ZPIZ/92 člen 123. ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 446. ZUP člen 7, 7/1.
nadomestilo za invalidnost - invalid - invalidnost III. kategorije – pravice na podlagi invalidnosti – uporaba zakona - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu
Tožnica kot invalidka III. kategorije invalidnosti ob vložitvi zahteve ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, kot so določeni v 1. odstavku 94. člena ZPIZ-1, tožnici utemeljeno priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.
Okoliščine - upnikovo sklepanje in prepričanje, zgrajeno na predhodni korespondenci upnika in sodišča, da gre le za ustavitev izvršilnega postopka v delu izterjave denarne terjatve, glede na za vsakogar sprejeto jasno odločitev sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka (in ne odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka v delu izterjave denarne terjatve), ne utemeljuje opravičenosti zmote upnika in ne predstavlja upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje.
Sodišče prve stopnje je vsa vročanja opravilo v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zato pritožnik z navedbami, da nobene sodne pošiljke (na sodišču znanem naslovu v Srbiji) ni prejel, ne more biti uspešen. Z naslova v Srbiji, ki ga navaja kot naslov prebivališča tudi ob vložiti pritožbe so bile namreč vrnjene vse pošiljke, tako tiste, ki jih je sodišče samo priporočeno poslalo kot tudi pošiljke, ki jih je sodišče vročalo preko Sektorja za mednarodno pravno pomoč pri Ministrstvu za pravosodje, oziroma Sodišča za prekrške v Beogradu.
končanje stečajnega postopka brez razdelitve stečajne mase upnikom – pravdni postopek zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve
V primeru stečajne mase neznatne vrednosti, ki ne zadošča niti za stroške postopka, ni nobene podlage za nadaljnje vodenje stečajnega postopka, ne glede na nezaključen pravdni postopek, na katerega se sklicuje pritožnik, saj je predmet tega postopka zgolj vprašanje obstoja terjatve pritožnika do stečajnega dolžnika, zato razrešitev te pravde ne bi v ničemer omogočila vsaj delno poplačilo upnika v stečajnem postopku nad dolžnikom.
ZDSS-1 člen 5, 5/2. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 179. ZDR člen 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - stvarna pristojnost - zavarovalnica - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik je vložil tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost in zoper delodajalca. Spor zoper drugo toženo stranko - tožnikovega delodajalca je bil pravnomočno zaključen, vendar kljub temu na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 še vedno obstaja podlaga za stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu med tožnikom in prvo toženo stranko - zavarovalnico.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delodajalec kršil določila 5. člena ZVZD, saj bi moral sprejeti ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, ne glede na to, ali je družba, ki je zanj vodila organizacijo varstva pri delu, to predvidela ali ne. Iz zdravstvene ocene tveganja namreč izhaja zdravstvena ogroženost delavcev zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom tveganja z dražečim, toksičnim, lipolitičnim, alergogenim, fibrogenim in kancerogenim delovanjem in je malta kot takšen dejavnik tudi izrecno navedena. Delodajalec takšnih zaščitnih ukrepov ni sprejel. Naloga delodajalca je, da za delo z malto priskrbi ustrezno zaščito za delavce. Delodajalec bi moral računati, da se kljub skrbnemu in previdnemu ravnanju delavca, malta lahko odbije in delavcu pade v oči. Zato je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca za vtoževano škodo.
Tožnica je vložila vlogo „Žalba na sklep“, ki je pisana v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi in je kljub pozivu sodišča ni prevedla. Ker take vloge sodišče ne more obravnavati, jo je na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v obravnavanem sporu za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ker je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca), vztrajala pa je pri tožbi zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico).
Ker gre v obravnavni zadevi za odškodninski spor za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, je tudi v sporu zoper zavarovalnico (iz naslova zavarovanja odgovornosti delodajalca) za sojenje poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica (1. odstavek 52. člena ZPP). Glede na kraj, kjer je prišlo do delovne nesreče in nastanka škodljivih posledic (hude telesne poškodbe tožnice), je podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Krškem, ki ga je kot izbirno krajevno pristojno sodišče določila tožnica.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost - dokazna ocena
Med tožnico in pokojnim ni obstajala zunajzakonska skupnost kot to določa 114. člen ZPIZ-1, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine in je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-85/14-13, odločilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Do odprave ugotovljenega neskladja se 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o le delni oprostitvi plačila sodnih taks za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari nad zneskom 100,00 EUR napačna, saj toženec izpolnjuje vse pogoje za taksno oprostitev v celoti.
Tožena stranka z ničemer ni uspela izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o zapadlosti obveznosti dne 30. 7. 2010. Poseg Okrajnega sodišča v Piranu s predhodno odredbo, izdano 30. 12. 2010, zato ni v ničemer vplival na upravičenje tožeče stranke do zamudnih obresti pred tem obdobjem.
Drugačen pa je položaj v času učinkovanja prepovedi toženi stranki na podlagi citirane predhodne odredbe, to je od izdaje dne 30. 12. 2010 do dne 13. 3. 2013, ko bil toženi stranki vročen sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo. V tem obdobju vzrok za zamudo z izpolnitvijo nedvomno ni izhajal iz sfere tožene stranke, pač pa gre za tako imenovano zunanje tveganje, ki je zunaj sfere tožene stranke in ga ta ne more oziroma ga ni dolžna obvladovati. Tožena stranka ni smela izpolniti denarne obveznosti. To dejanje bi namreč pomenilo kršitev prepovedi iz izdane predhodne odredbe, zato tožena stranka ni imela vpliva na izpolnitev svoje obveznosti. Posledično toženo stranko ne morejo bremeniti zamudne obresti za to obdobje.
ugotovitev vrednosti spornega predmeta - vrednost premoženja - predmet tožbenega zahtevka
V pravdnem postopku lahko sodišče pri oceni vrednosti spornega predmeta upošteva le vrednost premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka in ne more vrednosti spornega predmeta ugotavljati glede na to, kakšne posledice bo imela ugoditev tožbenemu zahtevku v nekem drugem (v konkretnem primeru zapuščinskem) postopku.
