izčrpanje pravnih sredstev pred agencijo – pravdni postopek – pravica do sodnega varstva
Nikakor iz razlogov v izpodbijani sodbi ne izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni izkazala, da je izčrpala vse pravne možnosti pred Agencijo za pošto in poštne telekomunikacije RS. Sodišče je izvedlo dokazni postopek in je odločilo po pravilih pravdnega postopka. Sodno varstvo ji je torej nudilo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče poseglo v ustavno pravico tožene stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
ugotovitev vrednosti spornega predmeta - vrednost premoženja - predmet tožbenega zahtevka
V pravdnem postopku lahko sodišče pri oceni vrednosti spornega predmeta upošteva le vrednost premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka in ne more vrednosti spornega predmeta ugotavljati glede na to, kakšne posledice bo imela ugoditev tožbenemu zahtevku v nekem drugem (v konkretnem primeru zapuščinskem) postopku.
ZPIZ-1 člen 390, 397. ZPIZ-2 člen 85, 389, 390, 397.
prehodne in končne določbe - nadomestilo za invalidnost - veljavnost zakona - invalid III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu
Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92.
ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.
Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.
sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnem primeru - razlogi odločitev - ustavitev postopka - pomanjkanje razlogov - vrnitev zadeve v nadaljnji postopek
Odločitev o pridržankinem zadržanju na psihiatrični kliniki je pritožbeno sodišče razveljavilo zaradi pomanjkanja razlogov izpodbijanega sklepa. Ker postopek o pridržanju, ki je bil s sklepom ustavljen, ne teče več, se zadeve ne vrača v nadaljnji postopek.
Ker primarni in oba podrejena tožbena zahtevka ne temeljita na isti pravni podlagi, je treba sodno takso odmeriti posebej od primarnega in posebej od (vsakega) podrednega zahtevka. Kljub temu je treba upoštevati 3. odst. 18. čl. ZST-1, po katerem se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek, če se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov.
ZPIZ/92 člen 123. ZPIZ-1 člen 94, 94/1, 446. ZUP člen 7, 7/1.
nadomestilo za invalidnost - invalid - invalidnost III. kategorije – pravice na podlagi invalidnosti – uporaba zakona - nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu
Tožnica kot invalidka III. kategorije invalidnosti ob vložitvi zahteve ni imel zakonske podlage za pridobitev pravice do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, temveč kvečjemu ene od pravic po ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, kot so določeni v 1. odstavku 94. člena ZPIZ-1, tožnici utemeljeno priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.
Okoliščine - upnikovo sklepanje in prepričanje, zgrajeno na predhodni korespondenci upnika in sodišča, da gre le za ustavitev izvršilnega postopka v delu izterjave denarne terjatve, glede na za vsakogar sprejeto jasno odločitev sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka (in ne odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka v delu izterjave denarne terjatve), ne utemeljuje opravičenosti zmote upnika in ne predstavlja upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje.
ZDR člen 88, 88/3, 90, 90/3. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 7, 9.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - ukinitev delovnega mesta - direktor - ustrezna zaposlitev
Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka razpolagala s prostimi delovnimi mesti, za katere se je zahtevala ista stopnja in vrsta izobrazbe kot za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da so pri toženi stranki prosta delovna mesta obstajala in je hkrati obstajala potreba po njih, tožena stranka pa jih tožniku ni ponudila, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Iz 3. odstavka 88. člena in 2. odstavka 90. člena ZDR izhaja, da ima delodajalec dolžnost delavcu pri odpovedi iz poslovnega razloga ponuditi ustrezno zaposlitev, če je ta pri njem na razpolago in obstaja potreba po delu na tem delovnem mestu, in pravica delavca je zahtevati takšno zaposlitev. Neustrezne zaposlitve delodajalec ni dolžan ponuditi, niti je delavec ni dolžan sprejeti.
Razlog, da je bil sodno imenovani direktor tožene stranke kasneje razrešen, še ne pomeni, da njegovo imenovanje v času do razrešitve ni veljalo oziroma ni učinkovalo. Sodno imenovanje direktorja je namreč postalo pravnomočno in je bilo razveljavljeno šele z odločbo Vrhovnega sodišča RS.
Zavrnjen je bil primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov, ugodeno pa je bilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev istih skupščinskih sklepov, pri čemer oba zasledujeta isti cilj. Tožeča stranka je uspela s podrednim zahtevkom, zato je z zahtevkom v celoti uspela, pa tudi sicer zaradi zavrnitve primarnega zahtevka oziroma odločanja o utemeljenosti podrejenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški.
pooblaščenec - odgovor na tožbo - izkaz o opravljenem pravniškem državnem izpitu - nepopolna vloga - dopolnitev vloge
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi opustilo dolžnost iz prvega odstavka 90. člena ZPP, po katerem bi moralo drugo toženko pozvati, naj izkaže, da njen pooblaščenec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, upoštevaje ob tem, da v konkretnem primeru ni šlo za očitno pomanjkljivost ali nepravilnost, ki je v postopku ni več mogoče odpraviti.
