pravica do pregleda in prepisovanja spisa - pregled in prepis sodnega spisa - pravica do vpogleda v spis - upravičen interes - presoja upravičenega interesa - trditve o dejstvih - izkaz verjetnosti - uresničevanje pravice do sodnega varstva - vpogled v drug spis
Pravica drugih oseb do pregleda in prepisa spisa (drugi odstavek 150. člena ZPP) je izraz načela javnosti sojenja, ki je ustavno zajamčena kategorija (24. člen Ustave RS). Upravičen interes je širši pojem od npr. pravnega interesa, ki ga mora izkazati npr. stranski intervenient za vstop v pravdo. Upravičen interes za vpogled v spis pomeni, da mora prosilec (s stopnjo verjetnosti) izkazati, da bi pregled spisa pripomogel k uresničevanju (izvrševanju, varstvu ali pridobitvi) njegovih pravic ali pravnih koristi oziroma k izpolnitvi neke obveznosti, kar vse je vezano na podatke, ki jih z vpogledom v spis pridobi.
Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da tožba ni dopustna zaradi 308. člena ZPP. Pritožnica tožbo utemeljujejo na dejanskem kompleksu, ki je zajet s sodno poravnavo.
Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave so bistveni tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve, ker se na ta trenutek vežejo njeni učinki, ki so identični učinku pravnomočne sodbe.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrep prepustitve stanovanja - prepustitev stanovanja v skupni uporabi - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje veljavnosti ukrepov - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - žrtev nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - denarna kazen - namen denarne kazni
Za podaljšanje ukrepov po 19. členu ZPND morajo biti izpolnjeni enaki pogoji, kot za njihov izrek, in sicer povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Treba je torej izkazati, da izrečeni ukrepi niso zalegli ali pa da je izkazana resna nevarnost, da se bo nasilje ponovilo v bodočnosti.
Namen denarne kazni je v tem, da povzročitelja nasilja odvrne od kršitve izrečenih ukrepov in ne da mu omogoča, da bi jo brez škode za lastno preživljanje ob ponavljajočih kršitvah lahko plačeval. S pritožbenimi navedbami, da s socialno pomočjo plačila ne bo zmogel, zato pritožnik njenega znižanja ne more doseči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00042672
ZPP člen 189, 189/3, 236a, 257, 339, 339/2, 339/2-11. ZZZDR člen 51, 52. OZ člen 39, 39/4, 40, 88, 88/1. ZZK-1 člen 243, 244, 244/1.
ničnost pogodb - skupno premoženje zakoncev - odtujitev dela skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca - vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje - nedovoljeno razpolaganje enega zakonca - enostransko razpolaganje s skupnim premoženjem - prispevek k nastanku skupnega premoženja - ničen pravni posel - izpodbojen pravni posel - nedopusten nagib - delna ničnost - prodajna pogodba - pogodba o preužitku - določitev deležev na skupnem premoženju - izbrisna tožba - posebno premoženje zakonca - pravdno nesposobna stranka - zastopanje procesno nesposobne stranke - litispendenca - zavrženje nasprotne tožbe - dokazni predlog za zaslišanje strank - umik dokaznega predloga
Toženca sta v (podrednem) zahtevku zahtevala ugotovitev skupnega premoženja na istih nepremičninah kot tožnica (le v manjšem obsegu), uveljavljala sta le višji delež prvega toženca na skupnem premoženju. Vendar pa tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe.
Sodišče prve stopnje prvega toženca ni zaslišalo, saj je bil predlog za njegovo zaslišanje umaknjen. Njegove pisne izjave pravilno ni upoštevalo, saj ZPP takšno možnost daje le pričam in ne tudi strankam.
Tožnica je dovolj prepričljivo izkazala, da je prvi toženec pogodbi sklenil z namenom jo izigrati pri njenih pravicah na skupnem premoženju, in v posledici tudi drugega sina pri dedovanju, kar je drugi toženec vedel in pri tem sodeloval. Šlo je za nagib, ki je bistveno vplival na odločitev prvega tožencev, da nepremičnine na takšen ali drugačen način, prenese na drugega toženca.
Pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, je izpodbojen. Kadar pa gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib zakonca pri sklenitvi posla namen oškodovati drugega zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju, pa pride v poštev uporaba sankcije ničnosti po 40. členu OZ.
