CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042185
ZPP člen 199, 200, 201, 202. OZ člen 3, 34, 34/1, 649, 660, 663, 663/2, 663/3. ZFPPIPP člen 212, 212/2, 221z, 221z/2.
gradbena pogodba - jamčevanje za napake gradbe - jamčevalni zahtevek - napaka v solidnosti gradbe - odprava napak na račun izvajalca - odprava napak na lastne stroške - odprava napak po drugem izvajalcu - pravočasnost sodnega uveljavljanja pravice iz naslova jamčevanja - obvestilo o napakah in izguba pravic - dogovor strank - načelo vestnosti in poštenja - intervencijski učinek - protispisnost - nastanek terjatve - učinek kasnejše prisilne poravnave - ponovna prisilna poravnava
Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti.
Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku).
V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč tudi okoliščino, da je v okviru določil o jamčevalnih zahtevkih imela možnost (in pravico), da sama odkrije vzrok za napake in jih tudi sama ali po svojih izvajalcih sanira, pa tega ni storila, ne more uspeti s trditvami, da bi bili stroški sanacije nižji, če bi jo izvedla tožeča stranka v svoji režiji.
Terjatev lahko nastane šele, ko je opredeljena po svoji vsebini. Povedano drugače, terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je "predmet obveznosti," kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika. Iz pojasnjenega torej izhaja, da lahko terjatev iz naslova uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov nastane najprej s pojavom napake na gradbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00043353
URS člen 26, 33. OZ člen 131, 299, 378. ZPP člen 11, 213, 213/1, 286, 286/3, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5, 360, 360/1. ZDavP-2 člen 111, 111/1, 111/3, 114, 119, 119/3, 121, 121/1, 122, 122/1, 142, 142/1.
odškodninska odgovornost države - davčni organ - prekluzija - kršitev pravice do izjave - pravno odločilna dejstva - zavrnitev dokaznih predlogov - vpliv kršitve na pravilnost in zakonitost odločbe - nesporna dejstva - protipravno ravnanje - kvalificirana protipravnost - sklep o zavarovanju - zavarovanje davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z nepremičninami - vpis zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi - nesorazmernost ukrepa - neobrazloženost sklepa - trajanje zavarovanja - odprava začasnega zavarovanja - izbris zaznambe - škoda - razlika v vrednosti nepremičnine - vzročna zveza - teorija adekvatne vzročnosti - prekinitev vzročne zveze - pravno relevanten vzrok za nastalo škodo - možnost pravnega sredstva - predlog za izbris - opustitev vložitve pravnega sredstva - nesuspenzivnost pritožbe - krivda - pritožbene novote - odločitev o stroških postopka - pravica do zasebne lastnine
Ustavna pravica do povračila škode, nastale s protipravnim ravnanjem državnih organov, predstavlja sekundarno varstvo pred takšnim ravnanjem. Primarno varstvo skladno z ustavno pravico do pravnega sredstva nudi sistem rednih in izrednih pravnih sredstev v davčnem postopku. Njegov smisel in namen je prav v varstvu posameznika oziroma pravne osebe pred napakami državnih organov. Zato je odškodninski spor in v njem vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, ultima ratio in je kot takšen mogoč samo, kadar oškodovanec nima in tudi ni imel drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.
Sodišče prve stopnje je pri presoji obstoja vzročne zveze pravilno sledilo prepričljivi izpovedbi B. B., da za potrebe projektov nikoli ni pridobival obremenjenih nepremičnin ter da bi bilo zanj, upoštevajoč predvideno časovno dinamiko pridobivanja dokumentacije in gradnje objektov, sprejemljivo, če bi neobremenjene nepremičnine pridobil v last najkasneje do konca leta 2013. Ker so bile nepremičnine septembra 2013 poleg vpisane zaznambe prepovedi razpolaganja obremenjene tudi z več drugimi hipotekami in zaznambami izvršb, tako že iz tega razloga ni mogoče slediti pavšalnim trditvam tožeče stranke, da bi bila lahko predpogodba sklenjena že na sestanku 27. 9. 2013 in pogodba v naslednjem tednu. Tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o tem, da bi se lahko z ostalimi upniki v tako kratkem času dogovorila o poplačilu dolgov in izbrisu obremenitev iz zemljiške knjige. Še posebej to velja glede na dejstvo, da je bil že pred sestankom na O. s strani upnikov tožeče stranke vložen predlog za začetek stečajnega postopka, kar kakršnekoli dogovore o poplačilu zaradi grožnje izpodbojnosti še otežuje.
sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - nalog za plačilo sodne takse - vročitev plačilnega naloga za sodno takso - fikcija vročitve
Pisanje se šteje za vročeno naslovniku 21. 10. 2020, s potekom prej petnajstdnevnega roka. S tem je bila vročitev pisanja pravilno opravljena. Iz plačilnega naloga za plačilo sodne takse izhaja opozorilo toženi stranki, da če v danem roku dolgovane takse ne bo plačala, se bo v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je pritožba umaknjena. Ker tožena stranka sodne takse po navedenem plačilnem nalogu ni plačala, je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP njeno pritožbo zoper sodbo pravilno štelo za umaknjeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00064134
URS člen 33. ZZZDR člen 64, 64/1. ZIZ člen 64. ZPP člen 163, 163/4, 392, 393. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 12.
nedopustnost izvršbe - lastninska pravica - nakup nepremičnine v času trajanja zakonske zveze - skupno premoženje zakoncev - originarna pridobitev lastninske pravice - nevpisana lastninska pravica - deklaratornost vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo - prenehanje zakonske zveze - sporazumna razveza zakonske zveze - pogoji za sporazumno razvezo zakonske zveze - sporazum o delitvi skupnega premoženja - sodna poravnava - učinek sodne poravnave - izvršilni postopek - sklep o izvršbi - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi - pridobitev zastavne pravice na podlagi sklepa o izvršbi - zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - izvršba na solastniški delež na nepremičnini - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo - pravica do zasebne lastnine - pravica do poplačila terjatve - povrnitev pravdnih stroškov - izdaja posebnega sklepa - preuranjena izdaja sklepa - plačilo za odvetniške storitve - sprememba vrednosti točke - urnina
Pravno naravo tega postopka je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Tožnica, ki na sporni nepremičnini zatrjuje lastninsko pravico do ½, želi preprečiti izvršbo na svoj solastninski delež. Toženec, ki ima na sporni nepremičnini – na osnovi sklepa o izvršbi – že od 10. 10. 2005 vpisano hipoteko zaradi izterjave glavnice 456.136,79 EUR, želi doseči poplačilo svoje terjatve s prodajo celotne nepremičnine. Obstaja torej kolizija dveh interesov: interesa tožnice, da uveljavi svojo, na originaren način pridobljeno lastninsko pravico, in interesa toženca, da poplačilo svoje terjatve doseže z realizacijo hipoteke, ki obstaja na celotni nepremičnini. Oba interesa, temelječa na stvarnih pravicah (lastninski pravici, hipoteki), sta varovana s 33. členom Ustave RS, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine.
Kolizija navedenih interesov je v sodni praksi rešena na način kot ga opisuje prvostopenjsko sodišče. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se lahko sklicuje le tisti upnik, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini, ne pa tisti upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Toženec je zastavno pravico pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi – dne 10. 10. 2005. Ker je ni pridobil pogodbeno, se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki velja v pravnem prometu in lastno dobro vero ne more sklicevati.
