sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - nalog za plačilo sodne takse - vročitev plačilnega naloga za sodno takso - fikcija vročitve
Pisanje se šteje za vročeno naslovniku 21. 10. 2020, s potekom prej petnajstdnevnega roka. S tem je bila vročitev pisanja pravilno opravljena. Iz plačilnega naloga za plačilo sodne takse izhaja opozorilo toženi stranki, da če v danem roku dolgovane takse ne bo plačala, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožba umaknjena. Ker tožena stranka sodne takse po navedenem plačilnem nalogu ni plačala, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP njeno pritožbo zoper sodbo pravilno štelo za umaknjeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00064134
URS člen 33. ZZZDR člen 64, 64/1. ZIZ člen 64. ZPP člen 163, 163/4, 392, 393. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 12.
nedopustnost izvršbe - lastninska pravica - nakup nepremičnine v času trajanja zakonske zveze - skupno premoženje zakoncev - originarna pridobitev lastninske pravice - nevpisana lastninska pravica - deklaratornost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - prenehanje zakonske zveze - sporazumna razveza zakonske zveze - pogoji za sporazumno razvezo zakonske zveze - sporazum o delitvi skupnega premoženja - sodna poravnava - učinek sodne poravnave - izvršilni postopek - sklep o izvršbi - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi - pridobitev zastavne pravice na podlagi sklepa o izvršbi - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - pravica do zasebne lastnine - pravica do poplačila terjatve - povrnitev pravdnih stroškov - izdaja posebnega sklepa - preuranjena izdaja sklepa - plačilo za odvetniške storitve - sprememba vrednosti točke - urnina
Pravno naravo tega postopka je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Obstaja torej kolizija dveh interesov: interesa tožnice, da uveljavi svojo, na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, in interesa toženca, da poplačilo svoje terjatve doseže z realizacijo hipoteke, ki obstaja na celotni nepremičnini. Oba interesa, temelječa na stvarnih pravicah (lastninski pravici, hipoteki), sta varovana s 33. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine.
Kolizija navedenih interesov je v sodni praksi rešena na način kot ga opisuje prvostopenjsko sodišče. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Toženec je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker je ni pridobil pogodbeno, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki velja v pravnem prometu in lastno dobro vero ne more sklicevati.
Pri odločitvi, kateri stvarni pravici – tožničini ali toženčevi – dati prednost, pa je treba upoštevati tudi druge okoliščine. To je prvostopenjsko sodišče storilo in zato pravilno odločilo. Toženčeva terjatev sicer ni bila že od samega nastanka zavarovana z zastavno pravico. Prepričan, da bo poplačilo svoje obligacijske pravice dosegel s prodajo dolžnikove nepremičnine, pa je bil toženec v času vložitve in zaznambe izvršbe (leta 2005); takrat se je zanesel na zemljiškoknjižno stanje; prepričan je bil, da je hipoteko pridobil zoper svojega dolžnika. Kakršnekoli neskrbnosti mu ni mogoče očitati; na njegovi strani ni okoliščin, ki bi nasprotovale odločitvi, da se v izvršilnem postopku poplača iz sporne nepremičnine. Tožnica pa je bila pri varstvu svoje lastninske pravice izredno neskrbna. Z vknjižbo lastninske pravice je odlašala nekaj mesecev manj kot 20 let: od nakupa v novembru 1995 do 14. 5. 2014, ko je na podlagi sodne poravnave I Cp 2327/2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Njena zakonska zveza z dolžnikom je bila razvezana 1999. Ker je šlo za sporazumno razvezo zakonske zveze, je bilo urejeno premoženjsko stanje zakoncev pogoj za razvezo zakonske zveze (prvi odstavek 64. člena ZZZDR). Zakonca sta sporazum o sklenitvi skupnega premoženja sklenila dne 20. 9. 1999, vendar sporne nepremičnine v njem nista niti omenila. S tem sta kršila zgoraj navedeno – kogentno – zakonsko določbo. Ločeno obravnavanje stvari skupnega premoženja, kar izpostavlja pritožba, je v določenih okoliščinah mogoče, vendar s tem razlogom ni mogoče opravičevati tožničinega in dolžnikovega ravnanja. Dvom, da je ureditev pravic skupnega premoženja pravi in iskren namen sklepanja sodne poravnave I Cp 2327/2013, se poraja, ker tožnica ni pojasnila, zakaj je z ugotavljanjem skupnega premoženja in urejanjem zemljiškoknjižnega stanja takó dolgo odlašala. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno posumilo, da se razlog za tožničin ugovor v izvršilnem postopku (ugovor tretjega) skriva prav v preprečitvi realizacije pridobljene hipoteke.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - regulacijska začasna odredba - zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic - očitek storitve kaznivega dejanja - začasna ureditev spornega razmerja - pravica do svobode izražanja - dopusten poseg v čast in dobro ime - pravica javnosti do obveščenosti - težko nadomestljiva škoda - nedopustna pritožbena novota
Za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, mora tožnik izkazati verjetnost nastanka težko nadomestljive škode in da bo v primeru neuspeha v pravdi mogoča vzpostavitev prejšnjega stanja.
Pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini enak zahtevi za sodno varstvo, je treba ovrednotiti položaja obeh strank, hkrati pa tudi upoštevati, da je varstvu tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek (z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi, danimi vsaki od strank). Začasna ureditev spornega razmerja na način, ki ga tožnik uveljavlja tudi s tožbenim zahtevkom, je zato sprejemljiva le tedaj, ko sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
Pravica do svobode govora ter javnosti do obveščenosti o delovanju banke pretehta nad pravico tožnika do časti in dobrega imena. Tožnik kot predsednik nadzornega sveta zavarovalnice in predsednik uprave banke opravlja delo, ki je odgovorno tako z družbenega kot tudi etičnega pomena; dolžan je trpeti izpostavljenost ostrejšemu nadzoru in kritiki, zato je zaščita pred posegi v njegove osebnostne pravice bistveno ohlapnejša od zaščite, za kakršno se zavzema v pritožbi.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrep prepustitve stanovanja - prepustitev stanovanja v skupni uporabi - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje veljavnosti ukrepov - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - žrtev nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - denarna kazen - namen denarne kazni
Za podaljšanje ukrepov po 19. členu ZPND morajo biti izpolnjeni enaki pogoji, kot za njihov izrek, in sicer povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Treba je torej izkazati, da izrečeni ukrepi niso zalegli ali pa da je izkazana resna nevarnost, da se bo nasilje ponovilo v bodočnosti.
Namen denarne kazni je v tem, da povzročitelja nasilja odvrne od kršitve izrečenih ukrepov in ne da mu omogoča, da bi jo brez škode za lastno preživljanje ob ponavljajočih kršitvah lahko plačeval. S pritožbenimi navedbami, da s socialno pomočjo plačila ne bo zmogel, zato pritožnik njenega znižanja ne more doseči.
odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - načelo najmilejšega ukrepa - izkazana ogroženost otroka - plačilo preživnine za otroka - določitev preživnine - vezanost na predlog v nepravdnem postopku - stroški pritožbenega postopka
Sodišče prve stopnje je pri izbiri ukrepa ustrezno pretehtalo načelo najmilejšega ukrepa. Oba starša zaradi svojega nezrelega osebnostnega funkcioniranja in pomanjkljivih starševskih kapacitet nista bila zmožna obvladovati izredno konfliktne družinske situacije, deklici sta vpletala v partnerski konflikt, njuno ravnanje pa je predstavljalo čustveno zlorabo, ki povzroča pri otrocih dolgotrajno spremenjen osebnostni razvoj. Deklici zaradi nezmožnosti staršev, da obvladujeta negativna čustva do drugega starša, in stalnega vpletanja v partnerski konflikt odraslih, ne doživljata občutka varnosti, ki ga takšno ravnanje stalno ruši. To se kaže v zmedenosti, ne upata izražati pozitivnih čustev do enega starša, ker pričakujeta, da drugemu to ne bo všeč, staršema sta lojalni, nimata pa varne čustvene navezanosti na nobenega od njiju. Takšne nespodbudne razmere so narekovale umik otrok iz domačega okolja, saj sta deklici nujno potrebovali stabilnost in varnost, prva nasprotna udeleženka pa soglasja za namestitev v zavod ni podala, zato je bila sodna intervencija potrebna.
Sodišče v nepravdnem postopku za varstvo koristi otrok ni vezano na predlog predlagatelja in zato s tem, ko je plačilo preživnine določilo od dneva izdaje izpodbijanega sklepa, ne pa že od dneva namestitve deklic v zavod, kot je predlagal predlagatelj v skladu z določilom 196. člena DZ, ni zagrešilo postopkovne kršitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00043353
URS člen 26, 33. OZ člen 131, 299, 378. ZPP člen 11, 213, 213/1, 286, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5, 360, 360/1. ZDavP-2 člen 111, 111/1, 111/3, 114, 119, 119/3, 121, 121/1, 122, 122/1, 142, 142/1.