Pogodbi v delu 29/100 (kar iz naslova skupnega premoženja pripade tožnici) nimata podlage in sta zato nični tudi iz razloga po četrtem odstavku 39. člena OZ. Gre za položaj delne ničnosti po prvem odstavku 88. člena OZ, saj se ničnostni razlog nanaša zgolj na del predmeta pogodb.
narok - predlog za preložitev naroka - razlogi za preložitev naroka - dokazni predlogi - trditveno in dokazno breme
Pogoj za to, da sodišče strankinemu predlogu za preložitev naroka ugodi, ni le ta, da je vložen pravočasno (da je torej vložen/prejet, še preden je narok opravljen), ampak, da je tudi vsebinsko utemeljen.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00043212
OZ člen 435. ZZK-1 člen 41. SPZ člen 23. ZD člen 1a.
dedovanje nepremičnin - nepremičnina v tujini - vknjiženost nepremičnine - kupoprodajna pogodba - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - zemljiškoknjižno dovolilo - notarsko overjena pogodba - lastninska pravica v pričakovanju - učinek pogodbe - notranje razmerje - pridobitelj lastninske pravice - nevknjižena lastninska pravica - nevpisana lastninska pravica - premoženje zapustnika - evropsko potrdilo o dedovanju
Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju neutemeljeno zavrnilo. Zmotno je materialnopravno stališče, da zapustnik, zato ker še ni vpisan kot zemljiškoknjižni (so)lastnik nepremičnine, (še) ni pridobil solastninske pravice na nepremičnini.
Pritožnik izkazuje pravico zapustnika na nepremičnini s Kupoprodajno pogodbo z 29. 12. 2014, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo in na kateri je notarsko overjen podpis prodajalca. Zapustnik je s tem pridobil lastninsko pravico v pričakovanju. Namen vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi je v zagotavljanju njene publicitete. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo se torej zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb. Drugačno pa je razmerje med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice na nepremičnini. V razmerju med njima začne prenos lastninske pravice (in upravičenj, ki jih ta vključuje) učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen ZZK-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045756
ZKP člen 148.. ZNPPol člen 115, 115/1.. ZVOP-1 člen 21, 74.. ZNDM-2 člen 41, 42.
predlog za izločitev dokazov - nadzor državne meje - tehnična sredstva - videonadzor - videonadzor javnih površin - zbiranje osebnih podatkov - hramba podatkov - obdelava osebnih podatkov
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede podatkov (posnetkov videonadzora javnih cest), ki jih je policija pridobila od Direkcije RS za infrastrukturo. Izvajanje videonadzora, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je urejeno v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP). V obravnavanem primeru je bil spoštovan 74. člen ZVOP, ravno tako 21. člen ZVOP, ki se nanaša na čas hrambe podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da lahko policija od upravljavca pridobi te podatke na podlagi 148. člena ZKP kot tudi na podlagi 115. člena ZNPPol. Kot že zgoraj navedeno obravnavani primer po dejanski in pravni podlagi ni enak tistemu iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-152/17-30 z dne 4.7.2019, saj v obravnavanem primeru ne gre za preventivno in neselektivno hrambo podatkov s strani policije, kot to zmotno trdi pritožnik. Prej navedena odločba Ustavnega sodišča se namreč nanaša na obdelavo osebnih podatkov, ki vključuje samodejni (avtomatizirani) dostop do podatkov ali samodejno primerjanje podatkov z drugimi evidencami osebnih podatkov. Kot izhaja iz navedene odločbe, pa ima policija splošno pravno podlago, da dostopa do evidenc osebnih podatkov tudi, če je njihov upravljavec tretja oseba (prvi odstavek 115. člena ZNPPol).
sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - nalog za plačilo sodne takse - vročitev plačilnega naloga za sodno takso - fikcija vročitve
Pisanje se šteje za vročeno naslovniku 21. 10. 2020, s potekom prej petnajstdnevnega roka. S tem je bila vročitev pisanja pravilno opravljena. Iz plačilnega naloga za plačilo sodne takse izhaja opozorilo toženi stranki, da če v danem roku dolgovane takse ne bo plačala, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožba umaknjena. Ker tožena stranka sodne takse po navedenem plačilnem nalogu ni plačala, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP njeno pritožbo zoper sodbo pravilno štelo za umaknjeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00064134
URS člen 33. ZZZDR člen 64, 64/1. ZIZ člen 64. ZPP člen 163, 163/4, 392, 393. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 12.