Pri odločitvi, kateri stvarni pravici – tožničini ali toženčevi – dati prednost, pa je treba upoštevati tudi druge okoliščine. To je prvostopenjsko sodišče storilo in zato pravilno odločilo. Toženčeva terjatev sicer ni bila že od samega nastanka zavarovana z zastavno pravico. Prepričan, da bo poplačilo svoje obligacijske pravice dosegel s prodajo dolžnikove nepremičnine, pa je bil toženec v času vložitve in zaznambe izvršbe (leta 2005); takrat se je zanesel na zemljiškoknjižno stanje; prepričan je bil, da je hipoteko pridobil zoper svojega dolžnika. Kakršnekoli neskrbnosti mu ni mogoče očitati; na njegovi strani ni okoliščin, ki bi nasprotovale odločitvi, da se v izvršilnem postopku poplača iz sporne nepremičnine. Tožnica pa je bila pri varstvu svoje lastninske pravice izredno neskrbna. Z vknjižbo lastninske pravice je odlašala nekaj mesecev manj kot 20 let: od nakupa v novembru 1995 do 14. 5. 2014, ko je na podlagi sodne poravnave I Cp 2327/2013 vložila predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Njena zakonska zveza z dolžnikom je bila razvezana 1999. Ker je šlo za sporazumno razvezo zakonske zveze, je bilo urejeno premoženjsko stanje zakoncev pogoj za razvezo zakonske zveze (prvi odstavek 64. člena ZZZDR). Zakonca sta sporazum o sklenitvi skupnega premoženja sklenila dne 20. 9. 1999, vendar sporne nepremičnine v njem nista niti omenila. S tem sta kršila zgoraj navedeno – kogentno – zakonsko določbo. Ločeno obravnavanje stvari skupnega premoženja, kar izpostavlja pritožba, je v določenih okoliščinah mogoče, vendar s tem razlogom ni mogoče opravičevati tožničinega in dolžnikovega ravnanja. Dvom, da je ureditev pravic skupnega premoženja pravi in iskren namen sklepanja sodne poravnave I Cp 2327/2013, se poraja, ker tožnica ni pojasnila, zakaj je z ugotavljanjem skupnega premoženja in urejanjem zemljiškoknjižnega stanja takó dolgo odlašala. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno posumilo, da se razlog za tožničin ugovor v izvršilnem postopku (ugovor tretjega) skriva prav v preprečitvi realizacije pridobljene hipoteke.
ZIZ člen 16, 16-1, 17, 17/2-1, 20a, 55. ZN člen 4. OZ člen 356, 1016, 1034, 1034/1.
načelo formalne legalitete - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - izvršljivost notarskega zapisa - poroštvo - soglasje dolžnika o neposredni izvršljivosti zapisa - primerna opredelitev obveznosti - pojem terjatve - bodoča terjatev - zastaranje terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom - desetletni zastaralni rok
Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva. Soglasje za neposredno izvršljivost se glede na določbe ZIZ lahko razteza zgolj na obstoječe terjatve.
Ko je dolžnikova obveznost enkrat ugotovljena v notarskem zapisu, se za njeno zastaranje uporabi določba 356. člena OZ in ne ostale določbe o zastaranju. Dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00042672
ZPP člen 189, 189/3, 236a, 257, 339, 339/2, 339/2-11. ZZZDR člen 51, 52. OZ člen 39, 39/4, 40, 88, 88/1. ZZK-1 člen 243, 244, 244/1.
ničnost pogodb - skupno premoženje zakoncev - odtujitev dela skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca - vlaganja posebnega premoženja v skupno premoženje - nedovoljeno razpolaganje enega zakonca - enostransko razpolaganje s skupnim premoženjem - prispevek k nastanku skupnega premoženja - ničen pravni posel - izpodbojen pravni posel - nedopusten nagib - delna ničnost - prodajna pogodba - pogodba o preužitku - določitev deležev na skupnem premoženju - izbrisna tožba - posebno premoženje zakonca - pravdno nesposobna stranka - zastopanje procesno nesposobne stranke - litispendenca - zavrženje nasprotne tožbe - dokazni predlog za zaslišanje strank - umik dokaznega predloga
Toženca sta v (podrednem) zahtevku zahtevala ugotovitev skupnega premoženja na istih nepremičninah kot tožnica (le v manjšem obsegu), uveljavljala sta le višji delež prvega toženca na skupnem premoženju. Vendar pa tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe.