ZDSS-1 člen 5, 5/2. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 179. ZDR člen 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - stvarna pristojnost - zavarovalnica - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik je vložil tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost in zoper delodajalca. Spor zoper drugo toženo stranko - tožnikovega delodajalca je bil pravnomočno zaključen, vendar kljub temu na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 še vedno obstaja podlaga za stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu med tožnikom in prvo toženo stranko - zavarovalnico.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delodajalec kršil določila 5. člena ZVZD, saj bi moral sprejeti ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, ne glede na to, ali je družba, ki je zanj vodila organizacijo varstva pri delu, to predvidela ali ne. Iz zdravstvene ocene tveganja namreč izhaja zdravstvena ogroženost delavcev zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom tveganja z dražečim, toksičnim, lipolitičnim, alergogenim, fibrogenim in kancerogenim delovanjem in je malta kot takšen dejavnik tudi izrecno navedena. Delodajalec takšnih zaščitnih ukrepov ni sprejel. Naloga delodajalca je, da za delo z malto priskrbi ustrezno zaščito za delavce. Delodajalec bi moral računati, da se kljub skrbnemu in previdnemu ravnanju delavca, malta lahko odbije in delavcu pade v oči. Zato je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca za vtoževano škodo.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-85/14-13, odločilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Do odprave ugotovljenega neskladja se 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o le delni oprostitvi plačila sodnih taks za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari nad zneskom 100,00 EUR napačna, saj toženec izpolnjuje vse pogoje za taksno oprostitev v celoti.
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo. Pravilno je štelo, da tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik.
varstveni dodatek - višina - samska oseba - lastni dohodek
Zakonitost izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo drugostopenjske dokončne odločbe tožene stranke ter na priznanje višjega varstvenega dodatka, bi bilo mogoče preizkusiti le, če bi bila nedvoumno in prepričljivo ugotovljena višina tožničinega lastnega dohodka v pravno relevantnem obdobju, na podlagi katerega ji je tožena stranka odmerila varstveni dodatek. Ker prvostopenjsko sodišče razen vpogleda v priloge ter listine upravnega spisa drugih dokazov ni izvedlo, je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje je vsa vročanja opravilo v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zato pritožnik z navedbami, da nobene sodne pošiljke (na sodišču znanem naslovu v Srbiji) ni prejel, ne more biti uspešen. Z naslova v Srbiji, ki ga navaja kot naslov prebivališča tudi ob vložiti pritožbe so bile namreč vrnjene vse pošiljke, tako tiste, ki jih je sodišče samo priporočeno poslalo kot tudi pošiljke, ki jih je sodišče vročalo preko Sektorja za mednarodno pravno pomoč pri Ministrstvu za pravosodje, oziroma Sodišča za prekrške v Beogradu.
predhodne odredbe – pogoj za izdajo predhodne odredbe – predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – nesklepčnost predloga za izdajo predhodne odredbe
Določilo 1. odstavka 257. člena ZIZ ne daje podlage za zaključek, da je tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor, taka neizvršljiva odločba domačega sodišča, ki opravičuje stališče, da je prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe izpolnjen.
Vsak predlog za izdajo predhodne odredbe, ki je oprt na sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor, je nesklepčen. Nesklepčen predlog pa ni utemeljen.
Tožnica je vložila vlogo „Žalba na sklep“, ki je pisana v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi in je kljub pozivu sodišča ni prevedla. Ker take vloge sodišče ne more obravnavati, jo je na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.
Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom pravilno izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v obravnavanem sporu za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, ker je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvo toženo stranko (delodajalca), vztrajala pa je pri tožbi zoper drugo toženo stranko (zavarovalnico).
Ker gre v obravnavni zadevi za odškodninski spor za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, je tudi v sporu zoper zavarovalnico (iz naslova zavarovanja odgovornosti delodajalca) za sojenje poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti pristojno tudi sodišče, na območju katerega je bilo storjeno škodno dejanje, ali sodišče, na območju katerega je nastala škodljiva posledica (1. odstavek 52. člena ZPP). Glede na kraj, kjer je prišlo do delovne nesreče in nastanka škodljivih posledic (hude telesne poškodbe tožnice), je podana krajevna pristojnost Okrožnega sodišča v Krškem, ki ga je kot izbirno krajevno pristojno sodišče določila tožnica.
plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnica je dejansko opravljala delo na dolžnosti „skladiščnik V - civilne osebe“, za katero je v vtoževanem obdobju prejemala plačo, zato je tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači neutemeljen.
Tožena stranka ni bila dolžna tožnice razporediti na formacijsko dolžnost „nižji vojaški uslužbenec“, četudi tožnica izpolnjuje vse zakonske pogoje za razporeditev na to dolžnost, ker je to v izključni pristojnosti tožene stranke - načelnika Generalštaba Slovenske vojske (prvi odstavek 98.a člena Zakona o obrambi).
ZUTD člen 63, 63/1. ZDR člen 112, 112/4, 112/1, 112/1-4.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - neplačevanje oz. zamujanje z izplačilom plače - nepravočasno izplačilo plač - rok za podajo odpovedi
Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v trajanju treh mesecev (tožnik ima dopolnjeno zavarovalno dobo v trajanju štirih let in 22 dni).