nedopustnost izvršbe - lastninska pravica - nakup nepremičnine v času trajanja zakonske zveze - skupno premoženje zakoncev - originarna pridobitev lastninske pravice - nevpisana lastninska pravica - deklaratornost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - prenehanje zakonske zveze - sporazumna razveza zakonske zveze - pogoji za sporazumno razvezo zakonske zveze - sporazum o delitvi skupnega premoženja - sodna poravnava - učinek sodne poravnave - izvršilni postopek - sklep o izvršbi - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi - pridobitev zastavne pravice na podlagi sklepa o izvršbi - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - pravica do zasebne lastnine - pravica do poplačila terjatve - povrnitev pravdnih stroškov - izdaja posebnega sklepa - preuranjena izdaja sklepa - plačilo za odvetniške storitve - sprememba vrednosti točke - urnina
Pravno naravo tega postopka je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Obstaja torej kolizija dveh interesov: interesa tožnice, da uveljavi svojo, na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, in interesa toženca, da poplačilo svoje terjatve doseže z realizacijo hipoteke, ki obstaja na celotni nepremičnini. Oba interesa, temelječa na stvarnih pravicah (lastninski pravici, hipoteki), sta varovana s 33. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine.
Kolizija navedenih interesov je v sodni praksi rešena na način kot ga opisuje prvostopenjsko sodišče. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Toženec je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker je ni pridobil pogodbeno, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki velja v pravnem prometu in lastno dobro vero ne more sklicevati.
Pri odločitvi, kateri stvarni pravici – tožničini ali toženčevi – dati prednost, pa je treba upoštevati tudi druge okoliščine. To je prvostopenjsko sodišče storilo in zato pravilno odločilo. Toženčeva terjatev sicer ni bila že od samega nastanka zavarovana z zastavno pravico. Prepričan, da bo poplačilo svoje obligacijske pravice dosegel s prodajo dolžnikove nepremičnine, pa je bil toženec v času vložitve in zaznambe izvršbe (leta 2005); takrat se je zanesel na zemljiškoknjižno stanje; prepričan je bil, da je hipoteko pridobil zoper svojega dolžnika. Kakršnekoli neskrbnosti mu ni mogoče očitati; na njegovi strani ni okoliščin, ki bi nasprotovale odločitvi, da se v izvršilnem postopku poplača iz sporne nepremičnine. Tožnica pa je bila pri varstvu svoje lastninske pravice izredno neskrbna. Z vknjižbo lastninske pravice je odlašala nekaj mesecev manj kot 20 let: od nakupa v novembru 1995 do 14. 5. 2014, ko je na podlagi sodne poravnave I Cp 2327/2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Njena zakonska zveza z dolžnikom je bila razvezana 1999. Ker je šlo za sporazumno razvezo zakonske zveze, je bilo urejeno premoženjsko stanje zakoncev pogoj za razvezo zakonske zveze (prvi odstavek 64. člena ZZZDR). Zakonca sta sporazum o sklenitvi skupnega premoženja sklenila dne 20. 9. 1999, vendar sporne nepremičnine v njem nista niti omenila. S tem sta kršila zgoraj navedeno – kogentno – zakonsko določbo. Ločeno obravnavanje stvari skupnega premoženja, kar izpostavlja pritožba, je v določenih okoliščinah mogoče, vendar s tem razlogom ni mogoče opravičevati tožničinega in dolžnikovega ravnanja. Dvom, da je ureditev pravic skupnega premoženja pravi in iskren namen sklepanja sodne poravnave I Cp 2327/2013, se poraja, ker tožnica ni pojasnila, zakaj je z ugotavljanjem skupnega premoženja in urejanjem zemljiškoknjižnega stanja takó dolgo odlašala. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno posumilo, da se razlog za tožničin ugovor v izvršilnem postopku (ugovor tretjega) skriva prav v preprečitvi realizacije pridobljene hipoteke.
III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost
Nestrinjanje s stališčem sodišča, da pisna izjava samozaposlenega o pričetku opravljanja s. p. dejavnosti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko učinkuje le za naprej, čeprav je dajatev v predsodnem postopku priznana za nazaj, ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane. Pritožnikovo pravno naziranje glede učinkovanja pisne izjave nosilca dejavnosti s. p. tudi za nazaj, je zmotno in zato nesprejemljivo.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da je z oškodovančevim plačilom in obdolženčevim prejemom avansa nastalo pogodbeno razmerje in s tem obdolženčeva obveznost, da dobavi opremo v določenem roku ter da slednji oškodovancu, kljub plačilu, blaga ni dostavil, pa tudi ne povrnil plačanega zneska, torej da svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil, s tem pa oškodovanca prikrajšal za plačani znesek. Pravilen pa je tudi zaključek, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je obdolženec zamolčal, ko je pogodbo sklenil, da je nima namena izpolniti in da je stanje na obdolženčevem računu sicer izkazovalo slabše finančno stanje, a ne takšno, zaradi katerega bi bilo mogoče sklepati, da obdolženec nima namena izpolniti svoje obveznosti v pogodbeno določenem roku, ter da tudi slabše finančno stanje poslovnega subjekta ne daje podlage za pričakovanje, da bi zato z opravljanjem gospodarske dejavnosti moral nemudoma prenehati.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval, da se pritožba delodajalca zavrne in da ostane v veljavi prvostopenjska odločba. Tožena stranka s tem očitno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki jo tožnik ni izpodbijal. Po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tak poseg ni imelo pravne podlage, saj tožnik ni uveljavljal več ali manj pravic, kot so mu bile že priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, temveč je izrecno zahteval, da navedena odločba ostane v veljavi.
zamuda - epidemija - vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje pritožbe - COVID-19 - potek roka za pritožbo
Preden je bila 12. 3. 2020 razglašena epidemija zaradi nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je bila sodba obsojencu vročena in je tudi že iztekel pritožbeni rok, zato je bila njegova pritožba vložena prepozno.
odločanje o stikih z otrokom - otrokova korist - kontradiktornost
V zadevah, v katerih se odloča o pravici do stikov, je postopek pošten, če dopušča strankam, da predstavijo svoje poglede na zadevo in če se varuje otrokove koristi.
ZFPPIPP člen 355, 355/2, 355/2-7, 355/2-9, 355/3, 355/3-7, 356, 356/2, 356/2-1, 356/2-2, 356/3. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 1, 5, 21.
Zakon ne opredeli kaj točno so stroški administrativnih storitev za potrebe stečajnega postopka, vendar je glede na zahtevo po opredelitvi njihovega mesečnega zneska v predračunu stroškov (druga alineja 2. točke drugega odstavka 356. člena ZFPPIPP) lahko sklepati, da gre za običajne mesečne stroške za tista dela, ki pomenijo redno (tekočo) mesečno pisarniško pomoč, pisarniška opravila in organizacijo pisarniškega dela za potrebe stečajnega postopka, kar vse se nanaša na tekoče potrebe stečajnega postopka. Pri določanju njihove višine je potrebno upoštevati značilnosti in posebnosti vsakega posameznega stečajnega postopka, saj so dela administrativne narave pogosto povezana z naravo stečajnega postopka, zato so ti stroški v različnih postopkih lahko tudi različno visoki, vsekakor pa nastajajo periodično (mesečno) in so običajni v vsakem postopku. Zato so ti stroški tudi opredeljeni kot tekoči stroški, saj gre za stroške, ki nastajajo mesečno ali v drugih rednih obdobjih med potekom stečajnega postopka (prim. tudi 9. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP).
Ni potrebno, da bi bi bil ob zasegu predmetov navzoč tolmač, ki bi obtožencu zagotovil prevajanje v jezik, ki ga obtoženec razume, saj so policisti ravnali po drugem odstavku 148. člena ZKP in 220. členu ZKP.
Na privolitvi za pregled elektronske naprave ni podpisa sodnega tolmača, obtoženec pa zanika, da bi privolitev podpisal v prisotnosti tolmača. Sodišče prve stopnje bo moralo razjasniti, ali je bilo soglasje obtožencu še pred njegovo podajo prevedeno v jezik, ki ga razume in ali je obtoženec soglasje res prostovoljno podal.
predlog za taksno oprostitev - premoženjski kriterij - dohodkovni kriterij - osnovni znesek minimalnega dohodka - dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka - unovčljivo premoženje - vrednost premoženja
Ne glede na nizke dohodke pritožnika plačila takse ni mogoče oprostiti, niti mu odložiti njenega plačila. Oviro za to predstavlja dejstvo, da ima njegova žena v lasti nepremičnino, vrednost katere presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042384
KZ-1 člen 57, 57/2, 135, 135/1, 228, 228/1. ZKP člen 269, 269/1, 358, 372, 394, 394/1.
poslovna goljufija - preslepitev - grožnja - strah - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - goljufiv namen - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni znaki kaznivega dejanja
V zvezi z znakom lažnega prikazovanja oziroma prikrivanja dejstev kot preslepitve je treba pojasniti, da navedeno že pojmovno terja védenje storilca, da dejstvo ni tako kot ga prikazuje oziroma prikriva, kar posledično pomeni tudi obstoj zavedanja, da zaradi neresničnih predstav kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. V nasprotnem primeru tako ni mogoče govoriti o prvini lažnosti in s tem tudi ne o preslepitvi.
Preslepitev kot abstrakten in pomensko odprt pojem mora biti tako kar se da natančno opredeljena, pri čemer mora opis vsebovati tudi zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, pri čemer navajanje zgolj abstraktnih zakonskih znakov, tudi ob njihovi povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ne more zadoščati. Prav zakonski znak preslepitve predstavlja namreč bistveno ločnico med poljem kaznivosti in poljem nekaznive civilnopravne neizpolnitve obveznosti - od tod izvira tudi višja raven konkretizacije namena storilca kot subjektivnega zakonskega znaka, ki se primerjalno gledano ne zahteva pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih s podobno opredelitvijo zakonskega znaka storilčevega namena.
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (na primer "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to"), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Za razliko od zgoraj obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, pri kaznivem dejanju grožnje ne more iti za takšen dvom, ali ravnanje spada v sfero kazenskega ali civilnega prava, zaradi česar se posledično zahteva tudi nižja raven konkretizacije ustrahovalnega namena. Tako za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril".
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - pravni interes za ugovor - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - pritožba zoper sklep o začetku postopka - določitev trajanja preizkusnega obdobja - pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja - mnenje upravitelja - okoliščine, ki vplivajo na dolžino preizkusnega obdobja - izredne okoliščine
Sodišče preizkusnega obdobja, ki ga določi na podlagi petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, na ugovor dolžnika ne more skrajšati. Zato dolžnik, ki mu sodišče določi najkrajšo preizkusno dobo na podlagi določbe petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, nima pravnega interesa za ugovor, da je preizkusno obdobje dveh let predolgo (tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vloge dolžnice pravilno ni obravnavalo kot ugovor iz tretjega odstavka 403. člena ZFPPIPP pač pa kot pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.
V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica stara 76 let ter da prejema pokojnino 537,32 EUR mesečno, izhaja, da je znesek njenih prejemkov neznaten in da ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih zmožna pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih je prejemala v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker iz mnenja upravitelja, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o določitvi dveletnega preizkusnega obdobja, tudi ne izhaja, da obstaja možnost, da bo stečajna upraviteljica pridobila v dveh letih od začetka postopka odpusta obveznosti premoženje večje vrednosti, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj upravitelj sodišču ni predlagal preizkusnega obdobja dolžnici v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. V kolikor pa takšen razlog obstaja, s tem pa tudi dejanska podlaga za to, da upravitelj ne predlaga dolžine preizkusnega obdobja v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ga mora sodišče ustrezno obrazložiti, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in v delu, ki se nanaša na dolžino preizkusnega obdobja, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
OZ člen 179, 182, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. ZOdv člen 17, 17/5. ZBPP člen 46, 46/3.
nova škoda po sklenitvi poravnave - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - stroški prevozov na zdravljenje - tuja pomoč in nega - triletni zastaralni rok - sukcesivno nastajajoča škoda - rentni zahtevek - izguba dohodka - stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke - vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini
Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je pri tožnici nova škoda le tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom 3. 7. 1987 in ki ob sklenitvi izvensodne poravnave leta 1988 in izdaji sodbe leta 2001 ni obstajala, niti po normalnem teku stvari ni bila predvidljiva oziroma je predstavljala tako poslabšanje zdravstvenega stanja, do kakršnega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.
Vrednotenje uspeha ločeno po „temelju“ in „višini“ v odškodninskih pravdah ni pravilo ali ustaljena in enotna sodna praksa. V določenih primerih je takšna metoda razumna, a obravnavani primer ni tak.