odškodninska odgovornost države - davčni organ - prekluzija - kršitev pravice do izjave - pravno odločilna dejstva - zavrnitev dokaznih predlogov - vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost odločbe - nesporna dejstva - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - sklep o zavarovanju - zavarovanje davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z nepremičninami - vpis zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi - nesorazmernost ukrepa - neobrazloženost sklepa - trajanje zavarovanja - odprava začasnega zavarovanja - izbris zaznambe - škoda - razlika v vrednosti nepremičnine - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - prekinitev vzročne zveze - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - možnost pravnega sredstva - predlog za izbris - opustitev vložitve pravnega sredstva - nesuspenzivnost pritožbe - krivda - pritožbene novote - odločitev o stroških postopka - pravica do zasebne lastnine
Ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, predstavlja sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Primarno varstvo skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva nudi sistem rednih in izrednih pravnih sredstev v davčnem postopku. Njegov smisel in namen je prav v varstvu posameznika oziroma pravne osebe pred napakami državnih organov. Zato je odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, ultima ratio in je kot takšen mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.
Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja vzročne zveze pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi B. B., da za potrebe projektov nikoli ni pridobival obremenjenih nepremičnin ter da bi bilo zanj, upoštevajoč predvideno časovno dinamiko pridobivanja dokumentacije in gradnje objektov, sprejemljivo, če bi neobremenjene nepremičnine pridobil v last najkasneje do konca leta 2013. Ker so bile nepremičnine septembra 2013 poleg vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja obremenjene tudi z več drugimi hipotekami in zaznambami izvršb, tako že iz tega razloga ni mogoče slediti pavšalnim trditvam tožeče stranke, da bi bila lahko predpogodba sklenjena že na sestanku 27. 9. 2013 in pogodba v naslednjem tednu. Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o tem, da bi se lahko z ostalimi upniki v tako kratkem času dogovorila o poplačilu dolgov in izbrisu obremenitev iz zemljiške knjige. Še posebej to velja glede na dejstvo, da je bil že pred sestankom na O. s strani upnikov tožeče stranke vložen predlog za začetek stečajnega postopka, kar kakršnekoli dogovore o poplačilu zaradi grožnje izpodbojnosti še otežuje.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00042651
ZDZdr člen 39, 39/1.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - organska duševna motnja - poskus samomora
Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
zavarovanje nedenarne terjatve - izdaja regulacijske začasne odredbe - vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku - verjetnost obstoja terjatve - zahtevek za izpraznitev prostorov - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - tehtanje interesov strank - ogrožanje varnosti - javna varnost - redno vzdrževanje zaklonišča - začasna ureditev spornega razmerja - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - reverzibilna začasna odredba
Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, potrebna zadržanost. Stališče ima oporo v odločbi US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je bila podlaga za spremembo prejšnjega stališča sodne prakse, da se začasna odredba ne more prekrivati z vsebino zahtevka. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja težko nadomestljiva škoda. Ne glede na to je na drugi strani v vsakem takem primeru treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je pred izvedbo kontradiktornega postopka dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.
Vzpostavitev in ohranjanje ustreznih pogojev v zakloniščih z namenom varovanja življenja in zdravja ljudi je tožničina zakonska naloga. Zmotno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da trditve o ogroženosti življenj drugih ne utemeljujejo sklepa o verjetnem izkazu težko nadomestljive škode. Sodno varstvo, ki ga tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ne služi zgolj varstvu njene lastninske pravice glede sporne nepremičnine (istovrstne lastninski pravici oseb zasebnega prava), ampak tudi – ali celo prvenstveno – izpolnitvi njenih zakonskih nalog, ki jih ima kot oseba javnega prava na področju varovanja zdravja in življenja ljudi na svojem območju. Navedeno funkcijo tožničine lastninske pravice glede javnih zaklonišč je zato treba upoštevati tudi pri presoji, ali potrebuje začasno sodno varstvo. Z nasprotnim stališčem bi bilo začasno sodno varstvo zoženo na zgolj eno od funkcij lastnine, ne da bi bil za to podan stvaren razlog.
Zahteve po možni vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti škodo, ki bi nastala tožniku v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne sodbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042185
ZPP člen 199, 200, 201, 202. OZ člen 3, 34, 34/1, 649, 660, 663, 663/2, 663/3. ZFPPIPP člen 212, 212/2, 221z, 221z/2.
gradbena pogodba - jamčevanje za napake gradbe - jamčevalni zahtevek - napaka v solidnosti gradbe - odprava napak na račun izvajalca - odprava napak na lastne stroške - odprava napak po drugem izvajalcu - pravočasnost sodnega uveljavljanja pravice iz naslova jamčevanja - obvestilo o napakah in izguba pravic - dogovor strank - načelo vestnosti in poštenja - intervencijski učinek - protispisnost - nastanek terjatve - učinek kasnejše prisilne poravnave - ponovna prisilna poravnava
Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti.
Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku).
V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč tudi okoliščino, da je v okviru določil o jamčevalnih zahtevkih imela možnost (in pravico), da sama odkrije vzrok za napake in jih tudi sama ali po svojih izvajalcih sanira, pa tega ni storila, ne more uspeti s trditvami, da bi bili stroški sanacije nižji, če bi jo izvedla tožeča stranka v svoji režiji.
Terjatev lahko nastane šele, ko je opredeljena po svoji vsebini. Povedano drugače, terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je "predmet obveznosti," kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika. Iz pojasnjenega torej izhaja, da lahko terjatev iz naslova uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov nastane najprej s pojavom napake na gradbi.
odločanje o stikih z otrokom - otrokova korist - kontradiktornost
V zadevah, v katerih se odloča o pravici do stikov, je postopek pošten, če dopušča strankam, da predstavijo svoje poglede na zadevo in če se varuje otrokove koristi.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval, da se pritožba delodajalca zavrne in da ostane v veljavi prvostopenjska odločba. Tožena stranka s tem očitno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki jo tožnik ni izpodbijal. Po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tak poseg ni imelo pravne podlage, saj tožnik ni uveljavljal več ali manj pravic, kot so mu bile že priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, temveč je izrecno zahteval, da navedena odločba ostane v veljavi.
ZFPPIPP-UPB8 člen 46, 270, 270/4, 351, 351/2, 351/3, 351/4.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - osebni stečaj - načelo enakega obravnavanja upnikov - izpodbijanje pravnih dejanj v korist stečajne mase - predlog za izvršbo v korist stečajne mase
Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.
URS člen 42. ZDru-1 člen 2, 2/3. ZPP člen 5, 7, 8, 339, 339/2, 339/2-8.
pravica do svobode združevanja - lovsko društvo - izključitev iz lovske družine - izključitev člana iz lovske družine - odločitev organov lovske družine - enakopravnost - načelo enakopravnosti - kršitev enakopravnosti - pravila lovske družine - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - razpravno načelo - prosta dokazna ocena - obrazloženost odločbe
Tožnik je sicer kršil Pravila lovske družine, vendar ni bil edini, razlika je le v tem, da je bil iz članstva v primerljivi situaciji črtan le tožnik. Ob tem je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 2. člena ZDru-1, ki zapoveduje, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva ter pravico do združevanja, kar zagotavlja že Ustava v 42. členu. Arbitrarno odločanje lovske družine je zato pravilno sankcionirano, materialno pravo je pravilno uporabljeno.
ZVEtL-1 člen 12, 12/3, 13, 42, 42/1, 44, 44/1. SPZ člen 18, 105. ZVEtL člen 1.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - izvedensko mnenje - uporaba zemljišča - pretekla raba zemljišča - investitor
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki polemizirajo s termini »raba« in »uporaba« zemljišča. Pojma »funkcionalno zemljišče« (ki izvira še iz časov družbene lastnine in pravice uporabe le-te) in »zemljišče, potrebno za redno rabo objekta« (ZVEtL in ZVEtL-1) se v povezavi z lastninjenjem uporabljata kot sopomenki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042616
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 25, 276.
stvarna pristojnost - kazniva dejanja, storjena s sredstvi javnega obveščanja - zasebna tožba - opis kaznivega dejanja - kvalificirana oblika - razžalitev - žaljiva obdolžitev - Facebook
Sporno besedilo, objavljeno na Facebook profilu obdolženke, je tudi po presoji pritožbenega sodišča bilo vidno širši javnosti. Nobenega dvoma ni, da je Facebook spletna stran. Bistvo tako imenovane javne razžalitve je, da je omogočena seznanitev z razžalitvijo večjemu krogu ljudi. Ne glede na to, da so do Facebook profila obdolženke lahko dostopali le t. i. "prijatelji", ne gre prezreti, da je bil zapis objavljen na spletni strani, torej predstavlja takšna objava nedvomno kvalificirano obliko kaznivega dejanja razžalitve in žaljive obdolžitve.