ZPIZ-1 člen 390, 397. ZPIZ-2 člen 85, 389, 390, 397.
prehodne in končne določbe - nadomestilo za invalidnost - veljavnost zakona - invalid III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu
Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92.
ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.
Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.
Pri tožnici bi se moralo (glede na datum vložitve zahteve za uveljavitev starostne pokojnine - 17. 1. 2012) upoštevati 18 letno povprečje, vendar je toženec pravilno upošteval pri njej najugodnejše 16 letno povprečje, ker tožnica ni dopolnila 18 let zavarovalne dobe. Za upoštevanje 12 letnega povprečja ni bilo pravne podlage.
Zoisova štipendija - prva pridobitev - pogoji - nadaljnje prejemanje
Tožnica je štipendistka, ki je prejemala Zoisovo štipendijo in ne nova štipendistka, ki prvič uveljavlja pravico do Zoisove štipendije. Tožena stranka zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča ni presojala, ali tožnica kot prejemnica Zoisove štipendije izpolnjuje predpisane pogoje za nadaljnje prejemanje štipendije v spornem šolskem letu. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi (o zavrnitvi tožničine vloge za dodelitev Zoisove štipendije) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
Sodišče lahko poplačilu upnikov iz kupnine, dobljene s prodajo nepremičnine opravi le v skladu s sklepom o delitvi kupnine, ki pa mora pred izplačilom postati pravnomočen. Do nastopa pravnomočnosti pa v vsakem primeru tj. tudi v primeru, če nihče od upravičencev do pritožbe ne vloži pritožbe zoper sklep o poplačilu, poteče določen čas, v katerem do dejanskega izplačila kupnine upnikom ne pride. Če bi sodišče nato po pravnomočnosti sklepa o poplačilu upnikom izplačilo tudi zakonske zamudne obresti od ugotovljenih terjatev za čas od izdaje sklep o poplačilu do dejanskega izplačila, bi s tem poseglo v pravnomočno odločitev o delitvi kupnine, kar bi bilo nedopustno. Zato je treba šteti, da upnik, katerega terjatev je po sklepu o poplačilu poplačana v celoti, bil poplačan z dnem izdaje sklepa o poplačilu oziroma z dnem razdelitvenega naroka, četudi je bilo dejansko plačilo izvršeno kasneje.
V primeru, ko je popravek nesorazmerno daljši od članka, to daje odgovornemu uredniku možnost, da objavo popravka odkloni.
Popravek se mora objaviti brez sprememb in dopolnitev, zato mora zahtevani popravek kot celota izpolnjevati zakonske pogoje. To pomeni, da če le del besedila zahtevanega popravka teh pogojev ne izpolnjuje, jih popravek kot celota ne izpolnjuje.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - sodno varstvo
Pri tožničinem delu so bili v času sklenjenih avtorskih pogodb podani vsi elementi delovnega razmerja v smislu določb 4. člena ZDR (tožnica je delo za toženo stranko opravljala polni delovni čas; vsako odsotnost je morala javiti nadrejenemu delavcu; za dopust je morala pridobiti dovoljenje nadrejenega; delo je opravljala po navodilih tožene stranke; za delo pri toženi stranki je prejela redno mesečno plačo). Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja utemeljen.
Tožnica je pri toženi stranki zahtevala odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, to je priznanje obstoja delovnega razmerja in izstavitev pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka na zahtevo ni odgovorila. Tožnica je nato pravočasno, v roku 30 dni, zahtevala sodno varstvo pri pristojnem sodišču (prvi in drugi odst. 204. člen ZDR).
Razmerje med strankama, za katerega je bilo ugotovljeno, da ima vse elemente delovnega razmerja, je prenehalo s potekom zadnje pogodbe o zaposlitvi. Ker stranki po tem datumu nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.
ZPP člen 214, 214/2, 454, 454/1, 454/2. ZIZ člen 41, 41/2.
narok – spor majhne vrednosti – neprerekana dejstva – ugovor – verodostojna listina – dejansko stanje – standard obrazloženosti
V situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, se je sodišče prve stopnje v zvezi s posameznimi pravno relevantnimi dejstvi pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 214. člena ZPP in jih štelo za priznane, ker jih tožena stranka ni (argumentirano) prerekala.
OBLIGACIJSKO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0078920
ZKP člen 110, 224. SPZ člen 64. OZ člen 131, 131/1.
vrnitev v kazenskem postopku zaseženih predmetov – povrnitev škode – premoženjskopravni zahtevek oškodovanca – odškodninska odgovornost - predpostavke odškodninske odgovornosti – pridobitev lastninske pravice – nastanek škode
Stvari se vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, če je hramba zaseženih stvari nesmiselna in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, pri tem pa gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu.
Ugotavljati je treba, ali je tožnik na zaseženih predmetih pridobil lastninsko pravico, saj je šele v tem primeru moč govoriti o nastanku škode zaradi ravnanja uradnih oseb. Tožnik bi tako moral izkazati pravno podlago, ki bi ga upravičevala kot lastnika.
Sporno določilo distribucijske pogodbe, po kateri aktivnosti v zvezi z reklamiranjem dobavljenega izdelka izvaja tožnik, je treba razumeti tako, da je bilo potrebno soglasje toženca za posamezno akcijo. Drugačna razlaga (da je o tem lahko odločal sam tožnik) namreč ne ustreza temeljnemu načelu enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih.