nepremičnini na njegovo ime. Ker prvi toženec ni nasprotoval nobenemu od zatrjevanih relevantnih dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v utemeljitev zahtevka, da se lastninska pravica v deležu, ki ustreza podedovanemu delu vpiše v zemljiško knjigo na ime prvega toženca, pomeni, da je zatrjevana dejstva v zvezi z obstojem listine, ki je sposobna za vpis v zemljiško knjigo na njegovo ime, prvi toženec priznal (drugi odstavek 214. člena ZPP).
odlog izvršbe - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - dom dolžnika - uveljavljanje ničnosti izvršilnega naslova - ugovor nepoštenih pogodbenih pogojev - dolgoročni kredit v CHF - odločba Sodišča Evropske unije (SEU) - varstvo potrošnikov - presoja verjetnega izgleda za uspeh
V primeru, ko dolžnik s tožbo izpodbija veljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, kot nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo pa uveljavlja škodo, ki sicer predstavlja redne posledice izvršbe, izguba zastavljenega premoženja (v konkretnem primeru celo izguba doma) v izvršilnem postopku lahko predstavlja nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo v primeru, da je izvršba zaradi neveljavnosti pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa neupravičena. To pomeni, da v takem primeru presoja verjetnosti izkaza nenadomestljive ali težko nadomestljive škode praviloma vključuje tudi presojo verjetnega obstoja razlogov za neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa.
Odločba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-407/18 Aleš Kuhar in Jožef Kuhar proti Addiko Bank d.d. z dne 26. 6. 2019, ki razlaga Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah glede na slovensko nacionalno pravo, ne terja uradnega preizkusa skladnosti izvršilnega naslova s prisilnimi predpisi v okviru izvršilnega postopka, temveč zahteva le učinkovito možnost odloga izvršbe, kadar sodišče na predolg dolžnika ali po uradni dolžnosti ugotovi nepoštene pogodbene pogoje v smislu navedene direktive. S tem, ko navedeno presojo opravi sodišče v okviru odločitve o odlogu izvršbe, niso zmanjšane možnosti varstva pravnih dobrin oziroma procesnih pravic potrošnika kot šibkejše stranke, saj ta lahko svoje pravice učinkovito in zavezujoče zavaruje v pravdnem postopku, medtem pa izvršba za izterjavo (sporne) terjatve ne teče.
Presoja sodišča mora biti pri izvršbi, ki ima za posledico izgubo doma, še posebej previdna in mora upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta dolžnika do stopnje verjetnosti izkazala svoje možnosti za uspeh v pravdi. V fazi postopka, ko izvršilno sodišče odloča o odlogu izvršbe, namreč za izkaz verjetnosti uspeha v pravdi zadošča že ugotovitev, da zahtevek iz naslova ničnosti izvršilnega naslova zaradi vsebnosti nepoštenih pogodbenih pogojev ni očitno neutemeljen. Pritožbeno zatrjevanje, da so bili primerljivi tožbeni zahtevki do sedaj zavrnjeni in torej neuspešni, pravilnosti take ugotovitve ne more izpodbiti. Morebitna ničnost, ki jo bo sodišče presojalo v pravdi, se namreč ugotavlja glede na okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera, ki lahko temelji na ločenih historičnih dogodkih in ima svoje specifične lastnosti in okoliščine, ki lahko vplivajo na končni izid pravde, zato ni mogoče v naprej prejudicirati, da bosta tudi dolžnika s svojim konkretnim zahtevkom neuspešna.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043890
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1, 150, 153, 153/2, 171, 179, 179/1, 179/2.. ZVZD-1 člen 5, 12, 12/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca - nevarna stvar - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Tožnica je delo opravljala na stroju - štanci. Pod stroj je položila krpe, ki vpijejo olje, ki kaplja iz stroja na tla. Tožnica je ob nezgodi krpe polagala tako, da jih je nameščala skozi odprtino med obema stopnicama, za katerima se je nahajala vrteča se os. Pri tem se je z glavo toliko približala vrtečemu se delu stroja, da ji je ta zagrabil njene lase, pri tem pa ji je skoraj celotno lasišče potegnilo z glave.
Glede temelja odškodninske odgovornosti pritožbe tožnica v pritožbi pravilno navaja, da je sekalni stroj — štanca med obratovanjem in vzdrževanjem oziroma čiščenjem nevarna stvar, delo na njem pa predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek škode.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042433
KZ-1 člen 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 277, 277/1.
opis kaznivega dejanja - žaljiva obdolžitev - zasebna tožba
V nadaljevanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče izvršiti le z zatrjevanjem ali razširjanjem določenih dejstev. Take izjave o dejstvih je treba razmejiti od vrednostnih sodb, za katere je značilna prvina mišljenja in zavzemanja stališč ter so tako zaznamovane s subjektivnostjo. V konkretnem primeru pa iz vsebine inkriminiranih člankov, kar je povzeto v izreku zasebne tožbe, izhaja, da obdolženki nista postavljali trditev o določenih dejstvih, oziroma trditve niso bile izjavljene brezpogojno, zato izjave kot so "sumiti, vprašljivo je" in podobno ne konstituirajo obstoja žaljive obdolžitve.
Pritožbeno sodišče pa v nadaljevanju še poudarja, da je poleg besedila izjave potrebno upoštevati tudi njen celoten kontekst in vsakokratne spremljevalne okoliščine, to je glede na celoten kontekst podanih oz. zapisanih inkriminiranih izjav v času zdravstvene epidemije, ki je tudi naveden v izreku zasebne tožbe. Pri tem so bile izjave podane zaradi preverjanja porabe javno proračunskih sredstev za nabavo zaščitnega materiala, za katerega je vladal velik javen interes in zato je potrebno besede oziroma besedne zveze preverjati tudi v luči teh razmer in zanimanja in pričakovanja javnosti. Zato se pritožbeno sodišče strinja, da je potrebno morebitno žaljivost oceniti tudi glede na vsebino celotnega objavljenega prispevka, pri čemer pritožbeno sodišče še dodaja, da ne v besedah niti v besednih zvezah ni podcenjevanja ali drugih oblik negativne sodbe o zasebni tožilki.
Glede na vsebino odredbe z dne 20. 3. 2020, opr. št. V K 30774/2016, v kateri je okrožni sodnik izvedencu odredil, da izvedensko mnenje izdela na podlagi spisovnega gradiva iz predmetnega spisa ter drugih podatkov (list. št. 217), pri čemer ni konkretiziral na katere listine iz spisa naj se izvedenec omeji pri izdelavi mnenja oziroma ni uporabil možnosti, da izvedencu dostavi le relevantne listine, sodišče druge stopnje ne more oporekati tehtnosti pritožbene trditve, da gre zgolj za subjektivno oceno prvega sodišča, ki ni podkrepljena z ustrezno argumentacijo.
stečajni postopek - sklep o prodaji - prodaja (nepremičnine) - stranka stečajnega postopka - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - nedovoljena pritožba - izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku
Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložila družba F., d. o. o., ki pa v času vložitve pritožbe (20. 12. 2019) ni bila izločitvena upnica stečajnega dolžnika. Prijavo izločitvene pravice je vložila 7. 12. 2020, kar je precej časa po izteku roka za njeno prijavo. Za to, da bi tisti, ki meni, da ima izločitveno pravico, pridobil pravico opravljati procesna dejanja v glavnem postopku (v tem primeru vložiti pritožbo proti sklepu o prodaji premoženja), bi moral pred tem prijaviti izločitveno pravico. Šele s tem bi pridobil procesno legitimacijo za vložitev pritožbe. Ob vložitvi pritožbe pritožnica tako ni bila stranka tega stečajnega postopka niti ni imela na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.