Sodišče prve stopnje prvega toženca ni zaslišalo, saj je bil predlog za njegovo zaslišanje umaknjen. Njegove pisne izjave pravilno ni upoštevalo, saj ZPP takšno možnost daje le pričam in ne tudi strankam.
Tožnica je dovolj prepričljivo izkazala, da je prvi toženec pogodbi sklenil z namenom jo izigrati pri njenih pravicah na skupnem premoženju, in v posledici tudi drugega sina pri dedovanju, kar je drugi toženec vedel in pri tem sodeloval. Šlo je za nagib, ki je bistveno vplival na odločitev prvega tožencev, da nepremičnine na takšen ali drugačen način, prenese na drugega toženca.
Pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, je izpodbojen. Kadar pa gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib zakonca pri sklenitvi posla namen oškodovati drugega zakonca in ga prikrajšati v njegovem deležu na skupnem premoženju, pa pride v poštev uporaba sankcije ničnosti po 40. členu OZ.
Pogodbi v delu 29/100 (kar iz naslova skupnega premoženja pripade tožnici) nimata podlage in sta zato nični tudi iz razloga po četrtem odstavku 39. člena OZ. Gre za položaj delne ničnosti po prvem odstavku 88. člena OZ, saj se ničnostni razlog nanaša zgolj na del predmeta pogodb.
odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - načelo najmilejšega ukrepa - izkazana ogroženost otroka - plačilo preživnine za otroka - določitev preživnine - vezanost na predlog v nepravdnem postopku - stroški pritožbenega postopka
Sodišče prve stopnje je pri izbiri ukrepa ustrezno pretehtalo načelo najmilejšega ukrepa. Oba starša zaradi svojega nezrelega osebnostnega funkcioniranja in pomanjkljivih starševskih kapacitet nista bila zmožna obvladovati izredno konfliktne družinske situacije, deklici sta vpletala v partnerski konflikt, njuno ravnanje pa je predstavljalo čustveno zlorabo, ki povzroča pri otrocih dolgotrajno spremenjen osebnostni razvoj. Deklici zaradi nezmožnosti staršev, da obvladujeta negativna čustva do drugega starša, in stalnega vpletanja v partnerski konflikt odraslih, ne doživljata občutka varnosti, ki ga takšno ravnanje stalno ruši. To se kaže v zmedenosti, ne upata izražati pozitivnih čustev do enega starša, ker pričakujeta, da drugemu to ne bo všeč, staršema sta lojalni, nimata pa varne čustvene navezanosti na nobenega od njiju. Takšne nespodbudne razmere so narekovale umik otrok iz domačega okolja, saj sta deklici nujno potrebovali stabilnost in varnost, prva nasprotna udeleženka pa soglasja za namestitev v zavod ni podala, zato je bila sodna intervencija potrebna.
Sodišče v nepravdnem postopku za varstvo koristi otrok ni vezano na predlog predlagatelja in zato s tem, ko je plačilo preživnine določilo od dneva izdaje izpodbijanega sklepa, ne pa že od dneva namestitve deklic v zavod, kot je predlagal predlagatelj v skladu z določilom 196. člena DZ, ni zagrešilo postopkovne kršitve.
ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - nasilje v družini - ukrep prepustitve stanovanja - prepustitev stanovanja v skupni uporabi - ukrep prepovedi približevanja - podaljšanje veljavnosti ukrepov - kršitev prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi - žrtev nasilja v družini - časovna omejitev trajanja ukrepov - denarna kazen - namen denarne kazni
Za podaljšanje ukrepov po 19. členu ZPND morajo biti izpolnjeni enaki pogoji, kot za njihov izrek, in sicer povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Treba je torej izkazati, da izrečeni ukrepi niso zalegli ali pa da je izkazana resna nevarnost, da se bo nasilje ponovilo v bodočnosti.
Namen denarne kazni je v tem, da povzročitelja nasilja odvrne od kršitve izrečenih ukrepov in ne da mu omogoča, da bi jo brez škode za lastno preživljanje ob ponavljajočih kršitvah lahko plačeval. S pritožbenimi navedbami, da s socialno pomočjo plačila ne bo zmogel, zato pritožnik njenega znižanja ne more doseči.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00042651
ZDZdr člen 39, 39/1.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - organska duševna motnja - poskus samomora
Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
ZFPPIPP-UPB8 člen 46, 270, 270/4, 351, 351/2, 351/3, 351/4.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - osebni stečaj - načelo enakega obravnavanja upnikov - izpodbijanje pravnih dejanj v korist stečajne mase - predlog za izvršbo v korist stečajne mase
Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.
upravljanje stečajne mase - sklep o soglasju za oddajo v najem - oddajanje premoženja stečajnega dolžnika v najem - soglasje sodišča k ustanovitvi predkupne pravice
Ob ustreznem soglasju sodišča zakon izrecno dovoljuje ustanovitev predkupne pravice, zato je neutemeljena pritožbena trditev upnika, da tako podeljena predkupna pravica krši načelo enakopravnega obravnavanja upnikov.
Ni mogoče trditi, da pomeni obstoj predkupne pravice na premoženju, ki se prodaja, okoliščino, ki bi zniževala njeno ceno.
pravica do kritja razlike do polne razlike zdravstvenih storitev
Ker gre le za spor o pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev je pravna podlaga za rešitev zadeve podana v 1. odst. 29. člena ZUPJS-a, po katerem imajo pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oz. izpolnjevanja pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razen v primeru, če upravičenec izpolnjuje pogoje za pridobitev varstvenega dodatka pod pogojem, da navedenih pravic nimajo zagotovljenih v celoti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali iz drugega naslova.
ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - pasivnost upnika - domneva resničnosti dolžnikovih navedb - plačilo najemnine
Dolžnikova ključna ugovorna trditev, da je utemeljeno odstopil od podnajemne pogodbe in da ni dolžan upniku plačati vtoževane najemnine pomeni, da po njegovem ni dolžan plačati ničesar. Da bi sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, se pravi vpogledalo v dokazno listino, in ugotavljalo kdaj je dolžnik odstopil od podnajemne pogodbe in do katerega datuma je dolžan plačati, bi moral upnik odgovoriti na ugovor ter zatrjevati kateri računi so zapadli pred odstopom od podnajemne pogodbe. Ker ni odgovoril, so se po zakonu štele dolžnikove ugovorne trditve za resnične.
KZ-1 člen 211, 211/1, 211/3. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 403, 403/3.
ugovor zoper obtožnico - ustavitev postopka - utemeljen sum - goljufija - načelo proste presoje dokazov - nedokazanost
Stopnja verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja, navkljub identičnemu poimenovanju, v fazi preiskave in v fazi preizkusa obtožbe ne more biti enaka. Dokazni standard za preizkus obtožbe je postavljen višje - med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo.
Edini neposredni obremenilni dokaz prestavlja oškodovančeva izpoved. Posledično taka presoja utemeljenosti suma neizogibno terja tehtanje izpovedi oškodovanca na eni strani ter vseh drugih dokazov na drugi strani.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00042616
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 160, 160/1, 160/2. ZKP člen 25, 276.
stvarna pristojnost - kazniva dejanja, storjena s sredstvi javnega obveščanja - zasebna tožba - opis kaznivega dejanja - kvalificirana oblika - razžalitev - žaljiva obdolžitev - Facebook
Sporno besedilo, objavljeno na Facebook profilu obdolženke, je tudi po presoji pritožbenega sodišča bilo vidno širši javnosti. Nobenega dvoma ni, da je Facebook spletna stran. Bistvo tako imenovane javne razžalitve je, da je omogočena seznanitev z razžalitvijo večjemu krogu ljudi. Ne glede na to, da so do Facebook profila obdolženke lahko dostopali le t. i. "prijatelji", ne gre prezreti, da je bil zapis objavljen na spletni strani, torej predstavlja takšna objava nedvomno kvalificirano obliko kaznivega dejanja razžalitve in žaljive obdolžitve.
predlog za izvršbo - izvršilni naslov - izvršba nedenarne obveznosti - obračun davkov in prispevkov
Upnica je v uvodu predloga za izvršbo navedla, da ji dolžnik po sodbi ni izplačal stroškov, ki jih je sam povzročil, vendar pa teh stroškov ni konkretneje (zneskovno) opredelila in izvršbe za te stroške ni predlagala. Sodišče prve stopnje je zato v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da za navedene stroške izvršba v začetku ni bila predlagana niti ni bila zanje s pravnomočnim sklepom o dovolitvi izvršbe izvršba dovoljena in ob tem pravilno pojasnilo, da se med postopkom izvršba lahko nadaljuje samo na druga sredstva oziroma predmete ter zoper drugega upnika ali dolžnika, ne pa za drugo (dodatno) terjatev.
III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost
Nestrinjanje s stališčem sodišča, da pisna izjava samozaposlenega o pričetku opravljanja s. p. dejavnosti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo lahko učinkuje le za naprej, čeprav je dajatev v predsodnem postopku priznana za nazaj, ne pogojuje drugačne sodbe od izpodbijane. Pritožnikovo pravno naziranje glede učinkovanja pisne izjave nosilca dejavnosti s. p. tudi za nazaj, je zmotno in zato nesprejemljivo.
zavrženje revizije - nepopolna revizija - predlog za dopustitev revizije - sklep o dopustitvi revizije
V zadevi ne gre za to, da bi tožeča stranka vložila nezadostno število izvodov predlogov za dopustitev revizije in sklepov o dopustitvi revizije, kar nujno pomeni, da je vložila vsaj en izvod obeh, temveč da ni vložila nobenega izvoda predloga za dopustitev revizije in sklepa o dopustitvi revizije.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 8, 15, 15/5, 35, 39, 39/1. OZ člen 132, 134, 183. ZSOVA člen 1, 2, 2/1. ZTP člen 1, 1/4, 7. ZDIJZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 22, 22/2, 22/5. KZ-1 člen 260. ZKP člen 235, 295, 296, 296/3.
neposlovna odškodninska obveznost - država - pravna oseba javnega prava - osebnostne pravice - svoboda izražanja - pravica do ugleda ali dobrega imena - tajni podatki - dostop do tajnih podatkov - dostop do informacij javnega značaja - odgovornost novinarja
Država kot pravna oseba javnega prava ni nosilka osebnostnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - preslepitveni namen - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno pojasnilo, da je z oškodovančevim plačilom in obdolženčevim prejemom avansa nastalo pogodbeno razmerje in s tem obdolženčeva obveznost, da dobavi opremo v določenem roku ter da slednji oškodovancu, kljub plačilu, blaga ni dostavil, pa tudi ne povrnil plačanega zneska, torej da svoje pogodbene obveznosti ni izpolnil, s tem pa oškodovanca prikrajšal za plačani znesek. Pravilen pa je tudi zaključek, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je obdolženec zamolčal, ko je pogodbo sklenil, da je nima namena izpolniti in da je stanje na obdolženčevem računu sicer izkazovalo slabše finančno stanje, a ne takšno, zaradi katerega bi bilo mogoče sklepati, da obdolženec nima namena izpolniti svoje obveznosti v pogodbeno določenem roku, ter da tudi slabše finančno stanje poslovnega subjekta ne daje podlage za pričakovanje, da bi zato z opravljanjem gospodarske dejavnosti moral nemudoma prenehati.