predlog za izvršbo - izvršilni naslov - izvršba nedenarne obveznosti - obračun davkov in prispevkov
Upnica je v uvodu predloga za izvršbo navedla, da ji dolžnik po sodbi ni izplačal stroškov, ki jih je sam povzročil, vendar pa teh stroškov ni konkretneje (zneskovno) opredelila in izvršbe za te stroške ni predlagala. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da za navedene stroške izvršba v začetku ni bila predlagana niti ni bila zanje s pravnomočnim sklepom o dovolitvi izvršbe izvršba dovoljena in ob tem pravilno pojasnilo, da se med postopkom izvršba lahko nadaljuje samo na druga sredstva oziroma predmete ter zoper drugega upnika ali dolžnika, ne pa za drugo (dodatno) terjatev.
osebni stečaj - odpust obveznosti - ugovor zoper odpust obveznosti - odklonitev zaposlitve - aktivno iskanje zaposlitve - poročanje upravitelju
Obveznosti stečajnega dolžnika, da si prizadeva najti zaposlitev, ni zadoščeno že s tem, da stečajnemu upravitelju mesečno pošilja bolj ali manj kopirane obrazce z izjavo, da aktivno išče zaposlitev. Od stečajnega dolžnika se pričakuje, da si tekom preizkusnega obdobja po svojih najboljših močeh prizadeva poplačati upnike.
III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost
Nestrinjanje s stališčem sodišča, da pisna izjava samozaposlenega o pričetku opravljanja s. p. dejavnosti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko učinkuje le za naprej, čeprav je dajatev v predsodnem postopku priznana za nazaj, ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane. Pritožnikovo pravno naziranje glede učinkovanja pisne izjave nosilca dejavnosti s. p. tudi za nazaj, je zmotno in zato nesprejemljivo.
Zgolj zatrjevano vedenje stečajne upraviteljice in njena seznanitev s stališčem etažnih lastnikov, da je Predmetna parcela pripadajoče (funkcionalno) zemljišče Stavbe, še ne zadošča za sklepanje, da je (tudi) na strani stečajne upraviteljice prvo tožene stranke kot prodajalke Predmetne parcele podana t.i. kvalificirana nedobrovernost, zlonamernost, namerno izigravanje stečajnega postopka. Upoštevati je namreč potrebno tudi vse preostale okoliščine tega primera, še zlasti pa dejstvo, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila svojo izločitveno pravico na Predmetni parceli, ki jo je stečajna upraviteljica obrazloženo prerekala, nato pa niti v zakonsko predpisanem roku niti kasneje vse do prodaje Predmetne parcele v stečajnem postopku ni vložila tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko, ob lastni zadostni skrbnosti (s pravočasno vložitvijo tožbe za uveljavitev izločitvene pravice) že v teku stečajnega postopka ustrezno poskrbela za varstvo svojih interesov in zavarovanje svojega pravnega položaja in (vsaj do pravnomočne odločitve o obstoju njene izločitvene pravice na Predmetni parceli) preprečila tudi prodajo Predmetne parcele. S trditvami tožeče stranke ni verjetno izkazano, da gre v konkretni zadevi za primer, ki bi zaradi kvalificirane nedobrovernosti (vseh) strank Prodajne pogodbe zahteval odstop od pravila iz 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP in bi bil tako njen zahtevek vsaj s stopnjo verjetnosti utemeljen.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - pravni interes za ugovor - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - pritožba zoper sklep o začetku postopka - določitev trajanja preizkusnega obdobja - pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja - mnenje upravitelja - okoliščine, ki vplivajo na dolžino preizkusnega obdobja - izredne okoliščine
Sodišče preizkusnega obdobja, ki ga določi na podlagi petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, na ugovor dolžnika ne more skrajšati. Zato dolžnik, ki mu sodišče določi najkrajšo preizkusno dobo na podlagi določbe petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, nima pravnega interesa za ugovor, da je preizkusno obdobje dveh let predolgo (tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vloge dolžnice pravilno ni obravnavalo kot ugovor iz tretjega odstavka 403. člena ZFPPIPP pač pa kot pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.
V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica stara 76 let ter da prejema pokojnino 537,32 EUR mesečno, izhaja, da je znesek njenih prejemkov neznaten in da ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih zmožna pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih je prejemala v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker iz mnenja upravitelja, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o določitvi dveletnega preizkusnega obdobja, tudi ne izhaja, da obstaja možnost, da bo stečajna upraviteljica pridobila v dveh letih od začetka postopka odpusta obveznosti premoženje večje vrednosti, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj upravitelj sodišču ni predlagal preizkusnega obdobja dolžnici v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. V kolikor pa takšen razlog obstaja, s tem pa tudi dejanska podlaga za to, da upravitelj ne predlaga dolžine preizkusnega obdobja v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ga mora sodišče ustrezno obrazložiti, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in v delu, ki se nanaša na dolžino preizkusnega obdobja, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).