KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00005572
ZKP člen 18, 18/1, 39, 39/1, 39/1-6, 41, 41/2, 371, 371/1, 371/1-9, 371/2, 434, 434/1, 445. ZSKZDČEU člen 50, 50/1. KZ člen 217, 217/1.
izločitev sodnika - pravila o dodeljevanju zadev - prenos krajevne pristojnosti - rok za zahtevo za izločitev - pravice obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - preložitev naroka za glavno obravnavo - pošiljanje in vročanje pisanj - vročanje v tujino - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - sprememba obtožnega predloga - skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem - vsebina obtožnega predloga - obrazložitev - goljufija - spravljanje v zmoto - eno kaznivo dejanje - zastaranje - obvestilo o seji pritožbenega senata
Stranka, ki je predlagala prenos krajevne pristojnosti zaradi razloga, da ji na sodečem sodišču ni zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja, in s predlogom ni uspela, tega sklepa s pritožbo zoper sodbo ne more izpodbijati. V pritožbi zoper sodbo pa lahko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če izkaže, da je zavrnitev predloga, da se pristojnost prenese, vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.
V sklepu, s katerim je bil zavrnjen predlog obrambe za prenos krajevne pristojnosti z dne 25. 1. 2011, je višje sodišče obrazložilo, kako poteka dodelitev zadeve novemu sodniku v primeru izločitve sodnika, ki mu je bila zadeva dodeljena, vendar pritožba teh razlogov ne izpodbija z argumenti (s konkretnimi navedbami o številu zadev prispelih na sodišče na dan, ko je kazenska pisarna sprejela sklep o izločitvi sodnice B. B., kakšen je bil abecedni vrstni red priimkov strank v na novo prispelih zadevah ter kateri sodnik je bil tistega dne na vrsti za dodelitev prve zadeve), pač pa zgolj ponavlja navedbe iz predloga za prenos krajevne pristojnosti. Bistveno za presojo, ali je v določeni zadevi sodil zakoniti sodnik, je, ali je bil sodnik izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom, torej naključno izbran sodnik (U-I-209/93). Pritožniki niso z ničemer izkazali, da zadeva sodnici C. C., potem, ko je bila izločena sodnica B. B., ni bila dodeljena po vnaprej določenih pravilih.
Na glavni obravnavi dne 21. 2. 2011 je zagovornik predlagal dodatno zaslišanje obdolženca, da se bo lahko izjasnil oziroma podal dodatni zagovor "glede na spremenjeno obtožbo", vendar je sodišče prve stopnje predlog utemeljeno zavrnilo. Kot že obrazloženo, ni šlo za bistveno spremembo obtožnega akta, da bi se moral obdolženec o njem izjasniti, pač pa zgolj za "skrčenje", do katerega pa bi se obdolženec lahko pisno izjasnil, če bi to želel oziroma prišel na glavno obravnavo.
V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno (ali procesnopravno) relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (I Ips 35/2005). Sodišče prve stopnje je v sodbi obširno obrazložilo, katere dokazne predloge je podala obramba, kako jih je obrazložila in utemeljilo (za vsak dokazni predlog posebej) svoje razloge za njihovo zavrnitev. S tem je sodišče prve stopnje zadovoljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba. Pritožniki se v pritožbi sklicujejo na sodbo VS RS I Ips 177/2002, v kateri je Vrhovno sodišče navedlo, da je potrebno v dvomu šteti, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, vendar je v konkretnem primeru Vrhovno sodišče izhajalo iz drugačnega dejanskega stanja, ko je obramba predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke, iz medicinske dokumentacije pa se je nakazovalo, da je do poškodb prišlo na drugačen način, kot je bilo navedeno v obtožbi.
Pritožba nima prav, da je kaznivo dejanje goljufije možno storiti samo, če spraviš v zmoto točno določeno osebo. V konkretnem primeru je obdolženec spravil v zmoto odredbodajalca, da je odobril in podpisal posamezni potni nalog in s tem odredil izplačilo stroškov, navedenih na njem. Odredbodajalec pa je bil spravljen v zmoto s tem, ko so mu bili predloženi potni nalogi za določeno službeno pot, ki je obdolženi ni opravil in so bile na podlagi tega obračunane dnevnice in kilometrine. Ni relevantno, kdo je bil odredbodajalec, ki je bil spravljen v zmoto, saj je bil obdolženčev namen pridobiti si premoženjsko korist na škodo proračuna RS. Zato je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da ni potrebno z izvedencem grafologom ugotavljati, kdo je na potnih nalogih podpisan kot odredbodajalec.
Obdolženec je z vsemi dejanji izvršil eno kaznivo dejanje goljufije, zastaranje kazenskega pregona pa je začelo teči z dnem izvršitve zadnjega dejanja, to je dne 17. 9. 2002, zato zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo.
ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - utemeljen razlog - poslovni razlog - sodno varstvo - diskriminacija
Tožena stranka je tožniku utemeljeno podala odpoved (iz poslovnega razloga) s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj je sprejela odločitev o zaprtju pisarne (poslovalnice), v kateri je tožnik opravljal delo. Hkrati mu je ponudila novo ustrezno zaposlitev, ki jo je tožnik sprejel. Tožnik je v individualnem delovnem sporu upravičen zahtevati le presojo utemeljenosti odpovednega razloga, tak njegov zahtevek pa ni utemeljen.
ZZK-1 člen 148, 148/1, 148/1-2, 148/1-3, 148/1-4, 148/1-5, 159, 159/1. ZGO-1 člen 3, 3/6, 7.
dovoljenost vpisa po stanju zemljiške knjige – samostojni podjetnik
Pri odločanju o vpisih, o katerih odloča po uradni dolžnosti, zemljiškoknjižno sodišče ugotavlja pogoje za vpis iz 2. do 5. točke 148. člena ZZK-1. Med drugim mora paziti na pravilo, da je vpis dovoljen proti lastniku nepremičnine, glede katere se zahteva vpis, če sodna odločba proti tej osebi učinkuje (prvi odstavek 159. člena ZZK-1). Ker je samostojni podjetnik fizična oseba in kot podjetnik premoženjsko gledano nima samostojne subjektivitete (enotnost podjetniškega in osebnega premoženja, šesti odstavek 3. člena in 7. člen Zakona o gospodarskih družbah), tudi ni dvoma, da odločba, uperjena proti fizični osebi – samostojnemu podjetniku, učinkuje zoper samo fizično osebo.
ZDR člen 83, 83/2, 110, 111, 111/1, 111/1-2, 118, 118/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - vabilo na zagovor - okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - sodna razveza - odškodnina
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker tožena stranka tožniku pred podajo odpovedi ni omogočila zagovora. V zadevi tudi niso bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor (kot takšne okoliščine ni mogoče opredeliti dejstva, da se tožnik na poziv po telefonu ni zglasil pri toženi stranki, da bi se z njo pogovoril o ureditvi medsebojnega razmerja).
odmera nagrade odvetniku – odmera nagrade za postopek
V primeru, ko mandatno razmerje med stranko in pooblaščencem traja do zaključka postopka na prvi stopnji, je utemeljena odmere nagrade za postopek s količnikom 1,3 po tar. št. 3100.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354/1. ZOR člen 372.
zastaranje – ugovor zastaranja – laična izjava
Navedbe „zakaj tožnik rešuje ta problem kredita po preteklih petih letih“ ni mogoče šteti za laičen ugovor zastaranja. Citirana besedna zveza toženčeve navedbe ne daje podlage sklepanju, da je z njo toženec imel v mislih in želel izpostaviti, da je tožeča stranka izgubila pravico (zaradi zastaranja) terjati vračilo posojila, ker to zahteva šele po poteku petih let. Z njo se toženec le sprašuje, zakaj tožeča stranka vtožuje svojo terjatev šele po poteku petih let, brez oporekanja, da bi zaradi poteka tega časa to pravico izgubila.
odpravnina - odškodnina za neizkoriščen letni dopust - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Tožnik je bil pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu, na katerem si je sam organiziral delo. Pred prenehanjem delovnega razmerja ni zaprosil za izrabo letnega dopusta niti niso bile podane okoliščine, ki bi mu izrabo letnega dopusta objektivno gledano onemogočale. Glede na navedeno njegov zahtevek za plačilo odškodnine za dneve neizrabljenega letnega dopusta ni utemeljen.